Jedro

Med strankama ni sporno, da odvetnik, ki je interesno povezan s prizadeto stranko, na seji občinskega sveta v času odločanja o pritožbi ni bil pasiven, in da je bil prisoten na seji mandatne komisije, iz katere je bil pritožnik predhodno upravičeno izločen oziroma zamenjan. Že ti dve okoliščini skupaj zadoščata za presojo, da je bil postopek sprejemanja odločitve o pritožbi nepošten z vidika standarda enakega varstva pravic kandidata, ki je bil izvoljen, in je prizadeta stranka v tem upravnem sporu, v razmerju do neizvoljenega kandidata, ki uveljavlja sodno varstvo pravice iz 43. člena Ustave RS.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep Občinskega sveta Občine Log - Dragomer št. 041-1/2018-492 z dne 5. 2. 2019 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR.

Obrazložitev

1. Tožnik je dne 12. 12. 2018 na Občinski svet Občine Log - Dragomer podal vlogo, ki jo je poimenoval „pritožbo na volilno kampanjo takratnega župana in kandidata za župana A.A. v volilni kampanji za lokalne volitve 2018.“ Pritožba je datirana na dne 11. 12. 2018. V pritožbi med drugim pravi, da gre pri pritožbah na volilno kampanjo v Sloveniji za pravno luknjo, ki pa sta jo Ustavno sodišče (U-I-191/17-25) in Vrhovno sodišče (Uv 10/2017-67) do sprejetja zakona zaenkrat zapolnili s svojo sodno prakso. V nadaljevanju te pritožbe v 7 točkah in na 13 straneh navaja in utemeljuje nepravilnosti v kampanji lokalnih volitev v omenjeni občini za leto 2018. Pritožbo konča z navedbo, da je župan zlorabil svoj položaj.

2. Tožena stranka je o tej „pritožbi“ izdala sklep z dne 12. 12. 2018, in je v izreku odločila, da se „pritožba na volilno kampanjo takratnega župana in kandidata za župana A.A. v volilni kampanji za lokalne volitve kot prepozna zavrže.“ Tožena stranka je ta akt izdala na podlagi drugega odstavka 100. člena Zakona o lokalnih volitvah (ZLV), in sicer je odločitev sprejela na prvi redni seji. V obrazložitvi akta je navedeno, da je tožnik pritožbo oddal ob 18.15, in sicer v trenutku začetka obravnave 5. točke dnevnega reda (Poročilo mandatne komisije in odločanje o pritožbah), med tem ko se je seja začela ob 18.00, zato je bila pritožba prepozna.

3. V naslednjem koraku je tožnik na Upravno sodišče vložil pritožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe z dne 24. 12. 2018 zoper omenjeni sklep tožene stranke z dne 12. 12. 2018. V pritožbi je med drugim navedel, da je tožena stranka nezakonito zavrglo njegovo pritožbo, da je izpodbijani sklep bistveno drugačen od tistega, ki je bil sprejet na seji Občinskega sveta Občine Log - Dragomer, in da je bilo zavestno bistveno vplivano na pravico do poštene obravnave njegove pritožbe in posledično je bilo tudi bistveno vplivano na pravico do poštene volilne kampanje B.B. in na pravico do poštenih volitev vseh volivcev.1 V pritožbenem zahtevku je med drugim navedel, da naj se volitve razveljavijo in da se razpišejo nove volitve.

4. Upravno sodišče je s sodbo v zadevi I U 2587/2018-7 z dne 7. 1. 2019 pritožbi tožnika z dne 24. 12. 2019, ugodilo izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki, da v roku 30 dni ponovno odloči o pritožbi, zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe pa je posledično zavrglo. Upravno sodišče je pritožbi ugodilo, ker je zvočni zapis seje pokazal, da izpodbijani sklep ni vseboval iste odločitve, kot je bila dejansko izglasovana na konstitutivni seji, in je šlo za bistveno kršitev pravil postopka.

5. V ponovnem postopku je tožena stranka na podlagi 100. člena ZLV pritožbo tožnika na volilno kampanjo kandidata za župana A.A. s sklepom z dne 5. 2. 2019 zavrnila. Iz obrazložitve izpodbijanega akta je razvidno, da je tožena stranka v dvomu štela pritožbo za pravočasno in jo je obravnavala po vsebini ter jo po vsebini tudi zavrnila.

6. Tožnik je tudi zoper nov sklep tožene stranke vložil pritožbo. V pritožbi pod točko II med drugim uveljavlja, da občinska pravnica C.C., ki je pripravila izpodbijani sklep, sploh ni bila prisotna na seji občinskega sveta in da sklep v celoti ni enak sklepu, ki je bil izglasovan na seji.

7. V nadaljevanju pritožbe pa pravi, da na seji občinskega sveta ni bil prisoten nihče od občinskih pravnikov. Je pa župan najel in pripeljal odvetnika. Istega odvetnika je župan na sejo občinskega sveta pripeljal že enkrat prej, ko je občinski svet obravnaval nepravilnosti s strani župana, ki jih je ugotovil KPK (št. 06210-382/2016-38 z dne 20. 12. 2017) in s svojim sklepom potrdil Nadzorni odbor (št. 011-7/2018 z dne 24. 4. 2018). Vzpostavljen je vzorec, ko župan na seje občinskega sveta, ko se obravnavajo (domnevne ali dokazane) nepravilnosti njega samega, namesto občinske pravnice pripelje odvetnika, ki dokaj očitno deluje in svetuje v prid županu. Ta odvetnik je na seji 5. 2. 2019 denimo obrazložil, da se vsi kdaj zmotimo. Kot primer je navedel, da se je Upravno sodišče v sodbi št. I U 2587/2018 z dne 7. 1. 2019 tudi zmotilo, ker je zadevo vrnilo v odločanje nazaj na občinskemu svetu, kar naj bi bila po njegovem profesionalnem odvetniškem mnenju zmota enake teže, kot „zmota“ občinske uprave, ko je ponaredila sklep občinskega sveta. Ob takem odnosu do zadeve je v nadaljevanju ta odvetnik sodeloval pri sicer zaprtem zasedanju tri-članske mandatne komisije, ki je ponovno obravnavala prvotno pritožbo na volilno kampanjo. Komisiji je svetoval in narekoval besedilo sklepa in obrazložitve, ki jo je v enaki obliki kasneje sprejel občinski svet. Z obrazložitvijo, predlagano s strani odvetnika, sta se strinjala dva člana komisije, eden pa ne. Da župan pripelje odvetnika, ki očitno zastopa njegovo stran, to je stran, ki ga je najela, hkrati pa odločilno oblikuje sklep občinskega sveta, pomeni konflikt interesov, kršitev pravice do poštene obravnave v upravnem postopku in bistveno kršitev procesnih pravil, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

8. V preostalem delu pritožbe pritožnik uveljavlja, da je tudi izpodbijani sklep neresničen, kot je bil že prvi sklep občinskega sveta, ki ga je odpravilo sodišče; da je neutemeljena obrazložitev zavrnitve pritožbe in da je občinska uprava z aktivnim sodelovanjem v predvolilni propagandi promovirala župana, da je uprava s širjenjem neresnic pomagala županovi volilni kampanji, da je prišlo do zlorabe občinskih jumbo plakatov ter volilnih biltenov v zasebne namene, da je bila raziskava javnega mnenja plačana z občinskimi sredstvi, da ni bila zagotovljena enaka volilna pravica in če bo sodišče ugotovilo, da ne gre za pritožbene razloge, ki jih zakon dopušča, naj vloži zahtevo za presojo ustavnosti zakona; uveljavlja tudi, da so bile storjene nepravilnosti v volilni enoti 2 oziroma na volišču v Logu.

9. Predlaga, naj sodišče pridobi posnetek seje občinskega sveta, da sodišče potrdi, da je pritožba pravočasna, da razveljavi izpodbijani sklep in pritožbi ugodi in da sodišče odloči, da se volitve razveljavijo zaradi nepravilnosti bivšega župana, podrejeno pa predlaga, da sodišče sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

10. V delu odgovora na tožbo z dne 22. 3. 2019 tožena stranka pravi, da je za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa in ustreznosti postopka v zvezi s sprejemanjem in pripravo pisnega odpravka sklepa povsem nerelevantno, kdo je izpodbijani sklep pripravil in ali je bila ta oseba tudi prisotna na seji občinskega sveta, ko je ta odločal o pritožbi. Za presojo samega sklepa in njegove procesne pravilnosti je relevantno le, ali ga je podpisal tudi predsedujoči seji občinskega sveta, na kateri je bil sklep sprejet, kar je v konkretnem primeru seveda izkazano, saj ga je podpisal svetnik, ki je kot predsedujoči vodil sejo občinskega sveta tudi v delu, ko se je odločalo o pritožbi tožnika. Dejstvo, da C.C. na tej seji ni bila prisotna, ne vpliva na zakonitost izdanega sklepa, saj je sklep pripravila upoštevaje osnutek zapisnika seje ter zvočni posnetek same seje. Pisno pripravljeni sklep pa v celoti ustreza sprejeti odločitvi na seji občinskega sveta ter obrazložitvi te odločitve, kot je bila pred sprejemom sklepa podana in obravnavana na seji občinskega sveta, kar vse je razvidno zlasti iz zvočnega posnetka seje. Pri tem je za presojo zakonitosti nerelevanten morebiten slovnično drugačen zapis obrazložitve ali izreka sklepa, kot pa je bil ustno podan na seji, saj je ključno, da gre za identično vsebino izpodbijanega sklepa z vsebino, kot je bila obravnavana in potrjena s strani občinskega sveta. V tej zvezi tožena stranka še poudarja, da so sicer ti tožbeni očitki tožnika tudi povsem pavšalni, saj le zatrjuje, da sklep ni v celoti enak izglasovanemu sklepu, pri tem pa ne utemelji oziroma konkretizira tega svojega neresničnega očitka. Sprejeti (izpodbijani) sklep v celoti ustreza vsebini sprejete odločitve in obrazložitvi sprejete odločitve, kot sta bili obravnavani in potrjeni na seji občinskega sveta.

11. Pripravljavka pisnega odpravka sklepa je zaposlena pri toženi stranki in je pisni odpravek sklepa pripravila v okviru svojih delovnih zadolžitev, predsedujoči seji občinskega sveta pa je sklep podpisal v funkciji takratnega predsedujočega občinskemu svetu, katerega je do potrditve mandata župana vodil skladno z zakonskimi določbami in pooblastili. Tožnik tudi sicer v tožbi ne poda nobenega relevantnega dejstva, ki bi lahko izkazovalo navzkrižje interesov.

12. Povsem neutemeljeni in za odločanje o izpodbijanjem sklepu nerelenvantni so tožbeni očitki, ki se nanašajo na prisotnost odvetnika na seji občinskega sveta. Odvetnik je na seji prisostvoval na povabilo občinske uprave zaradi nudenja morebitne pravne pomoči pri izvedbi seje, pri čemer nihče od občinskih svetnikov, zlasti pa ne občinski svet kot organ, njegovi prisotnosti nista nasprotovala. Tudi sicer njegova prisotnost na seji ne more biti sporna, saj je bila seja tudi javna in je sejo spremljalo več posameznikov, ki niso niti člani občinskega sveta niti člani občinske uprave.

13. Očitki tožnika, da naj bi odvetnik primerjal odločitev sodišča in prvi izpodbijani odpravek sklepa, o katerem je odločalo sodišče, so povsem neutemeljeni in očitno zlonamerni, saj je odvetnik zgolj dejal, da se pomote dogajajo in da je po njegovem mnenju zmotno ravnalo tudi sodišče, ko je zadevo vrnilo v ponovno obravnavo občinskemu svetu, namesto da bi upoštevaje nujnost volilnih zadev ter zakonsko pooblastilo za meritorno odločanje o pritožbi tožnika glede na dejstva, s katerimi je razpolagalo sodišče, v celoti odločilo samo. Ne glede na navedeno pa takšni tožbeni očitki sicer v ničemer ne vplivajo na presojo v predmetni zadevi in ne predstavljajo pravno relevantnih dejstev za odločitev.

14. Povsem neutemeljen je tudi očitek, da je odvetnik sodeloval pri zasedanju mandatne komisije, kar naj bi predstavljalo kršitve, ki jih zatrjuje tožnik. Mandatna komisija je po obravnavi pritožbe prišla pred občinski svet s stališči, s katerimi člani občinskega sveta niso bili zadovoljni, zaradi česar so predlagali, da mandatna komisija k delu povabi še prisotnost odvetnika zaradi pomoči pri njihovem delu. Odvetnik je tako pri delu mandatne komisije sodeloval na predlog članov občinskega sveta in povabilo članov mandatne komisije, kar vse je razvidno tudi iz zvočnega posnetka seje občinskega sveta. Pri tem se odvetnik pri delu mandatne komisije ni spuščal v njihovo odločanje in presojo pritožbenih navedb tožnika, temveč je zgolj v točkah, kjer so ga člani mandatne komisije prosili za pomoč, pomagal pri oblikovanju vsebine njihove odločitve oziroma predloga, ki so ga nato podali na seji občinskega sveta. Povsem neresničen je očitek, da naj bi odvetnik svetoval in narekoval besedilo sklepa in obrazložitve, kar tožnik podaja v smislu očitka, da je odločitev bila odrejena s strani odvetnika. Odvetnik je v točkah, kjer ga je mandatna komisija oziroma njeni člani zaprosili za pomoč pri oblikovanju besedila (ker ga sami niso znali ustrezno podati), pomagal pri oblikovanju besedila, ne pa tudi pri sami vsebini razlogovanja, ki je ostala takšna, kot so jo sprejeli in želeli člani mandatne komisije. Pomagal je le pri primernem zapisu le-te, če so se s tem strinjali vsi trije člani mandatne komisije. Kot rečeno, navedenemu ni nasprotoval noben član občinskega sveta in noben član mandatne komisije, temveč je bilo delo mandatne komisije izvedeno na takšen način na njihov predlog. Član mandatne komisije, ki se ni strinjal s predlogom komisije, se s tem ni strinjal zaradi vsebine razlogov, ki sta jih predlagala in potrdila preostala dva člana komisije, ne pa zaradi pomoči odvetnika pri delu komisije. Kršitve torej tudi v tem pogledu ni, sploh pa ne kršitve, ki bi lahko kakorkoli vplivala na odločitev občinskega sveta in torej na zakonitost izpodbijanega sklepa.

15. Na vsebino predlaganega sklepa in njegove obrazložitve ter pomoč odvetnika pri delu mandatne komisije in občinskega sveta ni imel nikakršne pripombe niti sam tožnik kot član občinskega sveta.

16. V odgovoru na odgovor tožene stranke, ki ga je sodišče prejelo dne 11. 4. 2019, pritožnik pravi, da je odgovor na pritožbo podpisal župan A.A., ki je stranka v postopku, saj je toženec občinski svet in ne župan. Odgovor bi moral podati občinski svet. Gre za navzkrižje interesov. Županov interes je, da se pritožba zavrne. V odgovoru dodaja, da ne drži, da je občinski svet pooblastil odvetnika, da sodeluje pri zasedanju mandatne komisije. Tudi ni res, da nihče ni nasprotoval sodelovanju odvetnika, saj je že sam pritožnik problematiziral odvetnikovo vlogo, vendar mu je bilo s strani predsedujočega prepovedano vsakršno nadaljnje razpravljanje glede vloge odvetnika. Pritožnik je bil izločen iz glasovanja, vendar je v razpravi nasprotoval vsebini in obrazložitvi sklepa. Tudi dva druga svetnika sta glasovala proti sklepu in obrazložitvi. To je razvidno iz zvočnega zapisa seje. Kot dokaz med drugim predlaga ERAR izpis transakcij OLD-D.D. Obrazložitev k prvi točki izreka:

17. Pritožba je utemeljena.

18. Tožena stranka je v ponovljenem postopku o pritožbi na volilno kampanjo A.A., tako kot v predhodnem postopku, odločala na podlagi 100. člena ZLV. Zato je sodišče v tem upravnem sporu upoštevalo, da je tožena stranka očitno smiselno štela, da je pritožnik „pritožbo na volilno kampanjo“ z dne 11. 12. 2018 vložil zoper akt izida volitev, ki ga v občini objavi občinska volilna komisija v občinskem uradnem glasilu (drugi odstavek 90. člena ZLV). Zoper odločitev občinske volilne komisije, ki lahko vpliva na potrditev mandatov, ima namreč pritožnik kot kandidat za župana možnost vložiti pritožbo na občinski svet in če občinski svet pritožbi ne ugodi, ima tak kandidat dostop do sodnega varstva v upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 101. člena ZLV.

19. Ker je tožena stranka očitno štela, da je tožnik omenjeno pritožbo zaradi nezakonitosti volilne kampanje vložil zoper odločitev občinske volilne komisije, to je akt objave izida volitev v občinskem uradnem glasilu in ker ta akt lahko vpliva na potrditev mandatov, ima pritožnik tudi dostop do sodnega varstva s pritožbo v tem volilnem sporu. Ob tem je Upravno sodišče poleg ostale sodne prakse Ustavnega sodišča, ki je obširno navedena v sodbi in sklepu v zadevi I U 2590/2019-18 z dne 25. 1. 2019, in ki zapolnjuje pravno praznino, kot to navaja tudi pritožnik v prvotni pritožbi, upoštevalo, da je po stališču Ustavnega sodišča že iz leta 1999 "zoper poročilo o izidu volitev občinske volilne komisije možna pritožba na podlagi 100. člena ZLV."2 Enaka možnost dostopa do sodnega varstva preko pritožbe zoper poročilo o izidu volitev izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-191/17-25 z dne 25. 1. 2018. 20. V zadevi I U 2590/2019-18 z dne 25. 1. 2019 je Upravno sodišče obširno utemeljilo, zakaj je spričo spremenjene sodne prakse Ustavnega sodišča v zvezi z varstvom volilne pravice iz 43. člena Ustave treba zagotoviti možnost volivcem in seveda tudi kandidatu, da izpodbija(jo) izid volitev zaradi določenih nepravilnosti, ki bi lahko vplivale na izid volitev. Upravno sodišče te sodbe ne bo obremenjevalo z enako obširno utemeljitvijo, ampak se sklicuje na interpretacijo v sodbi in sklepu v zadevi I U 2590/2019-18. To pomeni, da iz navedenih razlogov sodišče lahko tudi v tem ponovljenem postopku sprejme pritožbo tožnika v vsebinsko obravnavo.

21. Vendar pa se vsebinska obravnava pritožbe oziroma presoje zakonitosti izpodbijanega akta v tem volilnem sporu mora omejiti zgolj na en procesni vidik, in sicer na varstvo ustavne pravice pritožnika do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, v zvezi z njegovo aktivno volilno pravico iz 43. člena Ustave.

22. Tožena stranka v upravnem sporu ne zanika, da bi bil odvetnik, katerega sodelovanje v pritožbenem postopku pritožnik izpostavlja kot argument za njegovo neenako obravnavanje in konflikt interesov med prizadeto stranko A.A. in toženo stranko, interesno povezan s prizadeto stranko A.A. Ker tožena stranka tega ne zanika, ni bistveno, v kolikšni meri je bila aktivnost odvetnika, ki je povezan s prizadeto stranko, na seji občinskega sveta, ko se je razpravljalo in odločalo o pritožnikovi pritožbi, in na seji mandatne komisije, ki je pripravljala podlago za razpravo in obrazložitev, odločilna za končno odločitev ali obrazložitev. Očitno pa je, da ta vloga odvetnika ni bila sprejeta v pritožbenem postopku kot zakonita možnost sodelovanja prizadete stranke A.A. v postopku ugotavljanja dejstev na enak način, kot je bila ta možnost dana pritožniku.

23. Med strankama to ni sporno, da odvetnik, ki je interesno povezan s prizadeto stranko, na seji občinskega sveta v času odločanja o pritožbi ni bil pasiven, in da je bil prisoten na seji mandatne komisije, iz katere je bil pritožnik predhodno upravičeno izločen oziroma zamenjan. Že ti dve okoliščini skupaj zadoščata za presojo, da je bil postopek sprejemanja odločitve o pritožbi nepošten z vidika standarda enakega varstva pravic kandidata, ki je bil izvoljen, in je prizadeta stranka v tem upravnem sporu, v razmerju do neizvoljenega kandidata, ki uveljavlja sodno varstvo pravice iz 43. člena Ustave. Izvoljeni kandidat je bil namreč v izrazito privilegiranem položaju glede na neizvoljenega kandidata, čeprav bi morali obe stranki imeti enakopraven položaj v smislu procesnih pravic in to bi bilo možno in tudi nujno zagotoviti upoštevajoč načelo sorazmernosti. Ta izrazit oziroma nesorazmeren poseg v pravico do enakega varstva pravic pritožnika je razviden tudi iz dejstva, da je odgovor na pritožbo podpisala prizadeta stranka, namesto da bi zanj odgovarjal zakoniti zastopnik tožene stranke, ki je tudi izdal izpodbijani akt. Prizadeta stranka oziroma stranka z nasprotnim interesom bi namreč v pritožbenem postopku lahko sodelovala samo v smislu določila četrtega odstavka 246. člena ZUP.3

24. Določilo člena 100 ZLV sicer nima posebnih določb, po katerih mora postopati občinski svet v primeru pritožbe zoper akt občinske volilne komisije o objavi izida volitev in Upravno sodišče je seznanjeno s stališčem Ustavnega sodišča v zadevi U-I-468/06, 17. 5. 2007 (odst. 9), ko je šlo za vprašanje nepristranosti članov volilnega odbora, in je Ustavno sodišče izključilo možnost, da bi se na podlagi člena 4 Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) uporabil ZUP.4

25. Vendar pa je Upravno sodišče v novejši sodni praksi že štelo, da določil ZUP v volilnih sporih ni mogoče v celoti izključiti, dokler zakonodajalec tega področja ne bo uredil s sistemskim zakonom, ki bo sledil spremembi sodne prakse Ustavnega sodišča, do katere je prišlo z odločitvijo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-191/17-25 z dne 25. 1. 2018. V dosedanji sodni praksi je Upravno sodišče, zato da se stranka lahko učinkovito brani in da odločbo volilnega organa sodišče lahko preizkusi, v primeru, ko je šlo za vprašanje obveznih sestavin obrazložitve odločbe občinske volilne komisije, odločilo, da se smiselno uporabljajo standardi iz 214. člena ZUP, in sicer na podlagi 4. člena ZUP.5

26. Tudi v obravnavani zadevi zato Upravno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka kršila pravico pritožnika do enakega varstva pravice iz 22. člena v zvezi s 43. členom Ustave v povezavi z načelom samostojnosti pri odločanju (12. člen ZUP), enakim obravnavanjem vseh strank v postopku v smislu procesnih garancij iz 146. člena ZUP ali oddelka 6. iz XI. poglavja drugega dela ZUP o ustni obravnavi (prvi odstavek 245. člena ZUP ter četrti odstavek 246. člena ZUP). Ta kršitev je lahko vplivala na zakonitost in pravilnost postopka, zato je sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na pravna stališča sodišča glede vodenja postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Ob tem sodišče pripominja, da lahko tožena stranka v ponovnem postopku kriterije in merila za presojo vsebinskih ugovorov pritožnika glede vpliva vodenja volilne kampanje na izid volitev s strani prizadete strank črpa iz sodbe Upravnega sodišča v zadevi I U 2590/2018 z dne 25. 1. 2019. 27. Sodišče je odločilo na seji senata in ne po opravljeni glavni obravnavi, ker je pritožbi ugodilo zaradi bistvene kršitve določb postopka in ker pritožnik glavne obravnave ali zaslišanja niti ni predlagal. V takih primerih se sodišče sklicuje tudi na upravno-sodno prakso glede razpisovanja glavnih obravnav v situacijah, ko stranka ne utemelji prepričljivo, kako bi lahko zaslišanje prič ali kateri koli drug konkreten dokaz vplival na odločitev. Sodišče je zato tudi v tej zadevi, v kateri pritožnik niti ni predlagal zaslišanja prič, odločilo na seji senata in je pritožnikove navedbe in navedbe tožene stranke upoštevalo v pisni obliki (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, "kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi."6 Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev.7

28. Upravno sodišče je pri tem upoštevalo tudi sodno prakso ESČP glede sojenja na glavni obravnavi, po kateri, če so v zadevi sporna dejstva in stranka izrecno zahteva izvedbo konkretnega dokaza, kar bi lahko razjasnilo sporno vprašanje, mora biti ustna obravnava izvedena vsaj na eni stopnji sojenja,8 razen če gre zgolj za pravno-tehnično odločitev, ki nima pomena za širšo javnost.9 Tega standarda ni mogoče uporabiti v konkretnem primeru. Ob tem je pomembno tudi, ali bi sojenje na glavni obravnavi po nepotrebnem podaljšalo sodne postopke in potrebne stroške.10 Ta standard je sodišče upoštevalo v konkretnem primeru. Upravno sodišče zato meni, da obseg sodne presoje zakonitosti izpodbijanega akta na seji senata, ki se razteza na dejanska in pravna vprašanja,11 ter zgoraj navedeni razlogi za odločanje na seji, ne odstopajo nesorazmerno od okvirov, ki jih določa sodna praksa ESČP, četudi določilo 6. člena EKČP v predmetni zadevi v zvezi s 3. členom 1. Protokola k EKČ ni neposredno uporabljivo za spor v zvezi z lokalnimi volitvami.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

29. Določilo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007, 107/2013) se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 15,00 EUR. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec.

1 Točka I. str. 3 tožbe z dne 24. 12. 2018 2 Odločba Ustavnega sodišča Up-92/99, 15. 7. 1999, odst. 11. 3 Po tem določilu organ (druge stopnje) pošlje pritožbo v odgovor morebitni stranki z nasprotnim interesom in ji določi rok za odgovor. 4 Po določilu 4. člena ZUP se upravni postopek smiselno uporablja tudi v drugih javnopravnih stvareh, ki nimajo značaja upravne zadeve po 2. členu ZUP, kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom. 5 Sklep Upravnega sodišča v zadevi I U 2156/2018, 25. 10. 2018, odst. 20-21. 6 Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10. 7 Sodna odločba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012. 8 Mirovni inštitut proti Sloveniji, 13. 3. 2018, odst. 36-43; glej tudi zadeva Fisher z dne 26. 4. 1995 9 Zumbotel v. Austria, 21. 9. 1993. 10 Schuler-Zgragen v. Switzerland, 24. 6. 1993, odst. 58; Göc v. Turkey, 11. 7. 2002; Jussila v. Finland, 23. 11. 2006, odst. 42 11 Potocka and others v. Poland; Kaplan v. the United Kingdom; Bryan v. the United Kingdom; Mirovni inštitut proti Sloveniji, odst. 36-46.