Jedro

Trditev pritožbe, da je zaradi sprememb obtožbe povečalo kriminalno količino, očitano obdolžencu, ter da je poseglo v opis kaznivega dejanja zato, da je lahko na njenem opisu utemeljevalo obdolženčevo naklepno ravnanje, je zmotna. Sprememba besedila, kjer je besede "za pokritje bodoče izgube" nadomestilo z besedami "za bodoče pokritje izgube", v opisu kaznivega dejanja ne spreminjajo ničesar odločilnega in ne povečuje obsega kriminalne količine, očitane obdolžencu, kot trdi pritožba. Z navedeno spremembo je bila popravljena očitna pisna napaka, saj je iz predhodnega besedila povsem jasno razvidno, da mestni svet MOMS tedaj še ni potrdil višine izgube družbe za leto 2011 in ni sprejel sklepa o pokrivanju izgube ter da prav tako, kot je navedeno v opisu kaznivega dejanja, javno podjetje K. d.o.o. ni zahtevalo izplačila akontacije za izgubo, nastalo v letu 2011, torej izgubo, ki je že nastala in bi bila pokrita v bodoče. Navedena sprememba torej v opisu kaznivega dejanja ne določa ničesar dodatnega in obdolžencu ne očita več, kot mu je očitala obtožba, zanj ne predstavlja presenečenja, prav tako nima bistvenega pomena za ugotovitev in obrazložitev krivdnega ravnanja obdolženca.

Sodišče prve stopnje je v opisu kaznivega dejanja trditev iz obtožbe, da je bilo Š.D.N.Š.M.05 dne 14. 5. 2012 ustanovljeno izključno za potrebe izplačila posojila, nadomestilo z besedilom, da je bilo ustanovljeno 14. 5. 2012 ter je z javnim podjetjem K. d.o.o. sklenilo posojilno pogodbo le za potrebe prejema posojila za N.D.M.05, spremembo pa je pojasnilo z navedbo, da po izvedenih dokazih ni mogoče zaključiti, da je bilo Š.D.N.Š.M.05 ustanovljeno izključno za potrebe izplačila posojila in da je obdolženec zato vedel, da ne bo vrnilo izposojenega denarja, temveč da je novoustanovljeno društvo sklenilo obravnavano posojilno pogodbo s podjetjem K. le zato, da je denar lahko prejelo matično N.D.M.05 mimo svojih blokiranih tekočih računov. Takšna drugačna navedba ne spreminja ničesar glede bistvenega, to je dejstva, navedenega v opisu kaznivega dejanja, da sta obdolženi A.Š. in D.Š. vedela, da je bilo N.D.M.05, ki je dejansko prejelo izplačilo posojila prek Š.D.N.Š.M.05, zaradi obsežnih finančnih težav prezadolženo, da je imelo blokirane račune ter da kot dejanski posojilojemalec ne bo zmožno vrniti denarja, kakor tudi, da Š.D.N.Š.M.05 ne bo moglo vrniti denarja, in da sta se, kot se nadaljuje opis po tem, tako zavedala, da zaradi tega lahko nastane za javna sredstva velika premoženjska škoda, ki je tudi nastala... Navedeni spremembi opisa kaznivega dejanja zato nista nedopustni in sodišče prve stopnje s svojim ravnanjem ni prekoračilo obtožbe, kot trdi pritožba. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Razlogi sodbe niso sami s seboj v nasprotju, ker sodišče prve stopnje pojasnjuje, da je šport dobrina v javnem interesu, a da je obravnavano posojilo predstavljalo nenamensko rabo javnih sredstev in glede te okoliščine tudi dejanskega stanja sodišče ni ugotovilo zmotno, kot zatrjuje pritožba. V sodbi so navedeni razlogi, ki tehtno in ustrezno pojasnjujejo tudi pomen namenske rabe, pri čemer pojmi, ki so jasni, ne potrebujejo dodatne obrazložitve. V izvajanje komunalne dejavnosti, s katero se zagotavlja oskrba skupnosti z javnimi materialnimi dobrinami, šport ne sodi in trditev pritožbe, da bi lahko bil iz sredstev, ki so namenjena zagotavljanju teh dobrin, financiran tudi nogomet in da je obdolženec upravičeno menil, da je to dovoljeno, je seveda neprepričljiva in zmotna.

V sodbi je pravilno pojasnilo še, da mora biti subjektivni element pomoči v opisu kaznivega dejanja določno opredeljen z navedbo okoliščin, iz katerih izhaja zakonsko zahtevani psihični odnos pomagača do kaznivega dejanja glavnega storilca in do svojega prispevka (tako imenovani dvojni naklep) ter da bi sodišče nedopustno preseglo očitek iz opisa kaznivega dejanja v obtožbi, če bi nedokazane okoliščine, ki opisujejo naklep obdolžencev, iz opisa kaznivega dejanja izpustilo ter dodalo druge, ki bi ga potrjevale. Torej tudi zgolj z izpustitvijo besedila v opisu kaznivega dejanja, ki ga navaja pritožba, bi ravnalo v nasprotju z načelom zakonitosti ter bi obdolžencem prekršilo pravico do obrambe in tudi glede tega je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo, da bi ravnalo v nasprotju z načelom zakonitosti v kazenskem pravu iz 28. člena Ustave RS ter zagotovljenimi pravnimi jamstvi v kazenskem postopku iz njenega 29. člena, če bi nedokazane okoliščine iz opisa kaznivega dejanja izpustilo ter bi okoliščine, ki bi pojasnjevale dvojni naklep obdolžencev, pojasnjevalo v razlogih sodbe.

O potrebnih izdatkih in nagradi pooblaščenca oškodovanega podjetja K. d.o.o., ki so nastali s podajo odgovora na pritožbo zagovornika obdolženega A.Š., pritožbeno sodišče ni odločilo, ker odgovor ni bil dovoljen, saj je bil podan na pritožbo zoper obsodilni del sodbe. Ti stroški ne morejo bremeniti obdolženca, pa tudi ne proračuna. Po četrtem odstavku 367. člena ZKP sme oškodovanec s pritožbo izpodbijati sodbo, s katero je sodišče zavrnilo obtožbo, oprostilo obdolženca obtožbe, sodbo, s katero je obdolženca spoznalo za krivega, pa sme izpodbijati le glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, objavi pravnomočne sodbe in odločbe o stroških. Ker zagovornik obdolženca pritožbe ni vložil zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku in tudi ne zoper odločbo o stroških, ki jih mora obdolženec plačati oškodovancu in njegovemu pooblaščencu, na kar bi oškodovanec lahko podal odgovor, slednji tudi ni upravičen podati odgovor na pritožbo, ki jo je vložil zagovornik obdolženca zoper obsodilno sodbo iz drugih pritožbenih razlogov.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega A.Š. in okrajne državne tožilke se kot neutemeljeni zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženi A.Š. je dolžan plačati 375,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka, potrebni izdatki obdolženih M.M., K.Ž. in E.E. ter potrebni izdatki in nagrada njihovih zagovornikov na pritožbeni stopnji pa obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo IV K 24327/2013 z dne 4. 3. 2021 pod točko I/1 izreka obdolženega A.Š. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja oškodovanja javnih sredstev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 257.a člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu po drugem odstavku 257.a člena KZ-1 določilo kazen 1 leto in 6 mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Po drugem odstavku 257.a člena v zvezi s 47. členom KZ-1 mu je izreklo stransko denarno kazen 100 dnevnih zneskov po 30,00 EUR, skupno 3.000,00 EUR, ki jo je po petem odstavku 47. člena KZ-1 dolžan plačati v roku 3 mesecev po pravnomočnosti sodbe, če denarne kazni ne bo mogoče niti prisilno izterjati, pa jo bo sodišče po prvem odstavku 87. člena KZ-1 izvršilo tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil 1 dan zapora. Pod točko I/2 izreka je obdolženega M.M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1 in mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 235. člena KZ-1 določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da sta obdolženca dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, in sicer obdolženi M.M. stroške priče S.P. v višini 13,80 EUR, obdolženi A.Š. pa eno petino ostalih stroškov v skupni višini 1.963,17 EUR, torej 392,63 EUR, ter nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovanega javnega podjetja K. d.o.o., oba pa sta dolžna plačati tudi sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovano javno podjetje K. d.o.o. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Pod točko II izreka sodbe je obdolžene M.M., K.Ž. in E.E. po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, ki jim je očitala storitev pomoči pri kaznivem dejanju oškodovanja javnih sredstev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 257.a člena v zvezi z 20 in 38. členom KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolžencev ter nagrade in potrebni izdatki njihovih zagovornikov proračun, oškodovano javno podjetje K. d.o.o. pa je s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom po tretjem odstavku 105. člena ZKP napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo sta se pritožila: – zagovornik obdolženega A.Š. zoper sodbo pod točko I/1 izreka zaradi bistvenih kršitev določb ZKP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, kot navaja v uvodu pritožbe, ter zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da jo razveljavi oziroma obdolženca oprosti, in – okrajna državna tožilka zoper obsodilni del sodbe zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter neprimerne in nepravilno odmerjene kazenske sankcije, zoper oprostilni del sodbe pa iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja v uvodu pritožbe, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da oprostilni del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev, v obsodilnem delu pa sodbo spremeni tako, da obdolženima A.Š. in M.M. izreče s strani tožilstva predlagane kazni.

3. Na pritožbo zagovornika obdolženega A.Š. je odgovorila okrajna državna tožilka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da zagovornikovo pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Na pritožbo okrajne državne tožilke zoper oprostilni del sodbe in glede kazenske sankcije, izrečene obdolženemu M.M., je odgovoril zagovornik slednjega, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne, na pritožbo okrajne državne tožilke zoper oprostilni del sodbe pa sta odgovorila tudi zagovornika obdolženih K.Ž. in E.E.. Zagovornik obdolženega K.Ž. pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo okrajne državne tožilke kot neutemeljeno zavrne, zagovornik obdolženega E.E. pa prav tako predlaga zavrnitev njene pritožbe ter povrnitev pritožbenih stroškov obdolženca. Na pritožbo zagovornika obdolženega A.Š. je podal odgovor tudi pooblaščenec oškodovane družbe K. d.o.o., D.K., odvetnik v Murski Soboti, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zagovornika obdolženega A.Š. kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zagovornik obdolženega K.Ž. je v odgovoru na pritožbo okrajne državne tožilke zahteval, da se ga obvesti o seji pritožbenega senata, zato je pritožbeno sodišče zagovornika in obdolženega K.Ž. o seji obvestilo, v skladu s prvim odstavkom 378. člena ZKP pa je o seji obvestilo tudi ostale obdolžence in njihove zagovornike ter pritožbeni oddelek Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru. Obdolženi A.Š., njegov zagovornik odvetnik G.G., zagovorniki odvetniki A.D., Ž.P. in M.Ž. ter višja državna tožilka J.K.R. so se pritožbene seje udeležili, niso pa se je udeležili obdolženi M.M., K.Ž. in E.E., ki so bili o seji v redu obveščeni, zato je bila opravljena v skladu s četrtim odstavkom 378. člena ZKP v njihovi nenavzočnosti.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbama zagovornika obdolženega A.Š. in okrajne državne tožilke zoper obsodilni del sodbe

6. Pritožba zagovornika obdolženega A.Š. navaja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v povezavi s prvim odstavkom 54. člena (očitno 354. člena) ZKP, ker je bila po njeni oceni obtožba prekoračena in se identiteta sodbe ne ujema z obtožbo, sprememba sodbe v primerjavi z obtožbo pa je v škodo obdolženca. Sodišče prve stopnje je prekoračilo obtožbo, ko je v opisu kaznivega dejanja v točki 1 izreka sodbe besede iz obtožbe "prav tako pa javno podjetje K., d.o.o. ni zahtevalo izplačila akontacije za pokritje bodoče izgube" nadomestilo z besedilom "prav tako pa javno podjetje K., d.o.o. ni zahtevalo izplačila akontacije za bodoče pokritje izgube“. Obtožbo pa je prekoračilo tudi, ker je v točki 1 izreka sodbe samo dodalo besedilo "ter je z javnim podjetjem K. d.o.o. sklenilo posojilno pogodbo le za potrebe prejema posojila za N.D.M.", česar v obtožbi ni. Z navedenima spremembama je povečalo obseg kriminalne količine, očitane obdolžencu, na podlagi tega pa utemeljevalo tudi elemente naklepa. Iz navedb v obtožbi, da javno podjetje K. d.o.o. ni zahtevalo izplačila akontacije za bodoče pokritje izgube, je razvidno, da je obtožba zatrjevala, da K. ni podala zahtevka za plačilo akontacije izgube, ki ji bo šele nastala, takšen opis pa ni bil skladen z izvedenim dokaznim postopkom in tudi ne z obrazložitvijo obtožbe, saj je šlo ves čas za vprašanje pokrivanja pretekle izgube K., torej izgube iz leta 2011, ki je že nastala. Ker očitek, da naj bi zahtevala akontacijo za pokrivanje bodoče izgube, obdolžencu ni bil nikoli dokazan, obtožnica pa je bila glede na dejstva nesklepčna, sodišče prve stopnje ni smelo samo popraviti spodrsljajev tožilstva tako, da je obtožba razumljiva in sklepčna. Navedba v sodbi, da K. ni zahtevala izplačila akontacije za bodoče pokritje izgube, predstavlja za obdolženca popolno novoto, glede katere se ni imel možnosti zagovarjati, na njej pa je sodišče prve stopnje nedopustno utemeljevalo obdolženčev naklep in "uredilo" ujemanje dejanskega stanja z zakonskim znakom kaznivega dejanja, to je zavestnega ravnanja obdolženca v nasprotju z zakonom oziroma nenamenske porabe sredstev v zvezi s kršitvijo 54. člena Zakona o javnih financah (v nadaljevanju ZJF), saj je sprejelo stališče, da pomeni plačilo brez "zahtevka K. d.o.o. za plačilo akontacije" (po obtožbi: bodoče izgube) dejanje, ki utemeljuje storitev kaznivega dejanja, torej ravnanje obdolženca, ki pomeni kršitev navedenih blanketnih norm. Pritožba se pri tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 220/2004, v kateri je obrazloženo, da je kaznivo dejanje sicer lahko drugačno, ne sme pa biti drugo, drugačno pa ne sme biti, če bi bilo to obdolžencu v škodo, za takšno spremembo pa gre tudi v obravnavanem primeru.

7. Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pojasnilo spremembe opisa kaznivega dejanja in razloge zanje. Po pregledu primerjave opisa kaznivega dejanja, očitanega obdolženemu A.Š., z opisom kaznivega dejanja v izreku sodbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje obtožbe ni prekoračilo in v opis kaznivega dejanja ni nedopustno poseglo. Trditev pritožbe, da je zaradi sprememb obtožbe povečalo kriminalno količino, očitano obdolžencu, ter da je poseglo v opis kaznivega dejanja zato, da je lahko na njenem opisu utemeljevalo obdolženčevo naklepno ravnanje, je zmotna. Sprememba besedila, kjer je besede "za pokritje bodoče izgube" nadomestilo z besedami "za bodoče pokritje izgube", v opisu kaznivega dejanja ne spreminjajo ničesar odločilnega in ne povečuje obsega kriminalne količine, očitane obdolžencu, kot trdi pritožba. Z navedeno spremembo je bila popravljena očitna pisna napaka, saj je iz predhodnega besedila povsem jasno razvidno, da mestni svet Mestne občine M. S. tedaj še ni potrdil višine izgube družbe za leto 2011 in ni sprejel sklepa o pokrivanju izgube ter da prav tako, kot je navedeno v opisu kaznivega dejanja, javno podjetje K. d.o.o. ni zahtevalo izplačila akontacije za izgubo, nastalo v letu 2011, torej izgubo, ki je že nastala in bi bila pokrita v bodoče. Navedena sprememba torej v opisu kaznivega dejanja ne določa ničesar dodatnega in obdolžencu ne očita več, kot mu je očitala obtožba, zanj ne predstavlja presenečenja, prav tako nima bistvenega pomena za ugotovitev in obrazložitev krivdnega ravnanja obdolženca.

8. Pritožba glede druge spremembe navaja, da je obtožba vsebovala očitek, da je bilo Š.D.N.Š.M. ustanovljeno izključno za potrebe izplačila posojila (in sta se obdolžena zaradi tega lahko zavedala, da zaradi tega posojilo ne bo vrnjeno..), po sodišču spremenjenem obtožbenem očitku pa je zapis v izreku sodbe popolnoma drugačen s pomenom, da je bila posojilna pogodba sklenjena le za potrebe prejema posojila za N.D.M. in da gre za vsebinsko dva popolnoma različna očitka in dejanski stanji, sprememba pa gre v škodo obdolžencu, ker mu očitek obtožbe, glede tega da naj bi bilo društvo ustanovljeno izključno za potrebe izplačila posojila, ni bil dokazan. Obrazložitev sodišča prve stopnje v sodbi, da so izvedeni dokazi potrdili, da je novoustanovljeno društvo sklenilo obravnavano posojilno pogodbo s K. le zato, da je denar lahko prejelo matično N.D.M.05 mimo svojih blokiranih računov, po oceni pritožbe potrjuje, da je sodišče prve stopnje očitek obdolžencu, ki mu ni bil dokazan, nedovoljeno nadomestilo z drugim očitkom, ki mu je očitno v škodo. Po spremembi se mu namreč pripisuje, da je vedel, da naj bi K. sklenila posojilno pogodbo z novoustanovljenim društvom (šolo) le za potrebe prejema posojila za N.D.M., kar pomeni hkrati element zavedanja, da lahko zaradi tega nastane za javna sredstva velika premoženjska škoda, to zavedanje pa je tudi element storitve kaznivega dejanja. S to spremembo sodišče prve stopnje obdolžencu na novo očita zavedanje, ki povečuje kriminalno količino, hkrati pa na tem utemeljuje njegov naklep pri storitvi kaznivega dejanja oziroma glede na posledico nastanka škode utemeljuje njegovo malomarnost, kar je obdolžencu v škodo.

9. Tudi v tem pritožbi ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno pojasnilo, da sprememba opisa kaznivega dejanja predstavlja le natančnejšo opredelitev istega historičnega dogajanja, kot je opisano v obtožnici in ni v škodo obdolženčevemu postopkovnemu položaju, zato tudi glede te spremembe pritožba zmotno navaja, da je sodišče prve stopnje besedilo iz obtožbe nedovoljeno nadomestilo z besedilom, ki obdolžencu očita zavedanje, da lahko zaradi sklenitve posojilne pogodbe nastane za javna sredstva velika premoženjska škoda, torej nekaj, kar mu prej ni bilo očitano, in da je s tem neupravičeno odpravilo nesklepčnost oziroma pomanjkljivost obtožbe ter utemeljilo obdolženčevo krivdo in povečalo očitano kriminalno količino. Sodišče prve stopnje je v opisu kaznivega dejanja trditev iz obtožbe, da je bilo Š.D.N.Š.M. dne 14. 5. 2012 ustanovljeno izključno za potrebe izplačila posojila, nadomestilo z besedilom, da je bilo ustanovljeno 14. 5. 2012 ter je z javnim podjetjem K. d.o.o. sklenilo posojilno pogodbo le za potrebe prejema posojila za N.D.M., spremembo pa je pojasnilo z navedbo, da po izvedenih dokazih ni mogoče zaključiti, da je bilo Š.D.N.Š.M. ustanovljeno izključno za potrebe izplačila posojila in da je obdolženec zato vedel, da ne bo vrnilo izposojenega denarja, temveč da je novoustanovljeno društvo sklenilo obravnavano posojilno pogodbo s podjetjem K. le zato, da je denar lahko prejelo matično N.D.M. mimo svojih blokiranih tekočih računov. Takšna drugačna navedba ne spreminja ničesar glede bistvenega, to je dejstva, navedenega v opisu kaznivega dejanja, da sta obdolženi A.Š. in D.Š. vedela, da je bilo N.D.M., ki je dejansko prejelo izplačilo posojila prek Š.D.N.Š.M., zaradi obsežnih finančnih težav prezadolženo, da je imelo blokirane račune ter da kot dejanski posojilojemalec ne bo zmožno vrniti denarja, kakor tudi, da Š.D.N.Š.M.05 ne bo moglo vrniti denarja, in da sta se, kot se nadaljuje opis po tem, tako zavedala, da zaradi tega lahko nastane za javna sredstva velika premoženjska škoda, ki je tudi nastala... Navedeni spremembi opisa kaznivega dejanja zato nista nedopustni in sodišče prve stopnje s svojim ravnanjem ni prekoračilo obtožbe, kot trdi pritožba. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

10. Po oceni zagovornikove pritožbe je sodba glede časa storitve kaznivega dejanja nerazumljiva oziroma so njeni razlogi nejasni in v nasprotju z zakonom, čas storitve kaznivega dejanja je tudi v nasprotju z izvedenimi dokazi in kršeno je materialno pravo, ker v navedenem času kaznivo dejanje ni bilo in ni moglo biti storjeno. V izreku sodbe je navedeno, da je obdolženi A.Š. kaznivo dejanje storil v obdobju od 28. 5. 2012 do 21. 6. 2012, v razlogih sodbe pa ni obrazloženo, zakaj naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno do 21. 6. 2012. Storitev kaznivega dejanja je povezana z nastankom škode, ki pa ni nastala do 21. 6. 2012, saj je prvi obrok za vračilo posojila zapadel v plačilo 29. 8. 2012, zadnji pa 29. 5. 2014, torej do 21. 6. 2012 v plačilo še ni zapadel niti prvi obrok, sodišče prve stopnje pa je v sodbi tudi obrazložilo, da je škoda nastala z nevračilom posojila v letih 2012 in 2013, torej zapadlostjo posameznih neplačanih obrokov. Škoda je nastala oziroma lahko začela nastajati šele z zapadlostjo drugega obroka, to je 29. 11. 2012, saj je bil prvi obrok v višini 62.600,00 EUR vrnjen in škoda je zato lahko nastala šele 29. 5. 2014, ko ni bil vrnjen zadnji obrok, zato pred tem tudi ni moglo biti očitano kaznivo dejanje izvršeno. Navaja še, da je vprašanje, v katerem obdobju je prišlo do storitve očitanega kaznivega dejanja, pomembno tudi zaradi dejstva, ker je direktor javnega podjetja K. d.o.o. D.Š. 20. 8. 2012 sklenil z N.D.M. in N.Š. pogodbo o odstopu terjatve v plačilo, s katero je bila terjatev javnega podjetja K. d.o.o. iz naslova posojila prenesena s Š.D.N.Š. na N.D.M., šele z navedeno pogodbo pa je 20. 8. 2012 N.D.M. postalo dejanski posojilojemalec oziroma dolžnik javnega podjetja K., prej pa je bil dolžnik - posojilojemalec delujoče in likvidno novo ustanovljeno društvo N.Š.M., kar dokazuje sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti P 238/2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1351/2016, s katero je civilno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek javnega podjetja K. proti Š.D.N.Š.M. ravno iz navedenega razloga prenosa terjatve. Če direktor K. in takratni predsednik obeh društev T. 20. 8. 2012 ne bi sklenila navedene pogodbe, bi ostal kot dolžnik do javnega podjetja K. prvotni posojilojemalec Š. d. N. š., ki pa bi dolg iz naslova posojila zagotovo poplačalo, ker je društvo pozitivno poslovalo, pozitivno pa posluje tudi sedaj. Razlog za neplačilo in s tem domnevno oškodovanje javnih sredstev je nastalo zaradi prenosa terjatve, s tem poslom pa obdolženec ni imel nič in iz navedenih razlogov kaznivo dejanje ni bilo storjeno v obdobju, navedenem v izreku sodbe.

11. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo uveljavlja pritožba, ni podana, saj sodba v izreku ni nerazumljiva glede časa storitve kaznivega dejanja in njeni razlogi tudi niso nejasni, pritožba pa ne pojasni svoje trditve, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon oziroma materialno pravo. Sodišče prve stopnje je razumljivo pojasnilo, na podlagi česa zaključuje, da sta obdolženca v sostorilstvu izvršila zakonske znake kaznivega dejanja oškodovanja javnih sredstev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 257.a člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 v obdobju, kot je naveden v opisu kaznivega dejanja in v sodbi je ravnanje obeh obdolžencev v tem obdobju časovno natančno opredeljeno, to je od 28. 5. 2012, ko je obdolženi A.Š. po dogovoru z D. Š., da bodo prek javnega podjetja K. d.o.o. N. d. M. zagotovljena denarna sredstva po posojilni pogodbi, v nasprotju z 54. členom ZJF ustno odredil, da se iz proračuna MOMS nakaže javnemu podjetju K. znesek 300.000,00 EUR..., nadalje, da je D.Š. prejeta denarna sredstva posredoval N. d. M. 05 prek Š.D.N.Š.M., tako da je z zastopnikom Š.D.N.Š.M. M. T. 29. 5. 2012 v Murski Soboti sklenil posojilno pogodbo v višini 250.000,00 EUR, za katero ni zagotovil ustreznih zavarovanj in na podlagi katere je odredil nakazila zneskov v izreku sodbe navedenim upravičencem, in sicer 29. 5. 2012, 30. 5. 2012 ter nazadnje 21. 6. 2012. Z opisanimi ravnanji obeh obdolžencev je bilo kaznivo dejanje izvršeno in pritožbena razlaga okoliščin, kdaj je škoda nastala, kdaj so zapadli posamezni obroki in trditev, da obdolženi A.Š. ni odgovoren za prenos terjatve, ne moreta spremeniti dejstva, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje tudi glede časa storitve kaznivega dejanja. V sodbi je pravilno obrazloženo, da je obdolženi A.Š. obravnavano kaznivo dejanje storil v sostorilstvu z D. Š. v času, ki je naveden izreku sodbe, ko je na opisan način nenamensko porabil javna sredstva, katerih del je bil nato povrnjen s plačilom prvega obroka vračila posojila, s strani državne tožilke zatrjevana škoda za javna sredstva pa je nastala najkasneje z zapadlostjo neplačanih obrokov po posojilni pogodbi v drugi polovici leta 2012 in prvi polovici leta 2013, ko Š.D.N.Š.M. ni izkazovalo sredstev, ki bi omogočala vračilo tako visokega preostanka posojila, ter nadalje, da ni odločilno, ali bi to društvo v zadnjih nekaj letih, ko je občasno izkazovalo relativno nizek dobiček v primerjavi z višino neplačanega dela posojila, medtem ko je v letih 2012, 2013 in 2014 poslovalo z izgubo, posojilo lahko vrnilo (stran 26 prvostopenjske sodbe). Sodišče prve stopnje je torej kaznivo dejanje v sodbi pravilno časovno opredelilo in tudi pravilno obrazložilo, da je bilo izvršeno v času, ko sta obdolženca na opisan način nenamensko uporabila javna sredstva, in sicer z odreditvijo izplačila zneskov Š. d. N. š. M. , navedenim nogometašem in funkcionarjem N.D.M. ter M. s. d.o.o. (točka 20 obrazložitve prvostopenjske sodbe). Kršitve, ki jih navaja pritožba, zato niso podane.

12. V ostalem pritožba graja na prvi stopnji ugotovljeno dejanske stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje ter glede nekaterih okoliščin navaja, da so podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Njena graja ugotovljenega dejanskega stanja pa ni utemeljena, prav tako neutemeljeno zatrjuje, da so podane kršitve določb kazenskega postopka in kazenskega zakona. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje obravnavane zadeve ugotovilo pravilno in popolno, zagovor obdolženega A.Š. in izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana, kar je v sodbi tudi tehtno in podrobno obrazložilo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki prvostopenjske sodbe ter jih kot pravilne povzema, glede pritožbenih navedb pa še dodaja:

13. Pritožba zagovornika se ne strinja z zaključki prvostopenjskega sodišča, ki ni pritrdilo obrambi, da obdolženec v obravnavanem času ni mogel vedeti, da bo podjetje K. sodelovalo pri sklenitvi pogodbe o odstopu terjatve v plačilo z dne 20. 8. 2012, s katero je Š.D.N.Š.M. odstopilo svojo terjatev do N.D.M., zaradi česar je podjetje K. neuspešno uveljavljalo tožbeni zahtevek v poznejši pravdi zoper Š.D.N.Š.M., kot je navedeno v točki 25 obrazložitve napadene sodbe. Obdolženec pri tem ni sodeloval, temveč sta pogodbo podpisala Š. in T., razlogi sodbe, ki jih glede tega pritožba povzema, pa so nejasni in zmotni. Sodišče prve stopnje po njeni oceni nepravilno zaključuje, da naj bi se obdolženec zavedal pogodbe o odstopu terjatve, saj naj bi poznal posojilne pogodbe, čeprav je obdolženec to zanikal in tega ne potrjujejo niti izpovedbe prič in listine, pomembno pa je tudi, da je bilo s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti odločeno, da posojilojemalec Š.D.M. ni dolžan vrniti posojila, ker je bila terjatev prenesena na N.D.M., zaradi česar to društvo ni bilo več legitimirano vrniti posojilo, kar pomeni, da škode ni povzročil obdolženec in ni podana vzročna zveza med njegovim ravnanjem in škodo kot prepovedano posledico. Škoda je bila povzročena zaradi prenosa terjatve, ta pogodba pa je bila sklenjena celo pred zapadlostjo prvega obroka vračila posojila in sodišče prve stopnje neutemeljeno sklepa, da je obdolženec vedel za vsebino posojilnih pogodb ter da bo sredstva posojila prejelo N.D.M., zmotni pa so tudi zaključki, da je bil obdolženec predstojnik občinske uprave (kar ni pravilno, ker je predstojnik občinske uprave direktor občinske uprave), katere pravnik je pripravil obravnavani posojilni pogodbi in bil sklicatelj sestankov, da so obravnavali zakon o financiranju občin in da so presojali utemeljenost predloga, ki ga je pripravil M.M.. Navaja še, da nič ne izkazuje védenja obdolženca o vsebini posojilnih pogodb ter da gre lahko zgolj za nekakšne posredne indice, ne pa dokaze, in tudi to, da naj bi pogodbe sestavljal pravnik na občini, ne pomeni, da je za vsebino vedel obdolženec kot župan, pri čemer je bil pravnik tudi sam član nogometnih društev in je organom teh društev pravno svetoval, in da tudi če je obdolženec vedel, da se bo dalo posojilo, ne pomeni, da je vedel za vsebino posojilnih pogodb in tudi ne, da posojilo ne bo vrnjeno. Nadalje navaja, da je izrek sodbe pomanjkljiv in nesklepčen in se ga ne da preizkusiti, ker ne navaja pravne podlage - blanketne norme, ki bi definirala obdolženca - župana kot uradno osebo, in ker župana kot uradno osebo ne opredeljuje 4. člen ZJF in tudi ne 2. člen navodil o notranjih kontrolah in odgovornostih, obdolženec kot župan ni mogel biti storilec očitanega kaznivega dejanja, saj ni uradna oseba. Pritožba še navaja, da sodba obdolžencu zmotno očita, da je ravnal v nasprotju s 54. členom ZJF, ker naj bi 28. 5. 2012 ustno odredil nakazilo zneska 300.000,00 EUR podjetju K. d.o.o., da je ta znesek dejansko predstavljal likvidnostna sredstva za posojilo N.D.M. in je bil prikazan kot pokrivanje izgube iz leta 2011 in da je vedel, da takrat K. d.o.o. še ni bila upravičena do pokrivanja pretekle izgube, ker Mestni svet MOMS izgube za leto 2011 še ni potrdil in K. d.o.o. še ni zahtevala plačila akontacije, to pa obdolžencu ni bilo dokazano. Tudi glede tega je zato sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje ter posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Izpovedba priče S. D. v sodbi ni celovito ocenjena in ni bilo upoštevano, da je ugotovil, da so za izplačilo zagotovljena proračunska sredstva, da je občina tudi že prejela zahtevek za pokrivanje izgube, da so bile formalno zadeve tudi urejene v likvidaturi in da je izgubo K. oziroma višino njenega zahtevka za leto 2011 občinska uprava že preverila ter da so svetniki na februarski seji 2012 sprejeli sklep, da se bo to obravnavalo na naslednji seji občinskega sveta. Obdolženec je imel tako vse ustrezne pravne podlage za svoje ravnanje in ni pomembno, ali je odredil izplačilo ustno ali pisno, sodišče pa je zmotno zaključilo, da odredba z dne 1. 8. 2012 pomeni odredbo za prvotno plačilo zneska 300.000,00 EUR. Pritožba pojasnjuje, da je šlo za dve odredbi in da je zmoten zaključek, da naj bi bila odredba namenjena sledljivosti plačil, saj se je vedelo, da je šlo za pokritje izgube za leto 2011 in ta izguba je bila tudi realizirana.

14. Povzetim pritožbenim navedbam, ki ponujajo drugačno oceno od te, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ni mogoče pritrditi. Graja zaključkov, ki jih je sodišče prve stopnje sprejelo glede obdolženčevega poznavanja vsebine obravnavanih posojilnih pogodb, in ugotovitve, da pri presoji utemeljenosti obravnavane obtožbe ni pomembno, ali je navedena pogodba o odstopu terjatve v plačilo pomemben razlog, da podjetje K. ni prejelo vračila posojila ter ali to vpliva na ugotavljanje obdolženčeve kazenske odgovornosti, je neutemeljena. Pritožbeno sodišče se z zaključki prvostopenjskega sodišča, navedenimi v točki 15. obrazložitve sodbe, v celoti strinja, tudi glede okoliščine, kdaj je za javna sredstva nastala škoda ter z zaključkom, da za presojo dejanskega stanja v obravnavanem času ni odločilno, ali bi lahko Š.D.N.Š.M.05 v zadnjih nekaj letih, ko je občasno izkazovalo relativno nizek dobiček v primerjavi z višino neplačanega dela posojila, medtem ko je v letih 2012, 2013 in 2014 poslovalo z izgubo, lahko vrnilo posojilo. Glede pritožbene trditve, da obdolženčevo ravnanje ni v vzročni zvezi z nastankom škode in da pri podpisu pogodbe o odstopu terjatve ni sodeloval, pri čemer naj bi bili razlogi sodbe glede tega tudi nejasni, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so tudi te trditve pritožbe brez podlage. Sodišče prve stopnje je med drugim pravilno zaključilo, da temelj obdolženčeve kazenske odgovornosti ni krivdna povzročitev škode za javna sredstva, temveč njihova naklepna ogrozitev, da je dejanski nastanek škode v zakonu določen kot objektivni pogoj kaznivosti, ki ne zahteva obdolženčevega krivdnega odnosa in da tudi če so škodo s kaznivim dejanjem ali kako drugače neposredno povzročili predstavniki športnega društva, ki iz tega ali onega razloga niso vrnili posojila, se to ne bi moglo zgoditi brez obdolženčevega omogočanja nenamenske uporabe javnega denarja za neustrezno zavarovano posojilo. Nasprotni zaključki, ki jih v zvezi s tem ponuja pritožba, so zato nepravilni in pritožba zmotno zaključuje, da sodišče prve stopnje o obdolženčevem védenju glede vsebine posojilnih pogodb ne sklepa pravilno. Napadena sodba ima skladno z ugotovljenim dejanskim stanjem opredeljen tudi časovni okvir storitve kaznivega dejanja, torej obdobje, v katerem sta obdolžena A.Š. in D.Š. obravnavano kaznivo dejanje izvršila, pravilni pa so tudi njeni zaključki, da je obdolženec vedel (ne glede na to, če je v sodbi napisano, da je bil predstojnik občinske uprave) za vsebini posojilnih pogodb, ker je bil sklicatelj sestankov, na katerem so obravnavali Zakon o financiranju občin in presodil utemeljenost predloga, ki ga je pripravil M.M.. Pritožba pa neutemeljeno navaja tudi, da je očitek obdolžencu, da je ravnal v nasprotju z 54. členom ZJF, zmoten. Tudi glede tega je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in ni „zmotno uporabilo materialnega prava“, kot trdi pritožba.

15. Izpovedbo priče S. D. je sodišče prve stopnje v sodbi pravilno povzelo in pravilno zaključilo, kar je za obravnavano zadevo bistvenega pomena, da je obdolženec ustno odredil izplačilo nakazila v 300.000,00 EUR iz naslova predčasnega pokritja izgube K. za leto 2011 ter da je to storil v nasprotju s 54. členom ZJF, ki predpisuje, da mora odredbodajalec pred izplačilom proračunskih sredstev preveriti in pisno potrditi pravni temelj in višino obveznosti, ki izhaja iz verodostojne knjigovodske listine. Pritožba zato nima prav, ko trdi, da je imel obdolženec ustrezno pravno podlago za izplačilo dela tako imenovane izgube ter da sodišče prve stopnje zmotno zaključuje o tem, da je pisno odredbo potrdil šele 7. 11. 2012, da je bila datirana na 1. 8. 2012 in vsebovala korigiran zahtevek za 300.000,00 EUR, saj je šlo za dve odredbi, in da ni pomembno, ali je bila odredba dana pisno ali ustno, saj bi bila sredstva izplačana tudi, če bi bila odredba pisna. Tudi glede tega je sodišče prve stopnje v sodbi pravilno obrazložilo, da iz nobene od pridobljenih kopij zahtevka podjetja K. z dne 13. 4. 2012 ne izhaja taka pisna odredba, ki naj bi jo po izpovedbi priče S. D. obdolženec naknadno potrdil s podpisom, tudi ne na tisti kopiji, ki jo je v tedanji vlogi župana 13. 1. 2014 sodišču posredoval sam ter da tako odredbo, kot jo je v svoji izpovedbi opisal S. D., vsebuje šele korigirani zahtevek podjetja K. za kritje izgube z dne 1. 8. 2012, ki ga je med svojim zaslišanjem predložila priča S. Đ. in ki pojasnjuje tudi pojasnilo o znižanju zahtevka za 300.000,00 EUR, kolikor je podjetje prejelo že 28. 5. 2012, obdolženec pa je tako odredbo pisno potrdil 7. 11. 2012, in da zato ni dvoma, da je obdolženec poznal določila 54. člena ZJF, saj je na njihovi podlagi 1. 12. 2009 izdal navodilo o notranjih kontrolah in odgovornostih pri izplačilih iz proračuna MOMS, ki v točki III/5 vsebuje podrobna pravila o tem, kaj je sestavina odredbe za izplačila proračunskega denarja, v predhodnih določbah pa je predpisan postopek, ki kot odredbodajalca zavezuje tudi župana in da teh pravil obdolženec v tem primeru ni upošteval (točka 19 na strani 17 obrazložitve prvostopenjske sodbe). Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje tako pravilno zaključilo, da je obdolženec ustno odredil plačilo sredstev iz proračuna MOMS javnemu podjetju K. in da je vedel, da to takrat še ni bilo upravičeno do izplačila za pokrivanje pretekle izgube, ker mestni svet MOMS višine izgube družbe K. d.o.o. za leto 2011 še ni potrdil in ni sprejel sklepa o pokrivanju izgube, prav tako pa javno podjetje K. ni zahtevalo izplačila akontacije za bodoče pokritje izgube in da je obdolženi 28. 5. 2012 ustno odredil nakazilo zneska 300.000,00 EUR navedenemu podjetju, kar je dejansko predstavljalo likvidnostna sredstva za posojilo N. d. M. in je bil prikazan kot pokrivanje izgube iz leta 2011. Drugačnim zaključkom, ki jih ponuja pritožba, zato ni mogoče pritrditi, prav tako pa pritožba zmotno navaja, da je izrek sodbe pomanjkljiv in nesklepčen in se ga ne da preizkusiti, ker v njem ni navedena pravna podlaga, ki bi župana opredelila kot uradno osebo, zaradi česar po njeni oceni obdolženi A.Š. ne more biti storilec očitanega kaznivega dejanja. Obdolženi A.Š. je bil v obravnavanem času župan MOMS in s tem uradna oseba, ki je bila pooblaščena za opravljanje uradnih nalog organa samoupravne lokalne skupnosti, in sicer za razpolaganje s premoženjem občine, kar vse je v izreku sodbe ustrezno navedeno, njegova pooblastila so razvidna iz določb ZJF in navodila o notranjih kontrolah in odgovornostih pri izplačilih iz proračuna MOMS, kot je razvidno iz izreka sodbe. Obdolženec je bil torej kot župan pooblaščen za opravljanje uradnih nalog organa samoupravne lokalne skupnosti in je bil uradna oseba, kot jo opredeljuje KZ-1 v 3. točki prvega odstavka 99. člena.

16. Pritožba navaja, da sodišče prve stopnje ne loči med pojmoma izguba in subvencija, priča B. J. pa je pojasnil, da je šlo v obravnavani zadevi za subvencijo, to je razliko med potrjeno in zaračunano ceno, ki skladno z zakonodajo, ker je občina dolžna pokriti stroške izvajalca, v tem primeru podjetja K. d.o.o., bremeni občinski proračun. Zato, torej za plačilo subvencije za izvajanje javne službe, je šlo tudi v obravnavanem primeru, kar je razvidno tudi iz izpovedbe priče A. K.. Obtožba in sodba sta v izrekih nesklepčni, saj dolžna ravnanja, s katerimi bi se po Zakonu o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) pokrivala izguba podjetja, enačita z dolžnimi ravnanji, s katerimi se plača subvencija, za katero pa sklep mestnega sveta in zahtevek za akontacijo nista potrebna. Pojasnjuje, da se izguba podjetja, če se ne pokrije iz računovodskih kategorij, lahko pokrije tudi iz osnovnega kapitala družbe, če bi bil kapital s tem prizadet in bi padel pod zakonsko dovoljeno mejo ter da lahko lastnik (družbenik) družbo dokapitalizira, kar zahteva poseben sklep skupščine družbe, v tem primeru pa ni šlo za tovrstno ravnanje MOMS, saj nikoli ni bilo dokapitalizacije K. d.o.o. Ob razlagi, da je šlo za subvencijo, pritožba poudarja, da je javno podjetje K. do vključno leta 2011 zaradi neusklajenih cen javnih storitev pridelala manjko več kot 1,000.000,00 EUR in navedeno izplačilo ni bilo nikakršno pokrivanje izgube podjetja, temveč izplačilo subvencije cene storitev, torej tiste "izgube oziroma manjka", ki je nastal javnemu podjetju K. iz naslova izvajanja javne službe med potrjeno in zaračunano ceno izvajanja obvezne gospodarske javne službe s področja varstva okolja. Glede dejstva, da je šlo za subvencijo, se izvedenec dr. D. ni znal opredeliti in je zato dejansko stanje glede tega ostalo povsem neugotovljeno, obdolžencu pa ravnanje v nasprotju s 54. členom ZJF pri izplačilu subvencije v izreku sodbe ni očitano. Navaja še, da so bile razmere med K. in MOMS do določene mere neurejene in se takrat te subvencije niso izplačevale sproti, temveč so bile v letu 2012 plačane za leto 2011 in navedeni manjko leta 2011 iz naslova javne službe se je leta 2012 plačal in tudi proračunsko pokril pri javnemu podjetju K., kar je razvidno iz letnega poročila za leto 2012 in izkazov poslovnega izida tega podjetja, župan pa je imel v proračunu za leto 2012 predvidena sredstva za predčasno poplačilo dela izgube navedenega podjetja za leto 2011. Pritožba se nadalje ne strinja z navedbo prvostopenjskega sodišča, da sklep mestnega sveta glede pokrivanja izgube ni bil zgolj deklaratorne narave in navaja, da je pri tej oceni izhajalo iz napačnih pravnih podlag ter napačne pravne opredelitve narave "izgube", saj je šlo za subvencijo. Za subvencijo sklep občinskega sveta ni bil potreben, zato je bil zgolj deklaratorne narave. Iz vsebine sklepa je razvidno, da se je mestni svet zgolj seznanil z informacijo o izgubah v javnih podjetjih, ko je navedeno "mestni svet se seznani z informacijo o izgubah v javnih podjetjih K. in V. in bo iz občinskega proračuna pokril izgubo v obeh javnih podjetjih za leto 2011 v skupnem znesku 1,168.259,72 EUR", kar kaže, da ni potrdil izgube, temveč se je z njo le seznanil, prav tako z okoliščino, da se bo ta pokrila iz občinskega proračuna.

17. Nadalje je po oceni pritožbe zmotna ugotovitev sodišča, da ni bilo formalnega zahtevka K. za izplačilo akontacije iz naslova pokritje izgube. Zahtevek je bil podan 13. 4. 2012, obdolženec pa je pojasnil, da je menil, da je zadostna osnova za izplačilo sredstev potrjen proračun Mestne občine M. S. za leto 2012, ki je za namene plačila subvencije (pokrivanje "izgube") predvideval še višji znesek od spornih 300.000,00 EUR in je bil proračun sprejet februarja 2012, torej pred izplačilom 28. 5. 2012. Iz zahtevka K. z dne 13. 4. 2012 je izhajala natančna analiza in prikaz manjka, ki je nastal na javni službi, obstajala je zakonska podlaga (Zakon o varstvu okolja, pravilniki, odloki), ki določa takšna plačila kot zakonsko obveznost vsake občine. Tudi revizorka A. K. je 5. 2. 2021 povedala, da je tudi ona preverjala višini cen javne službe in celotno poslovanje podjetja in je v zvezi s tem pripravila poročilo, priča S. D. pa je 25. 9. 2020 povedal, da je obdolženec potrdil odredbo za izplačilo, da je sam naročil izplačilo v občinsko likvidaturo in da je potrdil predčasno poplačilo izgube, ko se je predhodno prepričal, da je v proračunu zagotovljenih dovolj sredstev. Vse navedeno so po oceni pritožbe zadostne in utemeljene pravne podlage, da je bila izplačana subvencija in je tako tudi povsem utemeljeno menil tudi obdolženec, ko je odredil izplačilo. K. je podala zahtevek za celotno povračilo in bi lahko Mestna občina Murska Sobota plačala tudi takoj, ko je zahtevek prejela, zato ni jasno, zakaj bi bil potreben akontativni zahtevek. Zmoten je zaključek prvostopenjskega sodišča, da ni bilo formalnega zahtevka K. za izplačilo akontacije, saj je v spisu celoten zahtevek K. za pokrivanje "izgube". Sodba po oceni pritožbe zato nima razlogov o odločilnih dejstvih, njen izrek je glede vprašanja, ali je šlo za izgubo ali subvencijo, v nasprotju z vsebino materialno pravnih predpisov in kršitev predpisov ter naklepno ravnanje obdolžencu nista dokazana. Utemeljeno je verjel, da ima za izplačilo zahtevane subvencije ustrezno pravno podlago, ob tem pa je sodišče iz opisa kaznivega dejanja izpustilo očitek nezakonitega ravnanja, torej je bilo obdolženčevo ravnanje zakonito, pokrivanje "izgube" pa ni bilo lažno, temveč je bila dejansko pokrita.

18. Sodišče prve stopnje tudi glede navedenih okoliščin ni zmotno ugotovilo dejanskega stanja in tudi kršitve pritožba uveljavlja neutemeljeno. Da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je sredstva za izplačilo posojila športnemu društvu podjetje K. pridobilo iz naslova predčasnega pokritja dela izgube v zvezi z izvajanjem gospodarske javne službe v preteklem letu po 25. členu njegovega statuta, je razvidno iz listin, ki jih navaja napadena sodba in navedb obdolženih E.E. in M.M. ter priče M.B., pa tudi iz zagovora obdolženega A.Š. je razvidno, da je šlo za pokritje izgube navedenega podjetja za preteklo leto, v zvezi s katero je obdolženec v zagovoru sicer povedal, da je menil, da ni nič narobe, če občina nakaže del sredstev za pokritje izgube, ki bi jo morala poravnavati podjetju že med letom. Slednje ni bilo storjeno in pritožba ne more prepričati s trditvijo, da je pri posojilu šlo za sredstva subvencije in da zato očitki obdolžencu iz obtožbe niso utemeljeni. Da ni podlage za drugačno razlago, pa nenazadnje izhaja med drugim tudi iz okoliščine, da je 28. 5. 2012 potekal sestanek, ki so se ga udeležili obdolženec, predstavniki svetniških skupin, direktor mestne uprave in predstavnika obeh nogometnih društev, na katerem so, kot je razvidno iz zagovora obdolženega M.M., obravnavali tudi osnutek sporazuma, s katerim bi se predstavniki občine zavezali, da se finančni izpad, če posojilo ne bi bilo vrnjeno, prizna podjetju K. kot poslovna izguba. Tega sicer niso sklenili, ker je obdolženec naslednjega dne na nadaljevanju prekinjene seje povedal, da je podjetju nakazal denar za delno pokritje izgube in izrazil pričakovanje, da nadzorni svet poda soglasje k posojilu. Tudi obdolženi E.E. je med drugim povedal, da je podjetje K. prejelo likvidna sredstva občine za pokritje izgube iz preteklega leta in z njimi plačalo posojilo. Prav tako iz izpovedb prič, ki jih sodba sodišča prve stopnje pravilno povzema, nedvomno izhaja, da je obdolženec iz proračuna MOMS ustno odredil nakazilo sredstev 300.000,00 EUR kot likvidnostnih sredstev javnemu podjetju K. in da je bil navedeni znesek prikazan kot pokrivanje izgube iz leta 2011, čeprav mestni svet MOMS. višine izgube navedenega podjetja za leto 2011 še ni potrdil in ni sprejel sklepa o pokrivanju izgube, javno podjetje K. pa tudi še ni zahtevalo izplačila akontacije za pokritje izgube za preteklo leto. Ocena pritožbe, da je šlo za subvencijo in ne izgubo in da zato sklep mestnega sveta ni bil potreben, da se do tega izvedenec dr. D. ni znal opredeliti ter je glede tega dejansko stanje nerazjasnjeno, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je tudi glede tega v sodbi pravilno pojasnilo, da so izvedeni dokazi potrdili, da izplačilo za pokritje izgube zahteva predhodno potrditev mestnega sveta in da je ugotavljanje izgube predmet poslovnega poročila podjetja, ki so ga v podjetju K. pripravljali na podlagi računovodskih pravil iz 6. člena ZGD-1 v zvezi z drugim odstavkom 66. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS) in so ga bili po 23. in 26. členu statuta podjetja K. dolžni predložiti v sprejem mestnemu svetu, ta pa je v obravnavanem primeru sklep o sprejemu letnega poročila sprejel šele 3. 7. 2012. Ob tem je sodišče pravilno odgovorilo že tudi na trditev obrambe, da je šlo za subvencioniranje javnih služb (točka 9 obrazložitve napadene sodbe). Tudi glede odsotnosti zahtevka podjetja K., sklepa mestnega sveta MOMS o potrditvi višine izgube tega podjetja za leto 2011 in odsotnosti pravne podlage za obdolženčevo odredbo za nakazilo denarja ter glede zavedanja obdolženca, da ravna v nasprotju s predpisi, ima sodba sodišča prve stopnje tehtne in pravilne razloge, ki jim ni potrebno ničesar dodati, pritožba pa jih neutemeljeno graja. Prav tako je pritožba neutemeljena, ko razloge, zaradi katerih je sodišče prve stopnje iz opisa kaznivega dejanja izpustilo del očitka, povezuje s svojim zaključkom, da je bilo obdolženčevo ravnanje zakonito in da pokrivanje izgube ni bilo lažno, temveč je bila ta dejansko pokrita. Sodišče prve stopnje je v točki 19 obrazložitve sodbe tehtno pojasnilo razloge za to, da je iz opisa kaznivega dejanja izpustilo očitek, da sta obdolženi A.Š. in D.Š. povzročila in omogočila nezakonito uporabo javnih sredstev, in sicer ker državna tožilka v obtožbi ni navedla pravnega predpisa, ki bi prepovedoval uporabo tega denarja za obravnavano posojilo športnemu društvu ter da je kot utemeljenega presodilo le očitek, da sta obdolženec in D.Š. povzročila in omogočila nenamensko uporabo javnega denarja, ki ga občina po 25. členu statuta podjetja K. izplača kot pokritje izgube, nastale pri izvajanju gospodarske javne službe. Zmotna je zato trditev pritožbe, da je potrebno zaključiti, da je bilo obdolženčevo ravnanje zakonito tudi glede slednjega očitka in da pokrivanje izgube ni bilo lažno.

19. Glede zaključkov prvostopenjskega sodišča o nenamenski porabi javnih sredstev pritožba navaja, da so ti zmotni, saj je obdolženec utemeljeno verjel, da je bila pomoč športnemu društvu oziroma nogometu v javnem interesu. Ker sodišče prve stopnje zaključuje, da javnemu podjetju noben predpis ne prepoveduje dajati posojila, obdolženec pa je upravičeno menil, da je pomoč nogometu v občini v korist javnemu interesu, zaradi česar sredstva na ta način niso bila nenamensko uporabljena, obdolženec tudi ni ravnal v nasprotju z nameni javnega podjetja. Po njeni oceni je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju, saj po eni strani priznava javni interes v športu, po drugi strani pa posojilo, ki ni prepovedano, oceni kot nenamensko, čeprav se je namenilo za šport, ki je v javnem interesu, torej gre za javno dobrino oziroma storitev. Javna podjetja so v več primerih sponzorji športnih društev, zato obdolžencu ni mogoče očitati, da se je zavedal, da je lahko posojilo kot pomoč športnemu društvu, ki izvaja športno dejavnost v javnem interesu, nenamensko in prepovedano. Obtožba in izrek sodbe sta nesklepčna, saj ne pojasnjujeta pojma namenske porabe, sodišče prve stopnje pa v sodbi tudi ni obrazložilo, kaj naj bi v obravnavanem primeru predstavljalo namensko porabo, temveč navaja le, da je poraba namenska, če jo javno podjetje porabi za svojo dejavnost. Ker izrek sodbe ne vsebuje konkretnih dejstev in okoliščin, ki pomenijo konkretizacijo nenamenskosti uporabe javnih sredstev, ne vsebuje odločilnega dejstva in je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, obdolžencu pa je bila zato tudi prekršena pravica do obrambe. Nadalje pritožba navaja, da se je dobiček tržnega dela dejavnosti podjetja K. ves čas uporabljal za pokrivanje izgube javnega dela ter drugače kot sodišče prve stopnje razlaga, da je potrebno ločevati sredstva, ki jih je ustvarilo javno podjetje na trgu, od sredstev, pridobljenih za opravljanje javnih storitev. V letu 2012 se je pokrivala izguba javnega dela leta 2011, v kateri pa je že bil upoštevan celoten dobiček tržnega dela leta 2011, v letu 2012 je bilo dano posojilo, ki je računovodsko pravilno bremenilo tržni del, vendar pa v letu 2012 zato ni bilo v ničemer zmanjšano pokrivanje izgube javnega dela, nastale leta 2012, saj se posojilo obravnava kot terjatev in dobička tržnega dela ni zmanjševala (letno poročilo leta 2012). Sodišče prve stopnje po njeni oceni zgolj pavšalno in nedokazano zaključuje, da naj bi odpis terjatve zaradi nezmožnosti izterjati posojilo nedvomno negativno vplival na poslovni izid celotnega poslovanja podjetja K. in je tudi v sledečih letih ustvarjalo izgubo in zato podajalo zahtevke za pokrivanje. Plačilo posojila je nedvomno obremenilo tržni del dejavnosti podjetja, sodba pa ne konkretizira in ne podaja odgovora glede oškodovanja javnih sredstev iz naslova slabitve na tržnem delu, ker se za ta znesek, ki zmanjšuje dobiček tržnega dela, naj ne bi pokril javni del in da bi takrat nastala škoda. Glede obdolženčevega namena pomagati nogometu, kar je bilo v javnem interesu, pojasnjuje še, da je obdolženec storil vse, da bi ta interes zadovoljil, da se je o možnostih in dopustnosti financiranja pozanimal pri ustreznih službah, deloval je transparentno in v dobri veri, to pa po njeni oceni potrjuje, da se ni zavedal, da je lahko javnim sredstvom povzročena velika premoženjska škoda in mu ni mogoče očitati, da je ravnal naklepno. Očitek, da je z zavestnim ravnanjem oškodoval javna sredstva in zavestno kršil predpise ter je lahko pričakoval, da bo nastala škoda, zato ni utemeljen. Obdolženec ni pravni strokovnjak in tudi ne strokovnjak za javne finance in je še vedno prepričan, da lahko javno podjetje da posojilo iz tržnega dela poslovanja, s katerim lahko prosto razpolaga. Ni mu bila znana vsebina zavarovanja terjatve, ki je bila zapisana v pogodbah, za kar tudi ni imel nobenih pristojnosti in tudi na izterjavo ni imel nobenega vpliva, temveč sta bila sklenitev in realizacija posojila v pristojnosti direktorja in nadzornikov nadzornega sveta K., ki so posojilo odobrili. Obdolžencu torej ni mogoče očitati malomarnosti v zvezi z nastalo škodo, saj je glede na dosegljive informacije in zagotovila verjel, da bo dano posojilo tudi vrnjeno. Poudarja, da je ustavil oškodovanje javnih sredstev, ko je preprečil pokrivanje slabitve tržnega dela javnega podjetja K. zaradi nevrnjenega posojila v letu 2014 iz občinskih sredstev, kar so potrdile priče, med njimi takratni direktor občinske uprave S.Đ., zato javna sredstva sploh niso bila oškodovana, kar potrjujeta izvedena priča B.J. in izvedenec dr. D.. Slednji je povedal, da če je občina zadržala sredstva iz naslova zadržanja pokrivanja izgube, bi to pomenilo, da je javno podjetje K. izgubilo del zahtevka za izgubo za preteklo leto, da bi v takem primeru občina privarčevala tisti znesek, ki je bil porabljen za posojilo, ki ni bilo vrnjeno in bi to pomenilo, da so se poprej oškodovana javna sredstva nadomestila v višini, kolikor za to ni bilo odobreno pokrivanje izgube. Do tega se sodišče prve stopnje v sodbi ni opredelilo, izvedenec pa tudi ni pritrdil temu, da naj bi bila vsa sredstva javnega podjetja javna sredstva, da tržni del ne pomeni javnih sredstev, pa je povedal tudi strokovnjak s področja javnih financ J. 20. Razlogi sodbe niso sami s seboj v nasprotju, ker sodišče prve stopnje pojasnjuje, da je šport dobrina v javnem interesu, a da je obravnavano posojilo predstavljalo nenamensko rabo javnih sredstev in glede te okoliščine tudi dejanskega stanja sodišče ni ugotovilo zmotno, kot zatrjuje pritožba. V sodbi so navedeni razlogi, ki tehtno in ustrezno pojasnjujejo tudi pomen namenske rabe, pri čemer pojmi, ki so jasni, ne potrebujejo dodatne obrazložitve. V izvajanje komunalne dejavnosti, s katero se zagotavlja oskrba skupnosti z javnimi materialnimi dobrinami, šport ne sodi in trditev pritožbe, da bi lahko bil iz sredstev, ki so namenjena zagotavljanju teh dobrin, financiran tudi nogomet in da je obdolženec upravičeno menil, da je to dovoljeno, je seveda neprepričljiva in zmotna. Obdolžencu tudi ni bila prekršena pravica do obrambe, ker v napadeni sodbi niso naštete dejavnosti javnega podjetja K., katerih financiranje predstavlja namensko porabo njenih sredstev. Konkretizacija nenamenske rabe sredstev javnega podjetja K. pa je razvidna tako iz izreka kot obrazložitve sodbe, saj je konkretizirana z odobritvijo in nakazilom finančnih sredstev javnega podjetja K., prikazanih za pokrivanje izgube te javne službe, ki so bila nato preko Š.D.N.Š.M posredovana naprej za namene financiranja nogometne dejavnosti, kot je opisano v izreku sodbe in pojasnjeno v njeni obrazložitvi. Neutemeljeno je tudi pritožbeno nestrinjanje s pojasnilom sodišča prve stopnje, da gre pri sredstvih, ki jih javna gospodarska služba pridobi iz javnih sredstev, in tistih, ki jih ustvari z dejavnostjo na trgu, za enovita sredstva, pri čemer pritožba navaja, da jih je potrebno ločevati ter da v letu 2012 ni bilo v ničemer zmanjšano pokrivanje izgube javnega dela sredstev, nastale leta 2011. Tudi tem in ostalim povzetim navedbam pritožbe ni mogoče pritrditi, saj je sodišče prve stopnje o teh dejstvih in okoliščinah v sodbi navedlo tehtne in pravilne zaključke, ki jih drugačna ocena, ki jo ponuja pritožba, ne more omajati.

21. Sodišče prve stopnje je glede vprašanja, ali je šlo za oškodovanje javnih sredstev oziroma ali ta niso bila oškodovana, ker je bilo posojilo izplačano iz sredstev, pridobljenih s tržno dejavnostjo javnega podjetja, pravilno pojasnilo, pri čemer je utemeljeno izhajalo iz mnenja izvedenca dr. D.D., da je šlo za enovita sredstva in da internih računovodskih evidenc podjetja, ki so ločevale izvajanje gospodarske javne službe in tržnih storitev, ni mogoče upoštevati tako, da bi sredstva, ki jih je podjetje K. prejelo 28. 5. 2012 kot predčasno pokritje izgube, štela kot tržna sredstva podjetja, ki je v letu 2011 izkazovalo 223.293,32 EUR dobička pri opravljanju tržne dejavnosti, ob tem ko je podjetje v istem času pri izvajanju javne službe poslovalo z izgubo v višini več kot 1,041.806,03 EUR ter da je računovodski prikaz dobička iz tržnega poslovanja že zajet v enovitem poslovnem izidu podjetja, ki bi brez ustvarjenega dobička pri tržnem poslovanju ustvarilo toliko višjo izgubo, da mora javno podjetje dobiček iz svoje tržne dejavnosti prvenstveno nameniti za pokritje izgube iz izvajanja javne službe ter da je bilo obravnavano posojilo izplačano iz denarnih sredstev celotnega podjetja, ki je poslovalo z enim poslovnim računom in se ta sredstva z izplačilom niso porabila kot dobiček, temveč so se preoblikovala v terjatev do športnega društva, kar je predmet bilance stanje in izkaza denarnih tokov, dobiček pa je kategorija izkaza poslovnega izida, zaradi česar trditev predstavnikov obrambe, da je posojilo izviralo iz tržnega dobička, ni smiselna (točka 12 obrazložitve napadene sodbe). Nasprotno stališče obrambe ni pravilno in tudi glede zavedanja obdolženca, da krši predpise in da je z zavestnim ravnanjem oškodoval javna sredstva ter da je lahko pričakoval, da bo za javna sredstva nastala škoda, je sodišče prve stopnje v sodbi sprejelo pravilne zaključke, prav tako glede trditve, da je obdolženec ustavil oškodovanje javnih sredstev. O vseh odločilnih dejstvih, ki potrjujejo krivdo obdolženca, ima sodba sodišča prve stopnje tako tehtne in podrobne razloge, da jim ni potrebno ničesar dodati.

22. Pritožba ponavlja svoje videnje obravnavane zadeve, ki jo je obramba predstavljala v postopku in v sklepni besedi. Navaja še, da je materialno pravo po njeni oceni glede vprašanja javnih sredstev in njihovega oškodovanja zmotno uporabljeno, ker se sodišče prve stopnje do njega ni opredelilo. Po razlogih sodbe je bil uporabnik javnih sredstev javno podjetje K. in zato tudi oškodovanec, a je slednja kot vir za posojilo in njegovo slabitev uporabila tržni del poslovanja, zaradi česar je ni mogoče šteti kot uporabnika javnih sredstev, saj s tržnim delom ne izvaja javne službe, zato tudi obdolženec ni oseba iz prvega odstavka 257.a člena KZ-1 in sostorilec, ker ni pooblaščena oseba uporabnika javnih sredstev. Ker javno podjetje K. iz navedenega razloga ni uporabnik javnih sredstev, in ker je sostorilec obravnavanega kaznivega dejanja lahko le pooblaščena oseba uporabnika javnih sredstev, obdolženec pa je pooblaščenec občine, katere sredstva niso bila oškodovana, saj bi morala biti izguba javnega podjetja K. z njene strani v vsakem primeru pokrita in je tudi bila, bi sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, če bi obdolženca očitka iz obtožbe oprostilo. Pritožba v svoji oceni še trdi, da bi bila lahko obdolžena A.Š. in D.Š. sostorilca le, če bi bila pooblaščeni osebi pri istem uporabniku; da je obdolženemu A.Š. mogoče očitati le to, da je 28. 5. 2012 odredil nakazilo sredstev občine, s tem pa občina ni nezakonito ali nenamensko porabila sredstev in ni bila oškodovana, prav tako obdolženca nista kršila blanketnih norm. Nadalje poudarja vlogo M.T., predsednika N.D.M. in navaja, da je bil obsojen, ker je v zvezi z navedenim posojilom ogoljufal vse deležnike, tudi javno podjetje K. in jih prepričal, da so sklepali posojilne pogodbe, nato pa preusmeril poslovanje. Navedeno po oceni pritožbe potrjuje, da je bil obdolženec žrtev, da ga je T. prevaral in mu zato ni mogoče očitati naklepnega ravnanja. Ne strinja se z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da poznejše kaznivo dejanje T. ni moglo prekiniti vzročne zveze med ravnanjem obdolženca in temu sledečo ogrozitvijo javnega denarja ter navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in odločilo protispisno, saj se je postavilo na stališče, da naj bi bilo ravnanje T. storjeno kasneje, kar ne drži. Opozarja na datum izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja in kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojen M. T., iz primerjave pa je razvidno, da ne drži, da so bila obdolženemu A.Š. očitana ravnanja storjena prej, saj je bilo kaznivo dejanje, ki ga je storil obdolženi M. T., izvršeno v obdobju od 14. 5. 2012 do 25. 1. 2013. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je ravnanje M.T. prekinilo vzročno zvezo med ravnanjem obdolženega A.Š. in prepovedano posledico, je ravnalo v nasprotju z listinskimi dokazi (pravnomočno sodbo) in zmotno ugotovilo dejansko stanje ter (očitno zmotno uporabilo) materialno pravo.

23. Tudi v ostalem pritožba povzema zaključke prvostopenjskega sodišča in se z njimi ne strinja. Tako še navaja, da ni jasno, zakaj sodba obdolžencu še vedno očita, da je ravnal v nasprotju s 54. členom ZJF, če sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi ravnal nezakonito in je ta očitek iz opisa kaznivega dejanja izpustilo, zaradi česar je po njeni oceni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP; povzema 54. člen ZJF in navaja, da gre za splošno normo, njena kršitev pa v obtožbi in izreku sodbe ni konkretizirana; poudarja, da med ustno odredbo obdolženca in nastalo posledico ni vzročne zveze; da je bila obdolžencu prekršena pravica do obrambe, ker v sodbi ni bilo konkretizirano, kaj naj bi od verodostojne listine ali pravnega temelja "manjkalo", zaradi česar se obdolženec ni mogel zagovarjati in predlagati dokazov; da je bil pravni temelj (zahtevek K. in njena pravica do pokrivanja izgube, za kar so bila zagotovljena proračunska sredstva), preverjen in obdolženi je utemeljeno verjel, da K. lahko da posojilo, ker za to ni nobenih pravnih prepovedi, torej naklep obdolženca ni podan. Pojasnjuje še 25. člen statuta javnega podjetja K., ki opredeljuje izgube te gospodarske javne službe in ta je bila s predmetnim nakazilom po oceni pritožbe pokrita, sredstva so bila porabljena namensko in izguba je bila tudi plačana. Očita še, da v izreku sodbe ni navedeno, kaj naj bi bila namenska poraba za izvajanje gospodarske službe in da denar, ko je nakazan na transakcijski račun, izgubi "subjektiviteto", ki bi ga opredeljevala kot denar javne službe in z njim lahko podjetje prosto razpolaga. Obdolženec ni imel namena, da bi se sredstva nenamensko uporabila in kot župan je verjel v zgodbo o nogometu in športu, ki sta v javnem interesu ter da bodo obveznosti poravnane in plačane, kot je zatrjeval M. T., sodišče prve stopnje pa je nekritično in brez podlage zaključilo, da ga je pri ravnanju vodilo to, da bi bil bolj "politično priljubljen". Nobenih slabih namenov, motivov in naklepov ni imel, sodba pa je popolnoma zmotna in krivična.

24. Kot je že bilo obrazloženo, sodišče prve stopnje se do vprašanja javnih sredstev in njihovega oškodovanja pravilno in argumentirano opredelilo, zato tudi povzetim pritožbenim navedbam, ki mu očitajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede te okoliščine ter kršitev kazenskega zakona (kar pritožba sicer pojasnjuje s pritožbenim razlogom zmotne ugotovitve dejanskega stanja), ni mogoče pritrditi. Prav tako sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka, ker ima o vseh odločilnih dejstvih ustrezne razloge. Zato s svojimi trditvami, da obdolženec ni oseba iz prvega odstavka 257.a člena KZ-1 in ne sostorilec, ker ni pooblaščena oseba uporabnika javnih sredstev, in ko znova ponavlja, da je šlo pri posojilu za uporabo tržnega dela sredstev javnega podjetja in da je bila izguba v vsakem primeru pokrita ter da bi bila obdolžena A.Š. in D.Š. sostorilca le, če bi bila osebi pri istem uporabniku, prav tako pa ostalo, povzeto po pritožbi, pritožbenega sodišča ne more prepričati. Tudi glede vloge M.T. in dejstva, da je bil v zvezi z obravnavanim posojilom pravnomočno spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja na škodo podjetja K. zaradi nevrnjenega posojila po obravnavanih posojilnih pogodbah, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da gre za dejstvo, ki ne vpliva na presojo utemeljenosti obtožbe v smislu obstoja vzročne zveze med ugotovljenim obdolženčevim ravnanjem in prepovedano posledico obravnavanega kaznivega dejanja, ki je v zakonu predpisana kot ogrozitev javnih sredstev. V točki 16 obrazložitve sodbe je tudi o tem podalo razloge, ki jim ni potrebno ničesar dodati, enako pa pritožba glede sostorilstva zmotno navaja, da obdolžena D.Š. in A.Š. ne moreta biti sostorilca, saj je tudi glede udeležbe obeh obdolžencev pri storitvi kaznivega dejanja sodišče prve stopnje v točki 14 razlogov sodbe podalo popolne in pravilne razloge. Neutemeljen je tudi njen očitek, da je izrek sodbe v nasprotju z razlogi in samim seboj, ker je sodišče prve stopnje iz opisa kaznivega dejanja izpustilo besedo "nezakonito", obdolžencu pa še vedno očita ravnanje v nasprotju s 54. členom ZJF. V napadeni sodbi je obrazloženo, da je sodišče iz opisa kaznivega dejanja na dveh mestih v obdolženčevo korist izpustilo očitek, da sta obdolženca omogočila nezakonito uporabo javnih sredstev, ker državna tožilka v obtožbi ni navedla pravnega predpisa, ki bi prepovedoval uporabo tega denarja za obravnavano posojilo športnega društva, kot je že bilo obrazloženo, in da je zato sodišče kot utemeljenega presodilo le očitek, da sta obdolženca povzročila in omogočila nenamensko porabo javnega denarja, ki ga občina po 25. člena statuta podjetja K. izplača kot pokritje izgube, nastale pri izvajanju gospodarske javne službe, ter nadalje, da je iz opisa kaznivega dejanja izpustilo tudi očitek, da je obdolženec z ustno odreditvijo izplačila iz občinskega proračuna podjetju K. razen 54. člena ZJF kršil tudi 50. člen istega zakona, ki predpisuje način prevzemanja obveznosti v breme proračuna, saj se je za utemeljenega izkazal le očitek, da je obdolženec s podajo ustne odredbe za izplačilo iz proračuna kršil 54. člen ZJF, ki predpisuje preverjanje in pisno potrditev pravnega temelja in višine obveznosti, navedene v verodostojni knjigovodski listini ..(točka 19 obrazložitve sodbe). Pojasnilo je torej razloge za to, da je iz opisa kaznivega dejanja izpustilo očitek nezakonite uporabe javnih sredstev in na podlagi česa zaključuje, da je obdolženec ravnal v nasprotju s 54. členom ZJF, ne pa tudi v nasprotju s 50. členom tega zakona. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo ravnanje sodišča prve stopnje, ko je glede na ugotovljeno dejansko stanje iz opisa kaznivega dejanja izpustila očitek, ki ni imel podlage v izvedenih dokazih, ravnalo pravilno in skladno z ugotovljenimi dejstvi v kazenskem postopku, zato je pritožbena graja takšnega postopanja in drugačna ocena dejanskega stanja obravnavane zadeve zmotna. Tudi ostale povzete navedbe pritožbe so neutemeljene in pravilnosti zaključkov prvostopenjskega sodišča ne morejo omajati.

25. Po obrazloženem, in ker pritožba zagovornika obdolženega A.Š. tudi v ostanem ne navaja ničesar takšnega, kar bi vzbudilo dvom v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

26. Zoper odločbo o kazenskih sankcijah sta se pritožila zagovornik obdolženega A.Š. in okrajna državna tožilka.

27. Pritožba zagovornika navaja, da sta obdolžencu izrečeni kazenski sankciji prestrogi in da je sodišče prve stopnje v preveliki meri upoštevalo višino škode kot obteževalno okoliščino, saj z zneskom 187.000,00 EUR ni bilo nič ogroženo, ne delovanje občine ne delovanje javnega podjetja K., takšen znesek pa je tudi nizko nad zakonsko mejo 50.000,00 EUR, ki obravnavano kaznivo dejanje določa v kvalificirani obliki. Čisti prihodki javnega podjetja K. iz poslovanja leta 2011 so bili v primerjavi s tem zneskom visoki, kapital družbe je bil ves čas okoli 1,5 milijona EUR, znesek 187.000,00 EUR pa predstavlja zgolj približno 2,5 % letnega prihodke podjetja, zaradi česar znesek 187.000,00 EUR ne le, da v ničemer ni ogrožal poslovanja K., temveč tudi ni vplival na ceno javnih storitev. V primerjavi s proračunom Mestne občine M. S. pa navedeni znesek predstavlja zgolj približno 0,8 % celotnega letnega proračuna in zato tudi ni mogel ogroziti poslovanja in delovanja občine. Znesek torej ne presega znatno spodnje meje, ki opredeljuje obdolžencu očitano kaznivo dejanje oškodovanja javnih sredstev po drugem odstavku 257.a člena KZ-1, s posojilom je rešil nogomet, zato je izrečena kazenska sankcija bistveno prestroga in ne ustreza namenu, ki naj bi jo, kot navaja pritožba, zasledovala pozitivna ali negativna generalna prevencija. Obdolženec še ni bil obsojen, kaznivega dejanja, kot mu je očitano, ne more ponoviti, od svojega ravnanja ni imel nobenih koristi, obvaroval in ohranil se je tudi javni interes v športu, saj je danes N.Š.M. uspešno nogometno društvo z zavidljivimi rezultati na domači in mednarodni ravni in zelo uspešno posluje, tega pa ne bi bilo, če kritičnega leta 2012 K. ne bi dala posojila, za katerega je obdolženec, ki ni imel nobenih koristoljubnih namenov, sedaj obsojen. Ker je obsojen tudi na povračilo stroškov in zoper njega teče povračilni odškodninski zahtevek javnega podjetja K. pred civilnim sodiščem, kjer se od njega zahteva vračilo celotnega zneska 187,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, sta v pogojni obsodbi določena zaporna kazen in izrečena denarna kazen občutno previsoki. Navaja še, da je sodišče zmotno ugotovilo premoženjsko stanje obdolženca, saj ni lastnik hiše, stanovanja in avtomobila ter je zato kazen previsoko odmerilo in predlaga, da pritožbeno sodišče preveri premoženjsko stanje obdolženca v uradnih evidencah in se prepriča o resničnosti njegove trditve glede premoženjskega stanja.

28. Pritožba okrajne državne tožilke v pritožbi glede izrečenih kazenskih sankcij pojasnjuje nasprotno in trdi, da sodišče prve stopnje pri njihovi izbiri in odmeri ni v zadostni meri upoštevalo, da mora kazen pri storilcih in drugih vzpostaviti zavedanje o nedopustnosti izvršitve kaznivih dejanj. Premajhen pomen je dalo teži in načinu storitve kaznivih dejanj, ki sta ju storila obdolžena A.Š. in M.M., preveliko težo pa je dalo dejstvu, da športna dejavnost v splošnem ugodno vpliva na zdravje in socializacijo mladih ljudi ter promocijo države in njenega gospodarstva. Izrekanje pogojne obsodbe namesto kazni je vedno fakultativno, a je v primeru izreka pogojne obsodbe potrebno ugotoviti, da okoliščine kažejo na to, da obdolženec v bodoče ne bo ponavljal kaznivih dejanj.

29. Glede kaznivega dejanja, očitanega obdolženemu A.Š., pritožba tožilke poudarja, da gre za zlorabo oblasti in uradnega položaja s strani uradnih oseb ter da varovano dobrino v ožjem smislu v obravnavanem primeru predstavljajo javna sredstva MOMS, ki jih je obdolženec s svojim ravnanjem oškodoval za 187.499,73 EUR in s tem izpolnil zakonske znake kvalificirane oblike kaznivega dejanja, torej je povzročil znatno škodo na javnih sredstvih. Obdolženec je očitano kaznivo dejanje storil kot župan, torej vidni in vodilni funkcionar lokalne samouprave, navedeni znesek pa več kot trikrat presega začetni znesek velike premoženjske koristi (50.000,00 EUR). Zaključek sodišča prve stopnje o odsotnosti posebej škodljivih posledic zaradi ugotovljenega oškodovanja javnih sredstev je zato v nasprotju sam s seboj, dejstev in okoliščin, ki bi dajale podlago za takšen zaključek, pa sodišče ni ugotavljalo in obrazložilo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ob upoštevanju teže in načina storitve kaznivega dejanja bi moralo sodišče prve stopnje tudi obdolženemu M.M. izreči s strani tožilstva predlagano kazen zapora, saj je s podpisom lažnih potrdil o opravljenem delu omogočil, da so nogometaši iz javnih sredstev preko javnega podjetja K. prejeli plačilo za igranje nogometa v N.K.M., pri čemer je plačilo nogometašev predstavljalo enega izmed pogojev za igranje kluba v Evropski ligi. Oba obdolženca sta pri storitvi kaznivih dejanj ravnala z zavržnim motivom koristoljubnosti, saj sta imela namen, da drugemu pridobita premoženjsko korist in sta javna sredstva v nasprotju z načeli in pravnimi pravili glede porabe javnega denarja prelila v premoženjsko sfero zasebnega nogometnega društva, pri čemer je obdolženi A.Š. pri svojem ravnanju ignoriral pravna pravila glede porabe javnih sredstev, s katerimi je bil kot dolgoletni župan MOMS seznanjen, pri tem pa je nekatera izmed teh navodil (navodilo o notranjih kontrolah in odgovornostih pri izplačilih iz proračuna Mestne občine M. S. z dne 1. 12. 2009) izdal sam, torej se je zavedal in tudi vedel, kako ta pravila obiti in zasebnemu klubu zagotoviti finančna sredstva. Navaja, da tožilstvo ne soglaša z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da sta kaznivi dejanji storila s tako imenovanim dobrim motivom in sodišče neustrezno enači splošni pojem športne dejavnosti z delovanjem zasebnega športnega kluba, pri čemer te povezave niti ni podrobno obrazložilo, s tem pa je bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Športna dejavnost se na ravni lokalne samouprave podpira na drugačne načine, na primer s financiranjem športnih klubov v okviru javnih razpisov, ne pa s plasiranjem denarnih sredstev na transakcijski račun zasebnega nogometnega kluba v nasprotju s pravili porabe javnega denarja oziroma javnih sredstev, zato je ocena sodišča prve stopnje glede zatrjevanega ugodnega vpliva športa na zdravje, socializacijo in promocijo države ter gospodarstva napačna oziroma vsaj neustrezna. Pritožba opozarja še na motiv obdolženega A.Š., o katerem je verodostojno izpovedala priča R. C., ko je povedal, da je vprašanje reševanja zasebnega nogometnega kluba za župana predstavljalo možnost pridobivanja političnih točk, saj bi v primeru stečaja N.K.M. v istem mandatu obdolženca že drugič prišlo do propada nogometnega kluba, teh okoliščin glede motiva obdolženega A.Š. za reševanje nogometnega kluba pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, niti se do njih ni opredelilo. Po njeni oceni je tudi prenizko odmerilo višino denarnega zneska glede na podatke o njegovi plači in premoženjskih razmerah.

30. Pritožbi nimata prav. Sodišče prve stopnje je pri izbiri in odmeri kazenskih sankcij, ki jih je izreklo obdolženemu A.Š. in M.M., pravilno ugotovilo in upoštevalo težo očitanih kaznivih dejanj, njuno krivdo in obteževalne in olajševalne okoliščine ter jima izreklo ustrezne kazenske sankcije. Pritožba okrožne državne tožilke navaja, da je bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se ni opredelilo do okoliščin, ki jih pritožba navaja, a ji ni mogoče pritrditi. Argumentirano in sprejemljivo je obrazložilo, na podlagi česa zaključuje, da bi bil izrek zapornih kazni obdolžencema neutemeljen in bi predstavljal pretiran kazenskopravni odziv, neutemeljeno pa pritožba pogreša tudi razloge o pomenu športne dejavnosti, ki bi ga naj sodišče prve stopnje po njeni oceni enačilo z delovanjem zasebnega športnega kluba. Tudi višino povzročene škode kot okoliščino pri izbiri in odmeri kazenske sankcije je sodišče prve stopnje v sodbi ustrezno ovrednotilo in ob upoštevanju vseh ostalih okoliščin upravičeno zaključilo, da bosta tudi opozorilni sankciji zadostili namenu, da obdolženca ne bosta ponavljala kaznivih dejanj ter jima v pogojnih obsodbah določilo ustrezni kazni in preizkusni dobi. Pravilno je ugotovilo višino dnevnega zneska in odmerilo ustrezno število, ki ga je izreklo v denarni kazni obdolženemu A.Š., pri čemer je določilo tudi ustrezen rok za njeno plačilo. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba zagovornika obdolženega A.Š., da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo premoženjsko stanje obdolženca in da bi bilo potrebno upoštevati, da je dolžan plačati ob denarni kazni tudi stroške postopka ter da v pravdni zadevi oškodovano javno podjetje K. od njega zahteva povrnitev 187.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kot je razvidno iz razlogov sodbe in podatkov kazenskega spisa, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in ustrezno, ko je pri odmeri kazenske sankcije upoštevalo, ko je določilo višino dnevnega zneska, razpoložljive podatke o dohodkih in premoženjskih razmerah obdolženca, ki jih je navedel, ko je na glavni obravnavi podal osebne podatke, pritožba njegovega zagovornika pa z ničemer ne podkrepi svoje trditve, da obdolženec ni lastnik premičnega in nepremičnega premoženja, ki ga je navedel na glavni obravnavi. Obdolžencema izrečenih kazenskih sankcij zato ne gre spreminjati ne v njuno korist ne v škodo. Pritožbi zagovornika in okrajne državne tožilke zoper odločbi o sanskih sankcijah sta zato neutemeljeni.

K pritožbi okrajne državne tožilke zoper oprostilni del sodbe

31. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je po oceni pritožbe okrajne državne tožilke podana, ker se sodišče prve stopnje v sodbi ni opredelilo do razlage določbe 10. člena statuta podjetja K., ki določa, da podjetje predstavlja in zastopa direktor z omejitvijo, da po predhodni pridobitvi soglasja ustanovitelja sklepa pravne posle o pridobivanju, odtujitvi ali obremenitvi nepremičnin in da lahko brez soglasja nadzornega sveta direktor sklepa investicijske posle do 5,000.000,00 SIT, pogodbe o nabavi ali odtujitvi opreme do višine 2,500.000,00 SIT, najema ali daje posojila za investicije do 5,000.000,00 SIT in opreme do 2,500.000,00 SIT, to določbo pa je treba za njeno pravilno razumevanje, kot vse pogodbene oziroma statutarne določbe, razlagati skupaj z vsemi določbami statuta. Ob celoviti razlagi določb namreč dobi določba njegovega 10. člena povsem drug pomen, in sicer, da lahko direktor s soglasjem nadzornega sveta najema ali daje posojila zgolj za investicije brez omejitve vrednosti navzgor, in ne, da lahko najema ali daje vsa posojila. Vprašanje dopustnosti sklepanja posojilnih pogodb s strani javnega podjetja K. je odločilno dejstvo, in ker se do takšne razlage določbe 10. člena statuta sodišče prve stopnje ni opredelilo, sodba o odločilnem dejstvu nima razlogov. Pritožba še poudarja, da je javno podjetje K. skladno z določbo 8. točke 3. člena ZJF proračunski uporabnik, kar izhaja tudi iz 25. člena statuta podjetja K., in da v primeru izgube, ki nastane pri opravljanju gospodarskih dejavnosti javnih služb, izgubo pokriva ustanovitelj, torej MOMS iz proračunskih, torej javnih sredstev.

32. Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, pri tem pa je pojasnilo tudi svoje zaključke glede tega, ali je lahko javna gospodarska služba K. sklenila posojilno pogodbo oziroma ali je s tem, ko je to storila, kršila predpise, kot je trdila obtožba. Obrazložilo je, da je stalni sodni izvedenec dr. D. D. pojasnil, da kreditno poslovanje ni poslovna dejavnost podjetja K., kot je opredeljena v 16. členu statuta tega podjetja, da lahko kreditne storitve opravlja le kreditna ustanova z dovoljenjem Banke Slovenije ter da je glede tega izvedenec dopolnil izvedensko mnenje s pojasnilom, da kreditna dejavnost po zakonu o bančništvu ne pomeni posamezne posojilne pogodbe, ki jo lahko ob izpolnjenih premoženjskih pogojih sklene tudi javno podjetje kot posojilodajalec na podlagi splošnih civilnih predpisov in da obravnavano posamično posojilo podjetja K. ni kreditno poslovanje po bančnih pravilih. Opredelilo se je tudi do dejstva, da je namen, za katerega je bila K. kot javno podjetje ustanovljena, drugačen od ciljev drugih gospodarskih družb in da je ustanovljena zaradi zadovoljevanja javnih potreb zagotavljanja materialnih javnih dobrin ter da je temu pridobivanje dobička na trgu podrejeno, pri čemer je citiralo 1. in 2. člen ZGJS, a da ni izključeno, da bi smelo javno podjetje, ki je poslovno uspešno pri izvajanju gospodarske javne službe, presežek svojih realnih sredstev nameniti za tržno poslovanje, tudi za dajanje posojil drugim osebam, ter da tega javnemu podjetju K. niti splošni pravni akti niti statut niso prepovedovali. Obrazložilo je še, da zatrjevana splošna prepoved opravljanja kreditnih poslov in dajanja posojil podjetja K., kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja v točki 2 spremenjene obtožnice, v resnici ni pravi temelj za zatrjevanje naklepa obdolžencev pri odobritvi posojilne pogodbe ter da očitek, da so obdolženci kot člani nadzornega sveta podjetja K. obravnavano posojilo odobrili v nasprotju s statutom podjetja in pri tem vedeli, da podjetje ni upravičeno dajati posojil, v postopku ni bil dokazan. Sodišče prve stopnje je torej pojasnilo, da ni nobene prepovedi, ki bi podjetju K. preprečevalo, da nudi posojilo drugi osebi in da tega ne določa niti določba drugega odstavka 10. člena njegovega statuta, iz katere izhaja le pooblastilo direktorju za sklepanje posojilnih pogodb za investicije do določene višine brez soglasja nadzornega sveta ter da z uveljavljenimi vrstami pravne razlage, zlasti ne z jezikovno kot temeljno, iz te določbe ni mogoče izluščiti pravila o omejitvi poslov, ki jih lahko sklene direktor podjetja s soglasjem nadzornega sveta (točka 24 obrazložitve prvostopenjske sodbe). Ko pritožba takšni razlagi nasprotuje in poudarja, da v primeru izgube, ki nastane pri opravljanju gospodarskih dejavnosti javnih služb, izgubo pokriva ustanovitelj iz proračunskih, torej javnih sredstev, in da je v tej luči potrebno razlagati omejitve direktorja glede njegovih pristojnosti pri poslovanju, pojasnjuje svoje nestrinjanje z razlago 10. člena statuta, kot jo v sodbi podaja sodišče prve stopnje. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tako ni podana.

33. Neutemeljena je pritožba tudi, ko graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovore obdolžencev je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da jim očitek iz obtožbe ni dokazan. Svoje zaključke, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema, je v sodbi podrobno in tehtno obrazložilo, pritožbene navedbe pa jih ne morejo v ničemer omajati.

34. Pritožba navaja, da védenje obdolžencev, da javno podjetje K. kot posojilodajalec ne sme sklepati posojilnih pogodb, izhaja že iz funkcije obdolžencev kot članov nadzornega sveta, sodišče prve stopnje pa je zaključilo nasprotno, in sicer, da so obdolženci kaznivo dejanje pomoči pri oškodovanju javnih sredstev izvršili s tem, da so kot člani nadzornega sveta skladno s svojimi pooblastili dali soglasje k sklenitvi posojilne pogodbe. Tudi ob takšni pravni razlagi so obdolženci izpolnili vse objektivne in subjektivne znake kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju oškodovanja javnih sredstev, ki so jim bili v postopku v celoti dokazani. Če je sodišče zaključilo, da je bilo sklepanje posojilnih pogodb za podjetje K. kot posojilodajalca dopustno, bi moralo zgolj izpustiti del besedila v opisu kaznivega dejanja, ko je bilo v obtožbi navedeno, da so obdolženci ravnali "v nasprotju s statutom javnega podjetja K. d.o.o., po katerem navedena družba ni bila pooblaščena za opravljanje kreditnih poslov", "s čimer so omenjeni posel prikazali kot upravičen in zakonit" in "čeprav so vedeli, da K. d.o.o. ni upravičena dajati posojil". Obdolženci so namreč s svojim ravnanjem, ko so kot člani nadzornega sveta javnega podjetja K. 29. 5. 2012 podali soglasje k odobritvi posojila, obdolženemu D. Š. omogočili sklenitev posojilne pogodbe in prenos denarnih sredstev iz Mestne občine M. S. preko javnega podjetja do zasebnega nogometnega kluba, s podanim soglasjem pa so odstranili oviro za izvršitev kaznivega dejanja ter vedeli, da bodo s tem omogočili sklenitev posojilne pogodbe in da gre za prenos občinskih in s tem javnih sredstev, seznanjeni pa so bili tudi s finančnimi težavami M. in načinom zavarovanja posojila, pa so se kljub temu odločili za podajo soglasja k sklenitvi te posojilne pogodbe. S tem so izpolnili objektivne in subjektivne zakonske znake kaznivega dejanja pomoči pri oškodovanju javnih sredstev, v opisu kaznivega dejanja pa je izvršitveni način pomoči h kaznivemu dejanju pod točko I obtožbe zadosti konkretiziran in je iz njega razviden tudi naklep obdolžencev, da odstranijo oviro za izvršitev kaznivega dejanja. Pritožba se ne strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, da bi slednje kršilo načelo zakonitosti in obdolžencem prekršilo pravico do obrambe, če bi besedilo, ki ga navaja pritožba, iz opisa kaznivega dejanja izpustilo. Odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, na kateri se sklicuje sodišče prve stopnje v sodbi, z obravnavano zadevo nista primerljivi, saj se odločba Ustavnega sodišča Up-92/16, Up-93/16 z dne 6. 12. 2017 nanaša na primer, o katerem je Vrhovno sodišče pravno kvalifikacijo dejanja in sostorilstva spremenilo v pomoč, Vrhovno sodišče pa je v sodbi I Ips 9437/2009 z dne 27. 8. 2020 glede opisa pomoči presojalo povsem drugačen konkretni dejanski stan, saj se je pomočnikoma očitala pomoč v obliki običajne gospodarske dejavnosti prevoza in prodaje naftnih derivatov, ki je sicer ni bilo mogoče povezati s kaznivim dejanjem, ki je temeljilo na neprijavljanju trošarinskih obveznosti, Vrhovno sodišče pa je pojasnilo, da je v obravnavani zadevi pri presoji opisa dejanja, ki se nanaša na oba pomagača, treba izhajati iz specifičnosti trošarinskih obveznosti, kar pomeni, da gre za primer, ki ga z obravnavanim ni mogoče primerjati. Sprememba opisa kaznivega dejanja, kot ga je predstavila pritožba, bi bila s strani sodišča prve stopnje dopustna, saj gre za isti historični dogodek in sodišče bi z izpustitvijo tega besedila kaznivo dejanje spremenilo le v drugačno, ne pa v drugo kaznivo dejanje, kar po oceni pritožbe potrjuje test že razsojene stvari, obdolžencem pa tudi ne bi bila prekršena pravica do obrambe, saj so bila vprašanja, povezana z vprašanjem dopustnosti sklepanja posojilnih pogodb s strani javnega podjetja K., pretresena v dokaznem postopku, obdolženci pa so imeli možnost glede tega podati svoja pravna naziranja in jih utemeljiti ter podati svoje dokazne predloge.

35. Povzetim pritožbenim stališčem ni mogoče pritrditi. Njena navedba, da sodišče prve stopnje v sodbi zaključuje, da so obdolženci kaznivo dejanje pomoči pri oškodovanju javnih sredstev izvršili s tem, da so kot člani nadzornega sveta skladno s svojimi pooblastili dali soglasje k sklenitvi posojilne pogodbe, je zmotna. Te trditve sodišče prve stopnje v oprostilni sodbi ni zapisalo, temveč je pojasnilo, da obdolženim M.M.ju, K.Ž. in E.E. niso dokazane okoliščine, ki naj bi glede na opis kaznivega dejanja v obtožbi potrjevale njihovo naklepno ravnanje, ki ga je obtožba konkretizirala z očitkom, da so ravnali v nasprotju s statutom podjetja K., po katerem družba ni pooblaščena za opravljanje kreditnih poslov, in so vedeli, da podjetje ni upravičeno dajati posojil; da je takšen očitek temeljil na prvotnem mnenju sodnega izvedenca o nedopustnosti kreditnega poslovanja navedenega podjetja, a se je v nadaljevanju postopka to pokazalo kot netočno, ker je izvedenec pojasnil, da posamično posojilo podjetja K. ni kreditno poslovanje po bančnih pravilih in da lahko ob izpolnjenih premoženjskih pogojih tudi javno podjetje sklene posojilno pogodbo kot posojilodajalec na podlagi splošnih civilnopravnih predpisov, ob tem pa je sodišče presodilo tudi, da ni nobene pravne prepovedi oziroma predpisa, ki bi takšnem podjetju prepovedalo nuditi posojilo drugi osebi ter da tega ne prepoveduje niti drugi odstavek 10. člena statuta podjetja K.. Z navedenim se pritožbeno sodišče strinja, prav tako kot z nadaljnjim zaključkom, da obdolžencem očitek, da so ravnali v nasprotju s statutom podjetja K., po katerem družba ni pooblaščena za opravljanje kreditnih poslov, in so vedeli, da podjetje ni upravičeno dajati posojil, zato ni dokazan oziroma je v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi, pa tudi z ugotovitvijo, da sodišče ne bi smelo samo v opisu kaznivega dejanja navesti drugih okoliščin, iz katerih bi bil razviden njihov dvojni naklep, na katerega je sicer opozorila državna tožilka v sklepnem govoru, ko ga je prepoznala v njihovi seznanjenosti s finančnimi težavami športnega društva in načinom zavarovanja posojila, pri čemer so kljub temu podali svoje soglasje. V sodbi je pravilno pojasnilo še, da mora biti subjektivni element pomoči v opisu kaznivega dejanja določno opredeljen z navedbo okoliščin, iz katerih izhaja zakonsko zahtevani psihični odnos pomagača do kaznivega dejanja glavnega storilca in do svojega prispevka (tako imenovani dvojni naklep) ter da bi sodišče nedopustno preseglo očitek iz opisa kaznivega dejanja v obtožbi, če bi nedokazane okoliščine, ki opisujejo naklep obdolžencev, iz opisa kaznivega dejanja izpustilo ter dodalo druge, ki bi ga potrjevale. Torej tudi zgolj z izpustitvijo besedila v opisu kaznivega dejanja, ki ga navaja pritožba, bi ravnalo v nasprotju z načelom zakonitosti ter bi obdolžencem prekršilo pravico do obrambe in tudi glede tega je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo, da bi ravnalo v nasprotju z načelom zakonitosti v kazenskem pravu iz 28. člena Ustave RS ter zagotovljenimi pravnimi jamstvi v kazenskem postopku iz njenega 29. člena, če bi nedokazane okoliščine iz opisa kaznivega dejanja izpustilo ter bi okoliščine, ki bi pojasnjevale dvojni naklep obdolžencev, pojasnjevalo v razlogih sodbe. Z nasprotnimi stališči pritožbe se zato pritožbeno sodišče ne strinja, prav tako pa ne z njeno trditvijo, da se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na navedeno odločbo Ustavnega sodišča in sodbo Vrhovnega sodišča, ki po oceni pritožbe z obravnavano zadevo nista primerljivi.

36. Odločitev sodišča prve stopnje, da obdolžence iz razlogov, ki jih je v sodbi tehtno in podrobno obrazložilo, obtožbe oprosti, je zato pravilna in zakonita, pritožba zoper oprostilni izrek pa neutemeljena.

37. Po obrazloženem, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbah zagovornika obdolženega A.Š. in okrajne državne tožilke odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

38. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 95. člena, prvega odstavka 96. člena in prvega odstavka 98. člena ZKP. Obdolženi A.Š. je zaradi neuspešne pritožbe dolžan plačati sodno takso, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo po tarifnih številkah 7113, 71113, 7119 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, pri čemer je upoštevalo premoženjsko stanje obdolženca ter trajanje in zapletenost pritožbenega postopka (prvi odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP). Potrebni izdatki obdolžencev, ki so bili obtožbe oproščeni, ter potrebni izdatki in nagrada za njihove zagovornike na pritožbeni stopnji obremenjujejo proračun (prvi odstavek 96. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP). O potrebnih izdatkih in nagradi pooblaščenca oškodovanega podjetja K. d.o.o., ki so nastali s podajo odgovora na pritožbo zagovornika obdolženega A.Š., pritožbeno sodišče ni odločilo, ker odgovor ni bil dovoljen, saj je bil podan na pritožbo zoper obsodilni del sodbe. Ti stroški ne morejo bremeniti obdolženca, pa tudi ne proračuna. Po četrtem odstavku 367. člena ZKP sme oškodovanec s pritožbo izpodbijati sodbo, s katero je sodišče zavrnilo obtožbo, oprostilo obdolženca obtožbe, sodbo, s katero je obdolženca spoznalo za krivega, pa sme izpodbijati le glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, objavi pravnomočne sodbe in odločbe o stroških. Ker zagovornik obdolženca pritožbe ni vložil zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku in tudi ne zoper odločbo o stroških, ki jih mora obdolženec plačati oškodovancu in njegovemu pooblaščencu, na kar bi oškodovanec lahko podal odgovor, slednji tudi ni upravičen podati odgovor na pritožbo, ki jo je vložil zagovornik obdolženca zoper obsodilno sodbo iz drugih pritožbenih razlogov.