Jedro

Sodišče prve stopnje je tožbo štelo za umaknjeno ne zato, ker taksa ne bi bila plačana, ampak zato, ker ni bilo predloženo dokazilo o plačilu takse.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje štelo tožbo za umaknjeno, ker je ugotovilo, da tožeča stranka ni v dodatnem 8-dnevnem roku predložila potrdila o plačilu dolžne sodne takse za tožbo.

Proti navedenemu sklepu je tožeča stranka po svoji pooblaščenki vložila zahtevo za vrnitev plačane sodne takse, podrejeno pa pritožbo, v kateri zatrjuje, da je sodno takso dejansko plačala v danem roku po sklepu sodišča z dne 17.10.2005, in sicer dne 27.10.2005, kar je razvidno iz priloženega potrdila o plačilu. Ker sodišče smatra, da pogoji za vložitev tožbe in njeno obravnavo niso izkazani, tožeča stranka s to vlogo zahteva vrnitev plačane sodne takse v skladu z določbami Zakona o sodnih taksah. Podrejeno pa, če sodišče predlogu tožeče stranke za vrnitev sodne takse ne bi sledilo, potem naj se šteje ta vloga za pritožbo zoper sklep opr.št. Pg z dne 14.12.2005 o štetju, da se tožba tožeče stranke šteje za umaknjeno. Prilaga potrdilo o plačilu sodne takse v znesku 310.331,96 SIT z dne 27.10.2005; izpisek prometa na bančnem računu tožeče stranke.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Zakon o sodnih taksah (ZST) v 3. odst. 32. a čl. določa, da če se vloga šteje za umaknjeno, ker taksa ni bila plačana oziroma ker ni bilo predloženo dokazilo o plačilu takse, je stranka dolžna za vlogo plačati četrtino takse, ki je določena s tem zakonom. To pomeni, da ko je podan takšen primer, stranka ni upravičena do vrnitve celotne takse (ampak le do vrnitve treh četrtin plačane takse), vlogo tožeče stranke (nazvano kot zahteva za vrnitev plačane takse, podredno pritožba zoper sklep), je bilo mogoče razumeti tudi kot zahtevo za vrnitev celotne plačane takse, ker pa takšna zahteva ni utemeljena, je sodišče prve stopnje to vlogo pravilno obravnavalo kot pritožbo zoper izpodbijani sklep in jo je posredovalo v reševanje pritožbenemu sodišču. Slednje pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožbo štelo za umaknjeno ne zato, ker taksa ne bi bila plačana, ampak zato, ker ni bilo predloženo dokazilo o plačilu takse; poziv sodišča prve stopnje v sklepu z dne 17.10.2005 je bil jasen in je tožeči stranki nalagal predložitev dokazila o plačani taksi za nasprotno tožbo, poleg tega pa je vseboval opozorilo na posledice, če tožeča stranka dokazila o plačilu ne bo predložila. Iz spisa ni razvidno, da bi tožeča stranka dokazilo o plačilu takse predložila, tega ne zatrjuje niti v pritožbi. Glede na to je bil na podlagi 2. odst. 105. a čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), izpodbijani sklep utemeljeno izdan, pritožba zoper ta sklep pa ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče kot takšno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP). Glede zahtevane vrnitve (dela) plačane takse tožeči stranki, bo sodišče prve stopnje v nadaljevanju ravnalo skladno s 35. čl. ZST.