Jedro

Sodišče prve stopnje ni imelo osnove za odločanje po 3. odst. 62. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), saj je iz dolžnikovega ugovora jasno razvidno, da je z njim izpodbijal sklep o izvršbi v delu, v katerem mu je bilo naloženo, da naj plača upnikovo terjatev, ne pa zgolj v delu, v katerem je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo.

Izrek

Pritožbi upnika se ugodi, izpodbijani sklep se r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: 1.) ugodilo ugovoru dolžnika M.Š.; 2.) razveljavilo sklep o izvršbi opr.št. Ig 2001/00362-4 z dne 10.12.2001; 3.) v celoti ustavilo izvršbo, ki se vodi pod opr.št. Ig 2001/00362. Proti navedenemu sklepu je upnik po svoji pooblaščenki vložil pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlagal njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da držijo navedbe sodišča, da je bil zoper prvotnega prvodolžnika, družbo M. d.o.o. začet in tudi takoj ustavljen stečajni postopek, ki se je vodil pod opr.št. St 57/2000, zato je utemeljena ustavitev postopka zoper tega dolžnika (pri čemer pa upniku sklep o delni ustavitvi z dne 2.6.2004 ni bil poslan). Nikakor pa ne drži, da je bil upniku poslan ugovor zgoraj navedenega dolžnika - Š.M., skupaj s pozivom na odgovor, pri čemer upnik na navedbe dolžnika ni odgovoril. Upnik ni imel možnosti, da se izjasni o ugovornih navedbah dolžnika, zaradi česar je podana bistvena kršitev postopka. Nadalje je treba upoštevati, da je bil v nadpisni zadevi sklep o izvršbi izdan na podlagi verodostojne listine. V primeru obrazloženega ugovora dolžnika zoper takšen sklep o izvršbi je sodišče dolžno skladno z II. odst. 62. čl. ZIZ sklep o izvršbi razveljaviti v delu, v katerem je dovoljena izvršba in stranke napotiti na pot pravde. Sodišče v obrazložitvi navaja, da je drugodolžnik ugovarjal le zoper del sklepa o izvršbi, kjer je dovoljena izvršba (upnik navedenega ne more preveriti, saj ugovora dolžnika ni dobil), vendar iz povzetka njegovih ugovornih navedb, ki so navedene v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, izhaja, da temu ni tako, dolžnik namreč zatrjuje, da terjatev upnika iz razloga plačila ne obstoji, kar pomeni, da je ugovarjal tudi zoper del sklepa v katerem je ugotovljena upnikova terjatev. To pa pomeni, da ni pravne podlage za odločanje na podlagi III.

odst. 62. čl. ZIZ, temveč bi moralo sodišče o ugovoru odločiti na podlagi II. odst. istega člena. Tudi v primeru, v kolikor pa je sodišče pravilno ocenilo, da je dolžnik ugovarjal le zoper del sklepa, v katerem je dovoljena izvršba, ne obstoji pravna podlaga za razveljavitev sklepa o izvršbi v celoti. IV. odst. 62. čl. ZIZ namreč določa, da v primeru, ko sodišče ugovoru dolžnika zoper del sklepa o izvršbi, kjer je dovoljena izvršba, ugodi, ostane del sklepa o izvršbi, kjer je dolžniku naloženo, da poravna terjatev, v veljavi in predstavlja izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko upnik ponovno zahteva izvršbo. Navedena določba omejuje sodišče pri odločanju o dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine in pomeni to, da sodišče v primeru sklepa o izvršbi, izdanega na podlagi verodostojne listine, ne more in ne sme meritorno odločati o ugovoru dolžnika, pri čemer je irelevantno, ali je bil ta poslan upniku v odgovor in ali je upnik odgovor podal.

Pritožba upnika je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru dne

10.12.2001 po predlogu upnika izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine zoper dolžnika: 1.) M.d.o.o. P. in 2.) M.Š., pri čemer se sklep o izvršbi nanaša na drugega dolžnika le glede glavnice v znesku 139.941,66 SIT s p.p..

Drugi dolžnik je, kot pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, v ugovoru zoper sklep o izvršbi navajal, da je terjano glavnico upniku poravnal že 16.1.2001 in da zato ni dolžan plačati zamudnih obresti od 18.5.2001 dalje; o svojih trditvah je predložil dokazila, listino o plačilu. Glede na to ima prav pritožnik, da sodišče prve stopnje ni imelo osnove za odločanje po 3. odst. 62. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), saj je iz dolžnikovega ugovora jasno razvidno, da je z njim izpodbijal sklep o izvršbi v delu, v katerem mu je bilo naloženo, da naj plača upnikovo terjatev, ne pa zgolj v delu, v katerem je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo. Glede na to je sodišče neutemeljeno štelo, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične, ker upnik ni odgovoril na ugovor (pritožba sicer pravilno opozarja, da v spisu niti ni podatka o tem, da je bil upniku vročen ugovor v odgovor, vendar pa to za obravnavano zadevo ni pomembno), saj bi moralo oceniti, ali je ugovor glede na 2. odst. 61. čl. ZIZ obrazložen, in če je, bi moralo ravnati po 2. odst. 62. čl. ZIZ in stvar spraviti na pravdo. Ker pa se v dosedanjem postopku do vprašanja obrazloženosti ugovora drugega dolžnika sodišče prve stopnje ni opredelilo, bo to moralo storiti v ponovljenem postopku. Glede na to je moralo pritožbeno sodišče pritožbi upnika ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 15. čl. ZIZ); pri slednjem bo moralo, če bo ugotovilo, da je ugovor drugega dolžnika obrazložen in zato utemeljen, obravnavati tudi predlog upnika, da se zadeva odstopi sodišču, za katerega trdi, da je bil sklenjen sporazum o krajevni pristojnosti po 69. čl. ZPP.