Jedro

Tožnik, odkar (bo) opravlja(l) dejavnost kot invalid III. kategorije, ne opravlja več zgolj dela polaganja talnih oblog, pri katerem je zaradi nesreče omejen na le 4 ure dnevno, temveč v presežku nad 4 urami nadzira, organizira in vodi delo, ki ga zanj opravijo pomočniki. Pri tem se mu dohodek v dolgem obdobju 10 let po nesreči ni zmanjšal, temveč celo povečal. Da bi kljub temu utrpel izgubo zaslužka, ker bi se njegovo poslovanje povečalo še bolj, če bi lahko več kot 4 ure opravljal delo polaganja talnih oblog, tožnik ni uspel utemeljiti. Okoliščin - tj., katera so tista napredovanja, ki bi jih kot podjetnik še dosegel, a mu jih preprečuje delovna omejitev pri polaganju - ni niti konkretizirano zatrjeval, še manj jih je nadpolovično verjetno izkazal.

Teza tožnika, da sme sodišče na izvedenčevo pobudo izvesti le tiste dodatne dokaze, ki jih je stranka predlagala že pred tem, ni smiselna in ne izhaja iz sodne prakse. T. i. razjasnjevalna dolžnost izvedenca je predpisana prav zato, ker utegne šele strokovni pogled izvedenca pokazati, da je treba za izpolnitev njegove naloge dognati še kaj, česar stranki prej upravičeno nista vedeli, ker takšnega strokovnega uvida nimata.

Sodišče prve stopnje je prav odmerilo razmerje med učinkovitostjo sodnega varstva in pravico tožnika do izjavljanja pri dokazovanju z izvedencem v tem 13 let trajajočem postopku, ko na zadnjem naroku, na katerem je bila izvedenka ustno zaslišana, tožniku ni podelilo dodatnega roka za "dodatne pripombe" na ustno podano mnenje.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka delno spremeni, tako da mora tožena stranka tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe plačati 606,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2010.

II.V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba v nespremenjenem delu potrdi.

III.Tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1.Tožnik je leta 2010 vložil odškodninsko tožbo zoper zavarovalnico (toženko), ker je njen zavarovanec v prometni nesreči z motornim vozilom poškodoval tožnika. Z njo je med drugim zahteval odškodnino zaradi izgubljenega zaslužka, tako da je odškodnino za čas do vložitve tožbe izrazil v enkratnem denarnem znesku, odškodnino za poznejše obdobje pa je zahteval v obliki mesečne rente. Konkretno je tožnik zahteval odškodnino zaradi izgubljenega zaslužka: (i) 8.454,60 EUR za čas svojega "bolniškega staleža" (od marca 2007 do decembra 2007); (iii) 10.337,08 EUR za obdobje od januarja 2008, ko se je "bolniški stalež" končal in je tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela na delovnem mestu parketar za polovico delovnega časa, do vložitve tožbe; (iii) 397,58 EUR mesečne rente od vložitve tožbe do smrti. V prvem sojenju je bilo tožniku pravnomočno prisojenih 5.620,27 EUR (od tega 3.364,43 EUR za obdobje po koncu "bolniškega staleža" in 1.896,84 EUR za čas med njim) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prvostopenjsko sodbo o zavrnitvi zahtevka za višjo odškodnino je višje sodišče razveljavilo. S sodbo, izdano v novem sojenju, ki je predmet tega pritožbenega preizkusa, je sodišče prve stopnje spet zavrnilo zahtevek za višjo odškodnino, torej za plačilo 13.527,97 EUR (I. točka izreka izpodbijane sodbe) in mesečne rente (II. točka izreka izpodbijane sodbe), oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da mora toženka tožniku povrniti 12,33 % njegovih prvostopenjskih pravdnih stroškov in 36,19 % njegovih pravdnih stroškov na drugi stopnji (III. točka izreka izpodbijane sodbe). Nosilni razlog presoje o glavni stvari je, da tožnik, čeprav je po nesreči razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela na delovnem mestu parketar s polovico delovnega časa, prilagodil svojo dejavnost samostojnega podjetnika na način, ki mu omogoča pridobivanje celo višjega dohodka kot pred nesrečo.

2.Tožnik se pritožuje zoper sodbo v celoti, ker meni, da je prvostopenjsko sodišče kršilo določbe pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter nepravilno uporabilo materialno pravo. Ne strinja se z materialnopravno tezo sodišča pri presoji njegovega dohodkovnega prikrajšanja. Narobe se mu zdi, ker je sodišče kot zaslužek, ki bi ga tožnik prejemal, če škode ne bi bilo (tj. hipotetični dohodek), upoštevalo dohodek, ki ga je prejemal 3 leta pred nesrečo. Namesto tega bi po njegovem sodišče moralo upoštevati najaktualnejše podatke o višini izgube dohodka v zadnjih obdobjih pred koncem glavne obravnave (torej dejanske prihodke po nastanku škode). Citira sodno prakso, od koder po njegovem to izhaja. Tožnik pojasnjuje, da je sodišče opozoril na napačen pristop izvedenke in predlagal, naj ji sodišče naloži preračun "že nastale škode" tako, da podjetnikov dohodek za posamezno leto pomnoži z 2 in od tega odšteje podjetnikov dohodek ter invalidske pokojnine za isto leto. Ne strinja se z razlogi, zaradi katerih sodišče tega ni sprejelo, z njimi obširno polemizira (tudi vsi izvedenkini izračuni so hipotetični, ker predvideva, da bi pridobivanje po nezgodi teklo enako, kot je prej) in očita, da je sodišče z opustitvijo materialnega procesnega vodstva izbiro v celoti prepustilo izvedenki. Ugotovitev sodišča, da tožnik dela več kot 4 ure dnevno, se mu zdi samovoljna in protispisna. Po njegovem ni izkazano, da njegovi dohodki ne bi bili večji za manj kot 100 %. Nasproti tej ugotovitvi je le splošna teza izvedenke o hipotetičnosti in splošnih tveganjih; dokazov, ki bi jih za pravilno ugotovitev dejanskega stanja s tem v zvezi moralo izvesti (zlasti v vlogi z dne 21. 3. 2023 predlaganih), pa sodišče ni izvedlo in je vlogo tožnika v zvezi s tem neutemeljeno štelo za prepozno. Bistveno podobne očitke uperja tožnik tudi v stališče sodišča, da ne sprejme drugega alternativnega tožnikovega načina izračuna - takšnega, po katerem je izguba za posamezno leto izračunana kot zmnožek vrednosti režijske ure polagalca talnih oblog s številom delovnih ur v letu, zmanjšan za (poleg davkov in prispevkov) njegova dejanski podjetniški dohodek in invalidsko pokojnino. Tudi pri odškodnini v obliki rente za bodočo škodo ne bi smelo izhajati iz podatkov o dohodkih pred nezgodo, marveč bi, skladno s stališčem v sodbi II Ips 306/2016, moralo upoštevati razvoj dogodkov po škodnem dogodku v letih 2019-2022. Sodba je po prepričanju tožnika nepravilna tudi ob upoštevanju uporabljenega izračuna sedanje in bodoče škode, izhajajoč iz tožnikovih dohodkov pred nezgodo. Sodišče naj bi namreč ugotovilo, da je tožniku nastala škoda, a je zahtevek zavrnilo in je zato sodba sama s seboj v nasprotju oziroma je nepravilna in nezakonita. Napake vidi pritožnik še v naslednjem: (i) izvedenka je pri izračunu povprečnega dohodka pred nezgodo nepravilno upoštevala predolgo obdobje od ustanovitve podjetja 1. 4. 2003 do 10. 3. 2005, upoštevati bi po njegovem morala le dohodek prvega tromesečja leta 2005; (ii) izvedenka ni upoštevala, da tožnik leta 2004 do operacije ni delal; (iii) nepravilno so izračunani dohodki za obdobje od 1. 1. 2005 do 10. 3. 2005, ker sodišče ni upoštevalo, da so v celotnem letu 2005 ustvarjeni dohodki, razen v zanemarljivem delu, v resnici izvirali iz dela v obdobju od 1. 1. do 10. 3. 2005, izvedenka pa svojega izračuna za leto 2005 ni znala ustno pojasniti in utemeljiti, razen na abstraktni ravni; (iv) domnevnih izračunov, ki jih je navedla v pisnem izvedenskem mnenju, izvedenka ustno ni znala ponoviti (v) izračuni izvedenke temeljijo na podatkih, ki jih je sodišče nezakonito pridobilo po uradni dolžnosti. Sklene, da sodišče tožniku njegovo kasnejšo uspešnost čezmerno šteje v škodo; iz uspešnosti v posameznih obdobjih ne bi smelo šteti, da izguba v drugih obdobjih ni posledica njegove delne nezmožnosti za delo, tako naj bi moralo tožbenemu zahtevku ugoditi vsaj delno - za slednja obdobja.

3.Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

4.Pritožba, razen v manjšem delu, ni utemeljena.

5.Nosilna teza pritožbe je, da je sodišče narobe določalo izgubo tožnikovega zaslužka, ko je primerjalo njegov zaslužek pred nesrečo s tistim, kar kot podjetnik z invalidnostjo III. kategorije prejema po njej in kar naj bi predvidoma prejemal še v prihodnje. Prepričan je, da bi bilo njegovo poslovanje uspešnejše (in bi imel do dvakrat višji dohodek), če ne bi bilo škodnega dogodka, zaradi katerega je zmožen opravljati delo parketarja le s polovičnim delovnim časom. Tožnik si prizadeva, da bi sodišče njegovo dohodkovno izgubo ocenilo ne le izhajajoč iz dohodkov, kakršne je pridobival zadnja 3 leta pred nesrečo, ki se je zgodila 11. 3. 2005. Po njegovem bi moralo pri tem upoštevati še vse dohodke, ki jih je prejel do konca glavne obravnave leta 2022. Vse dohodke, ki jih prejema tožnik več kot 17 let po nesreči, naj bi moralo sodišče upoštevati pri izračunu njegovega izgubljenega zaslužka tako, da bi jih pomnožilo z dve in od tega odštelo njegove dejanske prejemke. Poleg te ponuja tožnik še drugo pot ugotavljanja izgube. Ta temelji na tarifi idealnega polno zaposlenega polagalca talnih oblog.

6.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik sam zasnoval tožbo po metodi, ki jo je (s strokovno pomočjo izvedenke) uporabilo sodišče in ki je zasidrana v sodni praksi ter ima oporo v teoriji. Gre za sklepanje, da bi oškodovanec, če nesreče ne bi bilo, po normalnem teku stvari še naprej prejemal enake dohodke. Potem ko je izvedenka napravila ekspertizo s primerjavo tožnikovih dohodkov pred nesrečo in po njej, se je pokazalo, da strokovno (finančno-računovodsko) ovrednotenje upoštevnih podatkov o tožnikovem poslovanju ne da rezultata, ki se ga je nadejal tožnik ob zasnovi tožbe (ko je sodišču ponudil neprepričljiv preračun, ki ni bil zgrajen na dejanskih podatkih o poslovanju). Ko se je torej izjalovilo pričakovanje, da bo sodišče njegove dohodke pred nesrečo spoznalo za znatno višje in dohodke po nesreči za znatno nižje, je tožnik sodišču ponudil ovrednotenje izgubljenega dohodka s pristopoma, povzetima v prejšnji točki obrazložitve.

7.Višje sodišče se strinja s presojo prvostopenjskega, da predlagana tožnikova pristopa nista sprejemljiva, ker temeljita na abstraktnih in pretirano poenostavljenih predpostavkah (sodišče prve stopenj ju je poimenovalo kot preveč hipotetična). Prva je, da bi imel tožnik kot samostojni podjetnik, če ne bi imel 4-urne omejitve za "delo na delovnem mestu parketar", samodejno dvakrat večji dohodek, kot ga v času po nesreči dejansko prejema. Druga tožnikova predpostavka je, da bi bil dohodek tožnika, ki opravlja dejavnost na trgu kot samostojni podjetnik, če ne bi imel zadevne omejitve, enak dohodku, ki ga prejme abstraktni - idealni - polagalec talnih oblog, ki dela vse delovne ure v letu. V splošnem res drži pritožbena podmena, da je ocena izgube zaslužka po naravi stvari hipoteza, ne gotovo dejstvo. Sprašujemo se namreč, kakšna bi bila (dohodkovna) stvarnost, če vanjo ne bi posegel škodni dogodek. A po naravi stvari ne gre drugače, zato tožnikova trditev, da je izračun izvedenke oziroma sodišča hipotetičen, ne more a priori spodkopati njegove sprejemljivosti. Toda glede na to, na čem je zgrajena, je lahko hipoteza bolj ali manj zanesljiva. Prvostopenjsko sodišče je pravilno utemeljilo, da sta hipotezi o višini potencialnega dohodka, ki ju ponuja tožnik, pomembno manj prepričljivi od tiste, ki jo je s pomočjo izvedenke postavilo sodišče. Tožnikovi namreč, v nasprotju z oceno (hipotezo) sodišča, temeljita na scela abstraktnih, od tožnikove podjetniške stvarnosti odtujenih predpostavkah. Ker sta torej obe tožnikovi metodi materialno pravno nesprejemljivi, sodišče prve stopnje ni ničesar kršilo, ko za ugotavljanje z vidika teh metod pomembnih dejstev "ni izvedlo dokazov, ki bi jih za pravilno ugotovitev dejanskega stanja moralo izvesti, zlasti […] v vlogi z dne 21. 3. 2023 predlaganih dokazov". Zraven tega je citirani pritožbeni očitek premalo natančen.

8.Drugače kot tožnik je sodišče prve stopnje oceno hipotetičnega tožnikovega dohodka v času, ko (bo) opravlja(l) dejavnost kot invalid III. kategorije, pretehtano oprlo na tožnikovo podjetniško stvarnost. Ta je, da je tožnik prilagodil svojo dejavnost, tako da poslej ne opravlja zgolj dela polaganja talnih oblog, pri katerem je zaradi nesreče oviran. Pri tem, kot je na podlagi podatkov o njegovem poslovanju natančno elaborirala sodna izvedenka finančno-računovodske stroke, tožnik v dolgem primerjanem 10-letnem obdobju (od 1. 1. 2008 do konca leta 2018) ne prejema konstantno nižjih dohodkov, v znatnem delu tega obdobja je prejemal celo občutno več.¹ Za oceno, da je tožnik svoje poslovanje po nesreči prilagodil - tako, da si pomaga z najetimi pomočniki - in da dela več kot 4 ure dnevno, je imelo sodišče dovolj podlage v izpovedi tožnika, kritično ovrednoteni s pravili splošnih življenjskih izkušenj. Da bi bile dejavnosti najemanja, organizacije in nadzora del, ki jih tožnik v okviru svojega podjetniškega udejstvovanja tudi opravlja, tako da dnevno skupaj dela več kot 4 ure, manj donosne od neposrednega fizičnega dela polagalca in za koliko, ni konkretizirano trdil; njegova pavšalna teza, da je "zato zaslužek nižji, ker namesto njega zasluži nekdo drug", je izkustveno (vsaj) premalo resna, predvsem pa je izpodbita z rezultati tožnikovega poslovanja.

9.Opisana finančno-računovodska dognanja, ki jih tožnik vsebinsko samih po sebi bistvenem ne izpodbija²

in so oprta na poslovne listine, je sodišče prve stopnje prepričljivo ovrednotilo v kontekstu tožnikove izpovedi. Utemeljeno je poudarilo, da je tožnik sam izpovedal, da dela - res ne zgolj polagalskih del - več kot 4 ure. Očitki o iztrganosti dela izpovedi iz konteksta in zato napačno ugotovljenem dejanskem stanju, celo o protispisnosti, niso utemeljeni. Tožnik je izpovedal: da se ni v celoti preusmeril le v organizacijo, temveč še vedno tudi sam polaga parket, kjer pa ima omejitve; da posel ves čas raste; da dela s polkvalificiranimi ljudmi, kar terja njegovo 100 % navzočnost in nadziranje ter opravo vseh finih del; prisoten je ves čas, če ne dela, pa zaradi nasvetov, vodenja in nadzora/kontrole izvedbe del; na kolenih dela 2-3 ure, prisoten je 4 do 10 ur, odvisno od dela; čas nad 4 urami je namenjen organizaciji dela, ogledom, režiji, nadzoru. Res je izpovedal tudi, da "si skoraj gotovo upa trditi, da bi delo opravil hitreje in ceneje", če ne bi imel poškodbene omejitve, oziroma da bi "lahko opravil še enkrat več dela", pa tudi, da je hendikepiran pri večjih delih, npr. šolah in zdravstvenih domovih, saj bi za vse to moral najeti delovno silo (slednjo okoliščino je v izpovedi obenem izpostavil kot prednost, češ da je "ves čas delal za manjše stranke" in ker ni bil nikoli vezan na velike, ni občutil posledic krize). Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da takšna gola predvidevanja, samo zato, ker jih je tožnik potrdil v svoji izpovedi, ob njegovem istočasnem priznanju, da dela več kot 4 ure, ne zadoščajo za (nad 50 %) dokazanost dejstva, da bi tožnik brez hendikepa pri polaganju parketa služil še več.

10. Prvostopenjsko sodišče je, potem ko je ugotovilo, da se tožnikov dohodek v dolgem obdobju 10 let po nesreči ni zmanjšal (ampak celo povečal), pravilno presodilo, da tožnik ni uspel s stopnjo nadpolovične verjetnosti dokazati, da bi se njegovo poslovanje povečalo še bolj, če bi lahko več kot 4 ure opravljal delo parketarja (in ne, kot sedaj, ko v presežku nad 4 urami nadzira, organizira in vodi delo, ki ga fizično zanj opravijo pomočniki). Pravno pravilno je ugotavljalo izgubo zaslužka v obdobju po končanem zdravljenju oziroma po izteku "bolniškega staleža" (tj. za čas od januarja 2008 naprej, kar je tožnik za čas do vložitve tožbe zahteval v enkratnem znesku, od takrat naprej pa kot rento) s primerjavo tožnikovih dohodkov pred nesrečo in projekcijo dohodkov v času, ko (bo) opravlja(l) dejavnost kot invalid III. kategorije, in se pri slednjem upravičeno oprlo na realne podatke o tožnikovem zaslužku iz poslovanja po nesreči. Pravilno je ob tem zavrnilo tožnikovo nelogično pojmovanje, ki vzročnost cepi glede na posamezna časovna obdobja (tako da pripisuje škodnemu dogodku vsa tista obdobja, čeprav časovno nezvezna, v katerih je tožnik zaslužil manj kot pred nesrečo). Sodišče prve stopnje je presojo, ali je (in bo še naprej) tožnik zaradi poslovanja z invalidnostjo prikrajšan, skrbno analiziralo v dolgem, desetletnem obdobju, upoštevajoč pri tem naravo tržnega poslovanja (zaradi katere rezultati poslovanja nihajo) in dejstvo, da so se v tem času spreminjale tudi ekonomske razmere. Utemeljeno je v njem uzrlo trend, ki ne pušča dvoma, da morebitnih slabših poslovnih izidov v posameznih obdobjih ni mogoče pripisati posledicam nesreče, temveč zakonitostim delovanja trga.

11. Primeri iz sodne prakse, na katere se sklicuje tožnik, ne vsebujejo sporočila, ki jim ga skuša pripisati tožnik. V nobenem od njih sodišče ni določalo izgube na zaslužku niti tako, da bi podjetnikovo poslovanje 17 let po nesreči vzelo kot podlago za določitev hipotetičnega dohodka v tem istem času tako, da bi ga pomnožilo z dve. Niti je ni določalo tako, da bi, čeprav ima pred seboj realne podatke o 10—letnem poslovanju podjetnika po nesreči, njegov hipotetični dohodek za isto obdobje določilo z upoštevanjem tarife za celoletni 8-urni delavnik polagalca talnih oblog. Tožnik je samostojni podjetnik in ne polagalec talnih oblog v delovnem razmerju, zato se položaj iz zadeve VSL II Cp 2781/2013 tožnikovemu ne prilega. Bistveno podobna ni niti zadeva VSRS II Ips 306/2016. Tam oškodovani podjetnik - drugače kot naš tožnik - zaradi škodnega dogodka sploh ni več mogel opravljati podjetniške dejavnosti in se je popolnoma invalidsko upokojil. Sodišče pa je pri vrednotenju hipotetičnega podjetnikovega dohodka upoštevalo vse dohodke do prenehanja oškodovančevega poslovanja 2 leti po nesreči, ker sta to poznejše poslovanje vodila oškodovančeva sinova za izpolnitev poslov, ki jih je pred nesrečo sklenil oškodovanec. Iz judikata VSRS II Ips 103/2020 izhaja le to, da je prav "normalen tek stvari", kadar za to govorijo prepričljivo izkazane okoliščine, korigirati, tako da ne pomeni preslikave dohodka pred nesrečo v prihodnost. Toda tožnik v pričujočem primeru takih posebnih okoliščin - tj., katera so tista napredovanja, ki bi jih kot podjetnik še dosegel, a mu to preprečujejo prav delovne omejitve - ni niti konkretizirano zatrjeval, še manj jih je nadpolovično verjetno izkazal. V bistvu se tožnik zavzema za obrnjeno - in zato zgrešeno - sklepanje: ker ima hendikep pri polaganju talnih oblog, je a priori premoženjsko prikrajšan, četudi so po nesreči nastopile nove okoliščine (tako da zdaj talne obloge polaga le 4 ure, presežek nad 4 urami pa organizira, vodi in nadzira druge polagalce), zaradi katerih ne služi manj (temveč celo več) kot pred nesrečo.

12. Tožnik skuša svoje nestrinjanje z načinom, na katerega je sodišče prve stopnje ugotavljalo njegovo izgubo zaslužka, raztegniti še na procesne kršitve, ki naj bi se zgodile pri dokazovanju z izvedenko. Ne drži, da je sodišče njej prepustilo sojenje. S sklepom je izvedenki jasno naložilo, naj s svojimi specifičnimi znanji financ in računovodstva ugotovi poslovanje oziroma dohodke tožnikove dejavnosti v določenih obdobjih. Do vseh procesno dopustnih tožnikovih pripomb v zvezi s tako ugotovljenimi dejstvi se je v obrazložitvi sodbe jasno argumentirano opredelilo (in ne, denimo, z nekakšnim aksiomatičnim sklicevanjem na mnenje izvedenke).

13. Del pritožbenih očitkov je uperjen v nekatere elemente izvedenkinega izračuna tožnikovih dohodkov pred nesrečo, ki so po tožnikovo napačni, tudi če bi bila metoda ocenjevanja izgube dohodka sprejemljiva. Pravilna je argumentacija prvostopenjskega sodišča, da je skladno z napotilom iz prvega razveljavitvenega sklepa pri izračunu povprečnega dohodka pred nesrečo upoštevalo triletno obdobje pred nesrečo in ne zgolj treh mesecev leta 2005, kot si prizadeva tožnik (in ki ga pri tem vodi težnja prikazati, da je imel v teh treh mesecih bistveno več prihodkov, kot je pokazal dokazni postopek). Že splošno znanje statistike pove, da izrazito kratko primerjalno obdobje ne da dovolj reprezentativnega rezultata. Razumno je v obrazložitvi pojasnjeno, da je tožnik res v začetku tega obdobja ustanovil dejavnost s. p., a tedaj ni bil več začetnik (kajti sam je v izpovedi potrdil svoje predhodne izkušnje), prav tako v primerjanem obdobju ni imel težav s pridobivanjem prometa (že v letu 2004 je svoje posle odstopal drugim za provizijo). Četudi je tožnik izpovedoval drugače (pri tem je bil povrh skop in splošen), pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitev, ki so z njegovo izpovedjo v opreki: (i) da tožnik navkljub poškodbi med 7. 5. in 7. 6. 2004 ni bil v "bolniškem staležu", ker to izhaja iz njegovega osebnega zdravstvenega kartona in odgovora Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (zato je v tem času dobljeni dohodek iz poslovanja sodišče prav upoštevalo pri izračunu povprečja pred nesrečo); in (ii) da tožnik ni vseh leta 2005 dobljenih prihodkov ustvaril v le prvih treh mesecih tega leta, kajti njegovi izdani računi dokazujejo, da je z njimi zaračunaval storitve, opravljene po tem obdobju, prav tako je iz kartice njegovega prometa in obračunov DDV vidno, da so mu prihodki in odhodki nastajali vse leto 2005. Tožnikovo nestrinjanje s temi ugotovitvami pritožbenemu sodišču ne vzbudi dvoma v skrbno in prepričljivo obrazloženo dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ki je pomembno oprta na objektivne listinske dokaze o poslovanju tožnika, kritično razložene s strokovnim pogledom izvedenke. Tožnik torej nasprotnega - kar bi pripeljalo do ugotovitve, da so njegovi dohodki višji - ni uspel dokazati. Njegov pogled, da je bilo dokazno breme s tem v zvezi na toženki, očitno ni sprejemljiv.

14. Sodišče prve stopnje je izčrpno in pravno pravilno pojasnilo, da je dokaz s pridobitvijo listin FURS izvedlo na podlagi predloga tožene stranke, potem ko je na pomembnost teh dokazov opozorila izvedenka. Pritožbeno sodišče sprejema vse premisleke, ki jih je v zvezi s tem sprejelo prvostopenjsko sodišče. Izčrpno in procesnopravno pravilno je utemeljilo, da je imel izvedenkin apel in iz njega izvirajoč materialnovodstveni poziv sodnice sidrišče v konkretni trditveni podlagi tožnika in toženke (tožnik je zatrjeval, koliko je imel v določenem obdobju dohodkov, izvedenka je opozorila, da lahko višino teh dohodkov ugotovi, če za to pridobi listine in navedla, katere, podobno kot izvedenka pa je pred tem opozarjala že toženka). Teza tožnika, da sme sodišče na izvedenčev predlog izvesti le tiste dodatne dokaze, ki jih je stranka predlagala že pred tem, ne drži, ne izhaja iz sodne prakse

in ni smiselna. T. i. razjasnjevalna dolžnost izvedenca je predpisana prav zato, ker utegne šele strokovni pogled izvedenca pokazati, da je treba za opravo njegove naloge dognati še kaj, česar stranki prej upravičeno nista vedeli, ker takšnega strokovnega uvida nimata. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi opozarja, da je sodišče sprva k pridobitvi gradiva, na katerega je opozorila izvedenka, v okviru svoje razjasnjevalne dolžnosti spodbudilo tožnika. Ta je na poziv reagiral kontroverzno, tako da njegovo sklicevanje na kršitev razpravnega načela ni v sozvočju z zapovedjo poštenega izvrševanja procesnih pravic. Sprva je izrazil pripravljenost predložiti gradivo in prosil sodišče za podaljšanje roka, del listin pa je predložil.

A je istega dne vložil še eno vlogo, v kateri je izjavil, da niti sam niti tožena stranka nista pravočasno predlagala vpogleda v zadevno dokumentacijo in zato sodišče k predložitvi listin ne bi smelo pozvati, obenem pa je v isti vlogi spet zaprosil za podaljšanje roka za pridobitev teh listin. Na listine, ki jih je skladno s pozivom sodišča tožnik predložil, se je nato odzvala toženka: dvomila je v njihovo popolnost in jih je zato želela pri FURS pridobiti sama, ko pri tem ni bila uspešna, jih je na njen predlog pridobilo sodišče. Razpravno načelo torej ni bilo kršeno. Nasprotno, prvostopenjsko sodišče je odigralo aktivno vlogo, kakršno mu v sodobnem sistemu civilnega procesnega prava namenja zakonodajalec, da bi bilo sodno varstvo učinkovito in sodna odločba čim bližje materialni resnici (285. člen Zakona o pravdnem postopku). Če take aktivne vloge ne bi odigralo, bi to šlo, kot je tožniku prav pojasnilo sodišče prve stopnje, na njegov rovaš, saj je bilo na njem breme dokazovanja izgubljenega zaslužka z izvedenko.

15. Utemeljeni niso niti očitki o domnevni nepreverljivosti izvedenskega mnenja, ker pisno izvedensko mnenje ne vsebuje izračuna dohodkov (v zvezi z letom 2005) in ker naj tega izvedenka tudi ustno na naroku ne bi znala pojasniti. Tožnik ocenjuje, da je izvedenka izračun pojasnila le abstraktno, in to je po njegovem nesprejemljivo. V pisnem izvedenskem mnenju z dopolnitvami so jasno opredeljeni: vhodni podatki (tj. podatki o tožnikovem dohodku za posamezno leto); podlage, iz katerih je izvedenka te podatke črpala, in analiza teh podlag ter rezultati izvedenki naloženih izračunov (tj. računanje povprečja dohodkov, valorizacija in razlike med dohodki po nesreči in pred njo). Vhodni podatki in metoda njenega dela so torej transparentni, zato so njeni rezultati preverljivi. To velja tudi za izračun tožnikovih dohodkov za leto 2005. Zanj je na 5. strani dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 17. 2. 2023 precizno pojasnjeno, da je izračunan na podlagi prihodkov, razvidnih iz izdanih računov za storitve v upoštevnem trimesečju, in ob upoštevanju, da je delež dohodka v prihodkih 19,19 %. Da bi pri izračunavanju - torej seštevanju, odštevanju, množenju in deljenju - izvedenka sploh naredila napako in v čem, tožnik ni pojasnil. Še več, kljub številnim pripombam na pisno izvedensko mnenje in s tem povezanimi kar tremi pisnimi dopolnitvami, tožnik ni nikoli opozoril na napako pri računanju niti ni zahteval, naj izvedenka potek računskih operacij zapiše in predloži. Le na zadnjem naroku je tožnik - ne da bi izračunavanju kakor koli nasprotoval - od izvedenke neživljenjsko zahteval, naj ustno ponovi potek računskih operacij. Sodišče prve stopnje je prav odmerilo razmerje med učinkovitostjo sodnega varstva in pravico tožnika do izjavljanja pri dokazovanju z izvedencem v tem 13 let trajajočem postopku, ko na zadnjem naroku, na katerem je bila izvedenka ustno zaslišana, tožniku ni podelilo dodatnega roka za "dodatne pripombe" na ustno podano mnenje (in potem ni upoštevalo pripomb, ki jih je tožnik kljub zavrnitvi dodatnega roka vložil po koncu glavne obravnave). Tožnik je imel s podajanjem pisnih pripomb in potem še pri ustnem dialogu z izvedenko na naroku, kamor je bil dolžan priti pripravljen, dovolj priložnosti za razčiščevanje zanj spornih vprašanj - seveda tistih, ki jih je zastavil dovolj substancirano. Na naroku pa mu je sodišče omogočilo tudi izjavo o rezultatu dokazovanja z izvedenko, ki jo je izkoristil.

16. V manjšem delu ima pritožba prav. Drži namreč, da sodišče ne bi smelo zavrniti tožbenega zahtevka zaradi izgubljenega zaslužka v času tožnikovega "bolniškega staleža", torej od marca 2007 do decembra 2007, ko pa je izgubo v tem času ugotovilo. Pritožbeno sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe s tem v zvezi ne vidi očitanega protislovja, zaradi katerega sodbe ne bi moglo preizkusiti. A se strinja, da argumentacija sodišča o zavrnitvi tega dela zahtevka materialno pravno ni pravilna. Napak izhaja sodišče prve stopnje tu iz izhodišča, da sta zahtevek za izgubljeni zaslužek med zdravljenjem (ki ima podlago v prvem odstavku 174. člena Obligacijskega zakonika

) in zahtevek za izgubljeni zaslužek zaradi zmanjšanja delovne zmožnosti (ki ima podlagi v drugem odstavku 174. člena OZ) enakovrstna in ju razdružuje le čas, v katerem sta nastali. Ključno je, da izgube zaslužka v času zdravljenja pojmovno ni prav ugotavljati tako, da tožnikov zaslužek pred nesrečo primerjamo z zaslužkom v času, ko je tožnik po končanem zdravljenju opravljal dejavnost kot invalid III. kategorije. Za določitev te odškodnine je pomembna primerjava dohodkov pred nesrečo (ki bi jih ob normalnem teku stvari tožnik prejemal tudi v času zdravljenja) in tistim, kar je v času zdravljenja oziroma "bolniškega staleža" dejansko prejel. Takšno primerjavo je prvostopenjsko sodišče opravilo in ugotovilo, da je tožnik v času "bolniškega staleža" prejel manj, kot bi prejel ob normalnem teku stvari (torej glede na svoje povprečne dohodke pred nesrečo). Okoliščina, da je tožnik po koncu zdravljenja (oziroma po izteku "bolniškega staleža"), ko je posloval kot s. p. z invalidnostjo III. kategorije, s prilagoditvijo podjetniškega poslovanja preprečil, da bi omejitev pri polaganju talnih oblog krnila njegov zaslužek, je pravno pomembna (le) pri presoji izgube zaslužka po izteku "bolniškega staleža" oziroma po končanem zdravljenju. Ne more pa utemeljiti sklepa, da tožnik ni utrpel škode v času zdravljenja. Temu nasprotno stališče sodišča prve stopnje je zato materialnopravno zmotno. Za čas, ko je bil v "bolniškem staležu", je sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenke ugotovilo, da bi tožnik, če ne bi bilo nesreče, torej ob normalnem teku stvari, prejel 2.727 EUR, dejansko pa je prejel le 224 EUR (valorizirano na leto 2007). Ugotovilo je zato njegovo izgubo v višini 2.503,00 EUR in pritožbeno sodišče to dejstvo sprejema. Pritožbeni očitki tožnika, uperjeni v izvedenkin izračun, so namreč zavrnjeni, toženka pa ni odgovorila na pritožbo (v kateri bi imela priložnost ugovarjati pravilnosti zadevnega dejstva, oprtega na izvedensko mnenje). Ker je tožnik v prvem sojenju za to izgubo že dobil pravnomočno prisojenih 1.896,84 EUR, to pomeni, da mu gre še razlika do 2.503,00 EUR, torej 606,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe 10. 3. 2010.

) in zahtevek za izgubljeni zaslužek zaradi zmanjšanja delovne zmožnosti (ki ima podlagi v drugem odstavku 174. člena OZ) enakovrstna in ju razdružuje le čas, v katerem sta nastali. Ključno je, da izgube zaslužka v času zdravljenja pojmovno ni prav ugotavljati tako, da tožnikov zaslužek pred nesrečo primerjamo z zaslužkom v času, ko je tožnik po končanem zdravljenju opravljal dejavnost kot invalid III. kategorije. Za določitev te odškodnine je pomembna primerjava dohodkov pred nesrečo (ki bi jih ob normalnem teku stvari tožnik prejemal tudi v času zdravljenja) in tistim, kar je v času zdravljenja oziroma "bolniškega staleža" dejansko prejel. Takšno primerjavo je prvostopenjsko sodišče opravilo in ugotovilo, da je tožnik v času "bolniškega staleža" prejel manj, kot bi prejel ob normalnem teku stvari (torej glede na svoje povprečne dohodke pred nesrečo). Okoliščina, da je tožnik po koncu zdravljenja (oziroma po izteku "bolniškega staleža"), ko je posloval kot s. p. z invalidnostjo III. kategorije, s prilagoditvijo podjetniškega poslovanja preprečil, da bi omejitev pri polaganju talnih oblog krnila njegov zaslužek, je pravno pomembna (le) pri presoji izgube zaslužka po izteku "bolniškega staleža" oziroma po končanem zdravljenju. Ne more pa utemeljiti sklepa, da tožnik ni utrpel škode v času zdravljenja. Temu nasprotno stališče sodišča prve stopnje je zato materialnopravno zmotno. Za čas, ko je bil v "bolniškem staležu", je sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenke ugotovilo, da bi tožnik, če ne bi bilo nesreče, torej ob normalnem teku stvari, prejel 2.727 EUR, dejansko pa je prejel le 224 EUR (valorizirano na leto 2007). Ugotovilo je zato njegovo izgubo v višini 2.503,00 EUR in pritožbeno sodišče to dejstvo sprejema. Pritožbeni očitki tožnika, uperjeni v izvedenkin izračun, so namreč zavrnjeni, toženka pa ni odgovorila na pritožbo (v kateri bi imela priložnost ugovarjati pravilnosti zadevnega dejstva, oprtega na izvedensko mnenje). Ker je tožnik v prvem sojenju za to izgubo že dobil pravnomočno prisojenih 1.896,84 EUR, to pomeni, da mu gre še razlika do 2.503,00 EUR, torej 606,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe 10. 3. 2010.

17.Zato je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in I. točko izreka izpodbijane sodbe deloma spremenilo, tako da je ugodilo zahtevku za plačilo odškodnine za izgubo zaslužka med zdravljenjem v višini 606,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe 10. 3. 2010 (peta alineja 358. člena ZPP).

17.Zato je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in I. točko izreka izpodbijane sodbe deloma spremenilo, tako da je ugodilo zahtevku za plačilo odškodnine za izgubo zaslužka med zdravljenjem v višini 606,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe 10. 3. 2010 (peta alineja 358. člena ZPP).

18.Izpodbijana sodba pa je pravilna v preostalem delu, torej glede zavrnitve zahtevka za še višjo odškodnino zaradi izgube zaslužka med zdravljenjem, glede zavrnitve zahtevka za celotno odškodnino za izgubo zaslužka po koncu zdravljenja (tako tisto, ki je zahtevana v enkratnem znesku in je o njej odločeno v okviru I. točke izreka, kot tisto, ki je zahtevana v obliki rente in je o njej odločeno v II. točki izreka) in glede stroškov. Ne v sodbi ne v postopku pred njeno izdajo namreč pritožbeno sodišče ni našlo niti kršitev, ki jih je tožnik izrecno uveljavljal, niti tistih, na katere je pazilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Smiselno enako velja za prvostopenjsko odločitev o stroških postopka, ki jo pritožba izpodbija scela neobrazloženo, le kot posledico izpodbijanja sodbe o glavni stvari. Res je pritožbeno sodišče prisojeno odškodnino zvišalo, a tako neznatno,

18.Izpodbijana sodba pa je pravilna v preostalem delu, torej glede zavrnitve zahtevka za še višjo odškodnino zaradi izgube zaslužka med zdravljenjem, glede zavrnitve zahtevka za celotno odškodnino za izgubo zaslužka po koncu zdravljenja (tako tisto, ki je zahtevana v enkratnem znesku in je o njej odločeno v okviru I. točke izreka, kot tisto, ki je zahtevana v obliki rente in je o njej odločeno v II. točki izreka) in glede stroškov. Ne v sodbi ne v postopku pred njeno izdajo namreč pritožbeno sodišče ni našlo niti kršitev, ki jih je tožnik izrecno uveljavljal, niti tistih, na katere je pazilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Smiselno enako velja za prvostopenjsko odločitev o stroških postopka, ki jo pritožba izpodbija scela neobrazloženo, le kot posledico izpodbijanja sodbe o glavni stvari. Res je pritožbeno sodišče prisojeno odškodnino zvišalo, a tako neznatno,

da zato v prvostopenjsko odločitev skladno s tretjim odstavkom 154. člena ZPP ni poseglo. V opisanem delu je torej višje sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

da zato v prvostopenjsko odločitev skladno s tretjim odstavkom 154. člena ZPP ni poseglo. V opisanem delu je torej višje sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

19.Tožnik je s pritožbo uspel le z zanemarljivimi 1,6 %

19.Tožnik je s pritožbo uspel le z zanemarljivimi 1,6 %

, medtem ko je bil izrazito večinski del pritožbe neutemeljen. Zato nosi skladno s tretjim odstavkom 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP sam svoje stroške pritožbenega postopka.

, medtem ko je bil izrazito večinski del pritožbe neutemeljen. Zato nosi skladno s tretjim odstavkom 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP sam svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

-------------------------------

1Sodišče je s pomočjo izvedenke ugotovilo naslednje: v obdobju od januarja 2008 do marca 2010 je tožnik skupno prejel 2.404,00 EUR manj, kot bi prejel glede na svoj povprečni dohodek pred nezgodo. V nadaljevanju je tožnik zaslužil manj le še od marca 2010 do konca leta 2010 (za skupaj 497 EUR oziroma 33 EUR mesečno) in v letih 2014 (487 letno oziroma 32 EUR mesečno) ter 2015 (475 oziroma 27 EUR mesečno). V preostalih letih (2011, 2012, 2013, 2016-2018) je prejemal višje dohodke (leta 2011 skupaj višje za 1.258 EUR oziroma 133 EUR mesečno; leta 2012 za 3.661 EUR oziroma 309 EUR mesečno; leta 2013 za 1.518 EUR oziroma 136 EUR mesečno; leta 2016 za 3.905 EUR oziroma 332 EUR mesečno; leta 2017 za 7.213 EUR oziroma 603 EUR mesečno; leta 2018 za 3.701 EUR oziroma 312 EUR mesečno). Ustno na naroku je izvedenka potrdila, da tudi iz listin 2019-2022 ni videti, da bi bili ti dohodki nižji kot pred nezgodo.

1Sodišče je s pomočjo izvedenke ugotovilo naslednje: v obdobju od januarja 2008 do marca 2010 je tožnik skupno prejel 2.404,00 EUR manj, kot bi prejel glede na svoj povprečni dohodek pred nezgodo. V nadaljevanju je tožnik zaslužil manj le še od marca 2010 do konca leta 2010 (za skupaj 497 EUR oziroma 33 EUR mesečno) in v letih 2014 (487 letno oziroma 32 EUR mesečno) ter 2015 (475 oziroma 27 EUR mesečno). V preostalih letih (2011, 2012, 2013, 2016-2018) je prejemal višje dohodke (leta 2011 skupaj višje za 1.258 EUR oziroma 133 EUR mesečno; leta 2012 za 3.661 EUR oziroma 309 EUR mesečno; leta 2013 za 1.518 EUR oziroma 136 EUR mesečno; leta 2016 za 3.905 EUR oziroma 332 EUR mesečno; leta 2017 za 7.213 EUR oziroma 603 EUR mesečno; leta 2018 za 3.701 EUR oziroma 312 EUR mesečno). Ustno na naroku je izvedenka potrdila, da tudi iz listin 2019-2022 ni videti, da bi bili ti dohodki nižji kot pred nezgodo.

2Z izjemo nestrinjanja z izračunom za leto 2005 in deloma za leto 2004 ter splošno kritiko izvedenskega mnenja kot premalo obrazloženega. Višje sodišče te očitke zavrača v nadaljevanju.

2Z izjemo nestrinjanja z izračunom za leto 2005 in deloma za leto 2004 ter splošno kritiko izvedenskega mnenja kot premalo obrazloženega. Višje sodišče te očitke zavrača v nadaljevanju.

3Stališče tožnik napak pripisuje odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 153/2016.

3Stališče tožnik napak pripisuje odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 153/2016.

4Zapisnik naroka z dne 21. 10. 2021 in vloga tožnika z dne 19. 10. 2021 na list. št. 580-581.

5Uradni list RS, št. 37/07 - ur. p. b. in nasl. - v nadaljevanju ZPP:

4Zapisnik naroka z dne 21. 10. 2021 in vloga tožnika z dne 19. 10. 2021 na list. št. 580-581.

6Uradni list RS, št. 83/01 in nasl. - v nadaljevanju OZ.

5Uradni list RS, št. 37/07 - ur. p. b. in nasl. - v nadaljevanju ZPP:

7Le za 1,42 % vrednosti celotnega spornega predmeta, kakor ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče.

6Uradni list RS, št. 83/01 in nasl. - v nadaljevanju OZ.

8S 606,16 EUR od 37.382,77 EUR, na kolikor je vrednost pritožbeno izpodbijanega dela ocenilo sodišče prve stopnje.

7Le za 1,42 % vrednosti celotnega spornega predmeta, kakor ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče.

Zveza:

8S 606,16 EUR od 37.382,77 EUR, na kolikor je vrednost pritožbeno izpodbijanega dela ocenilo sodišče prve stopnje.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 174, 174/1, 174/2

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 174, 174/1, 174/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 285

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 285

Pridruženi dokumenti:*

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.