Jedro

Sodišče ni imelo podlage za razveljavitev klavzule pravnomočnosti po uradni dolžnosti, saj je bila vročitev drugemu dolžniku opravljena v skladu s pravili zakona.

Izrek

Pritožbi upnika se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (glede razveljavitve klavzule pravnomočnosti sklepa opr. št. Z 05/00111 z dne 05.05.2005 v delu, v katerem se nanaša na drugega dolžnika) r a z v e l j a v i. Pritožba dolžnikov se zavrne ter se v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog za obnovo postopka zavrglo, ker po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) obnova postopka v postopkih izvršbe in zavarovanja ni dovoljena, v obravnavanem primeru pa ne gre za primer, ko bi zakon določal drugače. Sklenilo je še, da se klavzula pravnomočnosti sklepa opr. št. Z 05/00111 z dne 05.05.2005 razveljavi v delu, v katerem se nanaša na drugega dolžnika, z utemeljitvijo, da je klavzulo pravnomočnosti glede njega razveljavilo po uradni dolžnosti na podlagi 3. odst. 42. člena ZIZ, in sicer, ker je na podlagi predlogu za obnovo predloženih dokazil očitno, da je bil drugi dolžnik v času, ko je bila opravljena fiktivna vročitev, odsoten.

Upnik je zoper sklep vložil pritožbo in ga iz vseh pritožbenih razlogov izpodbijal v delu izreka, s katerim je sodišče prve stopnje razveljavilo klavzulo pravnomočnosti sklepa opr. št. Z 05/111 z dne 05.05.2005 v delu, ki se nanaša na drugega dolžnika. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje o odpravi klavzule pravnomočnosti odločalo na podlagi navedb dolžnikov v predlogu za obnovo postopka. Sodišče je odločitev sprejelo, ne da bi vlogo prej vročilo upniku v odgovor. S tem je po mnenju pritožbe zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Upnik se tako ni imel možnosti izjasniti o navedbah dolžnikov glede zatrjevane odsotnosti drugodolžnika v času, ko je bila opravljena fiktivna vročitev. Iz dopisov, ki jih je predložil dolžnik, izrecno ne izhaja, da je bil drugodolžnik v Srbiji ves čas od 04.05.2005 do 20.05.2005, ampak le, da je bil gost pri izdajateljih potrdil. Po podatkih upnika je bil namreč dolžnik v navedenem času tudi v Sloveniji in je v tem času podpisal tudi zapisnik o prevzemu projektne dokumentacije, katerega bo upnik dostavil, ko ga bo pridobil. Bivanje dolžnika v spornem času v Sloveniji bi upnik lahko dokazal tudi iz podatkov o uporabi njegove mobilne telefonske številke, saj bi preko operaterja mobilne telefonije lahko ugotovil, preko katerih baznih postaj je drugi dolžnik komuniciral v času od 04.05.2005 do 20.05.2005. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

Proti izpodbijanemu sklepu sta se pritožila tudi dolžnika po svojem pooblaščencu. V pritožbi navajata, da zakonska formulacija v 2. odst. 10. člena ZIZ, da obnova postopka ni dovoljena, razen če zakon ne določa drugače, pomeni, da je obnova postopka dovoljena, razen če ZIZ ali tudi kak drug zakon ne določa drugače. Ko je stopil v veljavo ZIZ, naša zakonodaja ni poznala fiktivne vročitve, nato pa so bile sprejete spremembe in dopolnitve ZPP ter uveljavljena fiktivna vročitev. Zato je po mnenju pritožbe dovoljena obnova tudi v izvršilnem postopku v primeru fiktivne vročitve. Če pa to stališče dolžnika ne drži, pa pritožba pripominja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je predlog za obnovo postopka štelo kot predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in razveljavilo klavzulo pravnomočnosti v delu, ki se nanaša na drugega dolžnika, pravilna, da pa je nepravilna odločitev sodišča, ki klavzule pravnomočnosti ni razveljavilo tudi glede prvega dolžnika. Iz listin, ki so bile priložene predlogu za obnovo, nedvomno izhaja, da je bil drugi dolžnik, ki je direktor in edini zaposleni pri prvem dolžniku, odsoten iz države, zato v tem času na sedežu prvega dolžnika ni bilo nikogar, ki bi sprejel pošto. Razlogi, ki veljajo za drugega dolžnika, bi morali veljati tudi za prvega dolžnika, ki ima sicer še vedno sedež na navedenem naslovu. Odsotnost drugega dolžnika, ki je direktor in edini pooblaščenec prvega dolžnika, mora imeti iste posledice tudi za prvega dolžnika, zato bi sodišče moralo iz istih razlogov razveljaviti klavzulo pravnomočnosti tudi glede prvega dolžnika.

Pritožba upnika je utemeljena, pritožba dolžnikov pa je neutemeljena.

K pritožbi upnika: Upnik se pritožuje zoper del sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje razveljavilo klavzulo pravnomočnosti sklepa z opravilno številko Z 05/00111 z dne 05.05.2005 v delu, ki se nanaša na drugega dolžnika. Njegova pritožba je utemeljena iz razlogov, kot bodo navedeni v nadaljevanju. Iz utemeljitve izpodbijane odločitve izhaja, da je sodišče na podlagi predlogu za obnovo postopka priloženih dokazil ugotovilo, da je bil drugi dolžnik v času, ko je bila opravljena fiktivna vročitev, iz države odsoten. Zato je po uradni dolžnosti na podlagi določbe 3. odst. 42. člena ZIZ, (ki določa, da neutemeljeno potrdilo o izvršljivosti razveljavi na predlog ali po uradni dolžnosti sodišče ali organ, ki ga je izdal) razveljavilo klavzulo pravnomočnosti glede drugega dolžnika, fizične osebe. Ta odločitev sodišča pa ni bila pravilna, saj sodišče ni imelo podlage za razveljavitev klavzule pravnomočnosti. Kot izhaja iz podatkov v spisu je bila vročitev drugemu dolžniku, A.G., pravilno opravljena skladno z določili 141. in 142. člena ZPP, ki določajo tako imenovano fikcijo vročitve. Kasneje priložene listine, da je bil dolžnik A.G. v času, ko mu je sodišče na podlagi veljavnih določb o vročanju sodnih pisanj vročalo sklep o začasni odredbi, v tujini, ne morejo vplivati na postopek do te mere, da bi sodišče po uradni dolžnosti razveljavilo klavzulo pravnomočnosti. Ker torej sodišče ni imelo podlage za razveljavitev klavzule pravnomočnosti po uradni dolžnosti, saj je bila vročitev drugemu dolžniku opravljena v skladu s pravili zakona, je pritožbeno sodišče upnikovi pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

K pritožbi dolžnikov: Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v 2.odst. 10. člena določa, da obnova postopka ni dovoljena, razen če zakon določa drugače. ZIZ dopušča možnost obnove postopka v dveh primerih: če dolžnik ni vložil ugovora proti kondemnatornemu delu sklepa o izvršbi in je zato ta postal pravnomočen in v postopku z nasprotno izvršbo. Za nobeno izmed omenjenih izjem v obravnavanem primeru ne gre, zato obnova ni dovoljena, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbena navajanja, da je dovoljena obnova v primeru fiktivne vročitve pisanj, niso utemeljena, saj tega zakon nikjer izrecno ne določa, tako kot to določa v zgoraj omenjenih dveh primerih.

Dolžnika se pritožujeta tudi proti temu, da sodišče ni razveljavilo klavzule o pravnomočnosti tudi glede prvega dolžnika (družbe P. d.o.o.), vendar so tudi ta pritožbena navajanja neutemeljena, saj ima ZPP jasne določbe o vročanju sodnih pisanj pravnim osebam - pravnim osebam se pisanja vroča tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu, če pa pravni osebi ni moč vročiti sodnega pisanja na naslovu, ki je naveden v registru, se vročitev opravi na način, določen v 1.-3. odst. 141. člena ZPP, s tem da se obvestilo pusti na njegovem naslovu. Spisovni podatki kažejo, da so bila pri vročitvi sodnega pisanja pravni osebi upoštevana vsa navedena določila veljavnega zakona, zato je bila vročitev pravni osebi pravilno opravljena, sodišče prve stopnje pa ni imelo nobenega razloga, da bi razveljavilo klavzulo pravnomočnosti.

Pritožba dolžnikov je neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), zato je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).