Jedro

Ker so samozaposleni in zaposleni pri plačilu prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje izenačeni, jih je treba enako obravnavati tudi pri priznanju pravic iz pokojninskega zavarovanja. Odvetnik, ki svojo dejavnost opravlja z največ polovico polnega delovnega časa, ima pravico do delne pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 10. 1. 2008 in št. ... z dne 18. 10. 2007. Tožniku je priznalo pravico do delne starostne pokojnine za obdobje od 8. 11. 2005 do 31. 3. 2006. Tožencu je naložilo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe s posebno odločbo tožniku odmeri delno starostno pokojnino ter v istem roku izplača vse že zapadle zneske delne starostne pokojnine. Na zapadle zneske delne starostne pokojnine je dolžan obračunati zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsakega posameznega zneska do plačila ter tako obračunane zamudne obresti tožniku izplačati v roku 60 dni po poteku izpolnitvenega roka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pri tem navaja, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo št. U-I-358/04-13 z dne 19. 10. 2006 (Ur. l. RS, št. 112/06) odločilo, da sta 1. odstavek 58. člena in 2. odstavek 178. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-1) v neskladju z Ustavo. Državnemu zboru je naložilo, da ugotovljeno neskladje odpravi v roku 9 mesecev od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 2. alineje 2. odstavka 18. in 179. člena ZPIZ-1 pa je zavrnilo. Ustavno sodišče je sprejelo ugotovitveno odločbo, kar pomeni, da navedeni določbi nista bili odpravljeni ali razveljavljeni. Dokler s strani zakonodajalca protiustavnost ni odpravljena, se takšna zakonska ali druga ureditev kljub ugotovitveni odločbi Ustavnega sodišča uporablja še naprej, saj zgolj zaradi poteka roka izpodbijani zakonski določbi 1. odstavka 58. člena in 2. odstavka 178. člena ZPIZ-1 nista prenehali veljati. Po mnenju toženca je torej takšni določbi potrebno uporabiti še naprej, kar pomeni, da sta izpodbijani odločbi toženca pravilni in zakoniti. Odločitev sodišča, ki je pri odločanju neposredno uporabilo Ustavo, pa je nepravilna. Pri odločanju se je sodišče protizakonito in protiustavno postavilo v vlogo zakonodajalca in ni upoštevalo tedaj še veljavno določbo zakona, tako kot je zapisana, temveč je štelo, kot da je razveljavljena in namesto zakonodajalca oblikovalo novo zakonsko normo. S tem je sodišče kršilo materialno pravo, torej v času sojenja še veljavne določbe ZPIZ-1 ter tudi določbe postopka, ki jih je določilo Ustavno sodišče. Sodišče je tudi kršilo določbe 50. člena in 4. odstavka 153. člena Ustave. V kolikor bi toženec pri reševanju zahtevkov v upravnem postopku postopal tako, kot je to storilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 172/2006, bi kršil načelo enakosti pred zakonom, saj bi ravnal samovoljno in to ne glede na že citirano odločbo Ustavnega sodišča. Ob vložitvi zahteve za priznanje pravice do delne starostne pokojnine dne 8. 11. 2005, tudi še ni bila znana odločba Ustavnega sodišča, zato tožniku ni mogoče priznati pravice do delne starostne pokojnine za čas od 8. 11. 2005 do 31. 3. 2006. Zaradi vsega navedenega tudi ni pravne podlage za priznanje zakonskih zamudnih obresti, saj toženec ni v zamudi s plačili. Razen tega je sodišče nepravilno uporabilo določbo 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1, ki ureja vprašanja odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, saj gre pri odškodnini za drugo pravno istovetnost kot pri zamudnih obrestih, ki jih vtožuje tožnik. Kakršenkoli odškodninski zahtevek pa ne izhaja iz tožbenega zahtevka in tudi ne iz trditvene podlage tožnika. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da toženec zgolj pavšalno navaja, da se pritožuje tudi zaradi bistvenih kršitev določb postopka, vendar teh kršitev ne konkretizira, zato je potrebno šteti, da je v tem delu pritožba neobrazložena. Pritožbeni razlog se torej izključno nanaša na materialno pravo. Po mnenju tožnika gre v tem primeru za izigravanje odločbe Ustavnega sodišča z dne 19. 10. 2006. S tem v zvezi tožnik opozarja na komentar Ustave Republike Slovenije (Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002). Pri tem še posebej poudarja, da pomanjkljiva ali morda celo protiustavna zakonska ureditev sodiščem ne preprečuje, da bi v konkretnih primerih prizadetim vendarle zagotovili sodno varstvo. Opozarja tudi na to, da tudi tam, kjer bi bila zakonska konkretizacija sicer dopustna in morda celo potrebna, njena odsotnost ali neskladnost z Ustavo načeloma ne preprečuje, da bi se ustavne pravice v tem primeru uresničevale neposredno na podlagi Ustave. Tožnik omenja tudi stališče prof. dr. Jurija Štempiharja, Zasebno pravo (PF in CZ, 2003). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPP).

Predmet presoje pred sodiščem prve stopnje je bila drugostopenjska odločba toženca, opr. št. ... z dne 10. 1. 2008, s katero je toženec zavrnil tožnikov zahtevek za priznanje pravice do delne starostne pokojnine. Toženec se je postavil na stališče, da ima tožnik kot odvetnik v skladu z določbo 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1 status samozaposlene osebe. Ker ne gre za delovno razmerje z največ polovico delovnega časa, pač pa za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje odvetnika, s tem niso izpolnjeni pogoji po 1. odstavku 58. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do delne starostne pokojnine.

ZPIZ-1 v 1. odstavku 58. člena določa, da zavarovanec, ki je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, lahko pridobi pravico do delne pokojnine, če je v delovnem razmerju z največ polovico polnega delovnega časa. V 178. členu pa je urejen ponoven vstop v zavarovanje (reaktivacija). Določeno je, da uživalec pokojnine, ki na območju Republike Slovenije oziroma v tujini ponovno sklene delovno razmerje, je izvoljen ali imenovan za nosilca javne ali druge funkcije, za katero prejema plačo oziroma nadomestilo plače za opravljanje te funkcije ali začne opravljati dejavnost, na podlagi katere je zavarovan, pridobi lastnost zavarovanca in se mu pokojnina v tem času ne izplačuje. Ne glede na omenjeno določbo pa se upravičencu izplačuje polovica pokojnine, če je zaposlen z največ polovico polnega delovnega časa.

Glede pritožbenih navedb v zvezi z uporabo 1. odstavka 58. člena ZPIZ-1 in 2. odstavka 178. člena ZPIZ-1 je pritožbeno sodišče že v več zadevah kot na primer Psp 285/2009, Psp 156/2009, Psp 147/2009, Psp 256/2009, Psp 500/2009 zavzelo stališče, da je upoštevajoč dejstvo, da so pri plačilu prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje samozaposleni in zaposleni v enakem položaju, potrebno zavarovance enako obravnavati tudi pri uveljavljanju pravic iz obveznega pokojninskega zavarovanja. Tako stališče je zavzelo tudi že Vrhovno sodišče RS v zadevi pod opr. št. VIII Ips 172/2006 z dne 25. 10. 2007, kot tudi Ustavno sodišče RS v že citirani zadevi z dne 19. 10. 2006. Obveznost, ki jo je zakonodajalcu naložilo Ustavno sodišče Republike Slovenije, ni bila izvršena. V tem primeru pa sodišče določb zakona, za katere je ugotovljena neustavnost, ne sme uporabiti. Tudi iz odločitve Vrhovnega sodišča RS (Ru 30/96) izhaja, da mora sodišče pri sojenju upoštevati tudi odločitev Ustavnega sodišča, s katero je ugotovljena neustavnost zakonske določbe, četudi posamezna določba zaradi razlogov po 48. členu ZUstS ni razveljavljena. Za določbe zakona, za katere je Ustavno sodišče ugotovilo neskladje z Ustavo, smiselno velja ureditev po 44. členu ZUstS, po katerem se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Vrhovno sodišče je v navedeni sodbi ugotovilo, da sodišče ne sme odkloniti sodnega varstva. V primeru zakonskih praznin je naloga sodnika, da ugotovljeno pomanjkljivost v zakonu zapolni in pri tem upošteva pravila, ki urejajo sorodne pravice oziroma splošna pravna pravila. Kot je to obrazložilo tudi Višje delovno in socialno sodišče v zadevi opr. št. Psp 156/2009 z dne 13. 5. 2009, je odvetniško dejavnost mogoče šteti kot zaposlitev. Delovnega časa za opravljanje odvetniške dejavnosti oziroma poslovnega časa za odvetniški pisarno, zakon ne določa. Zato je v skladu z načelom enakosti pred zakonom odločitev, da ima pravico do delne pokojnine tudi odvetnik, ki svojo dejavnost opravlja z največ polovico polnega delovnega časa. Glede na navedeno sodišče nikakor ni prevzelo pristojnosti zakonodajalca, kot to navaja toženec v pritožbi, temveč je zgolj upoštevaje odločitev Ustavnega sodišča samo zapolnilo pravno praznino, ki je nastala potem, ko je Ustavno sodišče ugotovilo, da sta že citirani določbi ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo.

Toženec v pritožbi ne izpodbija ugotovljenega dejanskega stanja. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje tako izhaja, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine, ki mu je bila tudi že priznana z odločbo, opr. št. ... z dne 20. 6. 2007 od 31. 12. 2003 dalje. Tožnik se je nato reaktiviral, zato mu je bilo izplačevanje pokojnine z 31. 12. 2003 ustavljeno. Dne 8. 11. 2005 je tožnik pri tožencu podal zahtevo za priznanje pravice do delne starostne pokojnine za čas od 7. 11. 2005 dalje. Zahtevi je predložil tudi odločbo Odvetniške zbornice št. ... z dne 8. 11. 2008, iz katere izhaja, da se tožniku dovoli, da od 7. 11. 2005 dalje opravlja odvetniško dejavnost le s polovico delovnega časa. Tožnik je s polovičnim delovnim časom prenehal delati z 31. 3. 2006. Z odločbo opr. št. ... z dne 2. 7. 2007 mu je bila priznana pravica do starostne pokojnine od 1. 4. 2006 dalje. Ob upoštevanju, da dejansko stanje med strankama ni sporno, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede priznanja pravice do delne starostne pokojnine pravilno uporabilo materialno pravo in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Na rešitev zadeve tudi nima nikakršnega vpliva, da ob vložitvi zahteve za priznanje pravice do delne starostne pokojnine še ni bila izdana odločba Ustavnega sodišča. V tem primeru namreč ne gre za naknadno spremembo materialnega prava, temveč se je odločitev Ustavnega sodišča nanašala na predpis (ZPIZ-1), ki ga je pri odločanju uporabil toženec.

Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti. Kot je to določeno v 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1, se upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezen znesek bil izplačan pa do izvršitve odločbe, če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe. Ker sta bili odločbi toženca odpravljeni, je s tem izpolnjen dejanski stan po prej citirani določbi ZPIZ-1, kar pomeni, da je toženec dolžan plačati odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti. Pri tem ni pomembno, da tožnik pravne podlage za svoj zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti ni izrecno navajal, saj je Ustavno sodišče že v odločbi opr. št. Up-133/04 z dne 1. 12. 2005 navedlo, da navedba pravne podlage tožbenega zahtevka ni obvezna sestavina tožbe. Pravna kvalifikacija tožbenega zahtevka je po načelu „iura novit curia“ (sodišče pravo zna) naloga sodišča. Tožnik je navedel vsa odločilna dejstva in tudi postavil zahtevek, na podlagi katerega je mogoče razsoditi, da je izpolnjeno dejansko stanje, kot ga je imel zakonodajalec v mislih, ko je določil odškodninsko odgovornost toženca v primeru izdaje nezakonitih odločb ter kasnejšega priznanja pravice za nazaj.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.