Jedro

Sodna praksa restriktivno obravnava vlaganja v tujo nepremičnino, na podlagi katerih pridobi vlagatelj ne le obligacijska, ampak tudi stvarnopravna upravičenja po določbah ZTLR. Sodna praksa pa je enotna, če prvotni objekt preneha obstajati, sprememba stvarnopravnih razmerij ni izključena.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana zamudna sodba spremeni tako, da se glasi: »1. Ugotovi se, da je tožeča stranka do 8/10 lastnica nepremičnin, parc. št. 148/8 in 120/2.S, vpisanih pri vl. št. 293, k.o. G..

2. Višji tožbeni zahtevek (na izstavitev zemljiškoknjižnega dovoljenja) se zavrne«.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve pisnega odpravka te sodbe plačati tožeči stranki stroške pravdnega postopka v višini 2.307,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožnica do 8/10 lastnica nepremičnin, parc. št. 148/8 in 120/2.S, ki so vpisane pri vložku št. 293, k.o. G., in da je toženec dolžan tožnici izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice na teh nepremičninah ter plačati tožnici njene pravdne stroške.

Tožnica izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga višjemu sodišču, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica je v tožbi in pripravljalni vlogi zatrjevala; da sta pravdni stranki zakonca od 2. 7. 1983, ki sta v času zakonske zveze pridobili nepremičnini, da je tožnica iz svojega posebnega premoženja financirala obnovo hiše ter da toženec v obnovo hiše ni prispeval nobenih sredstev. Prvo sodišče bi moralo z zamudno sodbo ugoditi tožbenemu zahtevku. Tožbeni zahtevek je sklepčen in ker toženec ni odgovoril na tožbo, se šteje, da priznava resničnost v tožbi zatrjevanih dejstev. Predmet priznanja so lahko tudi predhodna pravna vprašanja. Tožnica je navedla, da nepremičnini predstavljata skupno premoženje, in ker toženec na tožbo ni odgovoril, je priznal, da sta bili pridobljeni z delom v času trajanja zakonske zveze. Tožbeni zahtevek tožnice je utemeljen že po določbah 51., 58. in 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Sodišče prve stopnje določb ZZZDR ni uporabilo, sklicevalo se je na določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki pa jih prav tako ni uporabilo pravilno. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni zatrjevala, da je ustvarila novo stvar. Tožnica je trdila, da je zgradila notranjost hiše na novo in da so od stare hiše ostale le še zunanje stene, kar pomeni, da je šlo pri gradnji za ustvaritev nove stvari, na kateri ima tožnica večji solastniški delež od toženca. Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni obstajalo soglasje toženca, da bi tožnica z gradnjo in vlaganji pridobila solastninsko pravico. Toženec je s tožničinimi deli soglašal in jo pri gradnji vzpodbujal, zato so podlaga za pridobitev lastninske pravice tudi določbe ZTLR o gradnji na tujem zemljišču. Pritožba je delno utemeljena.

Zamudna sodba se sme izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev postopka in zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Tožnica v pritožbi zatrjuje, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena s kršitvami pravil postopka, vendar konkretno ne pojasni, katere kršitve naj bi storilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni naredilo nobenih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Sodba je skrbno obrazložena, razlogi o odločilnih dejstvih so jasni, vendar je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ob tem, da so bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe (318. člen ZPP).

Tožnica je zatrjevala, da je toženec podedoval nepremičnini, kjer se je nahajala stara hiša, zato je pravilna ugotovitev prvega sodišča, da gre za posebno premoženje toženca, zato ni moč uporabiti določb o skupnem premoženju po ZZZDR, saj nepremičnini nista bili pridobljeni z delom v času trajanja zakonske skupnosti pravdnih strank (2 odst. 52. člena ZZZDR). Tožnica ni zatrjevala dogovora s tožencem o skupni gradnji hiše. Okoliščina, da tožnik ni nasprotoval gradnji hiše ter da je tožnico pri gradnji spodbujal, ne predstavlja dogovora o skupni gradnji. Ker ni bil sklenjen zavezovalni pravni posel (dogovor o skupni gradnji), tožnica ne more zahtevati izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila oziroma izpolnitve razpolagalnega pravnega posla. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo zahtevek tožnice, da je toženec dolžan tožnici izstaviti zemljiškoknjižno dovoljenje za vpis njene solastninske pravice na nepremičninah.

Pritožbeno sodišče soglaša s skrbno obrazloženim materialnopravnim izhodiščem sodišča prve stopnje v sodbi, na kakšen način je mogoče glede na zatrjevano dejansko podlago (vlaganja v hišo) pridobiti lastninsko pravico na nepremičninah. Določbe ZTLR o spojitvi, prirasti oziroma gradnji na tujem zemljišču (23. do 26. člena ZTLR) urejajo razmerja, ki so nastala brez dogovora (o spojitvi, prirastu oziroma gradnjo) (1). Sodna praksa restriktivno obravnava vlaganja v tujo nepremičnino, na podlagi katerih pridobi vlagatelj ne le obligacijska, ampak tudi stvarnopravna upravičenja po določbah ZTLR. Sodna praksa pa je enotna, če prvotni objekt preneha obstajati, sprememba stvarnopravnih razmerij ni izključena. To pa je bila odločilna navezna okoliščina, zaradi katere so materialnopravni zaključki prvega sodišča zmotni. Tožnica namreč zatrjuje, da so od stare hiše ostale le zunanje stene, da je bila notranjost hiše v celoti zgrajena na novo, saj je bila na novo zgrajena betonska plošča, streha, kopalnica in fasada, na novo so bile narejene: notranje stene, tlaki, talne obloge (parket), okna ter vrata, v celoti pa so bile obnovljene tudi inštalacije. Tožnica ocenjuje, da predstavlja obnovljena hiša 80 % vrednosti nepremičnin, zemljišče v lasti toženca, na katerem je stala stara hiša, pa le 20 %. Odločilna pa je trditev tožnice, da ni pridobila gradbenega dovoljenja za gradnjo nove hiše zaradi slabih medsosedskih odnosov ter da je bila vrednost stare hiše negativna, saj je obnova in adaptacija stare hiše stala več kot gradnja nove hiše. Iz navedenih razlogov ima pritožba prav, da je nastala nova stvar, zato tožnici pripada solastninska pravica na nepremičninah, ob tem, da je toženec vedel za gradnjo in tožnico pri gradnji spodbujal. Tožnica zatrjuje, da je iz svojega posebnega premoženja prispevala vsa sredstva za obnovo in adaptacijo hiše, toženec pa je prispeval le zemljišče, ki ga ocenjuje na 20 % vrednosti nepremičnin. Tožnica je za navedene trditve podala ustrezne dokaze. Ker toženec ni podal odgovora na tožbo in ker iz dejstev v tožbi izhaja utemeljenost toženega zahtevka, dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek pa niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica, je tožbeni zahtevek tako po temelju kot po višini utemeljen.

Pritožbeno sodišče posebej izpostavlja, da po razpoložljivih podatkih v spisu in zemljiški knjigi ne izhaja, da gre za zahtevek, s katerim pravdni stranki ne morata razpolagati (3. odst. 3. člena ZPP in 2. točka 1. odst. 318. člena ZPP). Če pa se bo ugotovilo, da gre za nedopustno razpolaganje pravdnih strank, navedena odločitev ne posega v pravice tretjih, da dokažejo drugačne solastniške deleže na nepremičninah pravdnih strank (oziroma, da tožnici solastninska pravica ne pripada), če bi bile s tem prizadete njihove pravice.

Pritožbeni razlogi so bili deloma utemeljeni, ker je prvo sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče pritožbi deloma ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku deloma ugodilo (5. alineja 1. odst. 358. člena ZPP).

Ker je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Tožnica je v postopku uspela, zato mora njene pravdne stroške plačati toženec (2. odst. 165. člena ZPP v zvezi z 154. členom ZPP). Tožnica je upravičena do naslednjih stroškov: za tožbo in pripravljalno vlogo 1400 točk, za poročilo 40 točk (2 x poročilo po 20 točk), za materialne stroške 33,15 točk, kar predstavlja znesek 1077,79 EUR. Skupaj z sodnimi taksami (1230 EUR) je toženec dolžan plačati tožnici 2307,79 EUR v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

(1) Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 282/2004.