Jedro

Za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi lahko pomembne le sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je tožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na sprejem namere oziroma prošnje za mednarodno zaščito (v okviru policijskega postopka). Ravnanje hrvaških organov pri vstopu v državo in pri zagotavljanju dostopa do azilnega postopka je sicer del skupnega azilnega sistema, zaradi česar ravnanj policije v neposredni zvezi z vložitvijo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni mogoče strogo ločiti od postopka po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Vendar je treba domnevo o varnosti druge države presojati v vsakem individualnem primeru. Nevarnost, da bo kršeno načelo nevračanja, je treba presojati ob upoštevanju dejanskih okoliščin, ki jim bo posameznik izpostavljen ob vrnitvi v drugo državo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite (točka 1. izreka). Odločila je, da Republika Slovenija njegove prošnje ne bo obravnavala, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III), odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (točka 2. izreka). Predaja tožnika se izvrši najkasneje v šestih mesecih od 13. 10. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (točka 3. izreka). Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (točka 4. izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 25. 9. 2025 v Republiki Sloveniji podal prošnjo za mednarodno zaščito. Toženka je na podlagi njegovih prstnih odtisov istega dne pridobila podatek, da je bil 17. 9. 2025 že vnesen v evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Zato je pristojnemu organu Republike Hrvaške v skladu s točko b. prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika. Dne 13. 10. 2025 je prejela odgovor, da Republika Hrvaška na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo tožnika.

3.Kot povzema toženka, je tožnik v osebnem razgovoru povedal, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti. Ko je tja vstopil prvič, in sicer 15. 9. 2025, so ga namreč pretepli. Ko je skušal 16. 9. 2025 vstopiti drugič, pa so ga odpeljali v pripor. Bil je v majhni celici še s šestimi osebami, pri čemer mu niso dali ne hrane ne pijače. Nato so ga prisilili, da je dal prstne odtise, ga naložili v kombi in ga odložili nekje v gozdu ter ga napotili v azilni dom. Ker je bil travmatiziran, v azilni dom ni odšel, temveč je odšel v Slovenijo. Dodal je, da ima težave z očmi. Čeprav je na osebnem razgovoru izpostavil, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, je toženka zaključila, da prosilec ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje. Skladno z Uredbo Dublin III mora namreč prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna. Hkrati po oceni toženke prosilec ni izkazal nobenih tehtnih razlogov glede sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem sistemu mednarodne zaščite ali drugih relevantnih okoliščin, ki bi lahko vzpodbudile dvom, da bo med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Posledično je toženka njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite zavrgla, saj je za obravnavo njegove prošnje odgovorna Republika Hrvaška.

Bistvene navedbe strank postopka

Tožba

4.Tožnik zoper odločitev vlaga tožbo iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi ter samo obravnava prošnjo za mednarodno zaščito oziroma podredno izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

5.V tožbi poudarja, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, iz katerega razloga naj bi se ga predalo Republiki Hrvaški. Razbrati sicer je, da naj bi tam podal zahtevo za priznanje mednarodne zaščite, kar pa ne drži. Na osebnem razgovoru, ki je potekal 25. 11. 2025, je tako pojasnil, da so ga hrvaški policisti prisilili, da je oddal prstne odtise. Čeprav naj bi bila Hrvaška varna država, pa izsiljeno oziroma prisiljeno dejanje nikakor ne more šteti za pravno veljavno. Prav tako ne more imeti nadaljnjih pravnih posledic. Da na Hrvaškem ni želel ostati, kaže dejstvo, da je bil zgolj nekaj ur po oddaji prstnih odtisov že v Sloveniji. Meni, da bi morala biti za pravilno odločitev pridobljena dokumentacija s strani hrvaških organov, in sicer zlasti prošnja za mednarodno zaščito ali podoben dokument, saj je treba odgovoriti na vprašanje, ali za podajo prošnje za mednarodno zaščito zadostuje že to, da se prosilcu vzamejo prstni odtisi. Sodišču predlaga, da to dokumentacijo pridobi samo oziroma slednje naloži toženki. Sam je namreč nepismen, pridobivanje predmetne dokumentacije pa tudi ne bo pomenilo pretiranega napora toženki. Poudarja, da s tovrstnim dokaznim predlogom ni prekludiran, saj pred prejemom izpodbijane odločbe ni vedel, da bi bila ta dokumentacija lahko pomembna za obravnavani primer. Tudi sicer pa je toženka dolžna preveriti vsa dejstva, saj sam nikoli ni navajal, da je na Hrvaškem podal prošnjo. Slednje potrjuje tudi sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 217/2024 z dne 21. 10. 2024.

6.Toženki še očita, da ga na osebnem razgovoru, na katerem je bil brez pravne pomoči, ni podrobneje vprašala glede prvega prihoda na Hrvaško ter, kako so ga policisti potisnili iz države (t. im. dejanje Push Back). Posledično predlaga svoje zaslišanje o tem dogodku.

Odgovor na tožbo

7.Toženka se v odgovoru na tožbo v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Meni, da je sklep zakonit in pravno pravilen, tožba pa neutemeljena. Poudarja, da je iz izpodbijanega sklepa jasno razvidno, da odločitev temelji na relevantnih določbah Uredbe Dublin III.

8.Glede navedb tožnika, da ga je hrvaška policija prisilila k oddaji prstnih odtisov, toženka izpostavlja, da Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema EURODAC za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema EURODAC, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno uporabljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba (EU) 603/2013), države članice v 9. in 14. členu zavezuje, da v sistem EURODAC v najkrajšem možnem času in najkasneje v 72 urah vnesejo prstne odtise vseh prstov vsakemu prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let, oziroma prstne odtise vseh prstov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj, ali ki ostaja fizično prisotna na ozemlju držav članic in ni priprta, zaprta ali pridržana celo obdobje med prijetjem in odstranitvijo na podlagi odločitve, da sejo pošlje nazaj.

9.Posledično meni, da opisanega dejanja hrvaških policistov ni mogoče kvalificirati kot odvzem prstnih odtisov pod prisilo, temveč kvečjemu kot ravnanje v skladu z Uredbo (EU) 603/2013. Iz izjav tožnika je tudi jasno razvidno, da po tem, ko je hrvaškim pristojnim organom omogočil, da so izpolnili svoje mednarodne obveznosti, tako da so zajeli njegove prstne odtise, na Hrvaškem ni imel nobenih težav z uradnimi osebami. Hkrati mu je bilo omogočeno gibanje, saj je tožnik brez težav odšel v Republiko Slovenijo. Slednje je po njeni oceni mogoče le, če je na Hrvaškem vsaj izrazil namero zaprositi za mednarodno zaščito, saj mu v nasprotnem primeru pristojne službe ne bi omogočile prostega gibanja po državi. Sklicujoč se na sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2023 z dne 23. 8. 2023 še poudarja, da z vidika odgovornosti Republike Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje na podlagi Uredbe Dublin III ni relevantno, ali je prosilec ob prihodu na Hrvaško tam vložil namero oziroma prošnjo za mednarodno zaščito ali ne, temveč je relevantno nesporno dejstvo, da je na Hrvaško prišel. V obeh primerih je namreč vzpostavljen položaj odgovornosti Hrvaške, le na drugi pravni podlagi (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Tudi če bi bile resnične trditve pritožnika, da prošnje oziroma namere za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni vložil, bi bil tako vzpostavljen položaj iz točke a) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem bi bila prav tako Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti prosilca, po sprejemu pa bi bila to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Vztraja tudi pri zaključku, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali sprejemu, zaradi katerih bi bila predaja tej državi nedopustna.

10.Nasprotuje tudi tožbeni navedbi o nepismenosti tožnika, saj je svojo prošnjo podal pisno, v francoskem jeziku, pri čemer je navedel, da je bil vključen v 13 let šolanja ter, da je zaključil splošno srednjo šolo.

Dokazni postopek

11.Sodišče je v dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa št. 2142-3436/2025, ki se nanaša na zadevo. V sodnem spisu je prebralo dokazne listine tožnika pod prilogo A 2 ter ga zaslišalo. Tožnikov dokazni predlog za pridobivanje dokumentacije, ki se tiče postopka glede mednarodne zaščite tožnika na Hrvaškem pa je zavrnilo, pri čemer bodo razlogi za takšno odločitev pojasnjeni v nadaljevanju.

Odločitev sodišča

Tožba ni utemeljena.

12.V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Listina EU v 4. členu zapoveduje, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju. Vsebinsko enako določilo izhaja iz 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP).

13.Sodišče sledi pravilni utemeljitvi izpodbijanega upravnega akta. Zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge, ki jih je toženka podala v izpodbijanem sklepu. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1) pa dodaja, kot sledi v nadaljevanju.

14.Glede oddaje prstnih odtisov tožnika in pravne podlage za njegovo predajo Republiki Hrvaški, sodišče najprej pojasnjuje, da se v postopku določanja odgovorne države članice, ki v skladu s petim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena, kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje sistem EURODAC po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu s členom 9 uredbe "EURODAC" (prva alineja 7. točke II. točke Priloge II Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 2003). To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, šteje tudi pozitivni rezultat iz sistema EURODAC, kolikor ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III). Zadetek v sistemu EURODAC tako ne potrjuje le izražene želje osebe po mednarodni zaščiti (ki že s tem postane prosilec po določbah Procesne direktive II), ampak tudi, da je bila prošnja vložena na način, določen v členu 20(2) Uredbe Dublin III. Za namen uporabe Uredbe Dublin III tako ni treba, da je prosilec sam vložil prošnjo kot vlogo v smislu člena 6(2) Procesne direktive II, ki v ta namen državam članicam nalaga, da zagotovijo, da ima oseba, ki poda prošnjo za mednarodno zaščito, dejansko možnost, da jo vloži v najkrajšem možnem času.

15.Prošnja se nadalje šteje za vloženo tudi, ko organ, ki sprejme izjavo o nameri osebe za mednarodno zaščito, o tem sestavi poročilo, pri čemer mora biti čas med prosilčevo izjavo in pripravo poročila čim krajši. Poleg tega mora ta pisni dokument, ki ga je sestavil javni organ in ki potrjuje, da je oseba zaprosila za mednarodno zaščito, prispeti do organa, pristojnega za izvajanje obveznosti iz Uredbe Dublin III, pri čemer že posredovanje bistvenih podatkov iz tega dokumenta šteje za posredovanje originala ali kopije tega dokumenta drugo navedenemu organu in je torej to posredovanje zadosten dokaz, da se prošnja šteje za vloženo.

16.V obravnavani zadevi je iz podatkov sistema EURODAC, ki so del upravnega spisa, razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1". To pomeni, da so mu bili prstni odtisi v tej državi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013), kar toženka v izpodbijanem sklepu pravilno navaja in čemur tožnik v tožbi ne nasprotuje določno. Na glavni obravnavi je sicer povedal, da na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito oziroma da ni izrazil namere za vložitev prošnje. Tak potek dogodkov je po presoji sodišča malo verjeten, saj ni logično, da bi Hrvaška tožnika v centralni sistem EURODAC zavedla kot prosilca, če tam ne bi (vsaj ustno) zaprosil za mednarodno zaščito, oziroma v zvezi s tem izrazil namere.

17.Za postopek obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito je nadalje pomembno, da poteka v jeziku, ki ga stranka razume oziroma, za katerega se upravičeno domneva, da ga stranka razume. Tožnik na osebnem razgovoru v zvezi z razumevanjem dosedanjih postopkov ni navajal nobenih težav, omenjal je zgolj prisilo pri podaji prstnih odtisov. V tožbi sicer trdi, da je nepismen, česar pa sodišče ne verjame, saj je tako na osebnem razgovor, kot tudi na sodišču povedal, da ima končano srednjo šolo. Prav tako je pojasnil, da razume francosko. Sodišče mu je kljub temu dodatno omogočilo, da je narok lahko spremljal s pomočjo tolmača za kirundski jezik, torej v svojem materinem jeziku. Kljub temu ni podal nobenih navedb, ki bi kazale na kakšno prisilo v času oddaje prstnih odtisov. Tako niti na osebnem razgovoru niti v tožbi oziroma na naroku na sodišču ni izpostavil nobenih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na prisilo hrvaških organov ob odvzemu prstnih odtisov. Opisal je sicer ravnanje policistov ob prihodu v državo, vztrajal, da je bil takrat zaprt skupaj s šestimi osebami v majhni celici ter, da je bil več ur brez hrane in pijače, kar pa se je vse dogajalo pred dejansko oddajo prstnih odtisov. Ker je izrecno vprašan pojasnil, da je bil priprt od 18.00 zvečer do naslednjega dne do 10.00 ure zjutraj, nato pa odpeljan na neznano policijsko postajo, kjer je ob 15.04 oddal prstne odtise, mu sodišče tudi sicer ne verjame, da je oddaja prstnih odtisov potekala takoj po preživeti noči na policijski postaji. Dodatno zaslišan na naroku na sodišču je hkrati pojasnil, da je postopek oddaje prstnih odtisov potekal zelo hitro, da so ga policisti povprašali o osebnih podatkih ter, da je na njihova vprašanja odgovoril, kar pomeni, da se je s policisti sporazumeval v razumljivem jeziku. V njegovem opisu postopka oddaje prstnih odtisov sodišče tako ni zaznalo prisile, temveč zgolj dolžno ravnanje hrvaških varnostnih organov, ki so ga sprva obravnavali kot tujca, ki je v državo prišel nezakonito, nato pa očitno kot prosilca za mednarodno zaščito. V nasprotnem primeru sicer sodišče ne vidi razloga, da bi mu sploh vzeli prstne odtise, ga odpeljali bližje azilnemu domu in mu povedali, naj se sam odpravi tja, temveč bi ga, kar je na naroku izrecno izpostavila tudi toženka, namestili v Center za tujce. Zato po presoji sodišča ni izpodbita toženkina ugotovitev, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito.

18.Sodišče ob tem še dodaja, da je bila tožnikova izpovedba na naroku tudi sicer nekonsistentna in se je v bistvenem razlikovala od povedanega na osebnem razgovoru. Tam je namreč navedel, da je bil na policijski postaji brez hrane in pijače od 21.00 zvečer do 10.00 zjutraj, na sodišču pa, da je bil zaprt že od 18.00 ure dalje. Na osebnem razgovoru je nadalje trdil, da je bil brez hrane in pijače vse do prihoda v Slovenijo, zaslišan pa je pojasnil, da so si hrano poiskali že v Zagrebu ter se na dodatno vprašanje hitro popravil, da na Hrvaškem, čeprav so si poiskali hrano, sam ni jedel in je to storil šele v Sloveniji. Neenake so bile tudi njegove izpovedbe glede ravnanja policistov po oddaji prstnih odtisov. Tako je na osebnem razgovoru trdil, da so jih s kombijem odpeljali do gozda ter jih od tam napotili do azilnega doma, na naroku pa je nasprotno navedel, da so ga izpustili na avtobusni postaji in mu rekli, da lahko gre v azilni dom ali kam drugam, zato se je odločil, da se z avtobusom odpelje do Zagreba. Ko je bil izrecno vprašan, zakaj je na osebnem razgovoru trdil drugače, pa je navedel, da je takrat govoril o svojem prvem prihodu v Slovenijo. Po presoji sodišča je to povsem nelogično, saj v predmetni zadevi ni sporno, da ob prvem prihodu v Slovenijo prstnih odtisov še ni oddal, zato je malo verjetno, da bi ga takrat hrvaški organi odložili v gozdu in napotili v azilni dom.

19.Ob povedanem je sklep toženke, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje in da bo na podlagi meril, ki jih določa Uredba Dublin III predan Republiki Hrvaški, ki je pristojna za obravnavo njegove prošnje, pravilen. Čeprav tožnik želi doseči obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, je toženka v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložila, da si prosilec ne more sam izbirati, katera država članica bo obravnavala njegovo prošnjo. Sodišče zato od hrvaških organov ni pridobivalo dokumentacije, ki se tiče postopka mednarodne zaščite za tožnika v Republiki Hrvaški. Pristojnost Republike Hrvaške za obravnavo njegove prošnje namreč izhaja že iz gornjih razlogov.

20.Po presoji sodišča je toženka nadalje pravilno zaključila, da ne obstajajo ovire za tožnikovo predajo Hrvaški na podlagi uredbe Dublin III. Tožnik je na osebnem razgovoru sicer izjavil, da so ga policisti na Hrvaškem pretepli in mu uničili mobitel, na naroku pa tovrstnih ravnanj ni več omenjal. Navedel je sicer, da so ga mučili, in sicer na način, da so ga skupaj s šestimi osebami zaprli v majhno sobo, pri čemer je bil več ur brez hrane in pijače. Rekli so mu tudi, da mora počakati in, da (v tisti fazi) ne more ničesar pojasnjevati.

21.V zvezi s tovrstnimi navedbami sodišče poudarja, da bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito. Glede na stališče Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 256/2023 z dne 11. 12. 2023 so zato za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi lahko pomembne le sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je tožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na sprejem namere oziroma prošnje za mednarodno zaščito (v okviru policijskega postopka). Ravnanje hrvaških organov pri vstopu v državo in pri zagotavljanju dostopa do azilnega postopka je sicer del skupnega azilnega sistema, zaradi česar ravnanj policije v neposredni zvezi z vložitvijo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni mogoče strogo ločiti od postopka po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Vendar je treba domnevo o varnosti druge države presojati v vsakem individualnem primeru. Nevarnost, da bo kršeno načelo nevračanja, je treba presojati ob upoštevanju dejanskih okoliščin, ki jim bo posameznik izpostavljen ob vrnitvi v drugo državo.

22.Tožnik v obravnavani zadevi ni zatrjeval in dokazal, da bi se mu karkoli neprijetnega zgodilo po tem, ko je na Hrvaškem pridobil status prosilca (torej po odvzemu prstnih odtisov in vnosu v evidenco Eurodac pod št. "1"). Nasprotno, navedel je, da je bil napoten v azilni dom, a se je odločil, da gre raje v Slovenijo. Sodišče tako ne dvomi v pravilnost dokazne ocene, da tožnikove trditve o grdem ravnanju hrvaških policistov temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, ko je bil obravnavan kot tujec v zvezi z nezakonitim vstopom na Hrvaško, in ne kot prosilec. Z drugimi uradnimi osebami na Hrvaškem tožnik sicer ni imel stika, saj je po tem, ko je bil napoten v azilni dom, v nekaj urah prišel v Slovenijo. Sodišče posledično lahko sklene, da tožnik ni uspel izkazati sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi ob predaji v Republiko Hrvaško lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

23.Ker je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen, je sklep pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

2Sodba in sklep Vrhovnega sodišča I Up 31/2024 z dne 28. 2. 2024.

3Prim. zadevo Mengesteab (C-670/16), sodba z dne 26. 7. 2017, 98. in 103. točka obrazložitve.

Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.