Jedro

Zaradi neizpolnitve kakšne od predpisanih ali dogovorjenih obveznosti zavarovanec ne izgubi pravice do odškodnine ali zavarovalne vsote (917. in 918. čl. ZOR). Na določilo zavarovalnih pogojev, po katerih naj bi se zaradi neizpolnitve obveznosti iz njih ob nastanku zavarovalnega primera štelo, da nesreče ni bilo ali pa, da je tožnica vozila pod vplivom alkohola, mamil ali narkotikov in prevaljujejo dokazno breme na tožnico, se tožena stranka prvič sklicuje v pritožbi. Pogodbeno pravo resda sodi v sklop in preizkus pravilnosti uporabe materialnega prava, vendar pa se mora stranka nanj sklicevati, torej navesti ustrezna dejstva in predlagati dokaze zanje (7., 212. čl. ZPP). Tega pa tožena stranka vse do pritožbe ni storila. Tovrstne pritožbene trditve je zato treba šteti za nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odst. 337. čl. ZPP). Odmera odškodnine oškodovanki (opravlja delo poslovne sekretarke) za zvin vratne hrbtenice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 52.003,00 SIT v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 1.300.000,00 SIT odškodnine z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje ter ji povrniti 229.740,00 SIT pravdnih stroškov. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). Vozilo je last leasingodajalca LB Leasing in ne družbe R., kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnica bi morala o zahtevku obvestiti lastnika, ki mora predložiti tudi pri AO plus zavarovanju kuponček. Tega ni naredila in je bil nato pri naslednjem zavarovanju priznan 50% bonus, namesto samo 30%. Tožnica se je bala za izgubo bonusa ter je s tem zavajala lastnika in zavarovalnico ter si je neupravičeno pridobila protipravno premoženjsko korist. Leasingodajalci namreč plačilo zavarovanja v skladu z leasing pogodbo naložijo leasingojemalcu, ki je v tem primeru podjetje tožničinega moža. Po toženkinem mnenju ni dokazan niti sam škodni dogodek. Tudi udeleženka drugega vozila ni bila njegova lastnica, temveč naj bi ga dobila na posodo. Kljub temu pa je sama ocenila škodo na njem in avto dala sama popraviti. Poravnave ponavadi sklepa samo lastnik in ta je obveščen o škodnem dogodku. Nelogična je izpoved tožnice in priče I., da sta že po poravnani škodi napisali euro poročilo. Sicer pa v poročilu niso zavedene telesne poškodbe niti datum. Obstoj škodnega dogodka je torej v celoti vprašljiv zlasti, ker sodišče ni zaslišalo lastnika vozil in ni opravilo poizvedb o obstoju in lastništvu vozila. Protislovje je tudi v tem, ko I. trdi, da ji je tožnica izročila kupon, tožnica pa, da osebni dokument, ki se po navadi neznani osebi ne daje. I. naj bi poklical tožničin mož, ki je po eni varianti hotel nazaj kupon, po drugi pa je skušal poravnati škodo. Normalno povzročitelja pokliče oškodovanec - lastnik, ki v tem času že vloži odškodninski zahtevek in da oceniti poškodbe na vozilu. V spisu ni nobenega dokaza o povrnitvi materialne škode. Ne tožnica ne nasprotna udeleženka se nista želeli pogovarjati s policijo. Po zavarovalnih pogojih za AO plus zavarovanje je to pogoj za plačilo odškodnine. Obstaja namreč presumpcija, da nesreče ni bilo ali pa, da je tožnica vozila pod vplivom alkohola, mamil ali narkotikov. Dokazno breme je v tem primeru na tožnici. Tega pa tožnica v postopku z dokazi ni ovrgla in v zvezi s tem se sodišče prve stopnje ni izjasnilo, kot da zavarovalni pogoji nič ne pomenijo. AO plus zavarovanje ni obvezno zavarovanje, čeprav je nanj vezano. Ni ga mogoče primerjati z obveznim zavarovanjem, ampak je treba spoštovati in se podrejati pogojem, ki vplivajo na obstoj temelja za izplačilo škode. Tožnica je vedela za pravice v primeru telesnih poškodb, ni pa se držala zavarovalnih pogojev in obveznosti iz njih. Nadalje sodišča ne moti popolnoma drug datum v prilogi A9. Za toženko je ta datum verodostojen, saj je iz poškodbe dne 20.10.1997 bila plačana kasko škoda. Plačana pa je bila tudi zato, ker je bil lastnik leasingodajalec, ki ima po kasko pogojih drugačne prioritete in pogoje kot fizična oseba. Tudi tega dejstva sodišče prve stopnje ni ugotovilo, toženka pa ga ni navajala, ker je bilo zanjo nesporno in samoumevno. Tožena stranka se nadalje protivi tudi previsoko prisojeni odškodnini. Tožnica je bila le dvakrat pri zdravniku in 24 dni v bolniškem staležu. Odškodnina za telesne bolečine je torej absolutno previsoka, enako kot tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Obstoj posledic ni dokazan, ker izvedenec jasno pove, da ima tožnica degenerativne spremembe na hrbtenici, oceno invalidnosti pa je podal povsem na splošno po tabeli. Tožnica lahko ima težave, vendar te niso posledica prometne nesreče. Zato do odškodnine iz tega naslova sploh ni upravičena. Končno tožena stranka graja tudi izrek o stroških. Sodišče ugotovi, da je tožnica uspela z 52% tožbenega zahtevka, nato pa nalaga toženki povrnitev 76% stroškov, torej niso dosojeni po uspehu. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Pritožba ni utemeljena. Pritožba ne pojasni, v čem vidi uveljavljani razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato je njegov obstoj pritožbeno sodišče preizkusilo v mejah iz 2. odst. 350. čl. ZPP in pri tem ugotovilo, da niso podane tiste kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je po povedanem navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih za razsojo v sporu. Določenih dejstev, ki jih navaja pritožba, resda ni ugotavljalo, vendar pa ta niso odločilna in tudi morebitna njihova zmotna ugotovitev (kot je napačna ugotovitev, kdo je lastnik vozila, s katerim je tožnica povzročila prometno nesrečo) zato ne pomeni kršitve iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Lastništvo avtomobila kot tudi razmerje med lastnikom avtomobila in zavarovalnico pri sklepanju nadaljnjih zavarovalnih pogodb, v katerih naj bi bil lastniku priznan določen bonus ravno zaradi neuresničitve dogodka, ki pomeni za toženo stranko zavarovalni primer, se konkretnega spora ne tiče. Enako tudi ne razmerje med I. in lastnikom vozila, ki ga je ona upravljala. V tem sporu je namreč relevantno le, ali je do škodnega dogodka prišlo, kolikšna je iz njega izvirajoča škoda in ali jo je tožena stranka dolžna povrniti. Navedeno pa daje odgovor že tudi na pritožbene trditve, ki se tičejo sicer graje ugotovljenega dejanskega stanja zaradi neizvedb predlaganih dokazov glede lastništva v nesreči udeleženih avtomobilov: ta dejstva za odločbo niso pomembna in jih zato ni treba dokazovati (213. čl. ZPP), okoliščina, da niso bila ugotovljena pa nimajo za posledico nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče v zvezi z nadaljnjo grajo ugotovljenega dejanskega stanja, ki se tiče obstoja škodnega dogodka, v celoti sprejema logične in prepričljive zaključke sodišča prve stopnje, ki jih je napravilo po izvedenem dokaznem postopku. Tako je na podlagi zaslišanja prič, tožnice, pregleda listinske dokumentacije in mnenja izvedenca zaključilo, da je bila tožnica poškodovana v prometni nesreči dne 21.11.1997, ki je kot datum nezgode naveden tudi v poročilu o prometni nesreči. Nadalje je tudi zelo natančno ocenilo datum iz priloge A9 in tudi pojasnilo, da tožena stranka ni trdila, da bi izplačala škodo na podlagi kasko zavarovanja iz kakšne druge prometne nesreče, razlogi, zakaj je povrnila to škodo, pa so povsem irelevantni. Ob dejstvu, da vsi ostali dokazi kažejo, da se je nezgoda pripetila 21.11.1997, je torej sklepanje sodišča prve stopnje pravilno in logično. Do drugačnega zaključka ne morejo pripeljati le malenkostna razhajanja v izpovedbah prič o nepomembnih okoliščinah, kot so kateri dokument je tožnica pustila I. in zakaj jo je naslednji dan poklical tožničin mož, prav tako pa tudi ne naknadna izpolnitev poročila o nesreči, ne glede na poravnano škodo I., saj ta očitno ni zahtevala povrnitve škode od zavarovalnice (npr. iz naslova obveznega zavarovanja tožnice), temveč je to prejela neposredno od tožnice. O tem sta skladno izpovedali tožnica in priča I. in zato niso točne trditve pritožbe, da v spisu ni nobenega dokaza o povrnitvi materialne škode. Razlog za kasnejšo sestavo poročila o nesreči pa je bil lahko tudi zaradi hitrejšega plačila odškodnine lastniku vozila, ki ga je upravlaja tožnica, iz pogodbe o kasko zavarovanju. Niti tožnica niti I. o dogodku nista obveščali policije, vendar pa je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da zaradi neizpolnitve kakšne od predpisanih ali dogovorjenih obveznosti zavarovanec ne izgubi pravice do odškodnine ali zavarovalne vsote (917. in 918. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Na določilo zavarovalnih pogojev, po katerih naj bi se zaradi neizpolnitve obveznosti iz njih ob nastanku zavarovalnega primera štelo, da nesreče ni bilo ali pa, da je tožnica vozila pod vplivom alkohola, mamil ali narkotikov in prevaljujejo dokazno breme na tožnico, se tožena stranka prvič sklicuje v pritožbi. Pogodbeno pravo resda sodi v sklop in preizkus pravilnosti uporabe materialnega prava, vendar pa se mora stranka nanj sklicevati, torej navesti ustrezna dejstva in predlagati dokaze zanje (7., 212. čl. ZPP). Tega pa tožena stranka vse do pritožbe ni storila, pa tudi sedaj za to ne predlaga dokaza. Zavarovalni pogoji AO plus, ki jih v pritožbi navaja tožena stranka, namreč ne določajo tega, kar trdi v pritožbi, verjetno pa to določajo Pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, na kateree se AO plus pogoji sklicujejo (4. in 6. člen). Četudi je v eni izmed svoji pripravljalnih vlog (z dne 10.12.1999) navedla, da je tožnica s tem, ko ni poklicala policije "lahko hotela prikriti celo morebitno alkoholiziranost," pa njenega takega namiga ni mogoče šteti za navajanje dejstev in predlaganje dokazov v prej navedenem smislu. Glede na to sodišče prve stopnje utemeljeno ni navajalo razlogov o dejstvih, ki jih stranke niso zatrjevale in dokazovale. Tovrstne pritožbene trditve pa je zato treba šteti za nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odst. 337. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče potemtakem sprejema dejanske zaključke sodišča prve stopnje o obstoju škodnega dogodka in nadaljnje pravne zaključke o dolžnosti tožene stranke, da tožnici povrne v škodnem dogodku utrpelo škodo. V zvezi s tem pa tožena stranka ugovarja, da bi bila v vzročni zvezi z nesrečo (temveč naj bi bile posledica degenerativnih sprememb tožničine hrbtenice) in v tej smeri ugovarja tudi obsegu ugotovljene škode tožnice, sicer pa je njena pritožbena graja usmerjena v odmero odškodnine. O vzročni zvezi med škodnim dogodkom in tožničino škodo (vključno s tem, zakaj se je tožnica pri zdravniku oglasila šele dan po nesreči) je podalo izčrpno dejansko in pravno razlago sodišče prve stopnje (str. 6-8 sodbe) in tem razlogom v bistvu ni kaj dodati. Na pritožbo naj bo zato le skopo pojasnjeno, da je sodišče prve stopnje v skladu s sodno prakso (prim. pravno mnenje občne seje VSS, Pravna mnenja 2/98) raziskalo vse okoliščine v zvezi z nastankom škode, tudi v smeri morebitne deljene vzročne zveze. Glede na izvedene dokaze, zlasti izvedensko mnenje, pa ni bilo mogoče prepričljivo ugotoviti, ali bi in če bi, kdaj bi pri tožnici zaradi degenerativnih sprememb na njeni hrbtenici prišlo do težav, kot jih ima po nesreči. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je izmed vseh okoliščin kot pravno relevanten vzrok tožničine škode šteti prometno nesrečo. Kot že omenjeno, ugotovljenemu obsegu škode tožena stranka niti ne ugovarja, pač pa sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. V okviru te presoje pravilnosti izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče preizkusilo s strani sodišča prve stopnje uporabljeni pravni standard pravične denarne odškodnine, kot ga opredeljuje določilo 200. čl. ZOR. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje za posamezne oblike nepremoženjske škode tožnice prisodilo pravično denarno odškodnino. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem kot tudi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožbeno izpostavljanje zgolj števila obiskov pri zdravniku in števila dni v bolniškem staležu ob neupoštevanju drugih, za prisojo odškodnine za telesne bolečine pomembnih okoliščin (intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, nošenje ovratnice, rentgenska slikanja in druge nevšečnosti, ki jih ugotavlja sodišče prve stopnje), zato ne more biti uspešno. V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življnjske aktivnosti, pri kater tožena stranka ugovarja zlasti že obravnavani vzročni zvezi med škodnim dogodkom in tožničinimi posledicami, na kar je bilo že odgovorjeno, pa pritožnica graja izvedenčevo oceno invalidnosti, katere pa sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine niti ni upoštevalo. Pritožbeno sodišče torej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožnici za utrpelo nepremoženjsko škodo prisodilo pravično denarno odškodnino, ki pomeni individualizirano zadoščenje ter se vklaplja tudi v širše okvire odškodnin, ki se kažejo v že oblikovanih razmerjih med manjšimi in večjimi odškodninami za posamezne oblike negmotne škode. Končno pa je neutemeljena tudi pritožba zoper izrek o stroških. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, kako je upoštevalo uspeh strank v postopku: tožeča stranka je glede temelja uspela v celoti (100%), po višini pa s 52% postavljenega zahtevka, torej njen celoten uspeh v pravdi znaša 76%. V skladu s tem je strankama tudi priznalo stroške postopka. Pritožba tožene stranke je torej neutemeljena, saj tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo pve stopnje (353. čl. ZPP). Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 165. čl. ZPP. Ker je bil odgovor na pritožbo potreben (1. odst. 155. čl. ZPP in je tožeča stranka z njim uspela (1. odst. 154. čl. ZPP), ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške v zvezi z njim (priglašene stroške sestave in DDV).