Jedro

Tožeča stranka je bila v obligacijskem razmerju le s prodajalcem in je na podlagi tega razmerja smela prodajalca le zastopati pri sklenitvi pogodbe, medtem ko v obligacijsko razmerje s kupcem ni vstopila kot stranka in zato iz razmerja med prodajalcem in kupcem ni pridobila nobenih upravičenj, torej tudi ne pravice zahtevati kupnino od kupca.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v N. z dne 6.7.2004 v točki 1 in 3 razveljavi in se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo zneska 307.399,76 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.5.2001 do plačila in na povračilo stroškov postopka. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške tega postopka v višini 78.772,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Proti tej sodbi se pravočasno pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 338. člena ZPP, s predlogom, da se sodba razveljavi in vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje. Navaja, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, med njimi ni vpogledalo za pravna razmerja med strankama najbolj pomembne pogodbe o skupnem investitorstvu z dne 8.4.1992 št. 6/92 do 656. Če bi sodišče presojalo celokupnost vseh dokazov, bi moralo ugotoviti, da je v kupni pogodbi z dne 12.7.1996 v točki 1.1. naveden kot nosilec investicije tožnik. Iz podatkov zemljiške knjige izhaja, da je v času sklepanja kupoprodajne pogodbe zemljiškoknjižni lastnik oziroma imetnik pravice uporabe bilo K.V.. Iz teh dejstev očitno izhaja, da je tožnik bil investitor gradnje na zemljišču, ki je bilo v lasti K.V.. Toženi stranki so bila ta dejstva znana, saj se je v nadaljevanju, to je ob sklepanju aneksov h kupoprodajnim pogodbam, obračala izključno na tožečo stranko. Nenazadnje je ravno tožeči stranki dne 23.3.2001 naslovila zahtevek za znižanje kupnine, s katerim je s konkludentnim dejanjem priznala, da tožečo stranko smatra kot stranko v tem sporu, sicer bi svoja obligacijsko pravna razmerja reševala s K.V.. Če bi sodišče vpogledalo pogodbo o skupnem investitorstvu bi lahko ugotovilo to, kar je strankam v tem sporu bilo ves čas jasno in prezentno, da torej v določen posel, to je prodajo stavb vlaga K.V. zemljišča, tožeča stranka pa zgradbo, ki jo je zgradila na navedenih zemljiščih. Ob tem dejstvu postane vprašljivo stališče sodišča, da pravni prednik, torej K.V., obligacijskih pravic, pri čemer verjetno misli na plačilo kupnine, ni prenesel na tožnika. Pravzaprav pravni prednik resnično ni imel kaj prenesti na tožnika, saj je pri prenosu pravice uporabe šlo izključno za prenos pravice uporabe na zemljišču, zgrajena stavba pa je bila itak investicija tožeče stranke, pri čemer med pravnim prednikom, torej K.V. in tožnikom ni bilo nikakršnega dvoma, kdo med njima je česa lastnik. Nenazadnje se to izkaže s sklenitvijo aneksa h pogodbi o skupnem investitorstvu z dne 3.9.1996. Potem, ko je pravica uporabe na zemljišču tudi dejansko prešla na tožečo stranko, je ta pridobila vse pravice, ki so formalno odpadle na navedeno nepremičnino. To je s konkludentnim dejanjem priznala tudi tožena stranka, saj je poleg tega, da je nakazovala dolžne zneske kupnine na račun tožeče stranke, izključno s tožečo stranko komunicirala, ji postavljala zahtevke, se z njo dogovarjala in potem, ko je tožeča stranka postala tudi zemljiškoknjižni lastnik parcele št. 2755 v k.o. Š., od nje zahtevala vpis etažne lastnine na kupljeni nepremičnini ter tudi znižanje kupnine. Če bi držala ugotovitev sodišča, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana v tej zadevi, potem bi se tožena stranka morala obrniti na K.V. ter od njega zahtevati znižanje kupnine oziroma ustrezen vpis v zemljiško knjigo. Sodišče dejanskega stanja v tej zadevi, glede na zgornje navedbe, ni niti pravilno niti v celoti ugotovilo. S svojim stališčem je dovolilo toženi stranki, da zlorabi institut legitimacije strank v postopku. Ker sodišče ni presodilo vseh dokazov, niti nekaterih predlaganih dokazov ni izvedlo, pri čemer ni pojasnilo, zakaj določenih dokazov ne bo izvedlo, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožeče stranke. Navaja, da je pritožba tožeče stranke v celoti neutemeljena. Že na zapisnik je tožena stranka navedla, da je tožeča stranka pomešala obligacijske pravice, stvarnopravne pravice in vprašanja pooblastila. Posledično tožeča stranka ni aktivno legitimirana. Dejstvo je, da je pogodbo sklenila pravna oseba K.V., kot prodajalec. Zato je zgolj navedena pravna oseba bila upravičena terjati kupnino od kupca. Tožeča stranka je bila zgolj pooblaščenec za sklepanje pogodb in sprejem denarja. Če bi tožeča stranka želela karkoli terjati od tožene stranke na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe, v kateri sama ni bila stranka, bi morala terjatev pač odkupiti od prodajalca. Ugovori tožeče stranke so smiselno enaki, kot če bi zatrjevala, da lahko odvetnik, ki zastopa oškodovanca v odškodninski pravdi, terja odškodnino zase, kot da bi sam utrpel nepremoženjsko škodo - čeprav je zgolj pooblaščenec za zastopanje v pravdi.

Pritožba ni utemeljena.

Tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije tožnika, potem ko je ugotovilo, da je kupoprodajno pogodbo z dne 12.7.1996 in aneksa k tej pogodbi, s katero se je K.V. kot prodajalec, zavezalo prodati in izročiti kupcema, to je toženi stranki in D.A., stanovanje z oznako S1.4 , klet z oznako S1.4 in garažni boks št. 41, skupaj s solastniškim deležem na funkcionalnem zemljišču ter skupnih površinah, prostorih in napravah, ki služijo objektu kot celoti, vse na parceli št. 2755 k.o. Š., prodajalec sklenil po pooblaščencu P. d.o.o., to je tožniku. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožeča stranka v obligacijskem razmerju le s prodajalcem in da je tožeča stranka na podlagi tega razmerja smela prodajalca le zastopati pri sklenitvi pogodbe, medtem ko v obligacijsko razmerje s kupcem ni vstopila kot stranka in zato iz razmerja med prodajalcem in kupcem ni pridobila nobenih upravičenj, torej tudi ne pravice zahtevati kupnino od kupca. Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) v 1. odstavku 89. člena pooblastilo opredeljuje kot upravičenost za zastopanje, ki jo da pooblastitelj s pravnim poslom pooblaščencu. Pooblaščencu so dovoljeni samo tisti pravni posli, za katere je pooblaščen (1. odstavek 91. člena ZOR). Obseg tožnikovega pooblastila, ki je pomemben za presojo v obravnavani pravdni zadevi, je razviden iz kupoprodajne pogodbe med K.V. kot prodajalcem in kupcema, to je toženo stranko in D.A.. Iz 1. člena te pogodbe , točka 1.2. je namreč razvidno, da je prodajalec tožečo stranko z overjenim pooblastilom pooblastil za prodajo in sklepanje predpogodb in kupoprodajnih pogodb. Zgolj takšna vloga tožnika, torej kot sklenitelja kupoprodajne pogodbe in aneksov po pooblastilu prodajalca, je razvidna iz navedenih listin. Kakšen je bil dogovor med tožnikom in K.V. o skupnem investitorstvu, za obravnavano zadevo ni pomembno. Glede na sklenjeno kupoprodajno pogodbo, je bil prodajalec ta, ki se je zavezal kupcema izročiti v last zgoraj opisano stanovanje, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil v skladu s 454. členom ZOR le prodajalec upravičen terjati kupnino. Res je sicer, da iz določbe 6. člena te pogodbe izhaja, da bosta kupca nakazovala kupnino na račun tožeče stranke, vendar tožeča stranka zato še ni pridobila pravice zahtevati kupnino od kupca, saj prodajalec za to tožeče stranke ni pooblastil. Tudi navedba tožeče stranke, da je, potem ko je pravica uporabe na zemljišču tudi dejansko prešla na tožečo stranko, ta pridobila vse pravice, ki so formalno odpadle na navedeno nepremičnino, potrjuje ravno to, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, namreč, da ob sklepanju kupoprodajne pogodbe in aneksov tožeča stranka ni bila prodajalec pač pa je nastopala po pooblastilu prodajalca. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožeča stranka ne trdi, da bi prodajalec terjatev iz naslova kupoprodajne pogodbe, sklenjene s toženo stranko, prenesel na tožečo stranko, zato nima pravice terjati vtoževanega zneska kupnine. Glede pritožbenih navedb, da se je tožena stranka ob sklepanju aneksov h kupoprodajnim pogodbam obračala izključno na tožečo stranko in nanjo naslovila zahtevek za znižanje kupnine, pa je treba povedati, da gre za nova dejstva, ki jih v skladu z določbo 1. odstavka 337. člena ZPP ni mogoče upoštevati, saj tožeča stranka ni izkazala, da jih brez svoje krivde doslej ni mogla navesti. V tej smeri tudi ne bi ničesar prispeval dokaz - pogodba o skupnem investitorstvu z dne 8.4.1992, saj, kot je tožeča stranka že sama navedla na naroku 22.12.2004, navedena pogodba ureja odnose med K.V. (prodajalcem) kot lastnikom zemljišča in P. (tožečo stranko) kot investitorjem stavbe in se tožeče stranke ne tiče, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ta dokazni predlog tožeče stranke kot nepotreben zavrnilo. Glede na povedano, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba tožeče stranke neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni našlo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je odločilo, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Ker odgovor na pritožbo po ugotovitvi pritožbenega sodišča ni vseboval navedb, dejstev oz. dokazov, ki bi prispevali k odločitvi o utemeljenosti pritožbe tožeče stranke, mora tožena stranka sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 155. člena ZPP).