Jedro

V zadevi ni sporno, da se je rok za predložitev dokazila iz 1. odstavka 71. člena ZIL glede na datum patentne prijave iztekel 28. 12. 1998, zato je tožeči stranki veljavnost predmetnega patenta v skladu z 2. odstavkom 71. člena ZIL pravilno prenehala 29. 12. 1999.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugotovila, da je patent z nazivom "AAAA" prenehal veljati dne 29. 12. 1999. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je tožeča stranka dne 28. 12. 1989 vložila patentno prijavo, na podlagi katere je bil podeljen patent. Sklicuje se na 1. odstavek 71. člena Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 13/92, 27/93, 34/97 - odl. US in 75/97, v nadaljevanju: ZIL), po določbah katerega je najkasneje do izteka devetega leta trajanja patenta nosilec patenta ali nosilec izključne pravice iz patenta dolžan Uradu predložiti pisno dokazilo o tem, da patentirani izum izpolnjuje vse zahteve po določilih 8., 9. in 11. člena ZIL. Ker je deveto leto trajanja patenta glede na 1. odstavek 37. člena ZIL izteklo 28. 12. 1998, tožena stranka ugotavlja, da do tega dne pri navedenem patentu dokazilo o izpolnjevanju pogojev iz 8., 9. in 11. člena ZIL ni bilo vloženo. Zato je patent na podlagi 2. odstavka 71. člena ZIL prenehal veljati dne 29. 12. 1999, ko je poteklo deset let njegove veljavnosti.

Tožeča stranka izpodbija navedeno odločbo, ker meni, da je tožena stranka pri odločitvi določbe 2. odstavka 71. člena ZIL napačno uporabila. Kršila pa je tudi pravila upravnega postopka, saj tožeče stranke ni pozvala, da svojo vlogo dopolni z dokazilom iz 71. člena ZIL, s čemer so bile kršene določbe 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Navaja, da je dne 28. 12. 1989 pri Zveznem zavodu za patente v Beogradu vložila za predmetni patent patentno prijavo. Patentna prijava je bila nato na podlagi 122. člena ZIL prenesena na Urad, ki je 2. 3. 1999 izdal odločbo o podelitvi patenta. Deveto leto od prijave patenta je resnično izteklo dne 29. 12. 1998 in res je tudi, da tožeča stranka v tem obdobju Uradu ni predložila pisnega dokazila o tem, da patentirani izum izpolnjuje vse zahteve po določilih ZIL. Tožeča stranka tako do izdaje odločbe z dne 2. 3. 1999 še ni vedela ali ji bo tožena stranka podelila patent ali ne. Ker patent še ni bil podeljen, ni bilo mogoče dokazovati, da s podeljenim patentom patentirani izum izpolnjuje zakonske zahteve. Meni, da ni ravnala v nasprotju z določili ZIL, ker pred podelitvijo patenta toženi stranki ni predložila ustreznih dokazil. Dejstvo je, da je deveto leto trajanja predmetnega patenta izteklo 29. 12. 1998, obenem pa je dejstvo tudi, da je tožena stranka podelila predmetni patent šele po preteku devetih let od prijave patentna, to je 2. 3. 1999. Tožeča stranka je sicer res zamudila devetletni rok za predložitev dokazil, vendar meni, da ob upoštevanju dejanskega stanja v zadevi, tožena stranka ni ravnala pravilno, ko je izdala odločbo o prenehanju veljavnosti predmetnega patenta brez predhodnega poziva tožeči stranki v smislu 67. člena ZUP, da svojo vlogo ustrezno dopolni z dokazili. Sankcija prenehanja veljavnosti patenta brez vnaprejšnjega opozorila za dopolnitev vloge je neupravičena in v nasprotju z načelom pomoči neuki stranki. Tožeča stranka zato predlaga, da sodišče njeni tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je odločila pravilno in zakonito. Navedbe tožeče stranke, da ni mogla dokazovati, da prijavljeni patent izpolnjuje zakonske zahteve, dokler ni vedela, ali bo patent v Republiki Sloveniji podeljen ali ne, so zavajajoče. ZIL v postopku podelitve patenta uveljavlja tako imenovani registracijski sistem, v katerem tožena stranka podeli patent predvsem na podlagi formalne pravilnosti patentne prijave, vsebinski preizkus v katerem preverja, ali patentirani izum izpolnjuje pogoje po določilih 8., 9. in 11. člena ZIL, pa sledi ob predložitvi dokazila. Ker odločitev tožene stranke o podelitvi patenta temelji na formalni in ne vsebinski presoji, mora nosilec patenta najkasneje do izteka devetega leta veljavnosti patenta predložiti dokazilo, na podlagi katerega tožena stranka v skladu s 73. členom ZIL ugotovi, v kolikšni meri vsebina in obseg patentnih zahtevkov izpolnjujeta zakonsko določene pogoje. Šele v tej fazi gre za pravo vsebinsko preverjanje izpolnjevanja pogojev iz 8., 9. in 11. člena ZIL. V primeru, če so izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji, izda tožena stranka ugotovitveno odločbo, s čimer pridobi nosilec polno, dvajsetletno varstvo patenta. Iz določb 72. člena ZIL izhaja, da pridobitev in predložitev dokazila ni odvisna od postopka podelitve patenta pri toženi stranki. Dejstvo, da je tožena stranka izdala odločbo o podelitvi patenta po preteku devetih let od vložitve patentne prijave, torej ne more vplivati na samo predložitev dokazila. Tudi tožbena navedba, da bi morala tožena stranka v smislu določb 67. člena ZUP tožečo stranko pred izdajo izpodbijane odločbe pozvati, da svojo vlogo ustrezno dopolni z dokazilom, ni utemeljena. Patent je pravica civilnega prava in je njeno vzdrževanje v izključnem interesu nosilca te pravice. Tožeča stranka je bila dolžna sama predložiti dokazilo, če je želela ohraniti veljavnost patenta tudi po izteku desetega leta veljavnosti pravice. Odločitev ali bo nosilec patenta dokazilo vložil ali ne, je namreč predvsem odvisna od njegovega interesa, zato pri dokazilu ni mogoče govoriti o dopolnitvi vloge v smislu 67. člena ZUP. Pravočasna predložitev dokazila predstavlja pogoj za pridobitev in uveljavitev pravice, podlago na kateri tožena stranka ugotavlja, v kolikšni meri so izpolnjeni zakonsko določeni pogoji. Rok za predložitev dokazila je prekluzivni materialni rok, zamuda katerega povzroči izgubo pravice in ima tako izpodbijana odločba le naravo deklaratorne odločbe, saj je posledica nepredložitve dokazila. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Prvi odstavek 71. člena ZIL določa, da mora nosilec patenta najkasneje do izteka devetega leta veljavnosti patenta Uradu predložiti pisno dokazilo o tem, da patentirani izum izpolnjuje vse zahteve po določilih 8., 9. in 11. člena ZIL, v nasprotnem primeru veljavnost patenta preneha najkasneje z dnem, ko preteče deseto leto veljavnosti (2. odstavek 71. člena ZIL). Odločba, ki jo Urad izda po 2. odstavku 71. člena ZIL, je zgolj ugotovitvena odločba, v kateri se ugotovi, da je zaradi poteka roka za predložitev navedenega dokazila, ki je prekluzivni materialni rok, patent prenehal veljati. Glede na citirano zakonsko določbo bi torej morala tožeča stranka, kolikor bi želela vzdržati predmetni patent v veljavi, predložiti toženi stranki zgoraj navedeno dokazilo najkasneje do izteka devetega leta trajanja patenta, česar pa po podatkih upravnih spisov ni storila. Z navedenim pisnim dokazilom namreč nosilec patenta izkazuje, da njegova prijava izpolnjuje materialne pogoje za priznanje patenta, to je glede novosti izuma, o izkazani ustvarjalnosti na ravni izumiteljstva in o industrijski uporabljivosti (1. odstavek 8. člena ZIL). Po 1. odstavku 9. člena ZIL se šteje, da je izum nov, če do datuma vložitve zahteve za priznanje patenta ni bil obsežen s stanjem tehnike, po določbi 11. člena pa če je dosežen z ustvarjalnim delom na ravni izumiteljstva, če za strokovnjaka predmet izuma očitno ne izhaja iz znanega stanja tehnike ter da je izum industrijsko uporabljiv, če je predmet izuma tehnično izvedljiv in se lahko proizvede ali uporabi v gospodarski ali drugi dejavnosti. Kolikor nosilec patenta prej navedenih materialnih pogojev za podelitev patenta ne izkaže s pisnim dokazilom, po 2. odstavku 71. člena ZIL preneha veljavnost patenta najkasneje z dnem, ko poteče deseto leto veljavnosti patenta.

V zadevi ni sporno, da se je rok za predložitev dokazila iz 1. odstavka 71. člena ZIL glede na datum patentne prijave iztekel 28. 12. 1998, zato je tožeči stranki veljavnost predmetnega patenta v skladu z 2. odstavkom 71. člena ZIL pravilno prenehala 29. 12. 1999. Neutemeljene so navedbe tožeče stranke, da ni mogla dokazovati, da prijavljeni patent izpolnjuje vse zakonske zahteve dokler ni vedela ali bo patent v Republiki Sloveniji podeljen ali ne. Po določbah ZIL namreč tožena stranka podeli patent najprej na podlagi formalne pravilnosti patentne prijave, vsebinski preizkus, v katerem presoja, ali patentirani izum izpolnjuje pogoje po določilih 8., 9. in 11. člena ZIL, pa opravi ob predložitvi dokazila. Ker je v obravnavanem primeru odločba tožene stranke z dne 2. 3. 1999 o podelitvi patenta temeljila na formalni in ne na vsebinski presoji, bi morala tožeča stranka najkasneje do izteka devetega leta veljavnosti patenta predložiti toženi stranki dokazilo iz 1. odstavka 71. člena ZIL. Res je, da je tožena stranka izdala prej navedeno odločbo o podelitvi patenta po preteku devetih let od vložitve patentne prijave, vendar to dejstvo tudi po presoji sodišča ne more vplivati na samo predložitev dokazila. Kot že navedeno, bi namreč morala tožeča stranka toženi stranki predložiti navedeno dokazilo o izpolnjevanju materialnih pogojev v, z zakonom določenem prekluzivnem roku, če je želela, da predmetni patent ne bi prenehal veljati. Tožena stranka tudi ni kršila procesnih določb 67. člena ZUP o dopolnitvi vloge, saj pri dokazilu 1. odstavka 71. člena ZIL ne gre za dopolnitev vloge v smislu citiranega člena ZUP. Kot je navedla že tožena stranka v odgovoru na tožbo, je patent pravica civilnega prava in je zato njeno vzdrževanje v izključnem interesu nosilca te pravice. Neutemeljen je zato tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka opozoriti tožečo stranko na dopolnitev vloge s prej navedenim dokazilom.

Ker je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).

Zavrnitev tožbe pa zajema tudi zavrnitev zahtevka tožeče stranke za povračilo stroškov postopka. Ta odločitev temelji na tretjem odstavku 23. člena ZUS, po katerem trpi v primeru, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, kar je tudi obravnavani primer, vsaka stranka svoje stroške postopka.