Jedro

Drugi odstavek 24. člena ZJSRS določa, da mora biti zahteva za uveljavitev pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca vložena najkasneje v 90 dneh od datuma prenehanja delovnega razmerja. Ker je bila zahteva tožnice vložena po izteku 90-dnevnega prekluzivnega roka, sta odločbi tožene stranke, ki jih je tožnica v tem individualnem delovnem sporu izpodbijala, zakoniti.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

2. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za odpravo odločbe A. z dne 4. 5. 2017 in odločbe B. z dne 30. 6. 2017 in tožbeni zahtevek, na podlagi katerega naj bi ji bil dolžan toženec izdati odločbo, s katero bodo na podlagi Zakona o javnem štipendijskem, razvojnem, invalidskem in preživninskem skladu RS tožnici priznane pravice iz naslova insolventnosti delodajalca v 30 dneh in pod izvršbo. V II. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške pravdnega postopka, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je zoper toženo stranko dne 24. 8. 2017 vložila tožbo zaradi uveljavitve pravic iz naslova insolventnosti delodajalca. V tožbi je navedla, da je bil rok za uveljavljanje pravic iz naslova insolventnosti delodajalca upravičeno zamujen, ker je upravni organ opustil dolžnosti, ki mu jih nalagajo predpisi. V pritožbi navaja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani stečajnega upravitelja prejela 16. 12. 2016, ob vročitvi odpovedi pa so bili prisotni tudi predstavniki C.. Glede na 7. člen Zakona o splošnem upravnem postopku in ob upoštevanju 10. člena Zakona o javnem štipendijskem, razvojnem, invalidskem in preživninskem skladu RS bi morala uradna osebe C., ki je bila prisotna ob vročanju odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožnico in ostale delavce obvestiti, da je potrebno za uveljavljanje pravic na skladu predložiti posebno zahtevo, ki se jo preko ustreznega obrazca ... tudi odda na C., vendar pa tega ta oseba ni storila. Drugi odstavek 7. člena ZUP je namreč namenjen ravno temu, da stranka zaradi svojega nepoznavanja predpisov ne izgubi oziroma opusti uveljavljane pravice, ki ji gre po materialnih predpisih, zato opustitev opozorila na uveljavljanje pravice s strani uradne osebe kaže na opravičenost zamude stranke. Tožnica je 17. 2. 2017 pooblaščenca pooblastila le za vložitev terjatve v stečajnem postopku, ne pa tudi za podajo zahteve na jamstveni sklad. Iz navedenega je razvidno, da do zamude ni prišlo zaradi neaktivnosti tožnice, temveč zaradi opustitve dolžnosti uradne osebe, ki ni ravnala v skladu s 7. členom ZUP in posledično kršitve načela varstva pravic v upravnem postopku. Priglaša stroške sodne takse za pritožbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

5. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je tožnici delovno razmerje pri delodajalcu prenehalo 16. 12. 2016 zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ji je bila podana na podlagi 104. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Nad tožničinim delodajalcem je bil namreč začet stečajni postopek. Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožnica svoje terjatve iz delovnega razmerja prijavila v stečajnem postopku, kopijo te prijave pa je dne 20. 3. 2017 vložila tudi na A.. Poleg tega je tožnica na navedeni sklad 26. 4. 2017 naslovila tudi zahtevo za poravnavo obveznosti iz naslova pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca. To zahtevo je sklad prejel 28. 4. 2017. Ker je sklad ugotovil, da je bila zahteva z dne 20. 3. 2017 vložena po izteku roka iz drugega odstavka 24. člena Zakona o javnem štipendijskem, razvojnem, invalidskem in preživninskem skladu RS (ZJSRS; Ur. l. RS, št. 25/1997 in nadalj.) je z odločbo z dne 4. 5. 2017 to zahtevo zavrgel. Zoper navedeno odločbo je tožnica vložila pritožbo, ki pa je bila zavrnjena z odločbo drugostopenjskega organa z dne 30. 6. 2017. 6. Drugi odstavek 24. člena ZJSRS določa, da mora biti zahteva za uveljavitev pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca vložena najkasneje v 90 dneh od datuma prenehanja delovnega razmerja. Ker je sodišče prve stopnje v postopku ugotovilo, da je bila zahteva vložena po izteku 90-dnevnega prekluzivnega roka, je zaključilo, da sta odločbi tožene stranke, ki jih je tožnica v tem individualnem delovnem sporu izpodbijala, zakoniti, zato je njen tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (tudi glede njenega zahtevka, da ji je dolžna tožena stranka izdati odločbo, s katero bo na podlagi ZJSRS tožnici priznana pravica iz naslova insolventnosti delodajalca).

7. Z zgoraj opisanimi zaključki soglaša tudi pritožbeno sodišče. Rok iz drugega odstavka 24. člena ZJSRS je nepodaljšljiv prekluzivni rok, zato na tek tega roka ne more vplivati niti zatrjevano nepravilno ravnanje predstavnika C.. Glede na to, da je bila tožničina zahteva za priznanje pravic zaradi insolventnosti delodajalca prepozna, sta odločbi tožene stranke zakoniti. Tožnica v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji pravočasnosti njene zahteve upoštevati dejstvo, da je predstavnik C., ki je na podlagi 10. člena ZJSRS del strokovnih, administrativnih in tehničnih nalog za uveljavljanje pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca opravljal za sklad, ni poučil o njenih pravicah po ZJSRS (skladno s 7. členom Zakona o splošnem upravnem postopku; ZUP, Ur. l. RS, št. 80/1999 in nadalj.), kar naj bi bil razlog za prepozno vložitev zahteve. Kot je bilo že ugotovljeno, tudi morebitno nepravilno ravnanje delavca sklada ne vpliva na tek zakonsko določenega prekluzivnega roka iz drugega odstavka 24. člena ZJSRS, saj prekluzivni roki niso podaljšljivi.

8. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, saj niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.