Jedro

Trgovina na drobno je dejavnost za katero je potreben poslovni prostor, zato je obrtno dovoljenje za takšno dejavnost mogoče izdati le, če ustanovitelj razpolaga s poslovnim prostorom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Oddelka za podjetništvo in obrt občine z dne 6.5.1992, s katero tožnikoma dovoljuje ustanovitev skupne obratovalnice - trgovine na drobno v poslovnem prostoru. V obrazložitvi ugotavlja, da je sporna odločba nezakonita, ker pritožnikoma, ki zatrjujeta solastninsko pravico na skupnih prostorih v bloku, ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. Oba zatrjujeta, da nista dala soglasja za spremembo namembnosti skupnega prostora, zato bo organ prve stopnje moral ugotoviti, ali imata tožnika za opravljanje poslovne dejavnosti ustrezne poslovne prostore pridobljene v skladu z zakonom.

Tožnika v tožbi uveljavljata tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi navajata, da sta skupno obratovalnico v kleti - kolesarnici bloka ustanovila na željo stanovalcev in krajanov tega območja. Skupnost stanovalcev je tožniku dala soglasje za uporabo spornega prostora. Tožnik je s skupnostjo stanovalcev 25.3.1992 sklenil tudi najemno pogodbo, s čemer so bili izpolnjeni pogoji glede razpolaganja s poslovnim prostorom. Soglasje za preureditev skupnega prostora za stanovanje št. 5 je dal tudi oče ki je očitno takšno soglasje dal v imenu svojega sina. Poleg tega takrat še ni bil lastnik stanovanja in je vprašljiva njegova aktivna legitimacija v upravnem postopku. v tem bloku res "poseduje" enosobno stanovanje, vendar je bila v času zbiranja podpisov na zdravljenju. Kasneje je gotovo zvedela za preureditev skupnega prostora za trgovino in se temu ni protivila in je tako molče dala svoj pristanek. Poleg tega je organ druge stopnje zanemaril, da pritožnika na skupnem prostoru participirata le s 6 točkami, kar predstavlja 1 m2 površine. Predlagata, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo. Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila. Prizadeti stranki in v odgovoru na tožbo ponavljata pritožbene navedbe in predlagata, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožnika sama navajata, da pritožnika J. in D. participirata na skupnem prostoru s 6 točkami. Pravico do skupnega prostora tako priznavata tudi D., zato mu je v upravnem postopku za varstvo njegovih pravic bil utemeljeno dan položaj stranke (49. člen ZUP). V obravnavani zadevi gre za izdajo obrtnega dovoljenja za prodajo na drobno v poslovnih prostorih v M. Gre torej za dejavnost, za katero je potreben poslovni prostor, vendar je sporno ali tožnika imata poslovni prostor. Tožnika v tožbi sama navajata, da sta v poslovni prostor preuredila skupne prostore v bloku. Organ prve stopnje sicer pravilno ugotavlja, da se obrtno dovoljenje izda prosilcu, če izpolnjuje pogoje iz 89. člena obrtnega zakona (Uradni list SRS, št. 35/88, 24/89 - OZ), ki med drugim določa, da prosilec mora imeti tudi poslovni prostor, razen v primerih, ko ta ni potreben. Vendar iz odločbe prve stopnje ni razvidno, da bi organ prve stopnje ugotavljal, ali tožnika imata poslovni prostor. Odločilna dejanska okoliščina je torej nepopolno ugotovljena. Zato je tožena stranka na pritožbo pritožnikov, ki sta s kupoprodajnimi pogodbami dokazovala lastninsko pravico za stanovanji v etažni lastnini v tej stavbi, utemeljeno odpravila izpodbijano odločbo in naložila organu prve stopnje, da ugotovi ali tožnika imata ustrezne poslovne prostore. Sporno namreč ni, da sta tožnika v poslovni prostor preuredila skupne prostore v kleti stavbe. Po izrecni določbi 3. odstavka 12. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list RS, št. 18/91, 19/91 - ZSR) pa so skupni prostori v večstanovanjski hiši v solastnini vseh etažnih lastnikov. Skupne prostore, na katerih imajo solastniki solastninske deleže, je dopustno preurediti, če investitor sklene pogodbo v pisni obliki z vsemi solastniki (14. člen). Navedeni zakon velja od 18.10.1991 dalje in s tem dnem je prenehal veljati tudi zakon o stanovanjskem gospodarstvu (159. člen). Zato se tožnika ne moreta uspešno sklicevati na soglasje skupnosti stanovalcev in sklenjeno najemno pogodbo z dne 25.3.1992, saj je le-ta bila sklenjena po uveljavitvi zakona o stanovanjskih razmerjih. Organ prve stopnje bo tako moral v skladu z napotili tožene stranke ugotoviti, ali tožnika razpolagata s poslovnim prostorom v skladu z veljavnimi predpisi.

Uveljavljena tožbena razloga torej nista podana, zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Pravila ZUP in ZUS je sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiške predpise.