Jedro

To, da je stranka v denacionalizacijskem postopku predložila listino o podržavljenju, samo po sebi še ne pomeni, da je vložila zahtevek za vrnitev v njej obravnavanega premoženja. Listina o podržavljenju še ne nadomesti zahtevka za denacionalizacijo.

Ker določba 78. člena ZDen zagotavlja, da lahko dedujejo denacionalizirano premoženje tudi dediči upravičenčevega dediča, imajo ti dediči po 15. členu ZDen tudi procesno upravičenje za vložitev zahteve za denacionalizacijo.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije z dne 18. 12. 2000, se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.¤2. Zahtevek strank z interesom za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote X z dne 5. 5. 2000, s katero je prvostopni organ odločil, da sta upravičenca do denacionalizacije pok. AA in pok. BB, vsak do 1/2 (1. točka izreka), zavezanec za vračilo odvzetih nepremičnin, naštetih v izreku odločbe, in odvzetih premičnin pa je Slovenski odškodninski sklad, sedaj Slovenska odškodninska družba, SOD, ki je dolžna v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe izročiti obveznice v nominalni vrednosti 527.828,73 DEM, ki se glasijo na ime upravičencev, skrbnici za posebne primere CC (2. točka izreka). Glede na sporno vprašanje v zadevi, ali je zahtevo za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega BB, vložila upravičena oseba, se tožena stranka sklicuje na 15. člen in drugi odstavek 60. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Določbi je razumeti tako, da je pravnemu nasledniku v denacionalizacijskem postopku priznan položaj stranke, če je njegovo pravno nasledstvo po denacionalizacijskem upravičencu izkazano na način, ki izključuje dvom v resničnost zatrjevanega dejstva. Po določbi drugega odstavka 15. člena navodila za poslovanje z zahtevami za denacionalizacijo se šteje, da je pravno nasledstvo verjetno izkazano, če vlagatelj zahteve to izkaže z listino, iz katere izhaja, da je že bil določen za dediča, ali da izkaže sorodstveno razmerje do upravičenca - prejšnjega lastnika. Zahtevo za denacionalizacijo po upravičenki BB, ki je umrla leta 1978, je vložila CC, ki je bila za njeno dedinjo določena s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Y, opr. št. D 586/98 z dne 8. 7. 1999, in je torej izkazala aktivno legitimacijo za vložitev zahteve za denacionalizacijo. Tožena stranka je zavrnila tudi pritožbeni ugovor v zvezi z (ne)upoštevanjem hipotek.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da vztraja pri svojih ugotovitvah, da pravno nasledstvo CC po BB ni verjetno izkazano, s tem pa tudi ni izkazana aktivna legitimacija CC za vložitev zahteve za denacionalizacijo. Imenovana je res s sklepom o dedovanju iz leta 1999 ugotovljena kot dedič po pok. upravičencih AA in BB, vendar sklep ne more predstavljati listine, na podlagi katere se ugotavlja oziroma preverja verjetno izkazano pravno nasledstvo. Sklep je bil izdan kot posledica pravnomočno odločbe o denacionalizaciji, s katero je bil del podržavljenega premoženja že vrnjen upravičencema v naravi. Odločba o denacionalizaciji je postala pravnomočna dne 4. 9. 1998, upravičenec je umrl dne 2. 2. 1982, upravičenka dne 28. 11. 1978, zahteva za denacionalizacijo pa je bila vložena dne 19. 3. 1992. V času vložitve zahteve sta bila torej oba upravičenca že mrtva, iz listin pa ni razvidno, da bi bila vlagateljica zahteve zakonita ali oporočna dedinja po pok. upravičenki že v trenutku vložene zahteve. Za presojo določitve kroga dedičev je po 125. v zvezi s 123. členom zakona o dedovanju pomemben trenutek smrti zapustnika, zato po njenem mnenju vlagateljica ni verjetno izkazala pravnega nasledstva, s tem pa tudi ne aktivne legitimacije za vložitev zahteve. Iz sklepa o dedovanju, ki ga tožeča stranka ne more izpodbijati, zanjo izhaja odškodninska obveznost. Vprašljivo pa je tudi ugotavljanje pravnega nasledstva v postopku vračanja nepremičnin pred upravnim organom. Tožeča stranka predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovorih na tožbo prereka tožbene trditve iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in predlaga zavrnitev tožbe.

Stranke z interesom v tem postopku, DD, EE, FF, CC in GG, v odgovoru na tožbo opozarjajo, da se tožba nanaša samo na tisti del, ki se nanaša na upravičenko BB, v delu, ki se nanaša na AA, pa je prvostopna odločba v zvezi z odločbo tožene stranke postala izvršljiva. Tožba je po njihovem mnenju neutemeljena. Dediči po BB bi se ugotavljali po 17. členu zakona o dedovanju, in je bil zahtevek tako vložen po pravnih naslednikih tudi glede BB. Ne strinjajo se tudi s stališčem, da sklepa o dedovanju ni mogoče priznati kot listino, s katero je izkazano nasledstvo. Če bo sodišče zavzelo nasprotno stališče, predlagajo, da se opravi glavna obravnava, sicer pa naj se odloči na seji. Tožbo naj sodišče zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih uveljavlja tožeča stranka.

Podržavljeno premoženje, ki se v tem postopku vrača kot odškodnina v obliki obveznic SOD, je opredeljeno v prvostopni odločbi z dne 5. 5. 2000, in sicer so to nepremičnine, vpisane v zemljiškoknjižnih vložkih št. 43 k.o. Z, št. 10 in 23 k.o. V in št. 191 k.o. U, ter odvzeto premično premoženje. V obrazložitvi svoje odločbe prvostopni organ navaja, da je vlagateljica zahtevo za denacionalizacijo vložila dne 19. 3. 1992 ter dne 4. 2. 1994 zahtevek še razširila. Z vlogo, vloženo dne 4. 2. 1994 (v predloženih upravnih spisih l. št. 61) je vlagateljica dopolnila svojo zahtevo s parc. št. 151/1 in 151/3 k.o. T, ki pa nista predmet tega postopka. Pač pa se v tem postopku odloča o parcelah, vpisanih v zemljiški knjigi v vl. št. 191 k.o. U, ki jih je vlagateljica zahtevala z dopolnitvijo predloga za denacionalizacijo, vloženega dne 7. 7. 1999 (v predloženih upravnih spisih l. št. 125). V predloženih upravnih spisih ni drugega zahtevka, ki bi se nanašal na parcele v vl. št. 191 k.o. U in tudi v zahtevi za denacionalizacijo z dne 12. 3. 1992 se je vlagateljica sklicevala na odvzem premoženja le v k.o. V in k.o. Z. Res je v spisih odločba Okrajnega sodišča v X, št. Zp 11745 z dne 22. 2. 1946, po kateri so bile zaplenjene nepremičnine v k.o. Z, k.o. U in k.o. T, na kar se sklicuje vlagateljica v dopolnitvi predloga za denacionalizacijo, vendar to, da je stranka v denacionalizacijskem postopku predložila listino o podržavljenju, samo po sebi še ne pomeni, da je vložila zahtevek za vrnitev v njej obravnavanega premoženja. Postopek za denacionalizacijo se začne na podlagi zahteve, ki mora vsebovati tudi podatke o premoženju, na katerega se nanaša, priložene pa ji morajo biti listine, s katerimi se zahteva utemeljuje (61. in 62. člen ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US in 54-I/2-odločba US). Zgolj listina o podržavljenju kot dokaz, da je bilo premoženje podržavljeno, kar odločba Okrajnega sodišča v X je, še ne nadomesti samega zahtevka za denacionalizacijo (67. člen ZUP/86). Takšno stališče o preciznosti zahteve za denacionalizacijo je že zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije (sodba, opr. št. I Up 493/99-3 z dne 7. 2. 2001). Dopolnitev predloga za denacionalizacijo, ki vsebuje izrecen zahtevek za vračilo parcel, vpisanih v vl. št. 191 k.o. U, pa je bila vložena šele 7. 7. 1999, to je po poteku roka, ki je v prvem odstavku 64. člena ZDen predpisan za vložitev zahtev za denacionalizacijo. Stališče, da je ta rok materialni prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati, pa je tudi potrjeno v sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (sodbi, opr. št. U 1547/94-4 z dne 27. 11. 1996, U 1752/95 z dne 19. 11. 1997).

Če je stanje takšno, kot izhaja iz navedenih podatkov v predloženih upravnih spisih, pa ne drži ugotovitev prvostopnega organa, da je zahteva za denacionalizacijo popolna in pravočasna. Ker tega tožena stranka ni preverila, je sodišče moralo njeno odločbo odpraviti in ji zadevo vrniti v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba presoditi, ali so zahteve za vračanje premoženja, ki je predmet tega postopka, v smislu navedenega stališča, popolne in pravočasne (ob tem sodišče dodaja, da je v predloženih spisih glede zaplenjenih premičnin le dopis odvetnika z dne 26. 3. 1999).

Neutemeljen pa je po presoji sodišča ugovor tožeče stranke, da vlagateljica zahteve za denacionalizacijo ni legitimirana za uveljavljanje vrnitve premoženja, podržavljenega BB. Ugotovitvam, ki izhajajo iz upravnih spisov, in sicer, da je vlagateljica CC, nečakinja pok. Upravičenca AA, da je bilo premoženje podržavljeno njemu in njegovi ženi BB, da zakonca AA in BB nista imela otrok, da je AA umrl leta 1982, BB pa leta 1978, tožeča stranka ne ugovarja. Ob takih dejstvih je po presoji sodišča pravilna ugotovitev tožene stranke, da je CC upravičena vlagateljica tudi glede premoženja, podržavljenega BB.

Po 15. členu ZDen so v primeru, ko je upravičenec do denacionalizacije mrtev, upravičeni za uveljavljanje pravic do denacionalizacije njegovi pravni nasledniki. Pravno nasledstvo se presoja po pravu Republike Slovenije (drugi odstavek 15. člena ZDen). Dedovanje denacionaliziranega premoženja urejata ZDen in zakon o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78 in Uradni list RS, št. 13/94, 40/94, 82/94; v nadaljevanju ZD). Po ZD so zakoniti dediči zapustnika njegovi naravni sorodniki (potomci v prvem dednem redu, starši v drugem dednem redu, dedi in babice v tretjem dednem redu) in zakonec (v prvem in drugem dednem redu) oziroma njihovi dediči po vstopni pravici.

Po razveljavljeni določbi 20. člena ZDen-B (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-138/99-41 z dne 18. 1. 2001) je začel ponovno veljati prvi odstavek 78. člena ZDen v besedilu prvotno sprejetega ZDen, ki določa, da se dedovanje po umrlem uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju. Po razlagi ustavnega sodišča ta določba, ob uporabi določb ZD, pomeni, da se dediči določijo po trenutku zapustnikove smrti. V primerih, ko zapustnikovi dediči niso več živi, to pomeni, da dedujejo dediči dedičev. Če pa lahko z dedovanjem pridobijo premoženje, ki je bilo podržavljeno zapustniku tudi tisti, ki niso njegovi dediči, če so dediči zapustnikovega dediča, ki deduje, in je umrl pred odločbo o denacionalizaciji, morajo imeti tudi pravico vložiti zahtevo za denacionalizacijo. Zato 15. člena ZDen, ki za vlaganje zahtev upravičuje pravne naslednike upravičencev do denacionalizacije, kar dediči zapustnikovih dedičev sicer niso, ni mogoče razlagati mimo 78. člena ZDen. Ker ta določba zagotavlja, da dedujejo dediči zapustnikovega dediča, imajo ti dediči po 15. členu ZDen tudi procesno upravičenje za vložitev zahteve za denacionalizacijo.

V obravnavanem primeru bi po BB, ki je umrla leta 1978, dedoval kot njen zakoniti dedič drugega dednega reda njen tedaj še živeči zakonec AA. Ker bi po AA dedovala kot njegova zakonita dedinja po vstopni pravici v drugem dednem redu CC, ima tako možnost pridobiti premoženje, podržavljeno BB, na podlagi 15. člena ZDen pa začeti postopek za njej podržavljeno premoženje.

Zato je sodišče presodilo, da je tožena stranka glede procesne upravičenosti CC za uveljavljanje vrnitve podržavljenega premoženja BB pravilno odločila, čeprav se je sklicevala na sklep o dedovanju, s katerim je bilo odločeno o dedovanju že denacionaliziranega premoženja, saj je bilo po navedeni razlagi pravno nasledstvo verjetno izkazano že ob vložitvi zahteve za denacionalizacijo. V ponovnem postopku, v katerega je zadeva vrnjena, pa naj tožena stranka, glede na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Up 462/2000-6 z dne 6. 6. 2002, v kateri se je to sodišče opredeljevalo do upravičenosti do denacionalizacije tistih lastnikov podržavljenega premoženja, ki so bili (tudi) avstrijski državljani, glede na Državno pogodbo o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije, preveri tudi, ali je bil glede BB pravilno uporabljen drugi odstavek 10. člena ZDen.

Sodišče je tožbi ugodilo, ker je ob preiskusu zakonitosti izpodbijane odločbe presodilo, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo. Sodišče v tem postopku dejanskega stanja ni ugotavljajo, in bo morala postopek v tej smeri dopolniti tožena stranka oziroma prvostopni organ, zato tudi ni odločilo na obravnavi, kot so predlagale stranke z interesom, temveč na seji. Svojo odločitev je sprejelo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 60. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00; v nadaljevanju ZUS).

Zahtevek za povrnitev stroškov strank z interesom je sodišče zavrnilo na podlagi tretjega odstavka 23. člena ZUS, po katerem v primerih, če odloča le o zakonitosti upravnega akta, kot je odločalo v tem primeru, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.