Jedro

Hranilna knjižica je javna listina, ker jo je izdala banka, ki je s strani občana pooblaščena, da v okviru svojih pristojnosti izdaja take knjižice. Zato pritožnik nima prav ko meni, da hranilna knjižica ni javna listina.

Izrek

Ob delni ugoditvi pritožbi zagovornika obd. J. M. in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba v odločbi o kazni za kaznivo dejanje pod tč. 1 spremeni tako, da se obd. J. M. izreče na podlagi 52. člena KZ SFRJ pogojna obsodba _______________ v kateri se mu po III. odst. v zvezi s I. odst. 251. člena KZ RS določi kazen 3 (tri) mesece zapora, nakar se ob že določeni in nespremenjeni kazni treh mesecev zapora za kaznivo dejanje opisano pod tč. 2, določi enotna kazen 5 (pet) mesecev zapora, _______________________ ki pa se ne bo izvršila, če obd. J. M. v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Sicer pa se pritožba obdolženčevega zagovornika v ostalem zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je Temeljno sodišče v X, enota v X obd.

I. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po III. odst. v zvezi s I. odst. 251. člena in mu izreklo kazen treh mesecev zapora in mu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine. Obdolžencu pa je bil izrečen tudi varnostni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo treh let in šestih mesecev, pri tem pa mu je bil vštet v čas trajanja varnostnega ukrepa, čas dejanskega odvzema vozniškega dovoljenja od dne 25.1.1990 dalje.

II. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin po III. odst. v zvezi s I. odst. 186. člena KZ RS in mu izreklo pogojno obsodbo treh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta, ter naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine.

III. ga na temelju 3. točke 350. člena ZKP oprostilo obtožbe, s katero mu je bila očitana storitev kaznivega dejanja tatvine po I. odst. 165. člena KZ RS.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik in sicer v zvezi s kaznivim dejanjem opisanim pod št. 1 iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi kršitve kazenskega zakona, in zaradi odločbe o kazenski sankciji, ter predlagal, da pritožbeno sodišče spremeni kazensko sankcijo tako, da izreče denarno kazen ali pa pogojno obsodbo.

V zvezi s kaznivim dejanjem pod tč. 2, pa se obdolženčev zagovornik pritožuje iz razloga kršitve kazenskega zakona in predlaga, da se obdolženca oprosti iz razlogov po čl. 350 ZKP.

Pritožba zagovornika je deloma utemeljena, sodbo pa je bilo potrebno spremeniti tudi po uradni dolžnosti.

Iz pritožbe izhaja, da naj bi sodišče prve stopnje v zvezi s kaznivim dejanjem pod tč. I zmotno ugotovilo dejansko stanje in sicer s tem, ko je ugotovilo, da je oškodovanka prečkala cesto izven prehoda za pešce. Pritožba povdari, pri tem pa se sklicuje na izvedeniško mnenje in izvedene dokaze, da oškodovanka ni prečkala prehoda niti v bližini prehoda za pešce, niti ni bila ta cesta osvetljena, temveč je bilo to prečkanje izvedeno ob zaključku arkad, s strani cestišča kjer ni pločnika, zato voznik, ki redno vozi po tej cesti nikakor ne more pričakovati pešcev na tem mestu.

Sodišče prve stopnje je sprejelo ugotovitev izvedenca, da je oškodovanka prečkala cestišče izven prehoda za pešce ob arkadah, torej na mestu, ki ga navaja pritožba in to tudi navedla v razlogih sodbe. Očitno je, da želi pritožnik poudariti razdaljo med prehodom za pešce in mestom, kjer je oškodovanka prečkala cesto in na osnovi tega dokazati, da je primaren vzrok za nesrečo ravnanje oškodovanke.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje razsodilo povsem pravilno, ko je ugotovilo, da je ravnanje obdolženca vzrok za samo nesrečo. Res je sicer, da je oškodovanka prečkala prehod na mestu, ki je 29 m oddaljeno od prehoda za pešce, da to mesto ni osvetljeno, poleg tega pa so k zmanjšani vidljivosti prispevali še vremenski pogoji. Kljub vsem navedenim dejstvom je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je nezgoda posledica prehitre vožnje obdolženca, ki je bila tudi pogojena z njegovo vinjenostjo glavni vzrok za nesrečo. S tem se strinja v celoti tudi sodišče druge stopnje. Obdolženec je v svojem zagovoru enako kot njegova sopotnica, ki je bila v okviru postopka zaslišana kot priča povedal, da je pred nezgodo vozil s hitrostjo od 70 do 80 km/h, iz izvedeniškega mnenja pa nedvoumno izhaja, da bi obdolženec nesrečo lahko preprečil, ne glede na ravnanje oškodovanke in vremenske vplive, če bi vozil s hitrostjo od 46 km/h do 60 km/h, kar je tudi maksimalno dovoljena hitrost na cesti, kjer se je pripetila nesreča. Nadalje pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje v premajhni meri ovrednotilo prispevek same oškodovanke pri nezgodi, ter zaradi tega izreklo prestrogo kazensko sankcijo, pritožnik je namreč mnenja, da v kolikor bi se ustrezno okvalificiralo oškodovankino ravnanje poleg tega upošteva tudi odmaknjenost dogodka, je denarna kazen ali pa pogojna obsodba povsem primerna kazen za obdolženega. Tudi izrečeni varnostni ukrep prepovedi vožnje motornih vozil B kategorije je po mnenju pritožnika neutemeljen.

Glede izrečenega varnostnega ukrepa na prvi stopnji pritožbeno sodišče ocenjuje, da je njegova dolžina primerna. Nikakor se ne more strinjati z navedbami pritožbe, da obdolženec ni nevaren voznik za okolico. Obdolženec je vozil prehitro in to v takšnih vremenskih pogojih, ki največkrat ne dopuščajo niti vožnje v okviru maksimalne dovoljene hitrosti, ob tem pa je obdolženi vozil tudi močno vinjen.

Vse to kaže na njegov izredno malomaren odnos napram varnosti v cestnem prometu, zato se sodišče druge stopnje strinja z dolžino varnostnega ukrepa, ki ga je izreklo prvostopenjsko sodišče. Pritožbeno sodišče se pa strinja z navedbo pritožbe, da je sodišče na prvi stopnji v premajhni meri ocenilo prispevek oškodovanke k sami nezgodi. Oškodovanka je, kot izhaja iz izvedeniškega mnenja, prečkala cestišče kar 29 m od zaznamovanega prehoda za pešce, ki je sicer osvetljen, to pa je v že omenjenih neugodnih vremenskih razmerah nedvomno vplivalo na to, da je do nesreče prišlo, seveda ob tem, da so bili podani tudi drugi dejavniki, tu je mišljena predvsem prehitra in vremenskim razmeram neprilagojena vožnja obdolženca.

Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi v tistem delu, ko le-ta predlaga milejšo kazensko sankcijo, ob tem pa je sodišče druge stopnje na temelju 2. točke I. odst. 376. člena ZKP, ko je po uradni dolžnosti preizkusilo ali je v škodo obdolženca kršen kazenski zakon, ugotovilo, da je podana kršitev iz 5. točke 365. člena ZKP, saj je sodišče prve stopnje izreklo obdolžencu, ko mu je sodilo za dve kaznivi dejanji takšno kombinacijo kazni, ki po kazenskem zakonu ni mogoča, s čimer je kršilo 35. člen KZ SFRJ, ob tem pa mu tudi ni skladno z 48. členom KZ SFRJ izreklo enotno kazen za obe kaznivi dejanji, za kateri je bil spoznan za krivega. Na osnovi vsega navedenega je sodišče druge stopnje obdolžencu za kaznivo dejanje pod tč. 1 določilo milejšo kazensko sankcijo, nato pa mu je določilo enotno kazen za obe kaznivi dejanji, opisani pod tč. 1 in 2, ob tem da kazen, ki jo je določilo sodišče prve stopnje za kaznivo dejanje opisano pod tč. 2 ostane nespremenjena.

V zvezi s kaznivim dejanjem opisanim pod tč.2 pritožba navaja, da naj bi bila v tem primeru podana kršitev kazenskega zakona, saj po iz pritožbe izhajajočem mnenju naj hranilna knjižica ne bi predstavljala javne listine. Kar pomeni, da obdolžencu očitano ravnanje nima znakov kaznivega dejanja, pri tem pa se pritožba sklicuje na definicijo javne listine iz 230. člena ZPP in 164. člena ZUP.

Pitožbeno sodišče ocenjuje, da sodišče na prvi stopnji ni zagrešilo kršitve kazenskega zakona, ko je razsodilo, da je hranilna knjižica javna listina in vpisovanje podatkov v takšno listino, kar je obdolženec v tem primeru storil, predstavlja kaznivo dejanje po III. odst. v zvezi s I. odst. 186. člena KZ RS. Tudi iz 213. člena ZPP na katerega se sklicuje pritožba, povsem jasno izhaja, da je javna listina listina, ki jo v predpisani obliki izda državni organ v okviru svojih pristojnosti in pa tudi listina, ki jo v taki obliki izda telo, ki izvršuje javna pooblastila, ki so ji poverjena z zakonom. Banka je s strani države pooblaščena, da opravlja bančne posle in storitve in dokumenti, ki jih izda v zvezi s svojo dejavnostjo v ta okvir sodi tudi hranilna knjižica nedvomno predstavlja javno listino.

Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu po uradni dolžnosti na temelju 1 in 2. tč. 376. člena ZKP ni ugotovilo nobenih drugih razen prej navedene in sanirane kršitve, je bilo treba izpodbijano sodbo v navedenih delih spremeniti v skladu s 387. členom ZKP.

Na temelju 4. člena Ustavnega zakona Republike Slovenije Ur. l. št. 1/91-I se zvezni predpisi ZKP in KZ SFRJ uporaljajo kot republiški.