Jedro

Če lokacijska informacija vsebuje opozorilo, da se pripravljajo spremembe oziroma nov prostorski akt, investitor ni upravičen do povrnitve škode, nastale zaradi zaupanja v lokacijsko informacijo.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 772,50 EUR njenih stroškov odgovora na pritožbo v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tedaj dalje.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je zaradi umika s sklepom ustavilo postopek glede primarnega tožbenega zahtevka za vzpostavitev prejšnjega stanja in prepovedi bodočih vznemirjanj (I. tč. izreka), s sodbo pa je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek za plačilo 34.763.800,00 SIT z zamudno in stroškovno posledico (II. tč. izreka). Odločilo je še, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 5.094,61 EUR njenih pravdnih stroškov, prav tako z zamudno posledico (III. tč. izreka).

(2) Zoper sodbo (ne pa tudi sklep) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem priglaša pritožbene stroške. Ponavlja trditve, da je na svoji nepremičnini želel graditi dve stanovanjski hiši, zaradi česar je začel opravljati pripravljalna dela in pridobivati ustrezno dokumentacijo. Njegova namera je bila toženi stranki znana, a je prva toženka vseeno naročila drugi toženki, da prekoplje tožnikovo zemljišče zaradi napeljave fekalnega voda. Po opravljenem posegu, ki je bil izvršen brez soglasja tožnika, je tožena stranka zemljišče sicer zasula in poravnala, vendar je pod zemljiščem ostala vsa napeljava fekalnega voda, na zemljišču pa je vidnih 11 betonskih jaškov, visokih od 5 do 25 cm. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da vzročna zveza ni podana, češ da bi tožnik glede na Odlok o spremembah in dopolnitvah odloka o prostorskih ureditvenih pogojev za plansko celoto Š 14 V. na svoji parceli tako ali tako lahko gradil le eno stanovanjsko hišo (in ne dveh), katere izgradnja je mogoča tudi po spornem posegu. S tožbenim zahtevkom je namreč zahteval razliko med vrednostjo zemljišča v letu 2003, ko je bila izdelana lokacijska informacija (na podlagi katere se je odločil za gradnjo), ter vrednostjo istega zemljišča po opravljenih posegih tožene stranke. Dejansko stanje je v tem delu nepopolno ugotovljeno kljub postavitvi izvedenca, saj je slednji izračunal le vrednost zemljišča po posegu, ne pa tudi vrednosti pred posegom. V izvedenskem mnenju je tako zapisal, da je omenjene vrednosti težko ugotavljati, ker je že pred napeljavo fekalnega voda veljal Odlok, ki je prepovedoval izdajo gradbenih dovoljenj (tč. 6. izvedenskega mnenja). Pojasnjuje, da na izvedensko mnenje res ni imel pripomb, vendar te sploh niso mogoče, preden izvedenec v celoti ne opravi dela, ki mu je bilo naloženo. Meni, da pobuda izvedencu, naj v nakazani smeri izvedensko mnenje dopolni, sodi v okvir materialnega procesnega vodstva. Opozarja tudi na določbe Zakona o urejanju prostora (Ur. l. RS, št. 110/2002, s spremembami; od tu ZUreP-1), ki urejajo služnost v javno korist. Posebej se sklicuje na določbo 8. odst. 110. čl. ZUreP-1, ki nastanek škode oziroma zmanjšanje vrednosti nepremičnine predvideva kot neogibno posledico ustanovitve služnosti. Tožena stranka se je z nezakonitim posegom izognila postopku ustanovitve služnosti in tožnika prikrajšala za možnost uveljavljanja škode po določilih ZUreP-1. Neutemeljena se mu zdi še zavrnitev drugega dela denarnega zahtevka, ki zajema stroške za pripravo gradnje. Skrbnost, ki bi jo moral po mnenju sodišča izkazati pritožnik, presega običajno skrbnost zasebnega investitorja. Zato je neutemeljen očitek, da bi se moral pritožnik, preden je začel s pripravljalnimi deli oziroma s pridobivanjem gradbenega dovoljenja, pozanimati o morebitnih spremembah prostorskih aktov, zgolj informativno nakazanih v lokacijski informaciji. Ker je ta del zahtevka sodišče zavrnilo že po temelju, se z njegovo višino sploh ni ukvarjalo. Ne glede na to pa bi moralo ugotoviti in mu prisoditi vsaj tiste stroške, ki so pritožniku nastali pred prepovedjo parcelacije in izdaje gradbenih dovoljenj (Odlok o začasnem ukrepu za zavarovanje z dne 26. 3. 2003).

(3) Tožena stranka v odgovoru na pritožbo slednji nasprotuje in se zavzema za njeno zavrnitev ter za potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša tudi stroške.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Tožnik je ves čas postopka svojo škodo utemeljeval s trditvami, da zaradi posega tožene stranke v njegovo nepremičnino (postavitev fekalnih vodov) tam ni več možna gradnja dveh stanovanjskih hiš, ki jih je nameraval zgraditi, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v tej smeri presojalo vzročno zvezo. Ugotovilo je, da takšne gradnje tožnik ne bi mogel izvesti že zaradi prostorskih aktov (Odlok o začasnem ukrepu z dne 26. 3. 2003 – B 8 ter v času veljavnosti slednjega sprejeti Odlok o spremembah in dopolnitvah odloka o prostorskih ureditvenih pogojev za plansko celoto Š 14 – B 9), možna pa je gradnja ene stanovanjske hiše, kar je potrdil izvedenec gradbene stroke. Zato je na mestu zaključek, da poseg tožene stranke na tožnikovem zemljišču ni povzročil nemožnosti gradnje (dveh stanovanjskih hiš).

(6) Tožniku nadalje ne koristijo pritožbena izvajanja, da v tej pravdi ne zahteva zgolj škode zaradi nemožnosti gradnje, pač pa razliko v vrednosti zemljišča pred in po posegu. Sodišče prve stopnje je namreč ocenilo, da takšne škode (razlike v vrednosti) tožnik ni uspel dokazati. Takšno oceno sprejema tudi sodišče prve stopnje, saj temelji na ugotovitvah izvedenca gradbene stroke, ki niso nepopolne, kot to zmotno meni pritožnik. Na ta očitek odgovarjajo prav tista pojasnila v izvedenskem mnenju, na katera se opira pritožba. Izvedenec je v 6. tč. izvedenskega mnenja navedel, da je vrednost zemljišča odvisna (med drugim) od tega, kakšen objekt je mogoče zgraditi na njem. Ker so bile možnosti gradnje na zemljišču že pred posegom tožene stranke omejene (B 8) in se po posegu niso spremenile, je izvedensko mnenje razumeti tako, da se tudi vrednost zemljišča s spornim posegom ni zmanjšala. Izvedenec je na pripombe tožnika v dopolnitvi izvedenskega mnenja še izrecno pojasnil, da obravnavane razlike v vrednosti zemljišča ni (list. št. 109).

(7) Zaključku, da tožnik ni uspel dokazati škode zaradi postavitve fekalnih vodov, določba 8. odst. 110. čl. ZUreP-1 ne nasprotuje. Nanaša se namreč le na odškodnino (odmeno) za ustanovitev služnosti v javno korist, do tovrstne omejitve tožnikove lastninske pravice pa v konkretnem primeru (še) ni prišlo. Kadar upravičeni predlagatelj ne sklene oziroma noče skleniti služnostne pogodbe z lastnikom zemljišč, lahko slednji od upravičenca zahteva, da mu v določenem roku ponudi sklenitev pogodbe pod pogoji 110. čl. ZUreP-1 (VSC sodba Cp 549/2007 z dne 24. 1. 2008).

(8) Tožnik končno ni upravičen do stroškov pripravljalnih gradbenih del in pridobljenih soglasij za gradnjo dveh stanovanjskih hiš. Za takšno ravnanje se je (kot sam trdi) odločil na podlagi dne 5. 2. 2003 pridobljene lokacijske informacije, iz katere je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje razvidno, da je bil Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto Š 14 V., kjer se nahaja tožnikovo zemljišče, že takrat v postopku spremembe in dopolnitve (A 4). Ker je torej lokacijska informacija vsebovala opozorilo, da se pripravljajo spremembe oziroma nov prostorski akt, tožnik ni upravičen do povrnitve škode, nastale zaradi zaupanja v lokacijsko informacijo (takrat veljavni 52. čl. Zakona o graditvi objektov, Ur. l. RS, št. 110/2002, s spremembami; od tu ZGO-1). Pritožnikova drugačna mnenja v zvezi z njegovo dolžno skrbnostjo so glede na pravkar citirano zakonsko določilo brezpredmetna.

(9) Ob odsotnosti drugih očitkov je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo še v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Ker ocenjuje, da je sodba tudi po tej plati brez pomanjkljivosti, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

(10) Odločitev o stroških temelji na 1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP. Ker je tožnik s pritožbo v celoti propadel, je dolžan toženi stranki povrniti zahtevane stroške odgovora na pritožbo, ki so bili potrebni. Le-te je pritožbeno sodišče v skladu s stroškovnikom, Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo odmerilo na skupno 772,50 EUR (1250 točk za sestavo odgovora na pritožbo, povečano za 125 točk zaradi zastopanja nadaljnje stranke ter 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV). Od teh stroškov je tožena strank zahtevala tudi zakonske zamudne obresti, ki ji gredo od prvega naslednjega dne po poteku paricijskega roka (15 dni).