Jedro

O alternativnem načinu izvršitve kazni zapora v smislu 4. odstavka 107. člena KZ sodišče odloči po pravnomočnosti sodbe najkasneje do nastopa kazni. Predlagajo ga lahko obsojenec, državni tožilec in po uradni dolžnosti sodišče: v zadnjih dveh primerih je potrebna za takšen način izvršitve kazni privolitev obsojenca. Pred okrajnim sodiščem bo o tem odločal sodnik posameznik, ki je izrekel kazen zapora do 3 mesecev, pred okrožnim sodiščem pa je za odločanje pristojen zunajobravnavni senat (6. odstavek 25. člena ZKP), ne pa predsednik senata, ki je izrekel kazen. Zoper ta sklep gre pravica do pritožbe tako obdolžencu kot tudi državnemu tožilcu (1. odstavek 399. člena ZKP). O pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje odloča sodišče druge stopnje (1. odstavek 402. člena ZKP).

Zagovarjati je mogoče stališče, da se v primeru iz 4. odstavka 107. člena KZ, če obsojenec ne izpolnjuje naloženih nalog ali jih opravlja malomarno, površno in neredno, izrečena zaporna kazen izvrši v celoti, ne glede na to, koliko ur dela v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti je do tedaj že opravil.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru je bil A.S. (obsojenec) spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ in obsojen na 3 mesece zapora, izrečena pa mu je bila tudi prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas 5 mesecev. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo okrožne državne tožilke zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo obsojenčevim predlogom in v skladu z določbo 4. odstavka 107. člena KZ odločilo, da se kazen zapora izvrši z obsojenčevim delom v korist prostovoljnega Gasilskega društva P. Sodišče druge stopnje je pritožbo državne tožilke zoper ta sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

Vrhovni državni tožilec je zoper navedeni pravnomočni sklep dne 8.4.2002 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določila 129. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter 4. odstavka 107. člena KZ in vrhovnemu sodišču predlagal, da zaradi enotne uporabe zakona zahtevi ugodi in ugotovi, da je bil z izpodbijano pravnomočno sodbo kršen zakon.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodba, s katero je bil obsojenec zaradi storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ spoznan za krivega in obsojen na 3 mesece zapora, je postala pravnomočna 6.12.2001. Obsojenec je kazen nastopil 4.2.2002, dne 5.2.2002 pa je predlagal, da se zaporna kazen nadomesti z delom v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti (4. odstavek 107. člena KZ). Sodišče prve stopnje je o obsojenčevem predlogu odločilo dne 6.2.2002, mu ugodilo in odločilo, da bo namesto izrečene kazni zapora opravil v obdobju 4 mesecev delo v korist prostovoljnega Gasilskega društva P. v obsegu 210 ur, pri čemer je obseg ur glede na že prestano kazen sorazmerno zmanjšalo. Sodišče druge stopnje je pritožbo okrožne državne tožilke zoper navedeni sklep zavrnilo kot neutemeljeno, ker je ocenilo, da je sklep pravilen in zakonit. Vrhovni državni tožilec je mnenja, da so bile z izpodbijanim pravnomočnim sklepom kršene določbe 1. in 2. odstavka 129. člena ZKP in 4. odstavka 107. člena KZ. Navaja, da je bila pri odločanju prezrta določba 129. člena ZKP, da se sodba, ko postane pravnomočna, izvrši in da v Zakonu o kazenskem postopku, Kazenskem zakoniku in Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) ni nobene določbe, ki bi omogočila spremembo pravnomočne sodbe zunaj izrednih pravnih sredstev. Ob pravilni razlagi 4. odstavka 107. člena KZ bi sodišče, po mnenju vložnika zahteve, o obsojenčevem predlogu, ki bi ga smel podati le na glavni obravnavi, moralo odločiti že na glavni obravnavi in takoj po izreku kazni postopek nadaljevati, obsojenca seznaniti z možnostjo alternativne izvršitve zaporne kazni in pridobiti obsojenčevo soglasje. Odločanje na glavni obravnavi je po mnenju vrhovnega državnega tožilca potrebno tudi zato, da se o možni spremembi zaporne kazni lahko izreče tudi državni tožilec kot stranka v postopku in da lahko sodbo izpodbija s pritožbo.

V 4. odstavku 107. člena KZ je določeno: "Kazen zapora do 3 mesecev je mogoče izvršiti tudi tako, da obsojeni namesto kazni zapora opravi v obdobju najdalj šest mesecev delo v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti v obsegu najmanj osemdeset ali največ dvesto štirideset ur. To delo se razporedi tako, da ne moti obsojenčevih obveznosti iz delovnega razmerja. O obliki takšne izvršitve odloča sodišče, ki je izreklo kazen na prvi stopnji, upoštevajoč pri tem objektivne in subjektivne okoliščine storilca in njegovo privolitev v tak način izvršitve kazni zapora. Če obsojeni ne izpolnjuje nalog, ki izvirajo iz opravljanja dela v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti, lahko sodišče odredi, da se izrečena kazen zapora izvrši." Opisani način izvršitve kazni zapora do 3 mesecev pobliže opredeljujeta 13. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 22/2000 z dne 10.3.2000 in 8. člen Pravilnika o izvrševanju kazni zapora (Pravilnik, Uradni list RS, št. 102/2000 z dne 10.11.2000). Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij določa, da je uprava za izvrševanje kazenskih sankcij pooblaščena, da omogoči, pripravi, vodi in nadzoruje delo v korist humanitarnih organizacije ali lokalne skupnosti v sodelovanju s pristojnim Centrom za socialno delo. Ta je sodišče dolžan obvestiti, če obsojeni ne izpolnjuje nalog, ki izvirajo iz opravljanja dela v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti. Omenjeni Pravilnik pa določa, da sodišče, ki je obsojencu nadomestilo kazen zapora, pošlje zavodu pravnomočno sodno odločbo, ki jo je treba izvršiti oziroma pisno odločitev o obliki izvršitve dela, roku trajanja in obsegu dela.

Zavod v sodelovanju s pristojnim Centrom za socialno delo pripravi vse potrebno, da obsojenec začne delati na določenem delovnem mestu v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti. Pristojni center, ki spremlja in nadzira obsojenčevo delo, mora sodišče, če ugotovi, da obsojenec ne izpolnjuje naloženih nalog ali jih opravlja malomarno, površno in neredno, v roku treh dni obvestiti sodišče, ki je izreklo kazen, in zavod. Če sodišče odredi, da se izrečena kazen zapora izvrši, pošlje sodbo v izvršitev pristojnemu okrožnemu sodišču iz 18. člena ZIKS.

Vložnik zahteve pri razlagi 4. odstavka 107. člena KZ izhaja iz napačnega izhodišča, da se z uporabo te določbe spreminja pravnomočna sodba v odločbi o kazni. Vsaj v tem delu je zakon z jezikovnega in logičnega vidika jasen. V zakonu uporabljena besedna zveza, "da je kazen zapora do 3 mesecev mogoče izvršiti", to določbo nedvomno uvršča med določbe, ki se nanašajo na izvrševanje kazni; zakon ne govori o spremembi kazni, pač pa o njeni izvršitvi. Takšni razlagi zakona pritrjujeta tudi umestitev določbe v 10. poglavje KZ med temeljne določbe o izvrševanju kazenskih sankcij, in dejstvo, da sistem slovenskega kazenskega prava takšne samostojne kazenske sankcije ne pozna. Logična je tudi razlaga, da je alternativna izvršitev zaporne kazni, kot jo predvideva zakon, mogoča šele v izvršilni fazi udejanjanja kazenskega prava, pravnomočnost sodne odločbe pa je pogoj njene izvršljivosti. Dokler kazenska sodba ne postane pravnomočna, ni mogoče zavezujoče razpravljati o alternativnem načinu njene izvršitve v smislu 4. odstavka 107. člena KZ, kajti šele na podlagi pravnomočne sodbe je namreč mogoče ugotoviti, ali so sploh izpolnjeni zakonski pogoji za alternativno izvršitev kazni, to je, ali je bila obsojencu izrečena kazen zapora do 3 mesecev. Na takšno kazen iz pravnomočne sodbe, ne pa na način njene izvršitve v smislu 4. odstavka 107. člena KZ, se vežejo tudi pravne in druge posledice obsodbe.

Spričo navedenega je moč ugotoviti, da z izpodbijanim sklepom ni bil kršen 129. člena ZKP in da sodišče prve stopnje z izdajo izpodbijanega sklepa ni spremenilo sodbe v odločbi o kazni, pač pa je odločilo le o alternativnem načinu njene izvršitve, to pa je smelo storiti šele po pravnomočnosti sodbe.

Zaradi doslej navedenih razlogov in še nekaterih drugih, ki bodo navedeni v nadaljevanju obrazložitve, se tudi ni mogoče strinjati z vložnikovo razlago določbe 4. odstavka 107. člena KZ, zlasti v tistem delu, ko meni, da bi moralo sodišče, ki je izreklo kazen na prvi stopnji, o obsojenčevem predlogu odločiti (s sodbo), takoj zatem, ko je izreklo kazen.

Alternativno izvrševanje kazni zapora (4. odstavek 107. člena KZ) je v naši kazenski zakonodaji novost, ki v praksi ni zaživela, deloma zaradi pomanjkljive zakonodaje, ki ne ureja postopka izrekanja in izvrševanja zaporne kazni na opisan način, predvsem pa zaradi tega, ker ni vzpostavljena mreža organizacij, v katerih bi obsojenci lahko opravljali delo v korist humanitarnih organizacij ali lokalnih skupnosti. Kljub temu pa bi bilo mogoče tudi z ustrezno razlago zakona utreti pot hitrejšemu uveljavljanju tega instituta v praksi oziroma njegovi pogostejši uporabi. Pri tem bi bilo potrebno upoštevati, da je alternativni način izvršitve zaporne kazni bil zamišljen kot ukrep, ki naj bi prispeval k zmanjševanju represivnosti z usmerjenim pozitivnim delovanjem storilca v korist skupnosti ter k odpravljanju posledic kratkotrajnih zapornih kazni, ki imajo več negativnih kot pozitivnih učinkov; vse to je tudi v skladu z načelom omejenosti represije pri izvrševanju kazenskih sankcij (člen 106. KZ). Zakonske vrzeli na tem področju bi bilo mogoče uspešno zapolniti tudi z doslednejšo uporabo določbe 14. člena ZKP, po kateri je sodišče med drugim dolžno med postopkom poučiti obdolženca ali drugega udeleženca v postopku o pravicah, ki mu gredo po tem zakonu in o posledicah, če bi dejanje opustil. Noben zakon ne določa, kdo lahko predlaga alternativni način izvršitve zaporne kazni, o katerem je govor. Ni dvoma, da bo takšen interes praviloma obstajal na strani obsojenca. Glede na procesni položaj državnega tožilca in načelo zakonitosti, ki ga zavezuje, da opravi določena procesna dejanja tudi v korist obdolženca, bi tudi on smel podati takšen predlog, po uradni dolžnosti pa tudi sodišče; v slednjih dveh primerih je treba upoštevati, da je potrebna za takšen način izvršitve zaporne kazni privolitev obsojenca, saj jo predpisuje zakon.

Z določbo, da o obliki takšne izvršitve kazni odloča sodišče, ki je izreklo kazen na prvi stopnji, je opredeljena (stvarna in krajevna) pristojnost sodišča, ki odloča o alternativnem načinu izvršitve kazni. Pred okrajnim sodiščem bo o tem odločal sodnik posameznik, ki je izrekel kazen zapora do 3 mesecev. Pred okrožnim sodiščem, ki je izreklo takšno kazen, je za odločanje iz več razlogov lahko funkcionalno pristojen le zunajobravnavni senat (6. odstavek 25. člena ZKP), ne pa predsednik senata, ki je izrekel kazen. V času odločanja o načinu izvršitve kazni namreč razpravni senat ne zaseda več. Po vsebini gre za vprašanje, o katerem bi odločal prav tak senat, če bi sodišče o njem razpravljalo na glavni obravnavi.

Odločitev o tem vprašanju narekuje, da se pred tem opravi presoja objektivnih in subjektivnih okoliščin storilca in da se pridobi tudi njegova privolitev v tak način izvršitve kazni zapora.

Omenjeno je že bilo, da sme sodišče o alternativni izvršitvi kazni zapora odločiti šele po pravnomočnosti sodbe. Sprejemljivo je stališče vložnika zahteve, da bi se mogel postopek za izrek alternativne kazni začeti že takoj po izreku kazni, tako da bi sodišče obsojenca že ob razglasitvi sodbe poučilo o tej zakonski možnosti in da bi obdolženec (pogojno) že v tej fazi postopka lahko podal predlog oziroma privolitev v tej smeri. Takšnemu stališču pritrjujejo že navedeni načelni razlogi (namen instituta, člen 14 ZKP), kot tudi razlogi procesne ekonomije (člen 15 ZKP). Upoštevati je namreč treba, da so roki za poziv na prestajanje zaporne kazni kratki, saj mora pristojno sodišče takoj, najkasneje pa v roku 8 dni po prejemu izvršljive odločbe, obsojenca pozvati na prestajanje kazni.

Četudi odloča sodišče o načinu izvršitve zaporne kazni šele po pravnomočnosti sodbe, s katero je obsojencu izreklo kazen zapora do treh mesecev, in ne že s sodbo, s katero mu je bila takšna kazen izrečena, stranki zaradi tega nista prikrajšani pri uveljavljanju pravice do pritožbe. Sodišče o tem odloči s sklepom, ne pa s sodbo, s katero se praviloma meritorno odloča o obstoju kaznivega dejanja. V tem primeru pa je predmet odločanja le način izvršitve izrečene kazni. Ker pa se tudi s tem lahko občutno posega v pravice strank, gre pravica do pritožbe zoper navedeni sklep tako obdolžencu, kot tudi državnemu tožilcu (1. odstavek 399. člena ZKP). O pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje odloča sodišče druge stopnje (1. odstavek 402. člena ZKP).

Vložena zahteva za varstvo zakonitosti terja še odgovor na vprašanje, do kdaj sme sodišče odločiti o takšni obliki izvršitve zaporne kazni: do pravnomočnosti sodbe, s katero je bila takšna kazen izrečena (takšno je stališče vložnika zahteve), do začetka prestajanja zaporne kazni ali tudi kasneje.

Tudi na to vprašanje zakon ne daje odgovora. Na podlagi namenske, logične, primerjalne in racionalne razlage zakona je mogoče kot sprejemljivo zagovarjati stališče, da mora sodišče o tem vprašanju odločiti najkasneje do nastopa kazni in da po nastopu zaporne kazni ni več mogoče spreminjati načina njene izvršitve.

Zakonodajalčevi nameni pri uvajanju alternativne sankcije zapora v fazi izvrševanja narekujejo razširjujočo razlago možnosti odločanja o tem vprašanju, vendar ne preko meje, ki jo zakonodajalec niti sam očitno ni želel postaviti. Kot jo je denimo z določbo 12. člena ZIKS, s katero je direktorja uprave pooblastil, da po prostem preudarku odloči, ali bo obsojencu, ki je že nastopil kazen zapora do šest mesecev zaradi kaznivega dejanja storjenega iz malomarnosti in ki izpolnjuje zakonske pogoje, omogočil, da med prestajanjem kazni zapora še naprej dela na svojem delovnem mestu in biva doma, razen ob prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu.

Upoštevati je treba, da je zakonodajalec predvidel tudi drugačen način izvršitve te alternativne kazni kot v primeru zaporne kazni; slednja se izvrši tako, da okrožno sodišče pozove obsojenca, ki je na prostosti, na prestajanje kazni takoj, najpozneje pa v 8 dneh po prejemu izvršljive odločbe. Kazen zapora pa se z delom v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti izvrši tako, da pošlje sodišče, ki je obsojencu nadomestilo kazen zapora, zavodu pravnomočno sodno odločbo, ki jo je treba izvršiti oziroma pisno odločitev o obliki izvršitve dela, roku trajanja in obsegu dela. Iz citiranih določb ZIKS in Pravilnika izhaja, da postopek izvrševanja tega ukrepa od pristojnih institucij, ki pri tem sodelujejo, terja določeno pripravo, koordinacijo, spremljanje in nadzorovanje. Težko si je zamisliti, da bi bilo vse to, skupaj z izdajo odločbe, smiselno in mogoče opraviti tudi še potem, ko je obsojenec že začel prestajati kazen zapora. Zakon tudi ne daje odgovora na vprašanje, kako bi v takšnem primeru sodišče vračunalo že prestano kazen zapora v čas opravljenih del v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti. Iz podobnih razlogov bi bilo mogoče zagovarjati tudi stališče, da se v primeru, če obsojenec ne izpolnjuje naloženih nalog ali jih opravlja malomarno, površno in neredno, izrečena zaporna kazen izvrši v celoti, ne glede nato, koliko ur dela v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti je do tedaj že opravil. Zaradi navedenih razlogov je vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).