Jedro

Ker tožnik v tožbi ne prereka zaključka toženke, da je neločljiv del elektronskega poštnega predala ... tudi kopija lastnoročnega podpisa, ki je nastala julija 2020, je toženka utemeljeno zaključila, da tudi navedeni podatek predstavlja osebni podatek v smislu opredelitve iz 4. člena Splošne uredbe.

 V primeru zasega elektronske naprave se zaradi oprave preiskave po prvem odstavku 219.a člena ZKP, skladno s prvim odstavkom 223.a člena ZKP podatki v elektronski obliki zavarujejo tako, da se shranijo na drug ustrezen nosilec podatkov, in sicer na način, da se ohrani istovetnost in integriteta podatkov ter možnost njihove uporabe v nadaljnjem postopku. Tožnik s prenosom kopije, ki vsebuje podatke, ki so bili del elektronskega poštnega predala ... na svoj disk ali drug podatkovni medij, ne bi poškodoval ali uničil dokaznega gradiva.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Tožeča stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Glede poteka upravnega postopka

1.Stranka z interesom v tem postopku (v nadaljevanju: prosilec) je 23. 1. 2021 s sklicevanjem na pravico do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki pri tožniku vložila zahtevo za posredovanje:

-informacije, ali je bilo z njenega bivšega službenega elektronskega naslova... dne 15. 5. 2020 ob 9:22 uri, poslano elektronsko sporočilo na službeni elektronski naslov takratnega direktorja A. A.;

-kopije posameznikovega lastnoročnega podpisa, ki je nastal julija 2020 in je bil vnesen v sistem za upravljanje z dokumentarnim gradivom ter se vodi v zadevi ODOS pod št. 385-0002/2021 ter katerega se je skupaj s podpisi nekaterih preostalih zaposlenih posredovalo ponudniku B., d. o. o.

2.Tožnik je z odločbo, št. 071-0002/2021-5 z dne 6. 4. 2021 vlogo prosilca zavrnil, ta pa se je zoper odločbo pritožil. Toženka je pritožbi ugodila, izpodbijano odločbo odpravila in zadevo vrnila tožniku kot organu prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Tožnik je ponovno odločil z odločbo, št. 071-0001/2021-12 z dne 9. 7. 2021, pri čemer je zahtevo prosilca ponovno v celoti zavrnil. V bistvenem je poudaril, da nima pravne podlage za vzdrževanje prosilčevega elektronskega naslova, saj je delovno razmerje z njim prenehalo, pri čemer mu je bil neposredno pred tem omogočen prenos vseh njegovih zasebnih podatkov, korespondence in drugih podatkov, ki jih je želel prenesti na lastni podatkovni medij. Poleg tega sta v zahtevi osebna podatka le njegovo ime in priimek, ki sestavljata elektronski naslov. Prosilec bi tako lahko tako zahteval le podatek o tem, ali upravljavec še vedno aktivno ohranja njegov elektronski naslov, ne pa podatka, ki lahko spada v delovno nalogo zaposlenega. Odločitev temelji tudi na okoliščini, da je bil elektronski poštni predal prosilca 24. 4. 2020 zasežen s strani Nacionalnega preiskovalnega urada (v nadaljevanju: NPU) in je predmet obravnavanja kaznivega dejanja, zato v skladu s 23. členom Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju: Splošna uredba) in 16. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov na področju obravnavanja kaznivih dejanj (v nadaljevanju: ZVOPOKD) ne sme izbrisati ali spremeniti zahtevanih osebnih podatkov, ki so predmet postopka, dokler o zadevi ni pravnomočno odločeno. Zavezuje ga tudi 285. člen Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), zato mora z elektronskim naslovom ravnati kot dober gospodar in se ne sme izpostaviti nikakršnim dejanjem, ki bi lahko pomenila ogrozitev elektronskega naslova v izvirni različici.

Izpodbijana odločba

4.Zoper zgoraj navedeno odločbo se je prosilec vnovič pritožil. Toženka je pritožbi ugodila, izpodbijano odločbo odpravila in tožniku naložila, da je dolžan prosilcu v roku petnajst dni od vročitve odločbe posredovati zahtevane informacije ter kopijo zahtevanega lastnoročnega podpisa (izpodbijana odločba). Svojo odločitev je utemeljila na ugotovitvi, da tožnik, pozivom navkljub, zatrjevanih dejstev v zvezi s kriminalistično preiskavo ter zasegom elektronskih predalov s strani NPU ni z ničemer izkazal. Poudarila je tudi, da, četudi posameznik že razpolaga s podatki oziroma informacijami, ki jih zahteva od upravljavca, to samo po sebi še ne pomeni neutemeljenosti zahteve za dostop. Hkrati sama prekinitev delovnega razmerja na pravico do dostopa nima nobenega vpliva, saj je ta vezana na obstoj posameznikovih podatkov ter na odsotnost morebitnih zakonskih omejitev pravice do dostopa. Tako so tudi nekdanji zaposleni od nekdanjega delodajalca kot upravljavca upravičeni pridobiti osebne podatke, ki se nanašajo nanje in ki jih delodajalec še obdeluje.

5.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe še izhaja, da zahtevani podatek, ki se nanaša na prosilčevo nekdanjo službeno pošto (ali je bilo z njegovega službenega elektronskega predala ob določeni uri poslano elektronsko sporočilo na drug elektronski naslov), predstavlja tipičen osebni podatek, ki ustreza definiciji iz 4. člena Splošne uredbe, zato ni ovir za posredovanje. Enako velja za zahtevano kopijo lastnoročnega podpisa, saj je slednja del elektronskega poštnega predala prosilca. Tovrstne obveznosti ne izniči niti zatrjevani zaseg podatkov s strani NPU, ki sicer ni izkazan. Če se namreč zaseže elektronska naprava zaradi oprave preiskave po prvem odstavku 219.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), se skladno s prvim odstavkom 223.a člena ZKP podatki v elektronski obliki zavarujejo tako, da se shranijo na drug ustrezen nosilec podatkov na način, da se ohrani istovetnost in integriteta podatkov ter možnost njihove uporabe v nadaljnjem postopku ali se izdela istovetna kopija celotnega nosilca podatkov, pri čemer se zagotovi integriteta kopije teh podatkov. Tožnik posledično s prenosom kopije, ki vsebuje zahtevane podatke, ne bi poškodoval ali uničil dokaznega gradiva. Po stališču toženke hkrati tožnik nima nobene zakonske dolžnosti, da po zasegu podatkov v elektronski obliki ohranja izvirnik v nespremenjeni obliki. Z ugoditvijo obravnavani zahtevi tako ne bi vplival na izvajanje potencialnih kazenskih postopkov. Prav tako ne bi storil kaznivega dejanja ali drugih kršitev.

6.Glede trditev tožnika, da bi bilo za ponovno aktivacijo elektronskega poštnega predala na željo posameznika pristojno le sodišče s sodno odredbo, toženka pojasnjuje, da gre za tehtanje dveh ustavnih pravic, tj. pravico do komunikacijske zasebnosti in pravico do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki. Po njenem mnenju je v konkretnem primeru treba prednost dati slednji.

Navedbe strank v upravnem sporu

7.Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi napačne uporabe materialnega in procesnega prava. Primarno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo v skladu z 68. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izreče za nično, podrejeno pa, da jo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

8.V tožbi poudarja, da je bila pri njem izvedena policijska preiskava, v okviru katere so mu bili zaseženi predmeti (med drugim tudi elektronski podatki uporabnika C. C.), kar dokazuje z Zapisnikom o zasegu predmetov z dne 24. 4. 2020 (v nadaljevanju Zapisnik), ki ga prilaga. Prosilčev poštni predal je bil tudi sicer ukinjen v skladu z internimi akti tožnika, kar lahko potrdi priča D. D. Dodaja, da je bil zaradi težav z računalnikom, ki ga je uporabljal C. C., predal v celoti kopiran prosilcu, kar izhaja iz uradnega zaznamka z dne 15. 9. 2020. Podatki, ki se hranijo v zvezi s prosilcem se posledično ne hranijo več na podlagi in v skladu z Zakonom o osebnih podatkih (v nadaljevanju ZVOP-1) oz. Splošno uredbo, pač pa izključno zaradi dokaznih namenov v kazenskem postopku, in sicer skladno z določili ZVOPOKD. Meni, da posledično ni (več) obdelovalec teh osebnih podatkov in jih prosilec več ne more zahtevati od njega. Ima namreč zgolj dolžnost, da material, ki je ključen za izvedbo kazenskega postopka, ohrani v prvotnem stanju. Z morebitnimi vpogledi v elektronska sporočila bi bilo to nemogoče (vsi vpogledi se namreč beležijo), v primeru samovoljnega ravnanja bi celo lahko storil kaznivo dejanje. Nadalje poudarja, da tudi v skladu z ZKP osumljencem v predkazenskem postopku niso dostopni (dokazni) materiali, ki jih organ v zvezi z njimi zbere. Zato je zahteva, da se v okviru predkazenskega postopka podajajo informacije, vezane na potencialni postopek, protipravna tudi na tej podlagi. S tem bi namreč nedopustno in protipravno posegali v izvedbo predkazenskega in kazenskega postopka, do česar se toženka ni opredelila. Da je hramba podatkov iz razloga potencialnih kaznivih dejanj še vedno na mestu, izhaja tudi iz dopisa Specializiranega državnega tožilstva z dne 27. 1. 2022. V tožbi še poudarja, da gre za tipičen primer zlorabe pravice do dostopa, pri čemer se sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča I R 190/2012. Prosilec je namreč vedel, da se bo njegov elektronski naslov v primeru prenehanja delovnega razmerja deaktiviral. Vsa svoja elektronska sporočila ima posledično kopirana na diskih, vse osebne podatke, ki se nanašajo na njegovo elektronsko pošto, pa že poseduje.

9.Nasprotuje tudi zahtevi po posredovanju kopije prosilčevega elektronskega podpisa. Meni, da je odločba v tem delu neobrazložena. Ugotoviti je sicer mogoče, da podpis predstavlja osebni podatek, pri čemer niso obrazloženi drugi pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za uresničitev pravice do dostopa v smislu 15. člena Splošne uredbe. Poudarja, da ne gre za podatek, ki bi bil predmet avtomatizirane obdelave oziroma del zbirke osebnih podatkov. Posledično meni, da kopije lastnoročnega podpisa prosilca, ki je nastal junija 2020 in je bil vnesen v sistem za upravljanje z dokumentarnim gradivom, ni dolžan oziroma upravičen posredovati.

10.Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri obrazložitvi izpodbijanega sklepa in predlaga, da se tožba zavrne. V bistvenem izpostavi, da tožnik ne nasprotuje njenim ugotovitvam, da z zahtevanimi podatki razpolaga, ter, da je prosilec zahteval osebne podatke v smislu opredelitve iz prvega odstavka 4. člena Splošne uredbe, ki se nanašajo nanj, in sicer prometne podatke v zvezi z njegovo nekdanjo službeno elektronsko pošto. Zato navedena dejstva niso sporna. Meni, da je predložen Zapisnik nedopustna tožbena novota, saj tožnik v tožbi ni utemeljil, zakaj ga ni predložil že v predhodno izvedenem upravnem postopku. Sodišče posledično tega dokaza ne sme upoštevati. Enako velja tudi za dopis Specializiranega državnega tožilstva z dne 27. 1. 2022. Tožnik prav tako ni podal opravičljivega razloga za naslednje tožbene navedbe, ki po njenem mnenju predstavljajo novote, in sicer:

-da ni (več) obdelovalec zahtevanih podatkov, ki jih hrani v zvezi s prosilcem;

-da zahtevane podatke zgolj hrani v skladu z določbami ZVOPOKD v imenu in za račun državnih organov pregona in sodišč;

-da vloga tožnika ne predstavlja obdelave osebnih podatkov,

-da prosilec osebnih podatkov ni zahteval od prave osebe in

-da je prosilec zlorabil pravico do dostopa, ker jo je uporabil v nasprotju z njenim namenom.

11.Toženka se v nadaljevanju kljub temu opredeli do nedovoljenih tožbenih novot in meni, da so tudi sicer neutemeljene. Nasprotuje tudi tožbeni navedbi o neobrazloženosti izpodbijane odločbe glede zahteve za kopijo lastnoročnega podpisa. V tem delu, sklicujoč se na obrazložitev izpodbijane odločbe, poudarja, da tudi zahtevani podatek sodi v področje uporabe Splošne uredbe, saj je kopija lastnoročnega podpisa del elektronskega poštnega predala prosilca in se kot taka nahaja na strežniku, kar pomeni, da je tudi ta podatek obdelan v skladu z avtomatiziranimi sredstvi.

12.Sodišče je tožbo posredovalo tudi prizadeti stranki (v upravnem postopku prosilec), ki odgovora na tožbo ni podala.

Dokazni postopek

13.Sodišče je v predmetni zadevi izvedlo glavno obravnavo, kjer je vpogledalo in prebralo vse listine priloženega upravnega spisa toženke, št. 07100-30/2021, ki se nanaša na zadevo ter listine tožnika v sodnem spisu, ki so označene kot priloge A 1 (pooblastilo), A 2 (izpodbijana odločba) in A 5 (uradni zaznamek tožnika z dne 15. 9. 2020). Sodišče pa je kot nedovoljene zavrnilo predlagane dokaze z vpogledom in branjem Zapisnika o zasegu predmetov z dne 24. 4. 2020 (priloga A 3), dokumenta z naslovom zadeve "Poizvedba v zvezi z posredovano dokumentacijo - ..." brez datuma (priloga A 4) in dopisa Specializiranega državnega tožilstva z dne 27. 1. 2022 (priloga A 6). Iz enakih razlogov je zavrnilo tudi s strani tožnika predlagano zaslišanje priče D. D., saj je naj bi izpovedala o določenih navedb, ki jih je tožnik podal šele v tožbi, torej prepozno. Podrobnejši razlogi tovrstne odločitve bodo pojasnjeni v nadaljevanju.

Odločitev sodišča

Tožba ni utemeljena.

Splošna uredba v prvem odstavku 4. člena določa, da osebni podatek pomeni katero koli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom. Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju Sodišče EU) daje v svoji sodni praksi pojmu osebnega podatka širok pomen z namenom, da se posamezniku, na katerega se osebni podatki nanašajo, omogoči kar se da široko in učinkovito pravno varstvo. Pojem "osebni podatki" tako po stališču Sodišča EU zajema vse vrste informacij, tako objektivne kot tudi subjektivne, podane v obliki mnenj ali presoj, če se te nanašajo na zadevnega posameznika. Pri tem se šteje, da se informacija nanaša na določenega ali določljivega posameznika, kadar je zaradi svoje vsebine, namena ali učinka povezana z določljivo osebo.

1.V obravnavani zadevi je predmet presoje pravilnost in zakonitost odločbe, s katero je toženka odločbo tožnika odpravila in mu hkrati naložila, da prosilcu posreduje zahtevane podatke. Tako mu je naložila, da prosilcu posreduje informacijo, ali je bilo iz njegovega bivšega elektronskega naslova ob določenem času določeni osebi posredovano elektronsko sporočilo ter kopijo zahtevanega lastnoročnega podpisa, ki je nastal julija 2020 in je bil vnesen v sistem za upravljanje z dokumentarnim gradivom.

2.Med strankama ni sporno, da prosilec ni več zaposlen pri tožniku ter, da zahteva prometne podatke v zvezi s svojo nekdanjo službeno elektronsko pošto. Ker tožnik v tožbi ne prereka zaključka toženke, da je neločljiv del elektronskega poštnega predala ... tudi kopija lastnoročnega podpisa,4 ki je nastala julija 2020, je po presoji sodišča toženka utemeljeno zaključila, da tudi navedeni podatek predstavlja osebni podatek v smislu opredelitve iz 4. člena Splošne uredbe. Med strankama nadalje ni sporno, da gre za osebne podatke ki se nanašajo na prosilca ter, da z zahtevanimi podatki razpolaga oziroma jih hrani tožnik.

3.V zvezi z naloženo obveznostjo posredovanja informacije o poslanem elektronskem sporočilu iz prosilčevega nekdanjega elektronskega naslova, tožnik nadalje ne nasprotuje zaključku, da gre za podatke, obdelane z avtomatiziranimi sredstvi oziroma podatke, ki so del zbirke v smislu prvega odstavka 2. člena v zvezi s 15. členom Splošne uredbe. V zvezi s kopijo posameznikovega lastnoročnega podpisa sicer toženki očita, da se ni opredelila do drugih pogojev, ki jih je v skladu s 15. členom Splošne uredbe treba uresničevati za uresničitev pravice do dostopa, kar pa ne drži. Iz izpodbijane odločbe5 namreč izrecno izhaja zaključek, da se elektronski poštni predal nahaja na strežniku, kar logično pomeni, da je obdelan z avtomatiziranimi sredstvi in obenem del zbirke. Preizkus izpodbijane odločbe je posledično mogoč tudi v tem delu, tožbeni očitek, ki trdi nasprotno, pa neutemeljen.

4.Vprašanje, ki je bistveno za predmetno presojo tako je, ali obstojijo razlogi, zaradi katerih tožnik prosilcu podatkov ne sme posredovati. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba toženke pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 nanje v celoti sklicuje. Glede posameznih tožbenih navedb pa še navaja, kar izhaja iz nadaljnje obrazložitve.

Glede nedovoljenih tožbenih novot

5.Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Skladno z 52. členom ZUS-1 se nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta, pri čemer mora v tožbi obrazložiti, zakaj jih ni navedla že v predhodnem postopku. Predmet presoje v upravnem sporu so tako v osnovi lahko le dejstva, ki so že obstajala v času upravnega postopka in tam izdanega izpodbijanega akta.

6.V obravnavani zadevi posledično niso dovoljene tožbene navedbe o tem, da tožnik hrani elektronsko pošto prosilca le še z namenom zakonite izvedbe kazenskega postopka (v skladu z določbami ZVOPOKD v imenu in za račun državnih organov pregona in sodišč), in da je podana izključna pravica organov pregona, da odločajo o usodi podatkov v konkretnem primeru. Prav tako ne s tem povezan ugovor, da tožnik ni več obdelovalec zahtevanih osebnih podatkov prosilca. Gre namreč za okoliščine, ki so nastale po izdaji izpodbijane odločbe. Sodišče posledično v povezavi s temi dejstvi ni zasliševalo predlagane priče D. D.

7.Že sama toženka je nadalje v izpodbijani odločbi ugotovila, da tožnik policijskega zasega zahtevanih podatkov in teka (pred)kazenskega postopka zoper prosilca ni izkazal, čeprav je bil na to večkrat pozvan. Tako šele v tožbi predloži Zapisnik (priloga A3) in dopis Specializiranega državnega tožilstva (priloga A6), pri čemer ne poda nobenih razlogov, čemu teh listin brez svoje krivde ni predložil že v predhodno izvedenem upravnem postopku. Oba dokumenta sta bila namreč izdelana pred izdajo izpodbijane odločbe. Iz predložene listine, ki se nahaja pod prilogo A 4, sicer datum nastanka ni razviden, a tožnik niti za to listino ni navedel nobenih razlogov, ki bi mu preprečevali, da je ni mogel predložiti že v času upravnega postopka. Sodišče je posledično izvedbo tovrstnih dokazov zavrnilo.

8.Povsem enako velja za trditve, da je prosilec z zahtevo za posredovanje navedenih podatkov zlorabil pravico do dostopa informacij6 in za navedbe, da je dajanje informacij v okviru predkazenskega postopka, vezanih na potencialni postopek, protipravno tudi s stališča ZKP - osumljenec naj bi na ta način lahko pridobil podatke, do katerih v okviru predkazenskega postopka sploh ni upravičen. Tožnik v odločbi z dne 9. 7. 2021 svoje odločitve na navedena dejstva v ničemer ni oprl, iz listin v upravnem spisu pa tudi ni razvidno, da bi slednje razloge uveljavljal v svojih pojasnilih toženki pred izdajo izpodbijane odločbe. Zato se toženka v njej o tem niti ni mogla opredeljevati, tožnik pa kot povedano, nima nobenih razlogov, čemu slednja dejstva uveljavlja šele s tožbo.

9.Sodišče je tako izhajalo iz dejanske predpostavke, da tožnik policijskega zasega, med drugim tudi zahtevanega elektronskega sporočila in teka (pred)kazenskega postopka ni izkazal. Zato listinskih dokazov pod A 3, A 4 in A 6 ni upoštevalo in o navedenih (prekludiranih) dejstvih ni zasliševalo predlagane priče D. D. Posledično se tudi ni bilo dolžno opredeljevati do zgoraj povzetih nedovoljenih tožbenih novot oz. ugovorov.

Glede ničnosti

10.Predlog za izrek ničnosti upravne odločbe je izredno pravno sredstvo, na podlagi katerega lahko pristojni upravni organ za nazaj (ex tunc) ugotovi, da upravna odločba, ki vsebuje najtežje kršitve, sploh ne bi smela biti izdana in jo v novem ločenem postopku s posebno deklaratorno odločbo tudi formalno izreče za nično od začetka njenega navideznega obstoja dalje.7 Za izrek ničnosti odločbe glede na navedeno ne zadošča obstoj kršitev v postopku oziroma kakršna koli nepravilnost odločbe, ampak mora biti podana katera od prej navedenih nepravilnosti, ki jih je zakonodajalec taksativno opredelil kot ničnostne razloge. Gre za najhujše kršitve, ki jih pravni red ne more tolerirati ne glede na dokončnost in pravnomočnost odločbe, ki se izreče za nično.8

11.Upravna odločba je nična, če je nepravilna oziroma nezakonita do te mere, da tega z nobenim pravnim sredstvom ni mogoče popraviti in uskladiti z zakonom. Znotraj tega instituta je zakonodajalec taksativno naštel razloge, ki povzročijo ničnost in zgolj te lahko stranka uspešno uveljavlja. Tako se po prvem odstavku 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) za nično izreče odločba: 1. ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v zadevi, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku; 2. ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu; 3. ki je sploh ni mogoče izvršiti; 4. ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (128. člen ZUP), pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila; 5. ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska, ali drugega nedovoljenega dejanja; 6. v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost.

12.Tožnik od zgoraj navedenih razlogov smiselno zatrjuje le ničnostni razlog iz 2. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Navaja, da naj bi s posegom v bazo elektronskih sporočil lahko storil kaznivo dejanje preprečitve dokazovanja, torej, da naj bi izvršitev izpodbijane odločbe potencialno lahko predstavljala kaznivo dejanje po prvem odstavku 285. člen KZ-1. Ta določa, da kdor, zato da bi preprečil ali otežil dokazovanje, skrije, uniči ali poškoduje tujo listino ali drugo stvar, predlagano za dokazovanje, ali jo napravi delno ali popolnoma neuporabno, se kaznuje z zaporom do treh let. Meni, da mora zahtevane podatke ohraniti v prvotnem stanju in da bi bilo z morebitnimi vpogledi v elektronska sporočila to nemogoče oz. neizvedljivo, "saj elektronske baze beležijo spremembe z vsakim vpogledom", "baza po posegu ni več enaka tisti, ki jo je zavaroval organ pregona" in zato iz tega naslova naknadno poseganje ni dopustno.

13.Po presoji sodišča tožnik s tovrstnimi tožbenimi navedbami ne more uspeti. Iz izpodbijane odločbe namreč pravilno izhaja, da se v primeru zasega elektronske naprave zaradi oprave preiskave po prvem odstavku 219.a člena ZKP, skladno s prvim odstavkom 223.a člena ZKP podatki v elektronski obliki zavarujejo tako, da se shranijo na drug ustrezen nosilec podatkov, in sicer na način, da se ohrani istovetnost in integriteta podatkov ter možnost njihove uporabe v nadaljnjem postopku. Druga možnost je izdelava istovetne kopije celotnega nosilca podatkov, pri čemer se zagotovi integriteta kopije teh podatkov. Če to ni mogoče, se elektronska naprava zapečati, če je mogoče, pa samo tisti del elektronske naprave, ki naj bi vseboval iskane podatke. Sodišče posledično v celoti pritrjuje toženki, da tožnik s prenosom kopije, ki vsebuje podatke, ki so bili del elektronskega poštnega predala ... na svoj disk ali drug podatkovni medij, ne bi poškodoval ali uničil dokaznega gradiva. Zaseženi podatki bi bili namreč zavarovani na način, ki izhaja iz zgoraj citiranega 223.a člena ZKP.

14.Sodišče nadalje pritrjuje toženki, da tožnik s posredovanjem podatkov ne bi prekršil 16. člena ZVOPOKD, saj se slednji nanaša na postopke odločanja o zahtevah posameznika po Splošni uredbi9 in ne na tek (pred)kazenskega postopka. Hkrati po presoji sodišča tožnik nima konkretnih navedb, kakšne spremembe bi se na podatkih, ki jih hrani, lahko zgodile oziroma, zakaj bi tak vpogled pomenil skrivanje, uničenje (poškodovanje) zavarovanega elektronskega podatka, ali ga napravil delno ali popolnoma neuporabnega.

15.Iz slednjega tako ni moč izpeljati zaključka, da bi bil podan ničnostni razlog iz 2. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Ker opisano dejansko stanje po oceni sodišča tudi ne ustreza nobenemu drugemu opisu kaznivega dejanja v posebnem delu KZ-110, je tožba neutemeljena tudi v tem delu.

16.Izpodbijana odločba je tako pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

O stroških postopka

17.Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 odločilo, da tožnik nosi svoje stroške postopka. Toženka stroškov ni priglasila.

-------------------------------

1Sodba Sodišča EU z dne 4. maja 2023, Österreichische Datenschutzbehörde in CRIF, C-487/21, točki 23 in 24 ter sodba Sodišča EU z dne 20. decembra 2017, Peter Nowak proti Data Protection Commissioner, C-434/16, točki 34 in 35.

2Sodba Sodišča EU z dne 22. junija 2023, J. M. in Apulaistietosuojavaltuutettu, Pankki S, C- 579/21, točka 49.

3Primerjaj Smernice EDPB št. 01/2022 o pravicah posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki - pravica do dostopa z dne 28. marca 2023.

4Iz obrazložitve tožnikove odločbe z dne 9. 7. 2021, ki jo je toženka z izpodbijanim sklepom odpravila, celo izrecno izhaja, da je del prosilčevega elektronskega predala tudi kopija njegovega lastnoročnega podpisa (4. stran).

510. stran obrazložitve odločbe.

6Tožnik se je na zlorabo pravice skliceval v odločbi z 6. 4. 2021, ki jo je toženka odpravila, torej je ni več. Predmet pritožbenega preizkusa z izpodbijano odločbo je odločba tožnika z dne 9. 7. 2021, v kateri pa tožnik svoje odločitve ni več oprl na domnevno zlorabo pravice prosilca. Toženka je v izpodbijani odločbi sicer pravilno obrazložila, da tudi če bi prosilcu enkrat že bil posredovan zahtevan osebni podatek, to samo po sebi ni razlog za zavrnitev ponovnega dostopa.

7J. Breznik, Z. Štucin, J. Marflak: Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, 2. dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 886.

8J. Čebulj v: Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list RS, 2. knjiga, Ljubljana 2020, str. 741.

9Podatki, ki so predmet zahteve po Splošni uredbi, se namreč ne smejo zbrisati, spremeniti ali odsvojiti, dokler o zadevi ni pravnomočno odločeno.

10Sodišče namreč na podlagi drugega odstavka 37. člena ZUS-1 pazi na ničnost po uradni dolžnosti ves čas postopka.