Jedro

Sodišče prve stopnje se za primer učinkov razvezane pogodbe v točki 29 obrazložitve pravilno sklicuje na določbo 111. člena OZ, saj je zaradi prenehanja veljavnosti Predpogodbe za opravljene izpolnitve odpadla pravna podlaga. Prejeto se mora vrniti po pravilih povračilnih (reparacijskih) zahtevkov (prvi odstavek 190. člena OZ). Takšni zahtevki pa po enotnem stališču sodne prakse (ne glede na to, ali gre za gospodarsko pogodbo ali ne) zastarajo v splošnem (petletnem) zastaralnem roku iz 346. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka ugotovilo, da obstojita terjatvi tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) do tožene stranke (v nadaljevanju toženke) v znesku 8.400,00 EUR in v znesku 10.889,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2017 do plačila. V točki II izreka je ugotovilo obstoj terjatve toženke do tožnice v znesku 8.400,00 EUR, v točki III izreka pa, da ne obstoji terjatev toženke do tožnice v znesku 13.293,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2017 do plačila in terjatev toženke do tožnice z naslova zakonskih zamudnih obresti od zneska 8.400,00 EUR od 1. 7. 2017 do plačila. V točki VI izreka je terjatvi iz točke I in II izreka pobotalo do višine 8.400,00 EUR. Po izvedenem pobotu je v točki V izreka odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici 10.889,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2017 do plačila. V presežku, za znesek 2.403,83 EUR, je tožbeni zahtevek zavrnilo. V točki VI izreka je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Odločbo s pritožbo izpodbijata obe pravdni stranki. Tožnica se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, toženka pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

3. Tožnica ne soglaša izpodbija le ugotovitev sodišča prve stopnje, da (v razmerju do nje) obstoji terjatev toženke v znesku 8.400,00 EUR in da se terjatvi iz točk I in II izreka pobotata.

Iz računa št. 009/13 z dne 15. 3. 2013, ki ga je toženka izstavila družbi G. d.d., je razvidno, da je bila tej družbi zaračunana najemnina za uporabo žerjava za obdobje od 1. 1. do 15. 3. 2013. Tožnica v tem času spornega kamnoloma ni uporabljala (točka 47 obrazložitve), uporabljala naj bi ga toženka. Tako je izpovedala priča P.K., na njeno izpovedbo pa se sklicuje tudi sodišče (točka 44 obrazložitve). Iz navedenega izhaja, da so razlogi odločbe v tem delu (glede obstoja terjatve toženke v višini 8.400,00 EUR) nejasni in jih ni mogoče preizkusiti (procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje ni pravilno dokazno ocenilo listine – Sporazumni odstop od pogodbe z dne 20. 12. 2012 (v nadaljevanju Sporazumni odstop), sklenjene med toženko in družbo G., d.d., s katero so bila med njima rešena vsa sporna vprašanja, tako da morebitna kasneje nastala poslovna razmerja med navedenima pravnima subjektoma (po 20. 12. 2012, ko tožnica ni več uporabljala kamnoloma) ne morejo bremeniti tožnice. Nasprotni zaključki sodišča prve stopnje (da obstoji terjatev toženke v višini 8.400,00 EUR) so zato v nasprotju z navedenim računom in Sporazumnim odstopom. V posledici tega je v točki I izreka napačna tudi ugotovitev glede teka zakonskih zamudnih obresti.

Tožnica graja tudi presojo sodišča prve stopnje v točki 4 obrazložitve. Meni, da je bil njen predlog, da se dopolni mnenje izvedenke M.S.V., pravočasen.

Tožnica predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in sodbo spremeni, tako da zahtevku tožnice v celoti ugodi, pobotni ugovor pa zavrne in v njeno korist odloči o stroških postopka. Podrejeno se zavzema za razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

4. Toženka uvodoma nasprotuje razlogom izpodbijane sodbe v zvezi z ugovorom zastaranja terjatve po tožbi v znesku 21.693,69 EUR. Ponovno zatrjuje, da je tožničina terjatev v skladu 367. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zastarala. V tem kontekstu se sklicuje na sodno prakso višjih sodišč in na odločbo VS RS II Ips 347/2017 z dne 14. 2. 2019. Zmotna je tudi presoja izpodbijane sodbe, da toženka ne more biti neupravičeno prikrajšana za vrednost gramoza, ki ga je tožnica pridobila z miniranjem v septembru 2012. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti četrti odstavek 111. člena OZ (povračilo koristi) in upoštevati dejstvo, da ni odločilno, da toženka ob sklenitvi Predpogodbe št. 001/2012 z dne 23. 3. 2012 (v nadaljevanju Predpogodbe) s tožnico (še) ni bila zemljiškoknjižna lastnica kamnoloma. Tožnica je 23. 3. 2012 kamnolom prevzela v posest in ga uporabljala, kot da je njegov. Razlogi, da med sedanjima pravdnima strankama ni prišlo do sklenitve glavne pogodbe, pa niso na strani toženke. Ob sklenitvi Predpogodbe je toženka utemeljeno štela, da je na podlagi Pogodbe št. 123/212 z dne 19. 3. 2012 (v nadaljevanju Pogodbe), ki jo je sklenila z družbo G. d.d., na spornem kamnolomu pridobila lastninsko pravico. Zahtevek na povračilo koristi toženka utemeljuje tudi z določbami 190.,193. in 198. člena OZ in zatrjuje, da se sodišče prve stopnje napačno sklicuje na 20. in 59. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).

Tožnica bi morala vsaj za obdobje od 23. 3. 2012 do 20. 12. 2012 plačati uporabnino in koncesnino v skupnem znesku 12.150,00 EUR (mesečno 1.350,00 EUR). Sicer pa je bila tožnica seznanjena z dejstvom, da je po prenehanju Pogodbe toženka (in s tem tudi tožnica) še vedno lahko uporabljala kamnolom, saj bi v nasprotnem primeru zagotovo že prej in ne šele 7. 11. 2013 odstopila od Predpogodbe. Toženka v tem kontekstu opozarja na stališče sodne prakse v odločbi VSL II Cp 3545/2009 z dne 9. 12. 2009) in na škodo, ki ji je nastala, ker je morala material (surovine) kupovati drugje.

Toženka primarno predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne. V njeno korist naj odloči o stroških postopka. Podrejeno se zavzema za njeno spremembo, tako da se pobotnemu ugovoru ugodi do višine terjatve tožnice oziroma se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

5. Tožnica v odgovoru na pritožbo toženke zavrača vse pritožbene ugovore in predlaga sprejem odločitve v njeno korist. 6. Pritožbi sta neutemeljeni.

7. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. Po tako opravljenem preizkusu najprej ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od tistih procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje: - toženka je z družbo G. d.d. 19. 3. 2012 sklenila Pogodbo, s katero se je kot kupec zavezala plačati kupnino v znesku 88.740,00 EUR, družba G. d.d. pa kot prodajalec prodati parc. št. 649/1 in 649/2 k.o. S. F., v naravi peskokop (kamnolom); - toženka je z tožnico 23. 3. 2012 sklenila Predpogodbo, s katero se je kot prodajalec zavezala prodati to isto nepremičnino, tožnica pa kot kupec zanjo plačati kupnino v znesku 91.800,00 EUR; - tožnica je del kupnine po Predpogodbi poravnala z izročitvijo buldožerja CAT D6 MLGP, katerega vrednost sta pogodbeni stranki ocenili na 40.000,00 EUR; - Pogodba ni bila realizirana, tako da sta toženka in družba G. d.d. 20. 12. 2012 podpisali listino - Sporazumni odstop, s katero sta vzpostavili prejšnje stanje (vrnitev predmeta prodaje in prejete kupnine) in uredili vsa medsebojna razmerja; - tožnica je od Predpogodbe 7. 11. 2013 odstopila, saj je postalo jasno, da toženka lastništva nepremičnin ne bo mogla prenesti nanjo; - toženka je buldožer, ki ga je prejela v zameno za del kupnine v znesku 40.000,00 EUR, še pred odstopom od Predpogodbe prodala tretji osebi, po razvezi pravnega posla pa je svoj dolg s tega naslova tožnici delno poravnala. Preostanek terja tožnica s to tožbo.

Glede zahtevka po tožbi (vrnitve preostanka kupnine v znesku 21.693,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2017 dalje)

9. Toženka se v tej zvezi neuspešno sklicuje na zastaranje terjatve, ki ga utemeljuje z določbo 367. člena OZ. Soglašati je sicer treba z njo, da razlogi izpodbijane sodbe v točki 9 obrazložitve niso pravilni, saj je bila zoper zakonitega zastopnika toženke v kazenskem postopku izdana pravnomočna oprostilna sodba, v primeru izdaje takšne sodbe pa ni na mestu uporaba tretjega odstavka 369. člena OZ. Vrhovno sodišče je že v več odločbah1 (tudi ob sklicevanju na vsebinsko povsem enake določbe Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR) pojasnilo, da ima (zaradi varstva oškodovanca) pretrganje zastaranja kazenskega pregona za posledico (tudi) pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka (drugi odstavek 377. člena ZOR, sedaj drugi odstavek 353. člena OZ). Vendar pa stališče, da začne zastaranje po koncu kazenskega postopka znova teči, velja (brezpogojno) le v primeru izdaje obsodilne sodbe zoper povzročitelja škode. V primeru oprostilne sodbe se šteje, da je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo premoženjsko pravnega zahtevka v kazenskem postopku, a le ob pogoju vložitve tožbe v treh mesecih od dneva pravnomočnosti kazenske sodbe (drugi v zvezi s prvim odstavkom 390. člena ZOR, sedaj drugi v zvezi s prvim odstavkom 367. člena OZ).

10. Ne glede na takšno sicer pravilno stališče toženke pa po oceni sodišča druge stopnje terjatev po tožbi ni zastarala iz razlogov, ki sledijo v nadaljevanju.

11. Sodišče prve stopnje se za primer učinkov razvezane pogodbe v točki 29 obrazložitve pravilno sklicuje na določbo 111. člena OZ, saj je zaradi prenehanja veljavnosti Predpogodbe za opravljene izpolnitve odpadla pravna podlaga. Prejeto se mora vrniti po pravilih povračilnih (reparacijskih) zahtevkov (prvi odstavek 190. člena OZ). Takšni zahtevki pa po enotnem stališču sodne prakse (ne glede na to, ali gre za gospodarsko pogodbo ali ne)2 zastarajo v splošnem (petletnem) zastaralnem roku iz 346. člena OZ. Ker po pravilnem stališču izpodbijane sodbe iz točke 9 obrazložitve vrnitveni zahtevek po 111. členu OZ zapade v plačilo v trenutku, ko je pogodba razvezana (v obravnavani zadevi 7. 11. 2013), je upoštevaje določbo prvega odstavka 336. člena OZ zastaranje terjatve po tožbi začelo teči naslednji dan po razdrtju pogodbe (t.j. 8. 11. 2013), tako da splošni zastaralni rok do vložitve tožbe (13. 7. 2018) še ni potekel. Glede terjatev, uveljavljenih v pobot (procesni pobot) Glede terjatve toženke z naslova pridobljene koristi z uporabo kamnoloma (tožnica naj bi potrditvah toženke izvedla dve miniranji in pridobila korist v višini 35.910,00 EUR, brez DDV), ki jo je slednja do višine tožbenega zahtevka uveljavlja v pobot (v pritožbi s tega naslova v skladu z ugotovitvijo izvedenke uveljavlja le še znesek 14.928,00 EUR).

12. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje (točka 22 obrazložitve) je tožnica izvedla le eno miniranje (27. 9. 2012) in na ta način po ugotovitvah izvedenke M.S.V. (točka 23 obrazložitve) pridobila gramoz v vrednosti 14.928,00 EUR, brez DDV. Teh zaključkov toženka s pritožbo izrecno ne graja, graja pa nadaljnje zaključke v točki 37 obrazložitve, zaradi katerih je sodišče prve stopnje presodilo, da terjatev toženke s tega naslova, uveljavljena v pobot, ne obstoji.

13. Pritožbena graja ni utemeljena. Res je, kot izhaja iz točke 34 obrazložitve, da je toženka z dnem sklenitve Pogodbe prevzela posest nad kamnolomom, res pa je tudi, da je s svojim prodajalcem, družbo G. d.d., 20. 12. 2012 podpisala listino - Sporazumni odstop, s katero sta podpisnika soglašala (člen 4), da bosta z namenom realizacije tega sporazuma vzpostavila prvotno stanje, kot je bilo pred sklenitvijo Pogodbe, kar pomeni, da bo kupec (toženka) vrnil nepremičnino v last in posest prodajalcu (G. d.d.), prodajalec pa kupcu vrne celotno kupnino. Posest nad spornim kamnolomom je torej ponovno prešla na družbo G. d.d., lastništvo kamnoloma pa po pravilih o prenosu lastninske pravice na toženko nikoli ni prešlo.

14. Zaradi tega in ker pridobljen gramoz brez dvoma predstavlja plodove kamnoloma v smislu 20. člena SPZ, toženka po pravilnem stališču izpodbijane sodbe ne more biti neupravičeno prikrajšana za vrednost pridobljenega gramoza. Temeljno pravilo iz 59. člena SPZ je, da lastninska pravica na plodovih pripada lastniku stvari. Z ločitvijo od glavne stvari lastninsko pravico na plodovih v skladu z drugim odstavkom 59. člena SPZ sicer pridobi dobroverni posestnik (v obravnavani zadevi tožnica), je pa ta korist po pravilnem stališču izpodbijane sodbe (točka 37 obrazložitve) zaradi kasneje odpadle podlage neupravičena in je pridobitelj vrednost te koristi dolžan povrniti (glej komentar k 193. členu OZ – obseg vrnitve, OZ s komentarjem, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2003, 2. knjiga, stran 53). Iz navedenega izhaja, da so pravila stvarnega prava v zvezi z institutom lastninske pravice povezana s pravili obligacijskega prava, ki urejajo institut neupravičene pridobitve. Po pravilnem stališču izpodbijane sodbe tako dolžnost povrnitve dosežene koristi obstaja (le) v razmerju do lastnika kamnoloma, ki je oškodovan za vrednost plodov, ne pa v razmerju do toženke. Vsi nasprotni ugovori, da je bila toženka v spornem obdobju dejanski lastnik kamnoloma, da je bila njegov imetnik in je zato v skladu s prvim odstavkom 190. 193. in 198. členom upravičena do povrnitve dosežene koristi, so tako neutemeljeni.

Glede terjatve toženke z naslova koristi, ki bi jo lahko pridobila, če bi (v zanjo spornem obdobju od 23. 3. 2012 do 7. 11. 2013) sama uporabljala kamnolom; načrpala bi lahko gramoz oziroma rudnino v vrednosti 78.426,94 EUR (v pritožbi s tega naslova uveljavlja v skladu z ugotovitvijo izvedenke le še znesek 16.800,00EUR). Z naslova škode pa uveljavlja v pobot celih 78.426,94 EUR, saj je morala manjkajočo rudnino nadomestiti z nakupom pri drugih dobaviteljih Zatrjevana izgubljena korist

15. Toženka v pritožbi ne vztraja več pri izgubljeni koristi v znesku 78.426,94 EUR, ampak upoštevajoč mnenje izvedenke M.S.V. zatrjuje, da bi bilo mogoče v obdobju od 23. 3. 2012 do 7. 11. 2013 v kamnolomu S.S. (poleg miniranja dne 27. 9. 2012) pridobiti še gramoz v vrednosti 16.800,00 EUR in za to vrednost je toženka prikrajšana.

16. Pritožbena graja ni utemeljena. Sodišče druge soglaša s stališčem izpodbijane sodbe (točka 38 obrazložitve), da bi bila toženka, če bi imela kamnolom v posesti in bi navedeno vrednost gramoza sama pridelala, glede na nastalo situacijo (podpis listine - Sporazumni odstop z dogovorom med toženko in družbo G. d.d., da se za namene realizacije tega sporazuma vzpostavi prvotno stanje - vrnitev prejete kupnine in vrnitev kamnoloma), upoštevajoč razloge v točki 14 te odločbe, neupravičeno obogatena v razmerju do lastnika kamnoloma, ki bi bil prikrajšan za vrednost pridobljenega gramoza. Zgolj dejstvo, da tožnica v času, ko je imela kamnolom v posesti, ni pridobila več gramoza od tistega z miniranjem v septembru 2012, še ne pomeni, da znesek 16.800,00 EUR predstavlja korist, ki jo je dolžna povrniti toženki v smislu četrtega odstavka 111. člena OZ3. Sodišče druge stopnje v tem kontekstu soglaša z razlogi izpodbijane sodbe v točki 26 obrazložitve, da ima neupravičeno prikrajšani zahtevek z naslova neupravičene pridobitve le, če je prehod premoženja koristen za pridobitelja (če je od uporabe imel dejansko korist). Odločba VSL II Cp 3545/2009 z dne 9. 12. 2009, na katero se sklicuje pritožnica, ko zatrjuje, da pri verzijskem zahtevku ni nujno, da je pridobitelj stvari z njo neposredno okoriščen, pa za obravnavano situacijo ni uporabljiva. Nanaša se na situacijo, ko je nekdo neupravičeno (protipravno) zadrževal poslovne prostore in jih ni vrnil, pa četudi jih sam ni uporabljal, ker je bil na prestajanju kazni, je pa bil na drugi strani upravičenec do prostorov prikrajšan za odmeno za njihovo uporabo. Sicer pa sodišče druge stopnje soglaša tudi z razlogi izpodbijane sodbe v točki 39 obrazložitve (toženka jih v pritožbi izrecno ne izpodbija), da toženka, ki je le štiri dni po sklenitvi Pogodbe podpisala s tožnico Predpogodbo za isti predmet pogodbe, očitno kamnoloma ni imela namena uporabljati. Je pa imela s tako rekoč istočasnim nakupom in prodajo finančno korist (kupnina za isti predmet pogodbe je bila v kasneje sklenjenem pravnem poslu višja).

Zatrjevana škoda

17. Tudi v tej smeri so pritožbeni očitki toženke neutemeljeni. Res je, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje v točki 40 obrazložitve, da se večji del zatrjevane škode od celotnih 78.426,94 EUR nanaša na obdobje, ko po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje, tožnica kamnoloma itak ni imela v posesti (izjema sta dva računa v znesku 362,88 EUR in 221,41 EUR, nanjo v pritožbi opozarja toženka). Ne glede na to pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da iz dokazne presoje izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi tožnica v okviru uporabe kamnoloma ravnala krivdno (nedobroverno) in bi zato bila dolžna toženki povrniti (vsaj) del zatrjevane škode. V času od 23. 3. do 20. 12. 2013 je bila dobroverni posestnik kamnoloma, posest ji je prepustila prav toženka, zato ni podana že prva predpostavka odškodninske odgovornosti (protipravnost ravnanja).

Glede terjatve toženke z naslova uporabnine (najemnine) za uporabo kamnoloma za obdobje od 23. 3. 2012 do 7. 11. 2013 v višini 1.350,00 EUR/mesec, skupaj 26.325,00 EUR oziroma v višini 8.400,00 EUR, kolikor je z naslova najemnine toženka plačala družbi G. d.d. 18. Tožnica se pritožuje (le) zoper ugotovitev sodišča prve stopnje, da obstoji terjatev toženke v višini 8.400,00 EUR z naslova odmene za uporabo kamnoloma, ki jo je sodišče pobotalo s terjatvijo tožnice. O tem se je sodišče prve stopnje izreklo v točki 36, v točkah 42 do 44 ter v točkah 48 do 52 obrazložitve.

19. V zvezi s tem je neutemeljena pritožbena graja tožnice, da so razlogi odločbe v tem delu nejasni in da je zato podana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Res je, da se račun št. 009/13 z dne 15. 3. 2013, ki ga je toženka izstavila družbi G. d.d., nanaša na najemnino za uporabo žerjava za obdobje od 1. 1. do 15. 3. 2013 (družba G. d.d. ga je zavrnila oziroma uveljavljala v pobot svojo terjatev do toženke po Pogodbi z naslova uporabe kamnoloma) in da tožnica v tem času spornega kamnoloma ni (več) uporabljala, (po izpovedbi priče P.K. iz družbe G. d.d. naj bi ga uporabljala toženka - točka 44 obrazložitve), kar pa še ne pomeni, da so razlogi izpodbijane sodbe v tem delu nejasni. Tudi, če tožnica, kot je (pravilno) ugotovilo sodišče prve stopnje, v začetku leta 2013 ni več uporabljala kamnoloma, ga je pa uporabljala prej (od 23.3. do 20. 12. 2012), odmene za njegovo uporabo pa toženki (nesporno) ni plačevala, pa čeprav se je k temu zavezala v 7. členu Predpogodbe. Pri tem ni odločilno dejstvo, da je bila o višini najemnine obveščena šele v februarju 2013 (točka 49 obrazložitve). Je pa res, da je bila toženka (zaradi tožničinega odstopa od Predpogodbe) po pravilni presoji izpodbijane sodbe (točka 36 obrazložitve) prikrajšana le za znesek 8.400,00 EUR, kolikor je slednja izkazano plačala za uporabo kamnoloma oziroma je bil njen dolg s tega naslova pobotan s terjatvijo, ki jo je imela z naslova najema žerjava do družbe G. d.d. po zgoraj citiranem računu (8.400,00 EUR). Da bi plačala kaj več, ni izkazala.

20. Tudi oziroma predvsem zato v zadevi niso odločilna pritožbena zatrjevanja toženke, da je imela tožnica kamnolom v posesti vse od 23. 3. 2012 do 7. 1. 2013, in je zato dolžna plačati uporabnino za celotno obdobje. Tudi, če bi to držalo, pa po pravilnih ugotovitvah izpodbijane sodbe to ne drži, je dejstvo, da se na zatrjevani pravni podlagi (neupravičena pridobitev) s tega naslova lahko pobota le terjatev v že navedeni višini (8.400,00 EUR).

21. Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in na podlagi določb OZ o učinkih razvezane pogodbe (111. člen) in pravilih vračanja v primeru takšnega prenehanja pogodbe (190. in naslednji členi OZ), ob upoštevanju pravil stvarnega prava (20. in 59. člena), sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

22. Odločitev o zavrnitvi pritožb in potrditvi izpodbijane sodbe temelji na 353. členu ZPP.

23. Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. v zvezi s 154. členom ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, svoje stroške krije sama.

1 II Ips 539/2004 z dne 14. 9. 2016, II Ips 584/1995 z dne 9. 10. 1997, II Ips 14/1994 z dne 11. 5. 1995 2 VSL II Cpg 1691/2014 z dne 8. 12. 2014 in VSL II Cp 2027/2017 z dne 17. 1. 2018 3 Vsaka stranka dolguje drugi povračilo za koristi, ki jih je imela od tistega, kar je dolžna vrniti oziroma povrniti.