Jedro

Določbe 61. člena ZD specialno urejajo le omejeno uveljavljanje neveljavnosti (drugače kot to urejajo določbe OZ glede neveljavnosti pogodb – 93. oziroma 95. člen OZ), materialnopravno zgrešeno pa je stališče, da ni mogoč ugotovitveni zahtevek v primeru oporočiteljeve nesposobnosti za razsojanje ali zaradi tega, ker oporočitelj še ni bil star 15 let.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrača sodišču sodišča prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje kot neutemeljena zavrnilo tako zahtevek tožnice za ugotovitev neveljavnosti oporoke A. J. pred pričami z dne 25. 1. 2012, (1) kot tudi podrejeni zahtevek za razveljavitev navedene oporoke. Posledično ji je naložilo, da je dolžna toženki povrniti pravdne stroške v znesku 2.167,80 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da tožnica nima ugotovitvenega zahtevka (določilo 61. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) predvideva postavitev zahtevka za razveljavitev oporoke, če je bil zapustnik nesposoben za razsojanje, in ne zahtevka za ugotovitev njene neveljavnosti); takšno naj bi bilo enotno stališče novejše sodne prakse in splošno sprejeto stališče pravne teorije. Sicer pa gre za spor med dediči o zapuščini (v obravnavanem primeru glede veljavnosti oporoke), ki se nanaša na celotno zapuščino in na vse dediče, zato gre za spor o nedeljivem pravnem razmerju. V sporu o veljavnosti oporoke, ki se tiče vseh dedičev in celotne zapuščine, so vsi dediči nujni sosporniki in morajo v pravdi sodelovati vsi, bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani, ne glede na njihove morebitne izjave priznanja pred pravdo. Toženka sama kot oporočna dedinja zato ni stvarno legitimirana za nobenega od zahtevkov tožnice, tako da je tožena napačna stranka ter neutemeljen (tudi) zahtevek za razveljavitev oporoke.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz „vseh pritožbenih razlogov“ (2) pritožuje tožnica s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da sodba ni pravilna/zakonita. Stališče sodišča prve stopnje, da toženka sama kot oporočna dedinja ni stvarno legitimirana za nobenega od zahtevkov tožnice, tako da je tožena napačna stranka, je napačno. Zakoniti dediči v obravnavani zadevi niso nujni enotni sosporniki. Ker oporoka, ki se izpodbija, obstaja, zakoniti dediči (torej dediči, ki bi dedovali, če oporoka ne bi obstajala) sploh še niso dediči in kot takšni niso v nobeni pravni skupnosti. Glede na to, da je oporočitelj sestavil oporoko, ki je za tožnico sicer neveljavna, in v kateri je določil kot oporočno dedinjo toženko, je jasno, da je premoženje na podlagi 132. člena ZD prešlo na toženko kot edino oporočno dedinjo s trenutkom zapustnikove smrti. Ker je bila narejena oporoka in ker bi zakoniti dediči dedovali v tretjem dednem redu (uveljavljanje nujnega dednega deleža – možne kombinacije zakonitega in oporočnega dedovanja), je jasno, da je premoženje zapustnika v smislu 132. člena ZD prešlo zgolj in samo na toženko kot oporočno dedinjo. Zakoniti dediči bi oziroma bodo postali pravna skupnost le v primeru, če bo oporoka pokojnega A. J. razveljavljena, do takrat pa je edino toženka tista, ki je pasivno legitimirana v tej pravdi. Tako tudi komentar ZPP (II. knjiga Pravdni postopek, Zakon s komentarjem GV in UL RS 2010, stran 258), kjer je jasno in nedvoumno navedeno, da so pri tožbi za razveljavitev oporoke nujni sosporniki vsi tisti, v korist katerih je oporočitelj razpolagal v oporoki, to je oporočni dediči. Zakoniti dediči, ki se niso odločili za vložitev tožbe, niso nujni sosporniki. Napačen je tudi zaključek sodišča, da morajo biti tisti zakoniti dediči, ki niso vložili tožbe, zajeti v isti pravdi kot tožena stranka, saj ZPP ne pozna „deljenega“ nedeljivega pravnega razmerja. To pomeni, da bi potem obstajali dve pravni skupnosti in ne več nedeljiva pravna skupnost. Tako bi obstajala pravna skupnost dediča (dedičev), ki bi tožbo vložili (aktivna pravna skupnost) in pravna skupnost zakonitih dedičev ter oporočnega dediča, ki imajo različne pravne interese (pasivna pravna skupnost). V takem primeru pa je pojmovno nemogoče zagotoviti enotno rešitev spora za vse udeležence. Sodišče je namreč bodisi zahtevku ugodi bodisi ga zavrne. Ena stran zmaga in druga izgubi, kar pomeni, da spor ni rešen enotno, ravno nasprotno. Spor je za isti krog oseb – zakoniti dediči – rešen različno. Pravnomočno razveljavljena oporoka ima tudi pravni učinek zoper vse. V takšnem primeru se deduje na podlagi zakona in zakoniti dediči so v zapuščinskem postopku poklicani k dedovanju in se imajo v tem postopku možnost izjaviti o tem, ali dediščino sprejemajo ali ne. Po pravnomočni razveljavitvi oporoke se bo prekinjen zapuščinski postopek nadaljeval in bo o tem, kdo je dedič, odločilo zapuščinsko sodišče. O tem, kdo je dedič, ne odloča pravdno sodišče. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče, ki na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava, ugotavlja, da je v obravnavani zadevi zgrešeno že stališče sodišča prve stopnje, da tožnica nima zahtevka za ugotovitev neveljavnosti oporoke A. J. pred pričami. Iz sodbe VS II Ips 336/2009 bi bilo mutatis mutandis sicer res mogoče sklepati, da tožeča stranka zaradi oporočiteljeve oporočne nesposobnosti nima na razpolago ugotovitvenega zahtevka, pač pa le oblikovalnega (konstitutivnega) za razveljavitev oporoke. A iz sklepa VS II Ips 240/2012 (ponovno mutatis mutandis) sledi drugačno stališče (upoštevajoč oporoko kot enostranski pravni posel). Iz citirane odločbe VS sledi, da oporoka poslovno (oporočno) nesposobne osebe sploh ne nastane, je ni (nična). In ker je ni (je nična), je tudi razveljaviti ni mogoče (naše obligacijsko pravo pozna le dve civilnopravni sankciji za neveljavne posle – ničnost in izpodbojnost, zato za neobstoječ obligacijskopravni posel lahko pridejo v poštev le enake sankcije kot pri absolutno neveljavnem (ničnem) obligacijskopravnem poslu). Kadar je očitno, da do nastanka pravnega posla ni prišlo, ravnanje strank ne more imeti nikakršnih pravnoposlovnih posledic. Določba prvega odstavka 61. člena ZD zato še zdaleč ni jasna (v nasprotju s sodbo VS II Ips 336/2009) glede razveljavitve oporoke zaradi oporočiteljeve nesposobnosti za razsojanje. Pritožbeno sodišče pri tem ocenjuje, da določbe 61. člena ZD specialno urejajo le omejeno uveljavljanje neveljavnosti (drugače kot to urejajo določbe OZ glede neveljavnosti pogodb – 93. oziroma 95. člen Obligacijskega zakonika – OZ), materialnopravno zgrešeno pa je stališče, da ni mogoč ugotovitveni zahtevek v primeru oporočiteljeve nesposobnosti za razsojanje ali zaradi tega, ker oporočitelj še ni bil star 15 let. 5. Po oceni pritožbenega sodišča pa je zgrešeno tudi stališče sodišča prve stopnje glede obstoja pasivne legitimacije toženke, edine oporočne dedinje, kot utemeljeno opozarja tožnica v pritožbi. Pri tožbi za ugotovitev neveljavnosti oporoke ali tožbi za razveljavitev oporoke so jasno nujni sosporniki vsi tisti, v korist katerih je oporočitelj razpolagal z oporoko, to je oporočni dediči, ne pa tudi zakoniti dediči. Napačno je zato stališče sodišča prve stopnje o zgrešeni pasivni legitimaciji v obravnavani zadevi.

6. Ker zaradi zgrešenih materialnopravnih izhodišč sodišče prve stopnje relevantnega dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo, je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP moralo pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, da ugotovi relevantno dejansko stanje, ki ga zaradi napačnega izhodišča v obravnavani zadevi sploh ni ugotavljalo.

7. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

(1) Zahtevka, za katera sodišče prve stopnje navaja, da gre za primarnega in prvega podrejenega (podrednega), sta identična; gre za en (ugotovitveni) zahtevek;

(2) Pritožnica ima očitno v mislih pritožbene razloge, naštete v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), to je zmotno in/ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, bistvene kršitve postopkovnih določb ter zmotno uporabo materialnega prava.