Jedro

Tožnik, ki je tujec, in mu je delovno dovoljenje poteklo 21.9.1993, kot delovni invalid III. kategorije invalidnosti, ni več upravičen do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev, ker ne izpolnjuje več predpisanega pogoja prijave pri zavodu za zaposlovanje, kot to določa 123. člen ZPIZ. Zato je prvostopno sodišče njegov zahtevek, da se mu ta pravica prizna tudi za čas od 1.9.1993 dalje, utemeljeno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da se mu kot delovnem invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni prizna pravica do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev od 1.11.1993 dalje, potem ko je ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje več predpisanega pogoja prijave pri Zavodu za zaposlovanje in da je dokončna odločba toženca pravilna in zakonita.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh treh pritožbenih razlogov in predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno obravnavo in odločanje, podrejeno pa, da se zahtevku ugodi. Navaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo na dejstvo, da je tožniku 21.9.1993 prenehalo delovno dovoljenje in se po tem datumu ni mogel prijaviti na Zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve, kar je po 123. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju pogoj, da bi lahko prejemal nadomestilo. To dejstvo ni ugotovljeno z listinskim dokazom, kot navaja sodišče, temveč zgolj iz navedb tožnika, ki ni strokovno usposobljena oseba, da bi to lahko ugotavljal. Če bi prejel odločbo oz. vsaj obvestilo o tem, da mu je delovno dovoljenje poteklo, bi njegov pooblaščenec proti temu vsekakor vložil pritožbo, saj meni, da mu v njegovi situaciji in ob ugotovljenem dejanskem stanju ne bi smelo poteči. Če pa bi bilo to ugotovljeno, bi mu delovno dovoljenje poteklo ravno zaradi tega, ker je invalid III. kategorije in ni dobil druge ustrezne zaposlitve, kar pa je protizakonito. Invalidnost je namreč trajno stanje, ki je pri tožniku nastalo zaradi posledic dela v Sloveniji, kjer je tudi ves čas plačeval prispevke za zdravstveno in invalidsko zavarovanje, zato mu te pravice ne bi smeli ukiniti.

Zmotna uporaba materialnega prava pa je po mnenju tožnika v tem, ker je prvostopno sodišče uporabilo določbo 123. namesto pravilno 124. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Opozarja tudi na določbo 188. in 193. člena omenjenega zakona.

V odgovoru na pritožbo toženec predlaga, da se le-ta kot neutemeljena zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava o stvari pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti in drugih določb postopka, kar uveljavlja pritožba, pritožbenega razloga pa ne obrazlaga. Sodbo je obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi sodišče soglaša in jih v izogib ponavljanju znova ne navaja. Zato glede na pritožbene navedbe poudarja le še naslednje.

Nima prav pritožba, da dejstvo, da je tožniku delovno dovoljenje poteklo 21.9.1993, ni pravilno ugotovljeno. Tega dejstva prvostopno sodišče ni ugotovilo le na podlagi navedb tožnika, temveč njegove izpovedi, zaslišanega kot stranke, in pojasnila Republiškega zavoda za zaposlovanje. Iz dopisa Republiškega zavoda za zaposlovanje, OE Kranj, Urada za delo Radovljica z dne 4.9.1994 je razvidno, da je zavod toženca (na njegovo zaprosilo z dne 29.9.1994) obvestil, da tožnik ni več prijavljen na Uradu za delo Radovljica od 21.9.1993, ko mu je poteklo osebno delovno dovoljenje. Tudi tožnik zaslišan kot stranka, kar izhaja iz zapisnika o obravnavi z dne 18.10.1995, je določno izpovedal, da mu je delovno dovoljenje poteklo in da še nima dovoljenja za delo. Omenjeni dopis zavoda, ki ga je šteti kot listinski dokaz, je prvostopno sodišče utemeljeno upoštevalo, saj je pojasnilo dal organ, ki je po zakonu pooblaščen za izdajo delovnih dovoljenj in za vodenje evidence o iskalcih zaposlitve. Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. list RS, št. 5/91, 71/93 in 38/94) v 70. členu jasno določa, da zavod preneha voditi evidenco iskalcev zaposlitve, če iskalec zaposlitve kot tujec nima več veljavnega delovnega dovoljenja, kot pravilno obrazlaga prvostopno sodišče na 2. strani sodbe. Ugotovitev prvostopnega sodišča, da je tožniku delovno dovoljenje poteklo z 21.9.1993 je torej pravilna in tudi dokazana.

Nima prav pritožba, da je pravna podlaga za odločitev o konkretni zadevi podana v 124. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS, št. 12/92 s spremembami), ki velja od 1.4.1992 dalje. Ko je tožniku delovno razmerje prenehalo, to je 18.11.1990 (ne pa v letu 1992 kot navaja pritožba), kot izhaja iz upravnega spisa in izpovedi samega tožnika, mu še ni bil priznan status delovnega invalida III. kategorije invalidnosti. Ta status ima na podlagi pravnomočne odločbe toženca št. I 3.800.008 z dne 30.6.1992 od 13.5.1992 dalje, torej mu je bil priznan v času, ko je bil zavarovan kot brezposelna oseba po 17. členu citiranega zakona.

Zato je prvostopno sodišče, pred njim pa že toženec, svojo odločitev utemeljeno oprlo na določbo 123., ne pa 124. člena zakona, ki, kot poudarja pritožba, določa, da ima pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev tudi delovni invalid II. in III. kategorije invalidnosti, ki mu je neodvisno od njegove volje prenehalo delovno razmerje na drugem ustreznem delu, na katero je bil razporejen oz. mu je bilo preskrbljeno po nastanku invalidnosti, če se v 30. dneh po prenehanju delovnega razmerja prijavi pri zavodu za zaposlovanje. Ker tožnik pred prenehanjem delovnega razmerja ni imel statusa delovnega invalida III. kategorije invalidnosti, in ni bil razporejen na drugo ustrezno delo, mu na tem delu tudi ni moglo neodvisno od njegove volje prenehati delovno razmerje. Toženec se je v obrazložitvi odločbe št. 23 - 3800.008 z dne 2.6.1993, s katero je tožniku priznal nadomestilo plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo v znesku 16.000,00 SIT na mesec od 1.12.1992 dalje kot akontacija, res skliceval na 124., namesto pravilno na 123. člen citiranega zakona, ki pa ga je pravilno upošteval kot pravno podlago pri izdaji izpodbijane dokončne odločbe št. I-3.800.000 z dne 20.10.1994. Izpodbijani odločbi (prvostopna z dne 27.10.1993 in drugostopna z dne 20.10.1994) je toženec izdal v skladu z določbo 270. člena zakona.

Le-ta v 1. alinei 1. odstavka določa, da se dokončna odločba razveljavi ali spremeni, če se zve za nova dejstva, ki vplivajo na zavarovančevo pravico, ta dejstva pa so nastala po izdaji odločbe.

Prvostopno sodišče je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja in upoštevajoč 123. člen zakona pravilno zaključilo, da je dokončna odločba toženca, s katero je odločil, da tožniku pravica do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo preneha z 31.10.1993 in se mu z istim dnem ustavi izplačevanje nadomestila, zakonita, saj tožnik ne izpolnjuje več s tem členom predpisanega pogoja prijave zavodu za zaposlovanje.

188. člen zakona, na katerega pritožba opozarja in ga tudi pravilno povzema, ureja le izplačevanje nadomestil, vendar je do izplačevanja nadomestila upravičen le nezaposleni zavarovanec, ki mu je priznana pravica do nadomestila. Po 193. členu zakona, na katerega pritožba prav tako opozarja, res pravice, ki jih ima zavarovanec na podlagi preostale delovne zmožnosti, prenehajo z dnem, ko izpolni pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine. Teh pogojev pa tožnik septembra 1996, ko bo dopolnil 50 let starosti, ne bo izpolnil, saj bi moral poleg predpisanega pogoja pokojninske dobe - 20 let izpolniti tudi predpisan pogoj starosti - 62,5 let, kot to določa 2. odstavek 39. člena zakona.

Glede na obrazloženo je pritožba ostala brezuspešna.