Jedro

Nelojalnost kot pravno nedoločen pojem je kot takšen del materialnega prava, katerega uporabo revizijsko sodišče preizkusi tudi po uradni dolžnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19.8.2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Kočevje z dne 6.10.2004, s katero je bilo ugotovljeno, da se A.A. in B.B., po predpisih, ki so veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91, 38/92 in 13/94, 96/2002 in 7/2003), od 28.8.1945 pa do svoje smrti nista štela za jugoslovanska državljana.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavanem primeru za ugotavljanje državljanstva za potrebe denacionalizacije na podlagi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Državljanstvo se je v skladu z navedeno določbo ZDen ugotavljalo po Zakonu o državljanstvu FLRJ (ZDrž, Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48). V obravnavanem primeru ni sporno, da sta se A.A in B.B. (tožnikova pravna prednika) 4.12.1948 nahajala v tujini in tudi ne, da sta bila nemške narodnosti. Sporen je pogoj, ki se nanaša na lojalnost imenovanih. Po presoji sodišča prve stopnje tožnik zakonske domneve o nelojalnosti njegovih pravnih prednikov ni izpodbil. Tožnikove navedbe, da so bili njegovi starši žrtve tedanjega režima, ker so se morali iz G. preseliti v okolico K., niso relevantne za dokazovanje lojalnosti. Zgodovinsko dejstvo je, da so se kočevski Nemci ob koncu 1941 leta začeli preseljevati (iz G. v jeseni 1941 in v začetku leta 1942) na območje K., in sicer na domove predhodno izgnanih Slovencev, in to na poziv nemških okupatorjev. Na odločitev tudi ne morejo vplivati okoliščine, ki jih je tožnik navedel kot dokaze o lojalnosti imenovanih že v upravnem postopku in se nanašajo na njegovo zatrjevanje, da stari oče in oče nista hotela prevzeti posestva Slovencev. Te okoliščine tudi po oceni sodišča ne predstavljajo dokazov, ki bi izpričale lojalnost imenovanih v smislu 2. odstavka 35. člena ZDrž.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Navaja, da ni sporna ugotovitev, da sta bila njegova pravna prednika nemške nacionalnosti in da sta bila vpisana v seznamu optantov, ki so optirali za nemški Reich ter, da sta bila že pred 4.12.1948 izseljena iz takratne Jugoslavije. Nasprotuje pa ugotovitvi, da mu s predlaganimi dokazi ni uspelo izpodbiti zakonske domneve o nelojalnosti. Dejstva, da njegov stari oče A.A. ni hotel prevzeti posestva Slovencev, da se je hotel vrniti v G., da je napisal pismo visokemu italijanskemu komisarju v L., da ni prav, kar so z njimi naredili, zaradi česar je bil celo nekaj tednov priprt, nesporno dokazujejo, da je bil lojalen do Slovencev in da je odkrito nasprotoval načrtovanemu nacističnemu genocidu in raznarodovalni politiki in razseljevanju Slovencev. Po njegovi oceni za izpodbijanje zakonske domneve o nelojalnosti zadoščajo tudi dokazi z manjšo dokazno vrednostjo od oboroženega upora proti okupatorju ali internacije v njegovih taboriščih. Meni, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita ter v nasprotju z več določbami Ustave Republike Slovenije ter z načeli pravne države in Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo odpravi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovni postopek. Odgovori na revizijo niso bili vloženi.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po ZUS-1. Po 2. odstavku 107. člena ZUS-1 se do 1.1.2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbe po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je tožničina pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1.1.2007, in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

V okviru teh norm se je gibal tudi preizkus uveljavljanih revizijskih razlogov.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Prvostopno sodišče in pred njim tožena stranka sta se pravilno sklicevala na določbo 2. odstavka 35. člena ZDrž v zvezi s 3. odstavkom 63. člena ZDen. V postopku ugotavljanja državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije, za kar gre v obravnavanem primeru, je treba ugotavljati državljanstvo osebe, ki ni bila vpisana v evidenco o državljanstvu (3. odstavek 63. člena ZDen) po predpisih o državljanstvu, ki so veljali od rojstva te osebe do dne, ko se ugotavlja njeno državljanstvo oziroma do njene smrti. V obravnavanem primeru to pomeni tudi uporabo določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž. Po določbi 2. odstavka 35. člena ZDrž, se niso štele za državljane FLRJ osebe nemške narodnosti, če so na dan uveljavitve novele zakona (Uradni list FLRJ, št. 105/48), to je 4.12.1948, živele v tujini in so se med vojno ali pred njo s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. To pa pomeni, da osebe, za katere je ugotovljeno, da kumulativno izpolnjujejo vse tri navedene pogoje, niso pridobile državljanstva FLRJ in s tem tudi ne državljanstva Republike Slovenije.

Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, ki je bilo v tem primeru ugotovljeno v upravnem postopku. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da v zadevi ni sporno, da sta revidentova pravna prednika na dan 4.12.1948 živela v tujini in da sta bila nemške narodnosti.

V reviziji revident zatrjuje, da je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede nelojalnega ravnanja, kot tretjega pogoja po 2. odstavku 35. člena ZDrž. Nelojalnost kot pravno nedoločen pojem je kot takšen del materialnega prava, katerega uporabo revizijsko sodišče preizkusi tudi po uradni dolžnosti. Pri tem revizijsko sodišče poudarja, da je v 3. odstavku 63. člena ZDen določeno, da pri ugotavljanju jugoslovanskega državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ. Po stališču iz odločbe Ustavnega sodišča RS (U-I-23/93) vsebuje določba 2. odstavka 35. člena ZDrž v povezavi z določbo 3. odstavka 63. člena ZDen domnevo nelojalnosti, ki je ni dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati te domneve in dokazovati nasprotnega. Iz izpodbijane odločbe tožene stranke izhaja, da je revident imel možnost predlaganja dejstev in okoliščin, s katerimi bi izpodbil zakonsko domnevo nelojalnosti oziroma dokazoval lojalnost svojih pravnih prednikov. Po ustaljeni sodni praksi se domneva nelojalnosti izpodbije lahko le, če se dokaže aktivno ravnanje v korist slovenskega naroda, ali če se dokaže, da obstajajo kakšne druge okoliščine, ki izpodbijajo to domnevo (sodbe, št. XIps 1292/2006, I Up 74/2000, I UP 60/2002, I Up 553/2003, I Up 1088/2003, I Up589/2004). Ali je takšno ravnanje obstajalo, je del dejanskega stanja, ki ga revizijsko sodišče ne more več preizkušati (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Glede na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje pa revidentu, na katerem je bilo dokazno breme, ni uspelo izpodbiti zakonske domneve o nelojalnosti. Preizkus materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe je pokazal, da sodbi ni mogoče ničesar očitati.

Na drugačno odločitev revizijskega sodišča tudi ne morejo vplivati ugovori, ki so bili uveljavljani že kot tožbeni ugovori in jih je v reviziji zoper izpodbijano sodbo revident smiselno le ponovil, po presoji revizijskega sodišča pa jih je sodišče prve stopnje pravilno presodilo.

Ker je po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba pravilna in temelji na zakonu, revident pa ni pojasnil, v čem naj bi bile kršitve Ustave RS in Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, niti s čim utemeljuje njihovo kršitev; revizijsko sodišče njegove posplošene ugovore glede navedenega zato zavrača kot neutemeljene.

Ker zatrjevani dopustni revizijski razlogi in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v skladu z 92. členom ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.