Jedro

Za odločitev o statusu žrtve vojnega nasilja - izgnanca ni relevantna okoliščina, ali je bila oseba prisilno izseljena iz svojega doma v kraj znotraj ali izven slovenskega zasedenega območja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 573/99-6 z dne 10.4.2000.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 24.2.1999 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka v revizijskem postopku po uradni dolžnosti odpravila odločbo Upravne enote K. z dne 21.1.1998 ter odločila, da se tožniku ne prizna statusa in pravic žrtev vojnega nasilja - izgnanca.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da tožena stranka ni pravilno uporabila določb Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, v nadaljevanju ZZVN) in zaradi tega svojo odločitev utemeljuje tudi s pravno nerelevantnimi dejstvi, ki po ZZVN ne predstavljajo dejanske podlage za odločanje o pravici stranke. V skladu s 1. odstavkom 2. člena ZZVN, ki je veljal v času odločanja prvostopnega upravnega organa, je za pridobitev statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - izgnanca, pravno relevantna le okoliščina, da je okupator osebo prisilno izselil. Za to, da je izselitev šteti za prisilno, pa je dovolj, da je s strani okupatorja podana sila, izražena v prisilnem ukrepu, ki prizadetemu (z izselitvijo v ožjem pomenu besede in prepovedjo vrnitve) onemogoči nadaljnje prebivanje v kraju stalnega prebivališča in s tem določi bivanje na nekem drugem območju v drugačnih razmerah. Razdalja med kraji pri tem ni bistvena. Glede na zakonsko opredelitev izgnanstva je bistveno, če oziroma kdaj se je tožnik smel vrniti tja, od koder je bil prisilno izseljen. Nikjer v zakonu pa ni določeno območje, kamor bi morala biti oseba prisilno izseljena oziroma izgnana. Iz listin in podatkov spisa izhaja, da je bila tožnikova mati s strani Gestapa dne 5.11.1941 zaprta v zaporih v B., tožnik pa je bil z ostalimi člani družine prisilno izseljen iz njihovega doma v T. v R., kjer so bili pod strogim nadzorom Gestapa, zato je mogoče utemeljeno sklepati, da je bil tožnik 12.12.1941 prisilno izgnan v R. in da se na svoj dom v Tržiču ni smel vrniti. Ker je tožena stranka nepravilno uporabila ZZVN je sodišče prve stopnje izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo morala tožena stranka v skladu z navedenim ponovno preizkusiti odločbo prvostopnega upravnega organa.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz razlogov, navedenih v 72. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS). Navaja, da je ob sprejemanju zakona zakonodajalec izhajal iz znanih zgodovinskih dejstev, da je nemški okupator prisilno izseljeval slovensko prebivalstvo najprej v Srbijo, na Hrvaško in Bosno ter nato še v Nemčijo, ni pa izseljeval znotraj slovenskega zasedenega območja. Sodišče prve stopnje širi pojem izgnanca na kategorijo oseb, ki ob sprejemu ZZVN s strani zakonodajalca ni bila mišljena, to je prisilna izselitev znotraj zasedenega slovenskega ozemlja. V ZZVN ni bilo potrebno posebej opredeliti območja, kam so bile osebe s strani nemških zasedbenih oblasti prisilno izseljene, ker iz splošno znanega zgodovinskega dejstva izhaja, kam je nemški okupator izseljeval prebivalstvo, zlasti še v času, ki ga tožnik uveljavlja kot datum prisilne izselitve. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči o stvari oziroma podrejeno, da vrne zadevo v ponovno presojo sodišču prve stopnje.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. ZZVN določa, da je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih pomagačev (1. člen ZZVN). V 2. in 4. členu ZZVN so našteta nasilna dejanja in prisilni ukrepi, zaradi katerih imajo osebe, ki so jim bile izpostavljene med drugo svetovno vojno, priznan status žrtve vojnega nasilja ter iz tega naslova izhajajoče različne pravice.

Žrtev vojnega nasilja - izgnanec po tem zakonu je ob pogojih iz 1. člena ZZVN oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ZZVN ne določa območja, kamor bi morala biti oseba prisilno izseljena ali izgnana, zato tudi po presoji pritožbenega sodišča za odločitev o statusu žrtve vojnega nasilja - izgnanca ni relevantna okoliščina, ali je bila oseba prisilno izseljena iz svojega doma v kraj znotraj ali izven slovenskega zasedenega območja. Pač pa je za odločanje o izpolnjevanju pogojev iz 1. in 2. člena ZZVN pravno pomembna (relevantna) okoliščina, ali je bila oseba neposredno izpostavljena nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom, ki morajo biti dejansko podani, kar je potrebno v vsakem primeru posebej ugotoviti. Le na takšni podlagi je mogoče presoditi, ali so podani pogoji, da se tožniku prizna status žrtve vojnega nasilja. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, pritožbeni ugovori pa so neutemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.