Jedro

Regulacijsko začasno odredbo je mogoče izdati, če je poleg verjetnosti obstoja terjatve izpolnjen katerikoli (vsaj eden) od pogojev oz. predpostavk, navedenih v 2. odstavku 272. členu ZIZ, torej tudi ob izkazani predpostavki v 3. alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ ( t.j. da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale pri upniku).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. točka izreka) razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom delno ugodilo predlogu tožnika in izdalo naslednjo začasno odredbo (I. točka izreka sklepa): "1. Zadrži se učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 10. 8. 2017 do pravnomočnosti II. točke tega sklepa.

2. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko v roku treh dni pozvati nazaj na delo in jo za čas od 13. 9. 2017 do pravnomočnosti II. točke tega sklepa, prijaviti v obvezna socialna zavarovanja ter tožniku v času veljavnosti te začasne odredbe obračunati nadomestilo plače v znesku 445,00 EUR bruto mesečno, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati pripadajoči neto znesek, in mu priznati druge pravice iz delovnega razmerja.

3. Toženi stranki se izreče denarna kazen v višini 10.000,00 EUR, ki se izvršbi v kolikor ne bo ravnala v skladu s to začasno odredbo.

4. Ta začasna odredba velja do pravnomočnosti II. točke tega sklepa.

Ugovor zoper izdano začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve." Zavrnilo je predlog tožnika za izdajo začasne odredbe z veljavnostjo od pravnomočnosti II. točke tega sklepa dalje (II. točka izreka). Odločitev o stroških postopka v zvezi s postopkom izdaje začasne odredbe je pridržalo do končne odločitve o glavni stvari (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sklepa (II. točka izreka) v delu, kjer sodišče prve stopnje zaključuje, da tožnik ni izkazal verjetnosti predpostavke iz 2. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ (da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive oz. nenadomestljive škode), se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Tožnik navaja, da je glede grozečega nastanka nenadomestljive škode poleg trditev, ki jih povzema izpodbijani sklep, navajal tudi, da ima 60 let in kot tak mora imeti redne preglede v primeru zdravstvenih težav, ki zelo hitro prerastejo v nepremostljive težave. Navajal je, da mora redno kontrolirati pritisk, kri, holesterol, sladkor, kar vse ne bi mogel v primeru neizdane začasne odredbe, saj ne bi bil upravičen do kritja stroškov zdravljenja. Teh stroškov tudi z ženino plačo ne bi bilo mogoče kriti. Zato bi lahko neozdravljivo zbolel, kar zagotovo predstavlja nastanek težko nadomestljive škode. Do navedenih trditev se izpodbijani sklep ne opredeli in tudi nima nobenih razlogov, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Okoliščina, ki jo navaja sodišče, da bi se tožnik lahko zavaroval prek žene, govori ravno v prid temu, da je tožnik ostal brez obveznega zavarovanja, sodišče pa rešitev išče v razmerju dodatne odvisnosti od žene, kar tožnika postavlja v podrejen položaj. Tožnik je tudi zatrjeval, da bi v posledici grozeče premoženjske škode zaradi neplačevanja kredita trpel zaradi posega v človekovo dostojanstvo, kar prav tako predstavlja nenadomestljivo škodo in kar sodišče tudi ni presojalo. Tožnik je zatrjeval, da mu grozi nenadomestljiva škoda na zdravju, ker ne bo imel pravice do obveznega zdravstvenega zavarovanja, sam pa stroškov zdravljenja ne more plačevati, saj nima nobenega premoženja, edini prihodek pa predstavlja ženina pokojnina v višini 500,00 EUR. Zato so protispisni zaključki sodišča, da tožnik ni zatrjeval svojega siceršnjega premoženjskega stanja. Tudi ni res, da tožnik ni navajal, koliko znašajo nujne življenjske potrebe. Že s tem, ko je rekel, da se bosta z ženo morala preživljati s 500,00 EUR na mesec, je jasno, saj znesek 500,00 EUR za dve osebi ne more zadovoljiti minimalnih življenjskih potreb, ker ne dosega niti minimalnega dohodka, ki v juliju 2017 znaša 297,53 EUR. Tožnik z dodatnimi zdravniškimi izvidi, ki jih je pridobil po vloženem predlogu za izdajo začasne odredbe, dokazuje, da se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo in da potrebuje zdravniško obravnavo, brezizhodna grožnja s finančno stisko in bankrotom pa lahko njegovo zdravstveno stanje še poslabšajo. Zmotno je tudi stališče sodišča, da regulacijske začasne odredbe ni mogoče izdati ob izkazanosti pogoja 3. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ, s čimer je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Ob izkazanosti neugodnih posledic na obeh straneh in nato tehtanja nenadomestljive škode na obeh straneh, je mogoče izdati tudi začasno odredbo po 3. alineji. V zvezi s tem pa je tožnik zatrjeval, da je toženka dobro stoječe podjetje in bi mu lahko zagotovila delo in plačilo za delo, kar ne bi omajalo njene finančne situacije. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo opozarja, da tožnik po vsebini pravzaprav zahteva zavarovanje denarne terjatve, saj je njegov glavni argument, s katerim skuša opravičiti izdajo regulacijske začasne odredbe, prejemanje plače v času do pravnomočne odločitve spora. V takem primeru pa bi moral verjetno izkazati pogoj po 1. alineji 2. odstavka 270. člena ZIZ, česar pa tožnik ni zatrjeval, še manj dokazal. Ker pa je predmet tega postopka zavarovanje nedenarne narave, pa je nesporno, da tožnik ne bi utrpel nikakršnih neugodnih posledic, saj je v sodni praksi potrjeno stališče, da se neugodne posledice lahko odpravijo s priznanjem delovne dobe in vseh pravic iz delovnega razmerja za nazaj. Toženka se v celoti pridružuje ugotovitvam prvostopnega sodišča, da tožniku ni uspelo izkazati težko nadomestljive škode, kot pogoja po 2. alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ. Prav tako pa tožnik predlogu za izdajo začasne odredbe ni podal nobenega dokaza, s čimer bi izkazoval in utemeljeval obstoj pogoja iz 3. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ. Tožnik je v zvezi s tem le pavšalno navedel zakonsko določilo, kar pa ne more zadoščati trditvenemu in dokaznemu bremenu. Toženka pa še ponovno opozarja, da sploh ni izkazana temeljna predpostavka iz 1. ostavka 272. člena ZIZ, t.j. verjeten obstoj tožnikove terjatve. Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sklep sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3.,6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Je pa zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa nepopolno ugotovilo dejansko stanje in o zadevi vsaj preuranjeno odločilo.

6. Sodišče prve stopnje je o predlogu tožnika za izdajo začasne odredbe enkrat že odločalo in s sklepom opr. št. Pd 200/2017 z dne 13. 9. 2017 predlog zavrnilo in odločilo, da tožnik sam nosi stroške v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika zoper navedeni sklep ugodilo in izpodbijani sklep v celoti razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v nov postopek (sklep VDSS, opr. št. Pdp 775/2017 z dne 12. 10. 207). Ugotovilo je, da prvostopno sodišče ni pravilno upoštevalo, da je zadržanje učinkovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi mogoče doseči tudi v primeru, če je ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe delovno razmerje že prenehalo, če so podane okoliščine iz 113. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasled.). Ob tem pa glede na dejstvo, da tožniku na dan vložitve predloga delovno razmerje še ni prenehalo, bi bilo mogoče izdati predlagano začasno odredbo tudi na podlagi pogojev, določenih v 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nasled.), ki pa jih prvostopno sodišče sploh ni ugotavljalo oz. preizkušalo, ali zatrjevani pogoji obstojajo.

7. V ponovnem odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe je prvostopno sodišče predlogu delno ugodilo. Ugotovilo je, da so podane okoliščine, navedene v 3. odstavku 113. člena ZDR-1 in izdalo začasno odredbo, s katero je zadržalo učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi do pravnomočne odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. Ker pa je tožnik predlagal izdajo regulacijske začasne odredbe z veljavnostjo do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tej sporni zadevi, je prvostopno sodišče nadalje ugotavljalo, ali za takšno začasno odredbo obstajajo pogoji po 43. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) oz. pogoji po 272. členu ZIZ. Ugotovilo je (o tem podrobneje v nadaljevanju), da pogoji niso podani. Zato je zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe z veljavnostjo za čas po pravnomočnosti odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe do pravnomočne odločitve o glavni stvari.

8. ZDSS-1 v 43. členu določa, da sodišče lahko izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči sila ali nastanek težko nadomestljive škode. Začasne odredbe se izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje. ZIZ pa v 272. členu določa pogoje, ki so potrebni za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Tako je določeno: "Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala.

Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku."

9. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe po določilih ZIZ zavzelo stališče, da je verjetnost obstoja terjatve izkazana, da pa tožnik ni izkazal verjetnosti predpostavke iz 2. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ, to je, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive oz. nenadomestljive škode. Ob tem pa je še zaključilo, da se regulacijska začasna odredba ne more izdati zaradi obstoja pogoja 3. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ, t.j. da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale pri upniku. Zato obstoja tega pogoja ni posebej ugotavljalo.

10. Tožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila storjena, ker se sodišče do nekaterih zatrjevanih trditev tožnika v zvezi z obstojem pogojev po 2. alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ ni opredelilo. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja ravno nasprotno. Tako je sodišče prve stopnje najprej pravilno poudarilo, da je pri regulacijski začasni odredbi skladno z odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up 275/97, potreben zelo restriktiven pristop ter da nenadomestljivo oz. težko nadomestljivo škodo predstavlja le tista škoda, ki jo s pravnomočno sodbo ni mogoče oz. jo je težko odpraviti v celoti. V nadaljevanju pa se je ustrezno, in po oceni pritožbenega sodišča tudi pravilno, opredelilo do vseh tožnikovih navedb. Tako je upoštevalo, da bo v primeru učinkovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnik ostal brez dohodka in tudi brez nadomestila za brezposelnost, vendar bo ta škoda v primeru utemeljenosti zahtevka v celoti povrnjena. Upoštevalo je trditev, da se s 500,00 EUR ženine pokojnine ne bosta mogla preživljati, ker ta znesek ne dosega dvakratnika minimalnega dohodka, kar pa ne pomeni, da je njuno preživljanje ogroženo, pri čemer tožnik ni navajal nujnih življenjskih potreb, ki bi jih sodišče lahko preverilo. Tožnik tudi ni obrazložil siceršnjega premoženjskega stanja. Zgolj izguba dohodka ne zadošča za ugotovitev ogroženosti preživljanja. Prav tako zgolj tožnikova starost ob siceršnji delovni sposobnosti še ne dokazuje, da bo ostal brez zaposlitve in dohodka tudi v bodoče. Pravilno se je sodišče tudi izjasnilo, da zaradi zatrjevane nezmožnosti odplačevanja posojila in hipotetične izvršbe škode v zvezi s tem ni mogoče ne ugotoviti ne upoštevati. Tudi škode na zdravju, ki bo tožniku nastala zaradi izgube zdravstvenega zavarovanja, ni mogoče upoštevati, saj bo tožnik lahko osnovno zdravstveno zavarovan kot družinski član svoje žene.

11. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je tudi regulacijsko začasno odredbo vendarle mogoče izdati, če je poleg verjetnosti obstoja terjatve izpolnjen katerikoli (vsaj eden) od pogojev oz. predpostavk, navedenih v 2. odstavku 272. členu ZIZ, torej tudi ob izkazani predpostavki v 3. alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ. Tožnik se pri tem pravilno sklicuje na sklep VSL opr. št. II Cp 914/2011, s katerim se pritožbeno sodišče v celoti strinja. V navedenem sklepu je Višje sodišče v Ljubljani obrazložilo: "Sodišče svojo utemeljitev o pogojih za izdajo regulacijske začasne odredbe opira na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up 275/97. Ta odločba v razlogih res omenja le predpostavko za izdajo začasne odredbe zaradi nastanka težko nadomestljive škode oz. preprečitve uporabe sile. Vendar pa omenjena odločba gradi razloge na takrat veljavni določbi 267. člena Zakona o izvršilnem postopku. Ta zakon pa kot ene izmed predpostavk za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve ni urejal situacije, kot jo sedaj ureja 3. alinea 2. odstavka 272. člena ZIZ. Določba 3. odstavka 267. člena ZIP oz. 3. odstavka 272. člena ZIZ ni identična urejanju situacije iz 3. alinee 2. odstavka 272. člena ZIZ. Ena je namreč situacija, ko upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, da bo dolžnik sicer onemogočil ali otežil izterjavo, ki torej ureja vprašanje izpolnitve pogoja za izdajo zavarovalne začasne odredbe. Druga pa je situacija, ki jo ureja 3. alinea 2. odstavka 272. člena ZIZ, ki pa se nanaša tudi na pogoje za izdajo regulacijske začasne odredbe."

12. Ker sodišče prve stopnje obstoja predpostavke po 3. alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ izrecno sploh ni ugotavljalo, čeprav jo je tožnik navajal, je zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zato je bilo na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v povezavi s 355. členom ZPP potrebno sklep v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo vrniti prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Če bi pritožbeno sodišče samo odločalo o navedeni predpostavki, bi s tem strankam odvzelo pravico do pravnega sredstva.

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.