Jedro

Niti v ZPP niti v drugem predpisu ni podlage za stališče, da do odločitve o predlogu za dopustitev revizije sodišče prve stopnje ne bi smelo izdati sklepa o stroških postopka po četrtem odstavku 163. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep delno spremeni tako, da se stroški postopka, ki jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki, znižajo na 8.336,96 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh, od vročitve tega sklepa, povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 37,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je tožnik dolžan povrniti toženki 9.233,61 EUR stroškov postopka.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bil sklep izdan preuranjeno, saj je zoper odločitev o glavni stvari vložil predlog za dopustitev revizije, o katerem še ni bilo odločeno. Za pritožbo, ki jo je toženka vložila 17. 2. 2022, ji je sodišče priznalo dvakrat po 650 točk, čeprav do povračila tega stroška ni upravičena, ker ga v pritožbi ni priglasila. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni jasno, glede katere izvedenine je sodišče toženki priznalo povračilo 1.674,51 EUR. Tudi sicer ji je po vseh postavkah priznalo več, kot ji gre. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep izdalo preuranjeno, ker je tožnik zoper sodbo Pd 34/2018 z dne 21. 6. 2022 vložil predlog za dopustitev revizije, o katerem še ni bilo odločeno. Sodišče prve stopnje je o stroških postopka odločilo skladno z določbo četrtega odstavka 163. člena ZPP, na podlagi katere lahko v sodbi, s katero se konča postopek, sodišče odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu, (izpodbijani) sklep o višini stroškov pa nato izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Niti v ZPP niti v drugem predpisu ni podlage za stališče, da do odločitve o predlogu za dopustitev revizije sodišče prve stopnje ne bi smelo izdati sklepa o stroških postopka po četrtem odstavku 163. člena ZPP.

6. Tožnik navaja, da je sodišče prve stopnje za pritožbo, ki jo je toženka v tem sporu vložila 17. 2. 2022, tej priznalo dvakrat po 650 točk, čeprav do povračila tega stroška ni upravičena, ker ga v pritožbi ni priglasila. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka navedenega dne vložila pritožbo zoper sklep z dne 25. 1. 2022, s katerim je sodišče prve stopnje priznalo izvedencu povračilo stroškov. Gre torej za strošek, o katerem je sodišče skladno s šestim odstavkom 163. člena ZPP odločilo s posebnim sklepom med postopkom, saj pravica izvedenca do stroškov ni odvisna od odločbe o glavni stvari. Glede odločanja o stroških pritožbenega postopka veljajo v 165. členu ZPP posebna pravila. Če pritožbeno sodišče odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, spremeni (tako kot jo je tudi v tem primeru, ko je s sklepom Pdp 224/2022 z dne 5. 4. 2022 prvostopenjski sklep z dne 25. 1. 2022 spremenilo tako, da je zahtevo izvedenca za povračilo stroškov zavrnilo), odloči tudi o stroških pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP), predpostavka za to pa je opredeljena zahteva pritožnika za povračilo teh stroškov (prim. prvi in drugi odstavek 163. člena ZPP). Toženka bi tako morala že v sami pritožbi, ki jo je vložila 17. 2. 2022, zahtevati povrnitev s pritožbo nastalega ji stroška. Ker tega ni storila, tudi sklep Pdp 224/2022 ni vseboval odločitve o tem strošku. Toženka je ta strošek priglasila šele s stroškovnikom, ki ga je vložila na zadnjem naroku (21. 6. 2022), torej prepozno.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da vsota vseh stroškov, ki jih je priznalo toženki v četrti točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, znaša 12.310 točk. V tej točki obrazložitve je resda dvakrat omenilo priznanje 650 točk za pritožbo zoper sklep z dne 17. 2. 2022, na kar opozarja pritožba. Pritožbeno sodišče je preverilo pravilnost izračuna seštevka točk, priznanih v četrti točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, in ugotovilo, da je v seštevek 12.310 točk dejansko zajeto le enkratno upoštevanje 650 točk za pritožbo zoper sklep z dne 17. 2. 2022. Ker toženka do povračila stroška za to pritožbo ni upravičena, ji za storitve, navedene v četrti točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, dejansko pripada povračilo v višini 11.660 točk (12.310 - 650). Upoštevajoč tudi 126,6 točk za materialne stroške, ji pripada 11.786,6 točk, kar glede na vrednost točke 0,60 EUR znaša 7.071,96 EUR, skupaj s kilometrino pa je upravičena do 7.165,20 EUR.

8. Pritožba očita, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni jasno, glede katere izvedenine (po katerih sklepih) je sodišče toženki priznalo povračilo 1.674,51 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka v stroškovniku zahtevala povračilo izvedenin po sodni odmeri, vsi sklepi, s katerimi je sodišče prve stopnje priznalo izvedenine (tudi) v breme toženke, pa so bili tožniku vročeni. Ta je torej razpolagal z zadostnimi podatki za preverbo pravilnosti stroška izvedenin, ki ga dolguje toženki. Pritožba pravilno navaja, da iz naslova izvedenin, ki so nastali toženki, ta ni upravičena do povračila 1.674,51 EUR. S sklepom sodišča prve stopnje z dne 30. 9. 2021 je bilo toženki naloženo plačilo stroškov izvedenca v znesku 436,15 EUR, s sklepom z dne 28. 10. 2021 v znesku 295,85 EUR in s sklepom z dne 29. 12. 2021 v znesku 439,76 EUR, kar pomeni, da ji tožnik iz tega naslova dolguje povračilo 1.171,76 EUR. K temu znesku je sodišče prve stopnje nepravilno prištelo tudi stroške sodnih tolmačev, ki jih je plačala toženka (in tako dobilo vsoto 1.674,51 EUR). Toženka namreč povračila stroškov sodnih tolmačev ni zahtevala.

9. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje po vseh postavkah toženki priznalo več, kot ji gre, je pavšalna, in je ni mogoče preizkusiti. V okviru preizkusa materialnega prava po uradni dolžnosti pa pritožbeno sodišče drugih odstopanj med priznanimi stroški in določili Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji), kot jih je zgoraj že obrazložilo, ni ugotovilo, prav tako ne bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

10. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da je toženki prisojene stroške postopka znižalo na znesek 8.336,96 EUR. V ostalem je pritožbo zavrnilo in nespremenjeni del izpodbijanega sklepa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11. Tožnik je s pritožbo uspel v deležu 10 %, zato je upravičen do povrnitve tolikšnega dela stroškov (druga odstavka 154. in 165. člena ZPP). Upoštevajoč sporno vrednost izpodbijanega sklepa (9.233,61 EUR) mu pripada 500 točk za pritožbo in 10 točk za materialne stroške, kar skupaj z DDV znaša 373,32 EUR. Glede na uspeh v postopku mu mora toženka povrniti 37,00 EUR, v primeru zamude z obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, dalje do plačila.