Jedro

Upravno sodišče Republike Slovenije je že v več svojih odločitvah zavzelo stališče, da je treba drugi odstavek 7. člena OT tolmačiti tako, da se upošteva število dejanj, ki tvorijo posamezno kaznivo dejanje. Za vsako posamezno dejanje v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja je namreč treba ugotavljati vse elemente kaznivega dejanja in njegove okoliščine, enako kot če to dejanje ne bi bilo sestavni del nadaljevanega kaznivega dejanja. Odvetnik mora torej pripraviti obrambo posebej za vsako od dejanj, ki tvorijo nadaljevano kaznivo dejanje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Izpodbijani sklep Organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Mariboru št. Bpp 765/2020 z dne 1. 3. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni od prejema te sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

_Iz izpodbijanega sklepa_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odvetniku A. A. za zastopanje obtoženega B. B., kot upravičenca do brezplačne pravne pomoči v zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. IV K 56924/2017, priznala odvetniške stroške v skupnem znesku 614,61 EUR, v presežku pa je zahtevek odvetnika za plačilo nagrade zavrnila.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da tožena stranka odvetniku ni v celoti priznala povišanja nagrade zaradi več kaznivih dejanj, ker je bil zoper upravičenca v teku postopek zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja, za storitev katerega je bil obsojen s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. IV K 56924/2017 z dne 17. 2. 2021. Po mnenju tožene stranke gre namreč pri nadaljevanem kaznivem dejanju za eno kaznivo dejanje, sicer sestavljeno iz več dejanj, ki pa so izgubila svojo samostojnost in se „zlila“ zgolj v eno kaznivo dejanje.

_Tožbene navedbe_

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju tudi: tožnik) je vložil tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da se je obtoženemu B. B. v obtožnici očitalo, da je storil 13 dejanj v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi s 54. členom KZ-1. Kot izhaja iz priloženega zapisnika Okrožnega sodišča v Mariboru IV K 56924/2017 z dne 17. 2. 2021, je razpravljajoča sodnica obtoženega B. B. za vsako od 13 dejanj posebej vprašala, ali ga je storil. Poudarja, da je moral kot zagovornik z upravičencem do brezplačne pravne pomoči za vsako od dejanj sestaviti ustrezno obrambo in je zaradi tega potreboval več časa, kot če bi se obtožencu očitalo zgolj kaznivo dejanje velike tatvine brez elementa nadaljevanega kaznivega dejanja. Tožena stranka bi mu tako morala skladno s tretjim (pravilno: drugim) odstavkom 7. člena Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) priznati 100% zvišanje v priglašeni višini 1780 točk. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in se zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Mariboru, organu za brezplačno pravno pomoč, v ponovni postopek, toženi stranki pa se naloži plačilo stroškov skupaj z DDV in zakonskimi zamudnimi obrestmi.

_Navedbe tožene stranke_

4. Tožena stranka je dne 21. 4. 2021 sodišču posredovala upravni spis št. Bpp 765/2020 in podala odgovor na tožbo, v katerem je navedla, da vztraja pri svoji odločitvi. Sklicuje se na obrazložitev iz izpodbijanega sklepa in še dodaja, da je upravičenec do brezplačne pravne pomoči storil več istovrstnih časovno povezanih dejanj, storjenih na enak ali podoben način, zaradi česar je treba nadaljevano kaznivo dejanje, za katerega je bil upravičenec do brezplačne pravne pomoči obsojen, presojati kot eno kaznivo dejanje, za katero mu je bila tudi izrečena kazen (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS, številka I Ips 345/2005).

5. Sodišče je s prejetimi vlogami v tem upravnem sporu seznanilo tudi upravičenca do brezplačne pravne pomoči (drugi odstavek 19. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), ki pa svojega odgovora ni podal, niti ni kakorkoli drugače uveljavljal svoje udeležbe v tem sodnem postopku.

**K točki I izreka:**

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je bil tožnik z odločbo tožene stranke Bpp 765/2020 z dne 14. 7. 2020 določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči upravičencu B. B. za zastopanje pred sodiščem prve stopnje v kazenskem postopku, ki je v teku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru pod opr. št. IV K 56924/2017. Prav tako ni sporno, da je odvetnik opravil storitve brezplačne pravne pomoči in pravočasno vložil stroškovnik za opravljene storitve. Sporno je le vprašanje, ali gre v primeru nadaljevanega kaznivega dejanja za eno očitano dejanje, kot je zavzela stališče tožena stranka, ali za več očitanih dejanj, kar skladno z drugim odstavkom 7. člena OT utemeljuje zvišanje vrednosti za drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje za 25 odstotkov, vendar največ za 100 odstotkov.

8. Upravno sodišče Republike Slovenije je že v več svojih odločitvah1 zavzelo stališče, da je treba drugi odstavek 7. člena OT tolmačiti tako, da se upošteva število dejanj, ki tvorijo posamezno kaznivo dejanje. Za vsako posamezno dejanje v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja je namreč treba ugotavljati vse elemente kaznivega dejanja in njegove okoliščine, enako kot če to dejanje ne bi bilo sestavni del nadaljevanega kaznivega dejanja. Odvetnik mora torej pripraviti obrambo posebej za vsako od dejanj, ki tvorijo nadaljevano kaznivo dejanje. Takšno stališče je zavzeto predvsem iz razloga, ker z vidika obrambe ni nepomembno, ali se obtožencu v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja očita manjše ali večje število dejanj. Od kriminalne količine (števila, narave in teže kaznivih dejanj, ki so sicer zajeta znotraj nadaljevanega kaznivega dejanja) pa je odvisna tudi izbira oziroma višina izrečene sankcije.

9. Sodišče pri tem še dodatno pojasnjuje, da je OT iz leta 2000 v takrat veljavnem drugem odstavku 10. člena izrecno določala, da se zviša skupna cena storitve za vsako nadaljnje _obravnavano kaznivo dejanje_, zato je v času veljavnosti takratne tarife upravni odbor Odvetniške zbornice sprejel stališče, da odvetnikom ne pripada dodatek (25% oziroma največ 100%) za vsako posamezno dejanje znotraj okvira nadaljevanega kaznivega dejanja. Dne 12. 7. 2003 je nato stopila v veljavo nova OT, kjer je bilo v drugem odstavku 8. člena, smiselno enako kot v sedaj veljavnem drugem odstavku 7. člena OT, določeno, da se za zagovarjanje obdolženca v kazenskem postopku zviša skupna vrednost storitve za vsako drugo in vsako nadaljnje _očitano dejanje_ za 25%, vendar največ za 100%. Po presoji sodišča je utemeljeno sklepati, da je bila sprememba sprejeta ravno z razlogom, da se odvetnikom prizna dodatek za vsako drugo in nadaljnje očitano dejanje tudi v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja, ne pa več (samo) za vsako nadaljnje kaznivo dejanje.

10. Ker je tožena stranka pri izdaji izpodbijanega sklepa nepravilno uporabila materialno določbo drugega odstavka 7. člena OT, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo, v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1, vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Tožena stranka bo morala pri ponovnem odločanju upoštevati četrti odstavek 64. člena ZUS-1. 11. Sodišče je na podlagi 2. točke drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti.

**K točki II izreka:**

12. Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Ker je tožečo stranko v tem postopku po pooblastilu zastopal odvetnik, je po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika upravičena do povrnitve priglašenih stroškov v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki. Sodna taksa bo tožeči stranki vrnjena po uradni dolžnosti.

13. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi s 378. členom OZ – enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

1 prim. sodbe opr. št. III U 157/2018 z dne 10. 7. 2020 (na katero se v tožbi sklicuje tožnik in jo tudi prilaga), III U 294/2018-12 z dne 10. 7. 2020 in III U 51/2019 z dne 21. 10. 2021.