Jedro

Sodišče druge stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko je svojo odločitev o temelju odškodninske odgovornosti druge toženke zaradi imisij (hrupa zaradi avtoceste) utemeljilo na podlagi tretjega odstavka 133. člena OZ in ne 26. člena Ustave RS.

Težišče spora mora biti na presoji vseh mogočih ukrepov obeh strani ter na tehtanju nasprotujočih si interesov.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v I/VI. točki izreka in glede stroškov pritožbenega postopka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Tožnika s tožbo zahtevata plačilo odškodnine za škodo zaradi izgradnje avtoceste na trasi Maribor - Lenart, ki je tožnikoma nastala na stanovanjski hiši. Od druge toženke zahtevata povrnitev premoženjske škode zaradi poškodb na stanovanjski hiši zaradi izgradnje avtoceste in zmanjšanja tržne vrednosti nepremičnine zaradi lokacije ob neposredni bližini avtoceste, prekomernega hrupa in spremenjene mikrolokacije, zaradi okrnitve pravice do zdravega življenjskega okolja v času gradnje avtoceste in nepremoženjske škode zaradi okrnitve pravice do zdravega življenjskega okolja zaradi prometa po izgradnji avtoceste oziroma njenem odprtju.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo: drugi toženki plačilo odškodnine tožnikoma v znesku 4.538,55 EUR (III. točka izreka); prvi in drugi toženki solidarno plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 3.500,00 EUR (IV. točka izreka) ter drugi toženki plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo vsakemu od tožnikov v znesku 8.900,00 EUR (V. točka izreka), vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, opredeljenimi v točkah III. do V. izreka. V presežku in drugačnem obrestnem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (VI. točka izreka) in odločilo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (VII. točka izreka). Z dopolnilno sodbo je razsodilo, da sta toženki po sodbi dolžni plačati tožnikoma odškodnino v znesku 21.380,00 EUR (III. točka izreka) ter da sta toženki dolžni plačati tožnikoma odškodnino v znesku 4.538,55 EUR (V. točka izreka), oboje z opredeljenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je zavrnilo tožbeni zahtevek za zahtevanih 26.862,85 EUR s pripadki zoper drugo toženko (IV. točka izreka) in zahtevanih 9.795,00 EUR s pripadki zoper prvo toženko (VI. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je kot neutemeljeni zavrnilo pritožbi tožnikov in druge toženke ter v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Delno pa je ugodilo pritožbi prve toženke in izpodbijano sodbo in dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je sedaj naložilo: obema toženkama plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki je tožnikoma nastala v času gradnje avtocestnega odseka, v znesku 1.550,00 EUR (I./I. točka izreka); drugi toženki plačilo odškodnino za premoženjsko škodo zaradi manjvrednosti nepremičnine v znesku 19.830,00 EUR (I./II. točka izreka); drugi toženki plačilo odškodnine zaradi premika vodovodne cevi in uničenja cipres v znesku 2.375,00 EUR (I./III. točka izreka); drugi toženki plačilo odškodnine - uporabnine v znesku 2.163,55 EUR (I./IV. točka izreka); obema toženkama solidarno plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 3.360,00 EUR zaradi hrupa v času gradnje avtoceste (maj 2006 – maj 2008) (I./V. točka izreka) ter drugi toženki plačilo 8.900,00 EUR vsakemu od tožnikov za nepremoženjsko škodo zaradi hrupa po odprtju avtoceste (junij 2008 dalje, I./VI. točka izreka), vse to skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, opredeljenimi v posameznih točkah I./I. do I./VI. izreka. Tožbeni zahtevek v presežku in drugačnem obrestnem delu je zavrnilo (I./VII. točka izreka) ter odločilo, da bo o stroških postopka, nastalih pred sodiščem prve stopnje, odločeno s posebnim sklepom (I./VIII. točka izreka). Odločilo je tudi o stroških pritožbenega postopka (III. in IV. točka izreka).

4. Druga toženka je v skladu s sklepom II DoR 295/2020 z dne 9. 10. 2020 vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena ZPP). Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje in sodbi sodišča prve stopnje ter sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno predlaga, da zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču druge oziroma sodišču prve stopnje, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške postopka.

5. Tožnika sta na revizijo odgovorila in predlagala, naj sodišče revizijo zavrže, podredno pa zavrne.

**Odločitev o reviziji**

6. Revizija je delno utemeljena.

**Dopuščeno vprašanje**

7. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 295/2020 z dne 9. 10. 2020 na predlog druge toženke dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev o temelju odškodninske odgovornosti druge toženke utemeljilo na podlagi tretjega odstavka 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in ne 26. člena Ustave RS.

**Oris zadeve in dejansko stanje**

8. Revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP). Za presojo utemeljenosti revizije so zato relevantne dejanske ugotovitve v sodbah sodišč prve in druge stopnje, ki so povezane s pravnimi vprašanji, glede katerih je bila revizija dopuščena. Na ugotovljena dejstva je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena ZPP).

9. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da revizija druge toženke vsebinsko izpostavlja le vprašanje relevantne pravne podlage za prisojo odškodnine zaradi hrupa - zatrjevanih prekomernih imisij, ki jih povzroča avtocesta tožnikoma v času od njenega odprtja dalje. Zato bo v nadaljevanju povzelo le s tega vidika pomembno ugotovljeno dejansko stanje. Posledično bo presojalo pravilnost stališč sodišč nižjih stopenj le glede odločitve, ki se nanaša na I./VI. točko izreka sodbe sodišča druge stopnje.

10. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili: - Tožnika sta lastnika stanovanjske hiše z okolico, na kateri je zaradi posledic gradnje avtocestne trase v letu 2006 in 2007 (odsek Maribor – Lenart ) nastala škoda. Trasa je umeščena v prostor, ki je bil prej mirno, vaško okolje, konkretno 70 m stran od njune stanovanjske hiše. - Objekt tožnikov pred pričetkom gradnje v letu 2006 ni bil obremenjen s prekomernim hrupom. Izvedenec je v postopku ugotovil, da je v letih 2008-2016, po odprtju avtoceste, raven hrupa cestnega prometa glede na Uredbo o mejnih vrednosti kazalcev hrupa v okolju (v nadaljevanju Uredba) vseskozi prekoračevala maksimalno dovoljeno nočno raven (za 3 dBA). Večerna raven hrupa je bila prekoračena minimalno (za 1 dBA), dnevna raven hrupa je bila v dovoljenih mejah. Prekoračitev tako predstavlja za 26 % do 100 %.

- Druga toženka protihrupne zaščite ni naredila. Lega nepremičnine je takšna, da se hrup koncentrira prav v smeri nepremičnine tožnikov. Tožnika na hiši nista zamenjala oken.

- Tožnika sta že več kot desetletje upokojenca, od spomladi do jeseni sta večinoma zunaj, kjer so dela na vrtu in se kosi trava. Zaradi hrupa naj bi težko spala in imela zdravstvene težave. Zaradi hrupa torej doživljata duševne bolečine.

**Odločitev sodišč nižjih stopenj**

11. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo, kot izhaja iz prvih točk obrazložitve tega sklepa.

12. Sodišče druge stopnje je potrdilo stališča sodišča prve stopnje in pritožbo druge toženke zavrnilo. Glede plačila nepremoženjske škode zaradi duševnih bolečin in neugodnosti zaradi kršitve osebnostnih pravic do zdravega življenjskega in bivalnega okolja je odločilo, da sta tožnika upravičena do povračila škode, ki presega običajne meje v skladu s tretjim odstavkom 133. člena OZ. V konkretnem primeru škoda presega običajne meje. Pri tem je upoštevalo, da tožnika živita v vaškem okolju in da je avtocesta grobo posegla v njuno do tedaj mirno in tiho vaško življenje. Upoštevalo je tudi, da hrupa ni mogoče zmanjšati s protihrupnimi ograjami, saj je lega nepremičnine takšna, da se hrup koncentrira prav v smeri nepremičnine tožnikov.

**Revizijski razlogi in odgovor na revizijo**

13. Druga toženka v reviziji navaja, da sodišči nižjih stopenj njeno odgovornost za imisije utemeljujeta na podlagi tretjega odstavka 133. člena OZ, po katerem je ključno vprašanje, ali nastaja škoda, ki presega običajne meje. Meni pa, da bi morali sodišči njeno odgovornost presojati po 26. členu Ustave RS, po kateri je odgovornost države krivdne narave, in sicer modificirana javnopravna odškodninska odgovornost, ki zahteva tehtanje interesov (javnega interesa in interesa posameznika). Pri oceni protipravnosti je treba presojati tudi, kaj bi toženka morala oziroma kaj bi lahko storila, da bi hrup zmanjšala oziroma preprečila. Potrebno je opraviti test sorazmernosti. Tudi Vrhovno sodišče je v sklepih II Ips 126/2019, II Ips 129/2019 in II Ips 130/2019 z dne 29. 5. 2020 potrdilo, da odgovornost države za posege v pravico do zdravega življenjskega okolja ni objektivna. Sodišči se do vprašanja, da je treba spor presojati po 26. členu Ustave, za katerega je treba izkazati vse elemente odškodninskega delikta, nista opredelili. Avtocesta A5 Maribor-Madžarska je edina avtocestna povezava, ki povezuje našo državo z vzhodnimi državami. V postopku pred sodiščem prve stopnje so bili na podlagi izvedenskega mnenja Zavoda za varstvo pri delu (ZVD) izmerjeni kazalci hrupa v dnevnem in večernem času, pri čemer je nočna raven presegla mejne vrednosti iz Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju, dnevna raven hrupa avtoceste pa je bila v dovoljenih mejah. Po njenem mnenju presežne vrednosti niso kršitve, ki bi presegle prag dolžne tolerance tožnikov in med posegom v njihove pravice in njihovimi koristmi in pravicami prebivalcev širšega območja, ter med ostalimi interesi na ravni države, ni resnega nesorazmerja, kar bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost druge toženke na podlagi tretjega odstavka 133. člena OZ. Uredba je (že po prejšnji sodni praksi) le orientacija pri zapolnjevanju standarda običajne meje. Tožnika pa bi lahko sama zmanjšala ali odvrnila škodo, saj je izvedenec pojasnil, da bi bil hrup manjši že, če bi zamenjala okna in preselila spalnico v drug del hiše. To pomeni, da je treba odškodnino zaradi prispevka odškodovanca na podlagi 171. člena OZ vsaj sorazmerno znižati. Tožnika tudi nista izkazala preseganja vrednosti hrupa v bivalnih prostorih hiše, le na najbolj izpostavljenem zunanjem delu. Glede na vse okoliščine zadeve (tožnika živita v urbanem okolju) je zaključek, da je podana odgovornost države ne glede na izvedbo protihrupnih ukrepov, materialnopravno napačen. Poleg tega država po sodni praksi odškodninsko odgovarja pri kvalificirani stopnji protipravnosti, ne pa za vsako napako ali nezakonitost. Država pa mora skrbeti za mobilnost prebivalstva.

14. Tožnika sta na revizijo odgovorila, naj Vrhovno sodišče revizijo primarno zavrže, saj druga toženka nima pravnega interesa za izpodbijanje celotne odločitve sodišč nižjih stopenj. Obveznosti po sodbah se namreč nanašajo tudi na prvo toženko, drugi razlog pa je, da Vrhovno sodišče sodbo preizkusi le v okviru dopuščenega vprašanja. Kot izhaja iz vsebine revizije, se ta nanaša le na prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi prekomernega hrupa za čas obratovanja avtoceste po letu 2008, ki jo je sodišče druge stopnje prisodilo v točki I./VI. izreka. Glede ostalih točk revizija ne vsebuje nobenih razlogov. Sicer pa je revizija neutemeljena. Stališča iz zadev Vrhovnega sodišča II Ips 126/2019, II Ips 129/2019 in II Ips 130/2019 z dne 29. 5. 2020 ne morejo veljati iz treh razlogov. Prvič, ker je druga toženka stališča o uporabi 26. člena Ustave navajala šele v pritožbi, kar pomeni da trditvene podlage ni podala pravočasno (337. člen ZPP). Postopek je trajal 13 let. Drugič, ker gre v citiranih zadevah za prekoračitev hrupa na dveh pasovnicah znotraj samega mestnega jedra Maribor, v obravnavanem primeru pa je bila avtocesta zgrajena po tem, ko sta si tožnika ustvarila dom v naravnem vaškem okolju (ne v urbanem naselju). Na avtocesti sta frekventnost in glasnost dosti večji, rezultat so tudi večja onesnaženost in vibracije. Do prekoračitve je prišlo že ob gradnji, saj izvajalci in upravljavci, ki jih je izbrala država, niso upoštevali določb Zakona o gradnji avtocest. Tretji razlog je, da je bil citiran sklep Vrhovnega sodišča sprejet po izdaji sodbe sodišča druge stopnje in odstopa od do tedaj ustaljene dvajsetletne sodne prakse, na katero se je ob vložitvi tožbe zanesla tožeča stranka, prav tako pa tudi sodišči nižjih stopenj. Upoštevajoč načelo pravne države iz 2. člena Ustave RS tako za obravnavani postopek, ki je bil pravnomočno zaključen 21. 4. 2020, nove sodne prakse ni mogoče upoštevati. Enotna uporaba prava je pomembna za enakost pred zakonom. Na pomembnost enotne uporabe prava je opozoril tudi Posvetovalni svet evropskih sodnikov (CCJE) v mnenju št. 20 (2017) z dne 10. 11. 2017, prav tako pa Evropsko sodišče za človekove pravice (EKČP) v okviru načela poštenega sojenja. Vrhovno sodišče ne sme biti vir neenotne prakse. Sklep Vrhovnega sodišča ne bi smel veljati za že pravnomočno zaključene zadeve. Četrti razlog za zavrnitev revizije je, da bi lahko bila odločitev sodišč samo enaka, tudi če bi uporabili 26. člen Ustave RS. Ni res, da država z gradnjo avtoceste ne uresničuje tudi lastnega interesa. Država je lastnica, vsakoletno se plačujejo cestnine. Tožnika pa ne moreta biti v enakem položaju kot vsi državljani, ki ne živijo ob avtocesti in jih te škodljive posledice ne zadenejo. Koristi od avtoceste pa nimata, saj sta že prej imela na razpolago regionalno cesto. Tožnika sta upokojenca, ki sta pretežni del dneva doma in zaradi prometa na 60m oddaljeni trasi ne moreta spati in imata v zvezi s tem še druge posledice. Poleg tega je država za ceste omogočila kar petkrat višji tolerančni prag kot za druge hrupne vire. Prav tako ne drži, da je edini možen ukrep pasivna zaščita z vgradnjo boljših oken. Prednost imajo ukrepi preprečevanja širjenja hrupa, pred ukrepi zmanjševanja le tega. Država ni storila ničesar od sekundarnih ukrepov, npr. postavila drevesnih sadov, zemeljske nasipe, zgradila protihrupne ograde. Šele k terciarnim ukrepom bi spadalo povečanje zvočne izoliranosti občutljivih fasadnih elementov (okna, vrata na izpostavljenih stavbah). S tem se namreč tožnika obsodi na bivanje za zaprtimi okni. Opredeljuje predpise, v nasprotju s katerimi naj bi bilo ravnanje toženke, in ukrepe, ki bi jih morala izvesti. Šlo je za kvalificirano protipravno ravnanje druge toženke. Trditev toženke, da naj bi sodišči napačno zaključili, da škoda presega običajne meje, pa pomeni izpodbijanje dejanskega stanja, kar je nedovoljen revizijski razlog (npr. VIII Ips 409/2008 z dne 3. 12. 2008 in II Ips 54/2016 z dne 28. 3. 2018). Mejna vrednost v Evropski uniji bi morala biti po Direktivi 2002/49/ES o ocenjevanju in upravljanju okoljskega hrupa 55dBA podnevi in 50dBA ponoči, kar pomeni, da je izmerjena vrednost po evropskih merilih presežena. Potrebno je upoštevati ugotovitve izvedenca, da je nepremičnina tožnikov mnogo manj vredna kot prej. Zakon o varstvu okolja jasno opredeljuje odgovornost povzročitelja škode. Podrobneje pojasnjuje, zakaj je bila mejna vrednost v obravnavani zadevi presežena.

**Splošna izhodišča za odločitev**

15. Pritožbeno sodišče je v izpodbijani sodbi sledilo prej ustaljeni sodni praksi, po kateri je preseganje mejnih oziroma kritičnih vrednosti po Uredbi mogoče subsumirati pod pravni standard škode, ki presega običajne meje iz tretjega odstavka 133. člena OZ. Stališče, ki ga je sprejelo sodišče druge stopnje je bilo presežno s sklepom Vrhovnega sodišča II Ips 126/2019, II Ips 129/2019, II Ips 130/2019 z dne 29. 5. 2020. V citiranem sklepu se je Vrhovno sodišče opredelilo do vprašanja opiranja odškodninske odgovornosti države na tretji odstavek 133. člena OZ in na argumentacijo, da gre za poseben primer objektivne odgovornosti. Zavzelo je stališče, da takšna uporaba tega civilnopravnega pravila ni pravilna. Natančno je obrazložilo, da je določba tretjega odstavka 133. člena OZ, enako kot vse določbe OZ, namenjena urejanju razmerij med posamezniki - torej enakopravnimi, prirejenimi subjekti, ki imajo vsak svoj interes in varujejo vsak svoje koristi (4. člen OZ). Stališče, da je odškodninska odgovornost po tem členu objektivna, pa temelji na misli, da naj tisti, ki ima korist od določene družbeno koristne dejavnosti (ki je ravno zaradi te koristnosti ni mogoče prepovedati), nadomesti izgubo tistemu, ki mu ta ista dejavnost povzroča škodo. Država, ki dovoljuje vožnjo po cesti (in s tem dovoljuje izvajanje splošno koristne dejavnosti), od tega nima neposredne koristi. S tem uresničuje javni interes (tj. interes vseh, ki cesto uporabljajo za lokalne, med-regijske ali mednarodne, osebne ali tovorne prevoze), in ne svojega lastnega. Poleg tega država s takšnim dovoljenjem zagotavlja možnosti za mobilnost prebivalstva, s čimer prav tako uresničuje (izvršuje) eno od svojih oblastnih nalog. Stališče, da je za škodo, ki nekaterim posameznikom zaradi hrupa nastaja, odgovorna objektivno (torej neodvisno od tega, kaj bi za zmanjšanje hrupa sploh lahko storila in kako bi s tem posegla v pravice drugih), tako državi nalaga nesorazmerno breme, za katerega v obstoječem pozitivnopravnem redu ni ustrezne podlage. Zato je treba pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti države v tovrstnih primerih izhajati iz 26. člena URS. V tem okviru je treba presoditi, ali so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti: ali je torej prišlo do škodnega dogodka, ali je izkazano protipravno ravnanje (opustitev) državnega organa v zvezi z izvajanjem oblasti, ali je nastala pravno priznana škoda in ali je podana vzročna zveza med ravnanjem in škodo. Ustavnosodno ustaljeno stališče je, da je treba civilnopravna pravila odškodninskega prava prilagoditi javnopravni odgovornosti države za ravnanja njenih organov pri izvajanju oblastne funkcije. To med drugim pomeni tudi, da je „krivda, ki se vselej navezuje na konkretnega storilca (…) tu absorbirana s protipravnostjo ravnanja.“ Razosebljanje odgovornosti pa ne pomeni tudi objektivne odgovornosti države. Nujna predpostavka odškodninskopravnega sklepa je, da je državi mogoče očitati protipravno oblastno ravnanje: bodisi storitev bodisi opustitev. A predvsem pri slednji je treba biti previden: ne gre, da bi državi kar počez očitali, da ni preprečila nastanka (katerekoli) škode.

**Presoja v obravnavani zadevi**

16. Odgovor na dopuščeno vprašanje je torej jasen. Sodišče druge stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko je svojo odločitev o temelju odškodninske odgovornosti druge toženke utemeljilo na podlagi tretjega odstavka 133. člena OZ in ne 26. člena Ustave RS.

17. Predpostavke za odškodninsko odgovornost po 26. členu Ustave so, kot je navedeno zgoraj, drugačne kot po tretjem odstavku 133. člena OZ. Presoditi je treba, ali je prišlo do škodnega dogodka, ali je izkazano protipravno ravnanje (opustitev) državnega organa v zvezi z izvajanjem oblasti, ali je nastala pravno priznana škoda in ali je podana vzročna zveza med ravnanjem in škodo.

18. V konkretnem primeru je zatrjevani „škodni dogodek“ močan hrup, ki pomeni poseg v pravico do zdravega življenjskega okolja in tožnikoma, ki sta mu izpostavljena, povzroča duševne bolečine. Sodišči prve in druge stopnje v konkretnem primeru ugotavljata, da je tak hrup izkazan (kot izhaja iz povzetka ugotovljenega dejanskega stanja zadeve), na podlagi česar je mogoče zaključiti, da je do škodnega dogodka prišlo.

19. Drugo vprašanje pa je, ali je drugi toženki v zvezi s tem mogoče očitati kakšno protipravno ravnanje - torej kršitev ali opustitev dolžnega ravnanja. Najprej se je tako treba vprašati, kaj bi ta morala storiti oziroma kaj bi lahko storila, da bi hrup zmanjšala. Pri tem je treba upoštevati zmožnosti države, tako v dejanskem (tj. kakšne sploh so možnosti za ukrepanje) kot v finančnem smislu (kakšne stroške bi povzročili ukrepi (npr. gradnja boljše infrastrukture), pa tudi kakšne stroške bi povzročilo množično plačevanje odškodnin, ki bi v skrajnem primeru, lahko pomenilo celo plačevanje neke vrste časovno neomejene ekološke rente).1 Ob presoji, ali bi določen ukrep, ki bi lahko zmanjšal hrup, država morala izvesti, pa se je treba vprašati tudi, kako bi takšen ukrep posegel v pravice tistih, ki imajo od uporabe sporne ceste koristi (pravica do zdravega življenjskega okolja namreč ni absolutna, ampak je omejena s pravicami drugih - tretji odstavek 15. člena URS). V iskanju pravične rešitve je treba ustrezno tehtati med družbeno koristjo avtoceste in prizadetimi interesi tožnikov zaradi prekomernega hrupa ter med nasprotujočima interesoma najti pravično ravnovesje2. 20. Sodišči nižjih stopenj se zaradi stališča, da je odškodninska odgovornost države podana že s tem, ko so izkazane prekomerne imisije (tretji odstavek 133. člena OZ), nista podrobneje ukvarjali z vprašanjem, kaj vse bi lahko za zmanjšanje imisij naredili država in kaj tožnika. Pri presoji sta sicer upoštevali npr. da država protihrupne ograje ni naredila, da se hrup koncentrira v smeri hiše tožnikov in sprejeli stališče, da tožnikoma ni mogoče očitati, da nista zamenjala oken s protihrupnimi. A to po stališču Vrhovnega sodišča ne zadostuje, težišče spora mora biti na presoji vseh mogočih ukrepov obeh strani ter na tehtanju nasprotujočih si interesov (glej npr. že navedene sklepe II Ips 126/2019, II Ips 129/2019 in II Ips 130/2019 z dne 29. 5. 2020 in sodbo II Ips 44/2021 z dne 1. 9. 2022).

21. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Vrhovno sodišče je zato sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo v obsegu, ki izhaja iz izreka tega sklepa, to je v I/VI. točki izreka in v odločitvi o pritožbenih stroških. Zadevo je vrnilo sodišču druge stopnje (drugi odstavek 380. člena ZPP), ki bo moralo v ponovljenem postopku (po potrebi na pritožbeni obravnavi) v nakazanem okviru presoditi predvsem, ali je druga toženka ravnala protipravno.

22. Glede na ugovore tožnikov Vrhovno sodišče dodaja, da je res, da se je sodna praksa Vrhovnega sodišča spremenila šele po tem, ko je postala odločitev v obravnavani zadevi pravnomočna. A sprememba ustaljene sodne prakse je mogoča, sodišče pa mora pri tem upoštevati določene pogoje. Takojšnja uporaba nove sodne prakse za tekoče sodne postopke ne sme povzročiti, da s tem stranka izgubi določene pravice ali da so zanjo sicer nastopile kakšne negativne posledice zato, ker je določena procesna dejanja upravičeno opravljala tako, da se je zanesla na ureditev, kakršna je veljala v času, ko je ta procesna dejanja opravila, in ni mogla pričakovati, da se bo razlaga zakonske določbe oziroma sodna praksa v vmesnem času spremenil. Poleg tega mora biti odstop od ustaljene in enotne sodne prakse primerno obrazložen.3 Prav tako odstop od sodne prakse ne pomeni, da se je s tem enake položaje obravnavalo neenako. Ker je pravilna uporaba materialnega prava v pristojnosti sodišča, pa ni bistveno, da se je na 26. člen Ustave RS druga toženka začela sklicevati šele v pritožbi.

23. Odločitev o pridržanju odločitve o stroških revizijskega postopka za končno odločbo temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

**Sestava senata in glasovanje**

24. Senat je odločitev sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Primerjaj tudi dr. D. Možina v: Nepremoženjska škoda zaradi posega v pravico do zdravega življenjskega okolja: odškodninska odgovornost države za cestni hrup, Podjetje in delo, št. 1, 2016, str 21. 2 O tem tudi sodba Vrhovnega sodišča II Ips 44/2021 z dne 1. 9. 2022 3 O tem npr. Ustavno sodišče v odločbi Up-164/15-14 z dne 18. 2. 2016