Jedro

Spor zaradi terjatve iz vrednostnega papirja, ki je bil tožnici izrečen namesto razlike v plači, je spor, ki izvira iz civilnopravnega razmerja. Za odločanje o tem sporu je stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Izrek

Za odločanje v tem sporu je stvarno pristojno Okrajno sodišče na Ptuju.

Obrazložitev

Tožeča stranka je pri Temeljnem sodišču v Mariboru, enota Ptuj, postavila nasproti toženi stranki zahtevek, s katerim je uveljavljala plačilo tolarske protivrednosti 1.964,10 DEM na dan 30.6.1992, s pripadki. Vtoževani znesek se, po zatrjevanju tožeče stranke, nanaša na valorizirano vrednost zneskov, odtegnjenih ji kot delavki pri toženi stranki od plače, za nakup internih delnic in zamenjanih po sklepu delavskega sveta za obveznice.

Temeljno sodišče v Mariboru, enota Ptuj, se je s sklepom z dne 20.1.1994, opr. št. ... izrekla za stvarno nepristojno. Sprejelo je stališče, da izvira terjatev tožeče stranke, ki je predmet tožbenega zahtevka, iz njenega delovnega razmerja pri toženi stranki, zato je odstopilo zadevo v reševanje sodišču združenega dela v Mariboru.

Delovno sodišče v Mariboru pristojnosti ni sprejelo. V svojem dopisu z dne 24.1.1996 opr. št. ... poudarja, da gre v obravnavani zadevi za obligacijskopravno razmerje iz vrednostnega papirja, za katerega rešitev je podana stvarna pristojnost sodišča splošne pristojnosti. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije zato predlaga, da na podlagi 22. in 23. člena ZPP odloči v sporu o pristojnosti.

Za odločanje v tem sporu je stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Tožnica opira svoj zahtevek na trditve, da se je kot delavka pri toženi stranki odrekala delu svojega osebnega dohodka, ki je bil po sklepu delavskega sveta namenjen za nakup internih delnic, kasneje spremenjenih v obveznice. Čas izpolnitve obveznosti iz obveznic, je tožena stranka kot njen izdajatelj vezala na čas sprejetja zakona o zadrugah in zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Tožnica, ki se je leta 1990 upokojila, zdaj zahteva, da se ji valorizirana vrednost izdanih obveznic izplača. Tako opisana dejanska podlaga kaže, da gre za spor iz obveznosti na podlagi izdanega vrednostnega papirja. Obveznice, ki so temelj tožbenega zahtevka, imajo vse bistvene sestavine vrednostjega papirja iz 235. člena zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89) oziroma 26. člena v času izdaje veljavnega zakona o vrednostnih papirjih (v nadaljevanju ZVP - Uradni list SFRJ, št. 64/89, 29/90). Za odločanje v takih sporih pa določa 99. oziroma 101. člen zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94) pristojnost sodišča splošne pristojnosti. Okoliščina, da je bil tožnici za nakup obveznic tožene stranke, pri kateri je bila v delovnem razmerju, odtegnjen del osebnega dohodka, na značaj spora ne vpliva. Tega opredeljuje pravna podlaga, iz katere spor izhaja.

Po določbi 1. odstavka 239. člena ZOR je terjatev iz vrednostnega papirja vezana na sam papir in gre njegovemu zakonitemu imetniku. S tem določilom je poudarjena inkorporacijska funkcija vrednostnega papirja, kar pomeni, da je upravičenec iz papirja vsakdo, ki je do njega upravičen. Inkorporacijska lastnost vrednostnega papirja je torej v tem, da je terjatev prešla na vrednostni papir in se odtlej samostojno ne more več uveljavljati. Papir tako opravlja funkcijo materialnega (papirnatega) nosilca pravice (terjatve). Zaradi tega razloga tudi ni mogoče sprejeti stališča, da gre v obravnavanem primeru za premoženjsko pravico tožnice iz delovnega razmerja, o kateri bi bilo po 2. točki 4. člena sedaj veljavnega zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94) pristojno odločati delovno sodišče. Z izdajo obveznice tožnici se je spremenila narava uveljavljene premoženjske pravice in s tem pravna podlaga za denarno terjatev iz naslova delovnega razmerja. V trenutku, ko ji je tožena stranka izročila vrednostni papir, je tožničina premoženjska pravica izgubila pomen pravice iz delovnega razmerja. Po določbi 237. člena ZOR se je namreč spremenila v pravico iz vrednostnega papirja, torej v premoženjsko pravico, ki izvira iz civilno pravnih razmerij.

Ker gre v obravnavani zadevi za uveljavljanje denarne terjatve iz naslova obveznosti, sprejete po izdanem vrednostnem papirju, je pravilno stališče delovnega sodišča, da gre med strankama za civilnopravno razmerje in za spor iz tega razmerja. Zato je za odločanje o tem sporu pristojno sodišče splošne pristojnosti in ne delovno sodišče. Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče Republike Slovenije odločilo kot je razvidno iz izreka (23. člen zakona o pravdnem postopku).

Določila zakona o pravdnem postopku in zakona o vrednostnih papirjih so bila uporabljena na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/1/94).