Jedro

Tožnik, če je res prišlo do odstopa terjatve, je izgubil svojo stvarno legitimacijo. Zahtevku, s katerim ne zahteva izpolnitve v korist prevzemnice, v tem primeru ne bi bilo mogoče ugoditi. Pritožbeno sodišče namreč sprejema t. i. relevančno teorijo, po kateri mora tožeča stranka po odsvojitvi terjatve zahtevek spremeniti tako, da zahteva izpolnitev v korist prevzemnika.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v II. in IV. točki izreka ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži končni odločbi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi z dne 11. 5. 2010, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani v postopku VL 61969/2010, tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in odločilo, da se postopek nadaljuje kot po tožbi (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki plača 9.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2010 do prenehanja obveznosti in znesek 149,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2010 do prenehanja obveznosti (točka II izreka). Višji tožbeni zahtevek (obresti od zneska 9.600,00 EUR od 21. 6. 2009 do 6. 5. 2010) je zavrnilo (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki in stranskemu intervenientu povrne stroške v višini 3.017,74 EUR s pripadki (točka IV izreka).

2. Pritožbo vlaga toženka. Izpodbija odločitev pod točko II in IV izreka sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen. Priglaša pritožbene stroške.

Opozarja, da je sodišče med drugim vpogledalo tudi pogodbo o odstopu terjatve (priloga A48), ki je bila sklenjena med odstopnikom A. (pravni prednik tožnice) in prevzemnico I. J. Sodišču zato ne bi smelo ostati neznano, da je terjatev v celoti prešla v sfero I. J., ki pa v tem postopku ne nastopa kot oseba, ki zahteva izpolnitev, prav tako pa se zahtevek tožnika ne glasi na izpolnitev v njeno korist. Sodišče je z ugoditvijo zahtevku, tako kot je postavljen, zmotno uporabilo materialno pravo. Z odstopom terjatve je prišlo do spremembe v osebi upnika. Tožnik je legitimacijo za uveljavitev terjatve izgubil. Tožbeni zahtevek bi sodišče moralo zato v celoti zavrniti.

Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (7. in 286. člen ZPP), kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodne odločbe. Izvedencu je dopustilo in celo naročilo, da v dokazne namene vpogleda v projektne mape pri Upravni enoti Logatec. Takšen dokaz ni bil predlagan oziroma ni bil predlagan pravočasno in ga zato sodišče prve stopnje ne bi smelo izvesti. Tožnik se je v prvi vlogi res zavezal sodišču predložiti projektno dokumentacijo, vendar tega ni storil vse do prvega naroka, niti kasneje. Zato so nastopile pravne posledice iz 286. člena ZPP. Toženka je kršitev pravočasno grajala. S takšnim ravnanjem je sodišče stranki obravnavalo neenako, saj sodna praksa ne dopušča predlaganja dokazov po prvem naroku, razen iz utemeljenih razlogov.

Pritožnica sodbo označuje kot nejasno in nerazumljivo v delu, ko pojasnjuje višino zneska, ki ga je naložilo v plačilo toženki. V izreku ji je naloženo plačilo zneska 9.600,00 EUR in 149,40 EUR, iz obrazložitve sodbe pa izhaja, da naj bi bila toženka dolžna tožniku plačati 10.904,56 EUR. Podano je nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe in s tem kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožnica meni, da je sodišče tožniku stroške izdelave PID strojnih instalacij (720,00 EUR), PID električnih instalacij (850,00 EUR) in izdelave izkaza požarne varnosti (560,00 EUR) naložilo dvakrat, saj je toženki naložilo v plačilo tudi stroške celotne izdelave PID dokumentacije, kot jih je ocenil izvedenec (2.897,60 EUR). Sodba je tudi sicer v nasprotju z mnenjem izvedenca. Ta je vrednost PID dokumentacije ocenil na znesek 2.897,60 EUR, sodišče pa je toženki naložilo v plačilo nekajkrat višji znesek, to je 9.600,00 EUR. S tem v celoti negira strokovno delo izvedenca.

Nepravilno je sodišče ugodilo zahtevku, ki se nanaša na plačilo projektantskega nadzora. Tega toženka nikoli ni naročila, tožnik pa ni izkazal, da bi ga opravljal. To iz zapisnikov ne izhaja. Predstavnik toženke M. S. je poudaril, da se nadzor ni izvajal. Iz zapisnikov, ki jih je predložil tožnik, ne izhaja oprava aktivnosti, ki jih je izvedenec opredelil kot projektantski nadzor.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Toženka v pritožbi navaja, da je bila v teku postopka (to je 12. 12. 2011) med pravnim prednikom tožnika (to je A.) kot odstopnikom in stransko intervenientko (to je I. J.) kot prevzemnico, sklenjena pogodba o odstopu terjatve, o kateri sodišče odloča v tem postopku. Ob tem se sklicuje na s strani tožnika predloženo listino (priloga A48), ki jo je sodišče v dokaznem postopku vpogledalo.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v izpodbijani sodbi o tem, ali je pravni prednik tožnika terjatev, o kateri teče pravda, res odstopil I. J., ni nobenih ugotovitev, čeprav je ta sodišče z vlogo dne 23. 12. 2011 o tem obvestil in priložil dne 12. 12. 2011 sklenjeno pogodbo o odstopu terjatve. Ker gre za odločilno dejstvo, izostanek razlogov o tem dejstvu onemogoča pritožbeni preizkus odločitve, kar je kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožnica ima namreč prav, ko opozarja, da je tožnik, če je res prišlo do odstopa terjatve, izgubil svojo stvarno legitimacijo(1). Zahtevku, s katerim ne zahteva izpolnitve v korist prevzemnice, v tem primeru ne bi bilo mogoče ugoditi(2). Pritožbeno sodišče namreč sprejema t. i. relevančno teorijo, po kateri mora tožeča stranka po odsvojitvi terjatve zahtevek spremeniti tako, da zahteva izpolnitev v korist prevzemnika. Kot je zapisalo pritožbeno sodišče v eni od svojih odločb, v kateri se je s tem vprašanjem podrobno ukvarjalo(3), tistemu, ki je odstopil terjatev (in s tem sam povzročil, da ni več upnik iz materialno pravnega razmerja) ne bo težko prilagoditi tožbenega zahtevka tako, da bo zahteval izpolnitev v korist novega upnika. Zato ni razloga za vztrajanje pri stališču, da je mogoče ugoditi zahtevku nekoga, ki materialnopravno ni več upnik. V prid zavzetemu stališču pa govorijo tudi materialnopravni (v primeru spremembe zahtevka pridejo v poštev vse določbe OZ o razmerju cesesusa do cesionarja in do cedenta (členi 417 do 426)(4), v nasprotnem primeru pa je to sporno) in praktični razlogi (tako lahko v situaciji, ko se izvršilni naslov glasi na starega upnika, velja pa tudi za novega upnika, pride do številnih nevšečnosti v izvršilnem postopku - na primer z izkazovanjem pravnega nasledstva).

7. Pritožbeno sodišče je moralo, saj o pritožbenem ugovoru, zaradi izostanka razlogov o zatrjevanem prenosu terjatve, ne more odločiti, pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo na podlagi 354. člena ZPP razveljaviti. Gre namreč za kršitev, ki je pritožbeno sodišče zaradi njene narave ne more samo odpraviti. Ne more namreč namesto sodišča prve stopnje napisati manjkajočih razlogov o zgoraj navedenem odločilnem dejstvu. Podrobnejša navodila za delo glede na predhodno obrazložitev niso potrebna. Pritožbeno sodišče zgolj opozarja, da je tožnik v vlogi z dne 12. 12. 2012 (list. št. 149) svoj tožbeni zahtevek spremenil, kar bo moralo sodišče ob ponovnem odločanju upoštevati.

8. Ne glede na to, da je bilo potrebno pritožbi ugoditi zaradi zgoraj opisane kršitve, pa pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovarja še na nekatere druge bistvene pritožbene očitke:(5) Ob dejstvu, da se je tožnik že v svoji vlogi z dne 14. 12. 2010 (točka III) skliceval na projektno dokumentacijo, ki jo je kasneje izvedenec vpogledal na UE, ni je pa predložil zaradi njene obsežnosti, pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov, da gre za pravočasen dokazni predlog. Zgolj to, da je izvedenec dokumentacijo vpogledal na UE in ne v samem spisu, pa na vprašanje, ali je tožnik dokaz pravočasno predlagal, ne more vplivati.

Med izrekom sodbe, s katerim je sodišče toženki naložilo plačilo zneska 9.600,00 EUR in 149,40 EUR s pripadki in obrazložitvijo, ni nasprotja. Drži sicer, da je sodišče prve stopnje v razlogih ugotovilo, da bi bil tožnik upravičen do višjega zneska (to je do plačila 10.904,56 EUR), vendar pa je iz razlogov (točka 3 in 43) razvidno, da je sodišče smelo tožniku prisoditi le toliko kot je zahteval (2. člen ZPP).

Iz mnenja izvedenca (list. št. 115) in njegove dopolnitve (list. št. 140) izhaja, da je izvedenec izdelavo PID vrednostno opredelil le v obsegu, v katerem ga je izdelal tožnik: to je izdelavo vodilne mape, načrta arhitekture, drugega gradbenega načrta, kanalizacije, načrta gospodarjenja z odpadki in odgovorno vodenje projekta. V oceno vrednosti dela izvedenec tako ni zajel izdelave PID strojnih instalacij (720,00 EUR), PID elektro instalacij (850,00 EUR) in izdelave izkaza požarne varnosti (560,00 EUR). Sodišče prve stopnje zato tožniku teh stroškov ni priznalo dvakrat. Ker je izvedenec pri oceni vrednostni PID upošteval zgolj tisto, kar je naredil tožnik, so neutemeljeni tudi očitki, da je sodišče v nasprotju z izvedenčevo oceno toženki naložilo plačilo nekajkrat višjega zneska. Tožniku je sodišče prve stopnje v zvezi z izdelavo PID tako poleg zneska 2.897,60 EUR (kar zajema delo, ki ga je opravil sam), priznalo le še strošek 2.130,00 EUR (za izdelavo PID strojnih instalacij, PID elektro instalacij in izkaza požarne varnosti, kar s strani toženke ni bilo sporno, gre pa za delo, ki so ga opravili drugi izvajalci), znesek 1.200,00 EUR (ki je bil plačan družbi H., d. o. o.) ter 581,73 EUR (strošek fotokopiranja PID), skupaj torej 6.809,33 EUR.

Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik projektantski nadzor opravljal. Iz zapisnikov, ki jih je tožnik predložil, namreč izhaja ne le to, da je bila predstavnica tožnika (arhitektka) prisotna na operativnih sestankih, ampak tudi, da je v času gradnje aktivno sodelovala s toženko, ki ji je postavljala vprašanja in določala naloge. Da je komunicirala s toženko po telefonu, z izvajalci pa prek elektronske pošte, je potrdil tudi zaslišani M. S. Glede na definicijo projektantskega nadzora, ki jo je predstavil izvedenec, zato pritožbeno sodišče ne dvomi, da je predstavnik tožnika med gradnjo za toženko opravljal tudi te storitve.

Res je sicer, da za izvajanje projektantskega nadzora po ugotovitvah sodišča ni obstajala pogodbena podlaga, vendar to samo po sebi še ne izključuje zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve. Za te zahtevke je namreč značilno ravno to, da je prišlo do obogatitve na eni in prikrajšanja na drugi strani, ne da bi za to obstajal pravni temelj (bodisi da ta sploh ni obstajal bodisi da je kasneje prenehal). Je pa potrebno pri presoji upoštevati, da morajo za nastanek povračilnega zahtevka pri izpolnitvi neobstoječe obveznosti (191. člen OZ), poleg splošnih, obstajati še posebne (dodatne) predpostavke. Tako tisti, ki je opravil določeno izpolnitev a) ne sme vedeti, da izpolnjuje neobstoječo obveznost in je bil glede tega torej v zmoti(6), ali b) - je to sicer vedel, pa je obveznost izpolnil, ker je dvomil ali obstaja in si je pridržal pravico zahtevati nazaj (če se izkaže, da ne obstaja); - je bil v izpolnitev prisiljen (izpolnitev je opravil zato, da se je izognil sili)(7). Ker sodba sodišča prve stopnje v tem pogledu nima nobenih ugotovitev, se pritožbeno sodišče v tej fazi postopka ne more izreči, ali je sodišče zahtevku, ki ga je sodišče oprlo na določila o neupravičeni obogatitvi, utemeljeno ugodilo.

9. Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev o glavni stvari, je moralo razveljaviti tudi stroškovno odločitev. O stroških bo, skupaj s priglašenimi pritožbenimi stroški, ponovno odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Nobenega dvoma pa ni, da je obdržal procesno legitimacijo (190. člen ZPP).

Op. št. (2): Pritožbeno sodišče ob tem pojasnjuje, da pravna teorija in sodna praksa glede tega vprašanja nista povsem enotni, vendar pa je večinska sodna praksa višjih sodišč sprejela relevančno teorijo (podrobneje o tem glej odločbo pritožbenega sodišča I Cpg 1869/2014).

Op. št. (3): I Cpg 1869/2014. Op. št. (4): A Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 235. Op. št. (5): To pa ne odvezuje sodišča prve stopnje, da ob ponovnem odločanju o tem ne navede razlogov.

Op. št. (6): Stranka, ki izpolni, te izpolnitve ne bi opravila, če bi vedela, da ne dolguje ničesar. Izpolni zato, ker ne ve, da izpolnjuje neobstoječo obveznost. Ni pomembno ali gre za pravno ali dejansko zmoto, prav tako ni relevantno, ali je zmota bistvena in opravičljiva (primerjaj Plavšak, Juhart, Vrenčur, Obligacijsko pravo, splošni del, stran 672 in tam citirane vire).

Op. št. (7): Več o tem glej v Plavšak, Juhart, Vrenčur, Obligacijsko pravo, splošni del, stran 673 in 674.