Jedro

Lastnik nepremičnine, na kateri je bila dovoljena izvršba, ko nepremičnina še ni bila vpisana v zemljiško knjigo, ima v izvršilnem postopku položaj dolžnika, čeprav ni osebni dolžnik in ima že v izvršilnem postopku možnost uveljavljati ugovore kot dolžnik. Tožnica bo torej lahko že v izvršilnem postopku z ugovori uveljavljala, da se izvršba na njeno nepremičnino ne bo opravila. Zato pravni interes za vložitev tožbe na nedopustnost izvršbe ni izkazan in je odločitev o zavrženju tožbe na podlagi 274. člena ZPP pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo za nedopustnost izvršbe, ki jo je tožnica vložila na podlagi sklepa izvršilnega sodišča o napotitvi tretje v postopku izvršbe na pravdo.

2. Tožnica se pritožuje iz vseh razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče razveljavi sklep prvostopenjskega sodišča in samo odloči o postavljenem tožbenem zahtevku, podrejeno pa naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa naj toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Sodišče prve stopnje ni sledilo napotku višjega sodišča in je tudi v ponovljenem postopku zmotno uporabilo določbo 59. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Z odločitvijo bi moralo počakati do pravnomočnosti odločitve izvršilnega sodišča v zvezi z napotitvijo na pravdo zaradi nedopustnosti izvršbe. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Ip 1194/2016 zadevo vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, ki pa do izdaje izpodbijanega sklepa še ni ponovno odločilo. Zato še vedno izkazuje verjetnost pravnega interesa za tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe in je sodišče napačno uporabilo 274. člen ZPP ter s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Popolnoma neutemeljena pa je tudi nadaljnja razlaga prvostopenjskega sodišča, da je treba tožbo zavreči, ker tožnica kot dolžnica ne more vložiti tožbe na nedopustnost izvršbe, zato naj bi šlo za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati. O tem ali ima tožnica status dolžnice še ni bilo odločeno. Z upnikovo terjatvijo ni bila v nikakršni zvezi in je hipoteka na njeni nepremičnini izključno posledica nepoštenega ravnanja dolžnika A. A. Zato je zaključek, da je v izvršilnem postopku dolžnica, v nasprotju z dejanskim stanjem in z določbami ZIZ. Sodišče ni obrazložilo na kakšni podlagi je sprejelo zaključek, da je v izvršilnem postopku dolžnica (14. točka drugega odstavka 338. člena ZPP). Izvršba In 840/2004 se še vedno vodi zoper dolžnika A. A. (kršitev po 15. točki drugega odstavka 338. člena ZPP). Tožnica nedvomno ni osebna dolžnica v izvršilnem postopku In 840/2004, pa tudi realna dolžnica ni, saj izvršba nanjo nikoli ni bila razširjena. Zaznamba te izvršbe na nepremičnini ni vpisana, niti ni vpisana hipoteka v korist upnika. Hipoteka tako sploh ni nastala, če pa bi sodišče štelo, da je, je že zdavnaj zastarala. Varovanje poštenega dobrovernega pridobitelja lastninske pravice bi moralo biti osnovno vodilo vsakega poštenega postopka, pa to tožnici v konkretnem primeru ni omogočeno. Onemogočeno ji je tudi pravno varstvo načela vestnosti in poštenja.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica je na podlagi napotitvenega sklepa izvršilnega sodišča v prekluzivnem roku 30-tih dni od pravnomočnosti odločitve izvršilnega sodišča o zavrnitvi njenega ugovora, ki ga je podala kot tretja v izvršbi, vložila tožbo za nedopustnost izvršbe (prvi odstavek 59. člena ZIZ). Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 18. 1. 2016 na podlagi ugotovitve, da še ni bilo odločeno o pritožbi tožene stranke, upnika v izvršilnem postopku, glede napotitve na pravdo, tožbo kot preuranjeno zavrglo. Pritožbeno sodišče je s sklepom I Cp 2001/2016 ugodilo pritožbi tožnice in odločitev prvostopenjskega sodišča razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v nov postopek. Glede na dejansko stanje ob prvem zavrženju tožbe je bila namreč odločitev prvostopenjskega sodišča preuranjena. Ko pa je sodišče prve stopnje drugič zavrglo tožničino tožbo za nedopustnost izvršbe z rubežem njene nepremičnine – posamezni del št. 4 v stavbi št. 1658 k. o. X (ID 0000), so se za izpodbijano odločitev relevantna dejstva spremenila. Višje sodišče v Ljubljani je namreč s sklepom I Ip 1194/2016 razveljavilo sklep izvršilnega sodišča, s katerim je bila tožnica kot tretja napotena na pravdo. Res je sicer zadevo vrnilo v nadaljnji postopek izvršilnemu sodišču prve stopnje, vendar z napotki, da bo treba tretjo v nadaljevanju postopka obravnavati kot dolžnico. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da tožnica v izvršilnem postopku In 840/2004 nima statusa tretje v smislu prvega odstavka 64. člena ZIZ. To izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. Up–2324/2008, ki ji sledi tudi sodna praksa rednih sodišč. Lastnik nepremičnine, na kateri je bila dovoljena izvršba, ko nepremičnina še ni bila vpisana v zemljiško knjigo, ima v izvršilnem postopku položaj dolžnika, čeprav ni osebni dolžnik in ima že v izvršilnem postopku možnost uveljavljati ugovore kot dolžnik. Tožnica bo torej lahko že v izvršilnem postopku z ugovori uveljavljala, da se izvršba na njeno nepremičnino ne bo opravila. Zato pravni interes za vložitev tožbe na nedopustnost izvršbe ni izkazan in je odločitev o zavrženju tožbe na podlagi 274. člena ZPP pravilna.

6. Ker ima tožnica po sedaj že ustaljeni sodni praksi v izvršilnem postopku položaj dolžnice, izvršilno sodišče o napotitvi tožnice kot tretje v izvršilnem postopku ne bo več odločalo. Tožba za nedopustnost izvršbe pa se lahko vloži le, če stranko na vložitev tožbe napoti izvršilno sodišče (načelno pravno mnenje, Občna seja VSS, 14. 12. 1994, Pravna mnenja 2/94). Napotitvenega sklepa glede na obrazloženo ni in ga tudi ne bo. Res je sicer, da je v izvršilnem postopku In 840/2004 osebni dolžnik A. A. Tožnica pa je hipotekarna dolžnica in se bo izvršba nadaljevala tudi zoper njo. V izvršilni zadevi In 1408/2002, ki je glede tega identična zadevi In 840/2004, se po sklepu VSL I Ip 740/2018 postopek že nadaljuje zoper tožnico kot zastavno dolžnico. Pritožbeno sodišče se tudi v tej zadevi sklicuje na razloge sklepa I Ip 740/2018, saj ga je tožnica kot stranka postopka prejela.

7. Utemeljena je sicer pritožbena graja dodatnih razlogov prvostopenjskega sodišča, češ da gre za zahtevek, s katerim tožnica ne more razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP). Vendar pa to za odločitev višjega sodišča ni relevantno, saj je treba pritožbo zavrniti na podlagi ugotovitve, da ni podan pravni interes tožnice za tožbo tretje na nedopustnost izvršbe.

8. Tožnici zaradi zavrženja tožbe tretje na nedopustnost izvršbe ne bo onemogočeno sodno varstvo. Kot hipotekarna dolžnica bo lahko že v izvršilnem postopku uveljavljala ugovore materialnega prava glede hipoteke in glede zavarovane terjatve.1

9. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je res skopa, se jo pa kljub temu da preizkusiti. Vsebuje za odločitev ključni ugotovitvi, da tožnica nima položaja tretje v izvršbi In 840/2004 in o neobstoju napotitvenega sklepa. Kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ni.

10. V pritožbi uveljavljenih kršitev torej ni. Ker tudi nobene uradoma upoštevne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, sodišče prve stopnje ni zagrešilo, je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (353. člen ZPP).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, sama nosi stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Gl. odločbo US RS Up-2324/08