Jedro

Stranka mora v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog, in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku. Zgolj trditev tožnika, da obstoji obnovitveni razlog iz 2. točke 260. člena ZUP oziroma iz drugega odstavka 89. člena ZDavP-2, ker naj bi bila odgovorna oseba tožnika zaradi krivega pričanja pravnomočno obsojena, ne zadošča. Dokaznega bremena tudi ni mogoče prevaliti na toženko oziroma sodišče, saj gre za postopek, ki se vodi na predlog stranke.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Kranj predlog zavezanca za obnovo davčnega postopka v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora pravilnosti obračunavanja in plačevanja davka od dobička, davkov in prispevkov od plač in drugih osebnih prejemkov za leto 2004 ter davka na dodano vrednost za davčna obdobja od 1. 1. 2004 do 31. 8. 2005, končanega z odločbo Davčnega urada Kranj št. DT 462-02-10134/2005-8-0703-11 z dne 12. 12. 2005, kot prepozen zavrgel. V obrazložitvi navaja, da je zavezanec za davek dne 23. 12. 2013 vložil predlog za obnovo davčnega postopka v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora tožnika za leto 2004, ki je bil končan z odločbo Davčnega urada Kranj z dne 12. 12. 2005. Ker zoper odločbo ni bila vložena pritožba, je ta postala dokončna 6. 1. 2006. Pojasnjuje, da se zavezanec za davek v predlogu za obnovo davčnega postopka sklicuje na 3. točko 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). V nadaljevanju predloga navaja ugotovljena nova dejstva in dokaze, kar ustreza obnovitvenemu razlogu iz 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) oziroma iz drugega odstavka 89. člena ZDavP-2. Navaja, da je v drugem odstavku 89. člena ZDavP-2 specialno določen subjektivni ter objektivni rok za začetek obnove postopka po uradni dolžnosti. Peti odstavek 89. člena ZDavP-2 za primere, ko predlog za obnovo postopka poda zavezanec za davek, določa roke, ki so določeni v drugem odstavku 89. člena ZDavP-2. Ker je od odločitve odločbe minilo že več kot 5 let, je zavezanec za davek zamudil objektivni rok, določen v drugem odstavku 89. člena ZDavP-2, v katerem se je predlog lahko vložil, in ki je potekel 22. 12. 2010. Zato je v skladu z drugim odstavkom 267. člena ZUP davčni organ predlog tožnika za obnovo davčnega postopka kot prepoznega zavrgel. Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo št. DT 499-14-9/2014-2 z dne 18. 3. 2014 pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi sklepa se sklicuje na ZUP v členih 260. do 272. ter ZDavP-2 v 89. členu. Poudarja, da je obnovitveni razlog po 2. točki 260. člena ZUP podan, če je bila odločba izdana kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po zakonu. Obstoj obnovitvenega razloga se dokazuje s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča v skladu s tretjim odstavkom 147. člena ZUP. Pritožnik s pavšalnimi navedbami, da je bila odločba izdana na podlagi krive izpovedbe priče, ni verjetno izkazal okoliščin, da obstoji obnovitveni razlog po 2. točki 260. člena ZUP. V konkretnem primeru namreč pritožnik razen svojih zatrjevanj o obstoju kaznivega dejanja in splošnega navajanja, da je bila podana kazenska ovadba, ne navaja konkretnih podatkov, okoliščin in dokazov. Kriva izpovedba priče, ki velja kot obnovitveni razlog v upravnem postopku, se ugotavlja v kazenskem postopku in dokazuje s pravnomočno sodbo. Glede na navedeno niso podani zakonski pogoji za obnovo postopka po drugem odstavku 89. člena ZDavP-2 v zvezi s prvim odstavkom 267. člena ZUP. Prav tako pa niso izpolnjeni pogoji po 2. točki prvega odstavka 260. člena v zvezi s petim odstavkom 263. člena ZUP.

Tožnik v tožbi vztraja pri svojem predlogu za obnovo postopka. Navaja, da je šlo v danem primeru za kaznivo dejanje krive izpovedbe, zlorabe položaja in davčne zatajitve odgovorne osebe oziroma priče. Meni, da bi moral davčni organ upoštevati tudi določbo 5. točke 263. člena ZUP, ki govori o tem, da se obnova lahko izjemoma predlaga po preteku petih let iz razlogov po 2. točki 260. člena ZUP. Davčni organ je pri presoji upravičenosti vloge po obnovi postopka zamolčal tudi bistvena dejstva in dokaze, ki govorijo v prid predlagatelju zahteve. Davčni urad je na podlagi ugotovitve inšpekcijskega postopka podal kazensko ovadbo zoper takratnega predsednika in odgovorno osebo tožeče stranke na Okrožno državno tožilstvo. V tem postopku je bil omenjeni tudi pravnomočno obsojen. Meni, da davčni organ ima oziroma bi moral imeti te podatke v spisu. Zato sodišču predlaga pridobitev spisa po uradni dolžnosti, nato pa naj sodišče izpodbijani sklep odpravi ter prvostopnemu organu naloži, da ponovno izvede ugotovitveni postopek glede upravičenosti predloga za obnovo postopka ter posledično izda sklep o njegovi izvedbi.

Tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici na podlagi 2. alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V zadevi je v skladu s 59. členom ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj so dejanske okoliščine, ki so bile podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem nesporne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se z dejansko in pravno argumentacijo tožene stranke v izpodbijani odločbi kot tudi z ugovori, s katerimi pritožbeni organ zavrne pritožnikove ugovore, strinja in se nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje v smislu 71. člena ZUS-1. Ob tem pa še pripominja, da mora stranka v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog, in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku, vse v skladu z 265. členom ZUP. V konkretnem primeru to pomeni, da trditev tožeče stranke, da obstoji obnovitveni razlog iz 2. točke 260. člena ZUP oziroma drugega odstavka 89. člena ZDavP-2, ker naj bi bila odgovorna oseba tožeče stranke zaradi krivega pričanja pravnomočno obsojena, ne zadošča. Zgolj iz tega podatka namreč ni mogoče sklepati, da se je zgodilo to, kar zatrjuje tožeča stranka. Prav tako v konkretnem primeru ni možna prevalitev dokaznega bremena na toženo stranko oziroma sodišče, saj gre za postopek, ki se vodi na predlog stranke. Tožeča stranka pa se sklicuje na okoliščine, ki so v njeni sferi. Kdaj naj bi tožeča stranka izvedela za pravnomočno sodbo v kazenski zadevi zoper njeno bivšo odgovorno osebo, tožeča stranka ni navedla, čeprav je to okoliščina, od katere dalje teče zakonski rok za podajo predloga za obnovo postopka iz omenjenega razloga. Tožeča stranka bi jo tako morala navesti, pa tudi dokazati.

Tudi po mnenju sodišča zato niso izpolnjeni zakonski pogoji za obnovo postopka po drugem odstavku 89. člena ZDavP-2 v zvezi s prvim odstavkom 267. člena ZUP. Izpolnjeni pa tudi niso pogoji po 2. točki prvega odstavka 260. člena v zvezi s petim odstavkom 263. člena ZUP, na katerega se sicer tožnik sklicuje.

Po povedanem sodišču ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Pri tem še pojasnjuje, da se do navedb, ki niso relevantne za presojo tega upravnega spora, ni dolžno izjasniti.