Jedro

Divjadi na cesti (tudi visoke divjadi ne) v primeru njenega trčenja z motornim vozilom (ki seveda je nevarna stvar v smislu 173. člena ZOR) ni mogoče šteti za tak vzrok škode, za katerega odškodninsko odgovarja lovska organizacija (tista, ki gospodari z loviščem, v katerem je prišlo do škodnega dogodka), po načelu vzročnosti (173. člena ZOR) iz naslova imetništva nevarne stvari (1. odstavek 174. člena ZOR). V poštev pride le subjektivna ali krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke. Temeljni pogoj krivdne odškodninske odgovornosti je krivda, ki je podana, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti (158. člen ZOR). V trditvenem gradivu tožeče stranke ni ničesar, kar bi kazalo na namenoma povzročeno škodo. Malomarnost tožene stranke bi bila lahko podana, če bi: 1) malomarno ravnala pri izvajanju tiste svoje dejavnosti, ki lahko vpliva na pogostost navzočnosti divjadi na cestah, ki so na območju lovišča, s katerim upravlja - še konkretneje na tistem delu ceste P-R, na katerem je prišlo do škodnega dogodka; in/ali 2) malomarno ravnala pri izpolnjevanju obveznosti, da prispeva k čimvečji prometni varnosti na tej cesti.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita v izpodbijanem delu, s katerim je ugodeno tožbenemu zahtevku proti prvi toženi stranki Lovski družini H., ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo toženima strankama Lovski družini H., H. in Občini P., da morata solidarno plačati tožniku 176.692,00 SIT iz naslova odškodnine za škodo, ki je nastala na tožnikovem osebnem avtu, ko je dne 18.2.1992 ob 22. uri na cesti iz R. proti P. trčil v srnjaka.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi tožene Občine P. in sodbo prve stopnje tako delno spremenilo, da je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper navedeno toženo stranko. Obenem pa je zavrnilo kot neutemeljeno pritožbo tožene Lovske družine H. in potrdilo sodbo prve stopnje zoper to toženo stranko.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je z njo obsojena tožena stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvo revizijskih navedb, ki so podrobno utemeljene tudi z navedbo zakonskih določb, na katere se tožena stranka sklicuje, je naslednje: Lovska družina gospodari z loviščem. Javna cesta ni del lovišča, vsekakor pa lovska družina ni upravljalec ceste. Prometne znake postavljajo upravljalci cest, njihovo postavitev pa lahko zahteva pristojni občinski upravni organ. Tožena stranka je predlagala postavitev prometnega znaka "nevarnost divjadi na cesti" in je s tem storila, kar je bila dolžna. Ne more odgovarjati, če občinski upravni organ ni izpolnil svojih dolžnosti. Če bi bil prometni znak postavljen, bi opozarjal na nevarnost in bi tako tožnik ustrezno prilagodil hitrost vožnje. Če ne bi tako ravnal, bi bil sam kriv za škodo. Nesprejemljivo je stališče izpodbijane sodbe, da se tožena stranka ne more sklicevati na šest mesecev star predlog za postavitev prometnega znaka. Tožena stranka pri tem opozarja na drug primer iz sodne prakse, ko je bil upoštevan 18 let star predlog lovske družine za postavitev prometnega znaka. Predlaga razveljavitev sodb druge in prve stopnje ter novo sojenje na prvi stopnji.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (zakona o pravdnem postopku) tožnik na vročeno revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevanih (386. člen ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrecno uveljavljene. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni sodbi je utemeljena. Sodišče druge stopnje je odškodninsko odgovornost tožene lovske družine utemeljilo na dva načina: 1) kot krivdno odgovornost zaradi opustitve potrebne aktivnosti, ki bi pripeljala do postavitve opozorilnega prometnega znaka "divjad na cesti" za cestni odsek, na katerem je prišlo do škodnega dogodka; in 2) kot objektivno odgovornost za srnjaka, s katerim je tožnik trčil, in katerega naj bi bilo po stališču sodišča druge stopnje treba šteti za živo nevarno stvar, za katero odgovarja tožena stranka, ker je do škodnega dogodka prišlo v območju lovišča, s katerim ona gospodari. Najprej je treba zavrniti presojo sodišča druge stopnje, da naj bi bilo v primerih trčenja motornega vozila in visoke divjadi v prometu mogoče in potrebno obravnavati odgovornost lovske družine po načelu objektivne odgovornosti iz 1. odstavka 174. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih), z možnostjo izključitve odgovornosti po 177. členu ZOR. Pri tem stališču jemlje sodišče druge stopnje kot izhodišče presojo, da je visoka divjad v teku (upoštevaje fizikalni učinek mase in hitrosti) živa nevarna stvar, in presojo, da je lovska družina imetnik te nevarne stvari (to je jasno iz njegovega sklicevanja na 1. odstavek 174. člena ZOR).

Divjad je tudi v primeru, ko se znajde na cesti v času, ko se po njej odvija promet, le divjad, torej del živalskega sveta - kot pravi 3. člen Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (v nadaljevanju: zakon o lovstvu/76, Ur. l. SRS 25/76 in 29/86) in naprej določa, da je divjad družbena lastnina in da kot dobrina splošnega pomena uživa posebno, s tem zakonom določeno varstvo. Že zaradi tega zakonodajnega izhodišča je jasno, da določb zakona o lovstvu/76 glede odškodninske odgovornosti lovske organizacije (zlasti 71. člena) ni mogoče razlagati tako, da naj bi za škodo, nastalo v cestnoprometnih škodnih dogodkih z udeležbo motornih vozil, do katerih pride v vzročni zvezi s prihodom divjadi na cesto, odgovarjala lovska organizacija (katere lovišče obsega območje, v katerem je cesta) po načelu vzročnosti, torej po načelu objektivne odškodninske odgovornosti iz 173. člena ZOR.

Divjadi na cesti (tudi visoke divjadi ne) v primeru njenega trčenja z motornim vozilom (ki seveda je nevarna stvar v smislu 173. člena ZORĐ) torej ni mogoče šteti za tak vzrok škode, za katerega odškodninsko odgovarja lovska organizacija (tista, ki gospodari z loviščem, v katerem je prišlo do škodnega dogodka), po načelu vzročnosti (173. člena ZOR) iz naslova imetništva nevarne stvari (1. odstavek 174. člena ZOR). Četudi je za revizijsko presojo v tej zadevi to brezpredmetno, pa ni odveč opozoriti, da se po pravnih pravilih odškodninskega prava v primeru konkurence objektivne odgovornosti za dve nevarni stvari, udeleženi v škodnem dogodku, odškodninska odgovornost njunih imetnikov presoja po pravilih krivdne odgovornosti (prim. 1. odstavek 178. člena ZOR). Prav tako ni odveč opozoriti na okoliščino, da v trditveni podlagi tožbe ni bilo navedbe o tem, da naj bi na območju kraja škodnega dogodka potekal lov, zaradi česar je jasno, da ni bila zatrjevana podlaga za presojo po 5. odstavku 71. člena zakona o lovstvu, ki govori o odgovornosti lovske organizacije za škodo, povzročeno pri lovu (ki je nevarna dejavnost). Iz vsega doslej povedanega sledi, da ni pravnega temelja za objektivno odškodninsko odgovornost (po 173. členu ZOR) tožene stranke za obravnavano tožnikovo škodo. V poštev pride le subjektivna ali krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke. Temeljni pogoj krivdne odškodninske odgovornosti je krivda, ki je podana, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti (158. člen ZOR). V trditvenem gradivu tožeče stranke ni ničesar, kar bi kazalo na namenoma povzročeno škodo. Malomarnost tožene stranke bi bila lahko podana, če bi: 1) malomarno ravnala pri izvajanju tiste svoje dejavnosti, ki lahko vpliva na pogostost navzočnosti divjadi na cestah, ki so na območju lovišča, s katerim upravlja - še konkretneje na tistem delu ceste P. - R., na katerem je prišlo do škodnega dogodka; in (oziroma: ali) 2) malomarno ravnala pri izpolnjevanju obveznosti, da prispeva k čimvečji prometni varnosti na tej cesti.

Kar zadeva zatrjevano podlago odškodninske odgovornosti tožene stranke, je treba opozoriti, da jo je tožeča stranka opredelila z elementi, ki so značilni za krivdno odgovornost, in to v smeri, ki je v skladu s pravkar konkretiziranim stališčem o tem, v čem bi lahko bila podana malomarnost tožene stranke. Ob nespornem dejstvu, da je obravnavana škoda na tožnikovem avtomobilu nastala zaradi trčenja s srnjakom, je namreč tožeča stranka zatrjevala, da na odseku ceste, kjer je prišlo do škodnega dogodka, ni bilo opozorilnega prometnega znaka "divjad na cesti" (točka I. tožbe) in da je - zaradi ugotovitve, da do nesreče morda ni prišlo iz razlogov, ki so v sferi delovanja lovske družine - potrebno ugotoviti, ali je prva tožena stranka storila vse, da divjad iz lovišča ne bi prehajala preko javne ceste in ogrožala varnosti prometa, zato pa tudi, ali je ustrezno planirala in izpolnila vsa tista gojitvena opravila, ki bi pravilno upoštevala nevarnosti, ki jih divjad objektivno predstavlja na spornem območju (točka V. navedb v pripravljalni vlogi, l. št. 6 spisa).

Ni pomembno, da je tožeča stranka s tem v svoje trditveno gradivo prevzela navajanje dejstev, glede katerih se da (zaradi načela domnevane krivde po 1.odstavku 154. člena ZOR) zagovarjati tudi stališče, da je to (v smislu 219. člena ZPP) procesna domena tožene stranke. Pomembno je, da so bila pravno pomembna dejstva zatrjevana, kar je glede na trditveno gradivo tožeče stranke seveda pogojevalo tudi procesno ravnanje tožene stranke - predvsem njen dokazni predlog (sicer brez protokolirane trditvene zveze) na naroku za glavno obravnavo 25.5.1994 (l. št. 11a spisa), protokoliran tako, da "pooblaščenec prve tožene stranke predloži v spis obrazec Lov 11, realizacija plana za odstrel v letu 1991".

Sodišči prve in druge stopnje sta se pri ugotavljanju dejanske podlage izpodbijane sodbe ukvarjali le z vprašanjem, ali je tožena stranka storila vse, kar je bila dolžna storiti glede prispevanja k varnosti prometa na obravnavani cesti s postavljanjem opozorilnih znakov "divjad na cesti" tam, kjer je to potrebno. To sodi v dolžnost tožene lovske družine, da (v smislu 3. odstavka 5. člena zakona o lovstvu) izvaja ukrepe za preprečevanje škode po divjadi v lovišču. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je ZLD (zveza lovskih družin) notranjskega LGO (lovskogojitvenega območja) P. z vlogo z dne 21.8.1991 - sklicujoč se na tak predlog tožene Lovske družine H.Đ - predlagala postavitev opozorilnega prometnega znaka "divjad na cesti" od podvoza avtoceste v H. do križišča R. in dalje do vrha kamnoloma R. - kar zajema odsek ceste, na katerem je prišlo do obravnavanega škodnega dogodka. Ugotovilo je nadalje, da pristojni upravni organ Občine P. na to vlogo sploh ni reagiral, ker je ocenil, da je predlog premalo konkretiziran. Ugotovil je končno tudi, da je ista zveza lovskih družin dne 7.7.1993 opozorila Sekretariat za varstvo okolja in urejanje prostora občine P., da naj opozori Cestno podjetje K., naj postavi opozorilne znake, predlagane leta 1991. Sodišče druge stopnje je dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje tudi v tem delu sprejelo kot pravilne.

Sodišči prve in druge stopnje sta ocenili, da tožena stranka s tem, kar je ugotovljeno, ni storila vsega, kar je bila dolžna ukreniti, da bi bili s postavitvijo prometnega znaka "divjad na cesti" uporabniki ceste P. - R. na odseku, kjer je prišlo do obravnavanega škodnega dogodka, opozorjeni na nevarnost divjadi na cesti. Pri tej presoji se je sodišče prve stopnje posebej sklicevalo na to, da je Zveza lovskih družin od ugotovljene zahteve do edine urgence 7.7.1993 čakala kar dve leti. Sodišče druge stopnje pa je pri tej presoji opozorilo zlasti na nekonkretnost predloga in opustitev vsake nadaljnje aktivnosti v zvezi s postopkom za postavitev prometnega znaka.

Revizijsko sodišče se s to presojo ne more strinjati. Predvsem mora pritrditi revizijskemu stališču tožene stranke, da je po 4. odstavku 92. člena Zakona o cestah (Ur. l. SRS 38/81-32/93, po numeraciji prvotnega besedila - ali po 3. odstavku 90. člena prečiščenega besedila, Ur. l. SRS 2/88) dano pooblastilo občinskemu upravnemu organu, pristojnemu za promet, da lahko zahteva postavitev, odstranitev in dopolnitev prometnih znakov na javni cesti. To pooblastilo ne le daje temu upravnemu organu položaj upravičenca za zahtevo, naj se določen prometni znak postavi - kar opravlja (po 2. odstavku 90. člena Zakona o cestah, prečiščeno besedilo) organizacija za redno vzdrževanje cest - ampak tudi daje predlogu lovske družine (da naj se postavi opozorilni prometni znak "divjad na cesti" na določenem cestnem odseku) naravo pobude za izvedbo upravnega postopka, ki ga sicer upravni organ (lahko) opravi tudi po uradni dolžnosti.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje izpodbijane sodbe na to, da je tožena stranka (oziroma Notranjska zveza lovskih družin tudi zanjo) postavitev prometnega znaka, predlagano 21.8.1991, urgirala šele 7.7.1993 - saj je do obravnavanega škodnega dogodka prišlo že 18.2.1992, torej šest mesecev po predlogu, kakor tožena stranka utemeljeno opozarja v reviziji. Ni podlage za presojo, da bi do dneva obravnavanega škodnega dogodka morala tožena stranka storiti še kaj drugega, kot je storila, ko je na ugotovljeni način obvestila pristojni občinski upravni organ, da bi na delu javne ceste, ki zajema tudi cestni odsek, kjer je prišlo do tega škodnega dogodka, bila potrebna postavitev prometnega znaka "divjad na cesti". Taka presoja pa narekuje nadaljnjo presojo, da toženi stranki ni mogoče očitati nobene opustitve dolžnosti iz 3. odstavka 5. člena zakona o lovstvu/76, kar zadeva obveznost izvajanja ukrepov za preprečevanje škode po divjadi, usmerjenih v zagotavljanje čimbolj varnega prometa na javni cesti skozi lovišče s postavljanjem opozorilnih prometnih znakov "divjad na cesti".

Po doslej obrazloženem pa se izkaže, da ni mogoče ugotoviti tiste podlage za krivdno odgovornost tožene stranke, za katero sta ob drugačni, po presoji revizijskega sodišča zmotni uporabi materialnega prava ocenili sodišči prve in druge stopnje, da je podana. To pa pomeni, da so zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostala neugotovljena odločilna dejstva v zvezi s tem, kako je tožena stranka v času, odločilnem glede na čas škodnega dogodka 18.2.1992, izvrševala svoje obveznosti glede ohranjevanja in vzdrževanja strukture in ustreznega števila divjadi. Pomembnost teh dejstev je, kakor je že bilo opozorjeno, zatrjevala tožeča stranka, z dokaznim predlogom pa se je temu stališču pridružila tožena stranka. Čeprav je v sodbi sodišča prve stopnje navedeno, da je bilo v dokaznem postopku upoštevano poročilo tožene stranke za leto 1991 na obrazcu "Lov 11" (predlagano s pravkar omenjenim dokaznim predlogom tožene stranke), pa sodbi prve in druge stopnje na tej podlagi nimata nobenih ugotovitev. Torej se je izkazalo, da niso bila ugotovljena vsa, za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka odločilna dejstva. Zato je bilo na podlagi določbe 2. odstavka 395. člena ZPP treba reviziji ugoditi, razveljaviti sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu in zadevo v tem delu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti še, kako je tožena stranka v času, ki je odločilen glede na čas škodnega dogodka, gospodarila z loviščem, zlasti izpolnjevala svojo obveznost (določeno v 3. odstavku 5. člena zakona o lovstvu/76), da ohranja in vzdržuje strukturo in ustrezno število divjadi - predvsem, glede na okoliščine škodnega dogodka, visoke divjadi. Podrobnejši napotki glede na dosedanjo obrazložitev niso potrebni. Morda ni odveč le še opozorilo, da zakon o lovstvu/76 ne nalaga lovski organizaciji preprečevanja škode, ampak po citirani določbi le ukrepe za preprečevanje škode po divjadi v lovišču. Kakšno ukrepanje je v vsakem konkretnem primeru potrebno, pa je tudi dejansko vprašanje. Odločitev o stroških revizijskega postopka ima podlago v določbi 3. odstavka 166. člena ZPP.