Jedro

Pri delitvi skupnega premoženja gre za likvidacijo (celotne) premoženjske skupnosti med zakoncema. Ugotovitev, da je delež stranke na skupnem premoženju ena polovica (tudi če bi bila pravnomočna), še ne pomeni, da je ta stranka tudi solastnik vsakega posameznega dela premoženja do ene polovice. Sodna praksa sicer dopušča, da se v postopku ugotavljanja obsega skupnega premoženja in deležev na njem, lahko izvede delitev, vendar morata stranki s takim načinom soglašati.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi glede odločitve o primarnem zahtevku v točkah I, II, IV in V, ter glede podrejenega zahtevka v celoti in se zadeva v razveljavljenem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (razen glede odločitve v točki III podrejenega zahtevka, glede katere se zadeva ne vrne v novo sojenje).

Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, pa nerazveljavljenem delu (točka III primarnega zahtevka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na (I) ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo v izreku naštete nepremičnine in premičnine ter neamortizirana vrednost oljčnika, prav tako opisanega v izreku, (II) ugotovitev, da znaša delež tožeče stranke na skupnem premoženju ½, delež tožene pa ½, ter (III) zahtevek na plačilo 4.350 EUR iz naslova vrednosti avtomobila, tovornjaka in prikolice za avto, in (IV) na plačilo 1.727,73 EUR iz naslova vlaganj v oljčnik. Ugodilo pa je podrejenemu zahtevku na ugotovitev, da v skupno premoženje spadajo vlaganja v stanovanjsko hišo in v izreku naštete nepremičnine v vrednosti 65.800 EUR, v izreku naštete premičnine in neamortizirana vrednost oljčnika (3.455,46 EUR), ugotovilo, da znaša delež pravdnih strank na skupnem premoženju za vsakega polovico ter zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 4.350 EUR iz naslova vrednosti avtomobila, tovornjaka in prikolice za avto, na plačilo 32.900 EUR iz naslova vlaganj v stanovanjsko hišo in okolico ter na plačilo 1.727,73 EUR iz naslova vlaganj v oljčnik. Toženi stranki je še naložilo v plačilo pravdne stroške v znesku 1.108 EUR ter zavrnilo pobotni ugovor toženca (na plačilo neamortizirane vrednosti trt).

Zoper sodbo se v delu, v katerem ni uspela, iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Najprej očita več kršitev postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče o zavrnitvi dokaznih predlogov sploh ni odločilo in se sodbe glede tega ne da preizkusiti. Tako ni imenovalo novega cenilca gradbene stroke, cenilca avtomobilske stroke in izvedenca gradbene stroke, ki bi opravil sondaže zgradb na nepremičninah, niti ni zaslišalo prič V.V., M.B. in A.K. v zvezi s premičninami, ki so del skupnega premoženja. Sodba nima razlogov o primerjavi med stanjem nepremičnin ob začetku in ob koncu zakonske skupnosti (o stanju ob zaključku in posledično o vlaganjih sploh ni ugotovitev), niti ni sodišče utemeljilo svoje odločitve o tem, ali je zaradi vlaganj nastala nova stvar. Tožnica je v spis s pripravljalno vlogo z dne 17.3.2015 vložila fotografije, ki dokazujejo njene trditve o stanovanju v nadstropju hiše, in pojasnila, zakaj teh fotografij ni mogla predložiti prej, do česar se sodišče prav tako ni opredelilo.

Glede stanja nepremičnine ob začetku skupnosti je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, saj za zgornjo etažo še ni bilo nabavljeno stavbno pohištvo, v delu gornje etaže pa še ni bilo izdelanih tlakov in ometanih predelnih sten z grobo napeljavo elektrike in vode. Tožnica je v postopku trdila, da je električno napeljavo izdelal njen prijatelj S.V., kar je kot priča potrdil tudi M.B.. Sodišče neutemeljeno ni izvedlo dokazov, s katerimi je tožnica želela dokazati, da je bila elektrika položena že po začetku skupnosti pravdnih strank. Dejstvo, kdaj je bila položena elektrika, pa je pomembno tudi zaradi dokazne ocene izpovedi prič M.F., N.Š. in G.Š. ter M.K.. Z izvedencem gradbene stroke, ki bi opravil sondaže stavbe na mestih, ki bi jih pokazala tožnica, pa je tožnica želela dokazati, da je sodelovala pri gradnji in urejanju večjega stanovanja v nadstropju. V nadaljevanju pritožnica opisuje vlaganja, ki so bila opravljena in meni, da pomenijo spremembo substance stvari, sodišče je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni ugodilo primarnemu zahtevku.

Tožnica je nasprotovala izvedenskemu mnenju izvedenke M.P., saj je ta revalorizacijo izdelala strokovno nepravilno in nepravično (v nadaljevanju podaja konkretne pripombe na mnenje). Izvedenka se do pripomb tožnice ni opredelila, sodišče pa ni ugodilo predlogu za imenovanje novega izvedenca. Ob tem tožnica ponovno poudarja, da je toženec priznal, da je prodal polovico hiše in štiri parkirna mesta za 130.000 EUR, kar pomeni, da je vrednost nepremičnine vsaj 260.000 EUR. Celo če bi sodišče druge stopnje zaključilo, da primarni zahtevek ni utemeljen, je v celoti utemeljen podrejeni zahtevek.

S sodbo z dne 14.1.2008 je že postala pravnomočna odločitev o tem, da v skupno premoženje spadajo osebno vozilo C., tovornjak in prikolica. Ker je toženec vse našteto odtujil, bi moral tožnici povrniti polovico vrednosti, zato bi moralo sodišče imenovati izvedenca avtomobilske stroke, česar pa neutemeljeno ni storilo. Odločitev o zavrnitvi zahtevka pa ni mogoče preizkusiti in je materialnopravno zmotna.

Podrejeno pa tožnica izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških, saj toženec do zaključka glavne obravnave le-teh ni priglasil. Rok za priglasitev stroškov je prekluziven rok.

Pritožba je delno utemeljena v spodaj opisanem obsegu.

Sodba je obremenjena z bistveno kršitvijo pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP že zato, ker je zahtevke na ugotovitev, da spadajo v skupno premoženje premičnine in neamortizirana vrednost oljčnika in da znaša delež strank na skupnem premoženju za vsakega do ene polovice, sodišče prve stopnje najprej zavrnilo, nato pa je enakim zahtevkom ugodilo. Izrek sodbe torej nasprotuje samemu sebi in je bilo zato treba sodbo glede teh zahtevkov razveljaviti (354. člen ZPP). K opisani napaki je sicer tožeča stranka sama pripomogla z oblikovanjem tožbenega zahtevka, vendar je naloga sodišča prve stopnje, da razčisti, kaj pravzaprav tožeča stranka uveljavlja. V ponovljenem sojenju bo zato moralo sodišče po potrebi (če bo prišlo do odločanja o podrejenem zahtevku) razčistiti, kaj je sploh predmet podrejenega zahtevka. Tudi o zahtevkih na plačilo 4.350 EUR in 1.727,73 EUR je sodišče odločalo dvakrat, vendar je bila odločitev obakrat enaka, kar pomeni, da nasprotja v izreku ni. Pritožbeno sodišče je moralo vseeno razveljaviti odločitev glede zahtevka na plačilo 1.727,73 EUR, saj je vezana na ugotovitev skupnega premoženja iz točke I. Zahtevek na plačilo 4.350 EUR pa na točko I ni vezan, zato je pritožbeno sodišče, kot bo v nadaljevanju obrazloženo, potrdilo sodbo v točki III primarnega zahtevka, odločitev v točki III podrejenega zahtevka pa je le razveljavilo in zadeve v tem delu ni vrnilo v novo sojenje (ker je bilo ponovno odločeno o istem).

Glede primarnega zahtevka na ugotovitev, da v skupno premoženje spadajo nepremičnine.

Pritožba pravilno opozarja, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Ni sporno, da je bil toženec ob nastanku skupnosti pravdnih strank že lastnik nepremičnin in da so na teh nepremičninah že stali objekti (sporno je sicer, do katere gradbene faze so bili zgrajeni), zato je pritožbeno sodišče že ob prvi razveljaviti dalo zelo konkretna navodila sodišču prve stopnje, kaj mora ugotavljati v postopku. Stanje nepremičnin ob začetku skupnosti mora primerjati s stanjem ob zaključku (v zvezi s tem mora seveda ugotoviti, katera vlaganja so bila opravljena v času trajanja skupnosti), oboje pa nato primerjati in ugotoviti, ali je zaradi vlaganj nastala nova stvar. Iz razlogov izpodbijane sodbe je mogoče razbrati samo dejanske ugotovitve sodišča glede stanja ob začetku skupnosti, ničesar pa ni v obrazložitvi o tem, katera vlaganja so bila opravljena, oziroma, kakšno je bilo stanje nepremičnine ob koncu skupnosti. Zaključka, da ni nastala nova stvar, zato ni mogoče preizkusiti (tudi sicer je sodišče prve stopnje zgolj postavilo ugotovitev, da ni nastala nova stvar, ni pa te ugotovitve obrazložilo). Iz tega razloga je bilo treba razveljaviti sodbo glede zahtevka, da v skupno premoženje spadajo nepremičnine, posledično pa tudi glede podrejenega zahtevka, da v skupno premoženje spadajo vlaganja v to nepremičnino in v točki IV podrejenega zahtevka (354. člen ZPP). Dokler namreč ni odločeno o primarnem zahtevku, do odločanja o podrejenem zahtevku niti ne more priti.

Glede odločitve o zahtevku na plačilo 4.350 EUR Ob pravilni uporabi materialnega prava je zahtevek na plačilo polovice vrednosti v izreku naštetih vozil neutemeljen, in je bil zato pravilno zavrnjen. S takim zahtevkom je tožeča stranka že zahtevala delitev skupnega premoženja, kar pa je praviloma predmet nepravdnega postopka (če stranki ne dosežeta sporazuma), v katerem se upošteva celotno skupno premoženje in deleži pravdnih strank. Pri delitvi skupnega premoženja gre namreč za likvidacijo (celotne) premoženjske skupnosti med zakoncema. Ugotovitev, da je delež stranke na skupnem premoženju ena polovica (tudi če bi bila pravnomočna), še ne pomeni, da je ta stranka tudi solastnik vsakega posameznega dela premoženja do ene polovice. Sodna praksa sicer dopušča, da se v postopku ugotavljanja obsega skupnega premoženja in deležev na njem, lahko izvede delitev, vendar morata stranki s takim načinom soglašati. Tožena stranka pa je v obravnavani zadevi najmanj v pripravljalni vlogi, s katero je odgovarjala na razširitev tožbe, delitvi skupnega premoženja v tem postopku nasprotovala. Tožeča stranka zato v predmetni zadevi s takim zahtevkom v nobenem primeru ne more uspeti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo v tem delu zavrnilo in glede točke III primarnega zahtevka potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Navodila za novo sojenje so vsebovana že v gornji obrazložitvi. Pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da bo moralo sodišče prve stopnje v sodbi (poleg stanja na začetku skupnosti) ugotoviti, katera vlaganja so bila opravljena v času skupnosti pravdnih strank, kakšno je bilo stanje nepremičnin ob zaključku skupnosti in šele na tako ugotovljeno dejansko stanje uporabiti materialno pravo o tem, kaj se šteje za novo stvar. Vrednost vlaganj sama po sebi ni odločilna(1), spremeniti se mora identiteta stvari.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.

op. št. 1: Sodišče prve stopnje je namreč v sodbi ugotavljalo le vrednost vlaganj, kar pa je šele podrejenega pomena.