Jedro

S tem ko je sodišče prve stopnje v soglasju s strankami prebralo izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev, je ravnalo v skladu z določilom 2. odstavka 340. člena ZKP.

Pravnega jamstva iz 29. člena Ustave Republike Slovenije, ki vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotavlja tudi pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist, ni mogoče razlagati tako, da je sodišče dolžno izvesti vsak dokaz, ki ga predlaga obramba. Glede na načelo proste presoje dokazov namreč sodišče odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo, kar pomeni, da sme zavrniti dokazni predlog tudi, ko ugotovi, da je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.

Izrek

Zahteva obs. M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. M.K. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 80.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

Obs. M.K. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Ljutomeru z dne 15.3.2001 spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ. Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 2. odstavku 133. člena KZ določilo kazen 4 mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 6.2.2002 pritožbo zagovornika obs. M.K. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obs. M.K. v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi "drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe." Predlaga, da Vrhovno sodišče "glede na naravo kršitve pozitivne zakonodaje" s sodbo v celoti razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in odločbo višjega sodišča. V zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je prvostopenjsko sodišče kršilo njegova pravna jamstva v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave Republike Slovenije, prav tako pa tudi določilo 16. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), kar vse je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, in sicer zato, ker ni ugodilo predlogu njegovega zagovornika za zaslišanje izvedenca medicinske stroke na glavni obravnavi. S tem je po njegovem stališču kršilo načelo neposrednosti.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije svetnik mag. J.F. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navedel, da sodišče s pravnomočno sodbo in v postopku, ki je tekel pred njeno izdajo, ni kršilo zakona.

Izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke je na glavni obravnavi prebralo v soglasju s strankami, torej v skladu z določilom 2. odstavka 340. člena ZKP. Zavrnitev dokaznega predloga obsojenčevega zagovornika, da se zasliši drug izvedenec medicinske stroke, pa je v razlogih sodbe jasno in popolno obrazložilo.

Zahteva obs. M.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določilu 29. člena Ustave Republike Slovenije, na katero se sklicuje obsojenec, mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena tudi pravica, da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist, po določilu 16. člena ZKP, na katerega se obsojenec prav tako sklicuje, pa imata v kazenskem postopku, kolikor zakon ne določa drugače, obdolženec in tožilec položaj enakopravnih strank (1. odstavek 16. člena ZKP), obdolženec pa ima pravico navajati dejstva in dokaze, ki so mu v korist (3. odstavek 16. člena ZKP). V kazenskem postopku ni bilo kršeno nobeno od navedenih določil. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 15.3.2001, na kateri sta bila navzoča obsojenec in njegov zagovornik, je razvidno, da je sodišče prve stopnje v soglasju s strankami prebralo izvedensko mnenje dr. A.N., ki ga je podal 8.5.1998, in dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 2.3.2001. Sodišče je torej ravnalo v skladu z določilom 2. odstavka 340. člena ZKP, po katerem sme sodišče s soglasjem strank odločiti, da se zapisnik o prejšnjem zaslišanju izvedenca oziroma njegov pisni izvid in mnenje prebereta tudi, če izvedenec ni navzoč, ne glede na to, ali je bil povabljen na glavno obravnavo. Tako ni utemeljeno obsojenčevo zatrjevanje, da prvostopenjsko sodišče ni ugodilo predlogu njegovega zagovornika, da se sodni izvedenec medicinske stroke zasliši na glavni obravnavi. Obsojenčev zagovornik je na glavni obravnavi sicer res predlagal, "da se glede na obdolženčev zagovor" postavi drugega izvedenca medicinske stroke, vendar prvostopenjsko sodišče temu dokaznemu predlogu ni ugodilo, je pa v obrazložitvi sodbe navedlo razloge za tako odločitev. V zvezi z obsojenčevi navedbami, da je sodišče zato kršilo 29. člen Ustave Republike Slovenije, ki vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotavlja tudi pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist, je potrebno poudariti, da si tega jamstva ni mogoče razlagati tako, da je sodišče dolžno izvesti vsak dokaz, ki ga predlaga obramba, kajti glede na načelo proste presoje dokazov sodišče odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo, torej da sme zavrniti dokazni predlog tudi, ko ugotovi, da je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.

Zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka niso podane. Zato je Vrhovno sodišče obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.