Jedro

Če sodišče obrazloženemu dokaznemu predlogu ne ugodi in predlaganega dokaza ne izvede, mora za takšno procesno odločitev navesti razloge. Če tega stori, s tem krši obdolženčevo pravico do obrambe.

Izrek

Pritožbi zagovornika obd. P. J. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo o prekršku je sodišče prve stopnje obd. P. J. spoznalo za odgovornega storitve prekrška po D točki IV. odst. 130. čl. ZVCP-1 ter mu izreklo globo v višini 120.000,00 SIT, 18 kazenskih točk v cestnem prometu s posledičnim prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja, naložilo pa mu je tudi plačilo stroškov postopka – povprečnine v višini 20.000,00 SIT.

Proti takšni sodbi o prekršku se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ter zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožba je utemeljena.

Ob reševanju pritožbe obdolženčevega zagovornika in pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe o prekršku sodišča prve stopnje v skladu s 159. čl. Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je podana kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke I. odst. 155. čl. ZP-1, katerih pa pritožbeno sodišče ni moglo samo sanirati, zaradi česar je ugodilo pritožbi obdolženčevega zagovornika, izpodbijano sodbo o prekršku razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev (II. odst. 163. čl. ZP-1).

Pritožba namreč utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do obdolženčevega dokaznega predloga, ko je obdolženec ob svojem zagovoru predlagal, da se zasliši priča P. Š. S tem je sodišče prve stopnje obdolžencu odvzelo možnost za izvajanje dokazov v njegovo korist in mu s tem kršilo njegovo ustavno pravico do obrambe. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe o prekršku je namreč razvidno, da je sodišče po zagovoru obdolženca v dokaznem postopku zaslišalo priči R. L. in P. K. ter prebralo zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti Iz navedenega jasno izhaja, da se sodišče prve stopnje do obdolženčevega obrazloženega dokaznega predloga, da se zasliši priča P. Š., ki naj bi bil vozil obdolženčev avtomobil, ni opredelilo, saj tega dokaza ni izrecno zavrnilo, vendar ga ni niti izvedlo. V postopku o prekršku sodišče sicer ni dolžno izvesti vsak dokaz, ki ga predlaga obramba, saj glede na načelo proste dokazne presoje sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, vendar če sodišče substanciranemu dokaznemu predlogu ne ugodi oz. predlaganega dokaza ne izvede, mora za takšno procesno odločitev navesti razloge. Tega pa prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi o prekršku ni storilo, pritožbeno sodišče pa ne more in ne sme samo nadomestiti manjkajočih razlogov za neizvedbo dokaza, saj ni jasno, zakaj s strani obdolženca predlaganega dokaza z zaslišanjem priče P. Š. prvostopenjsko sodišče ni izvedlo. Navajanje drugačnih dejstev in razlogov s strani pritožbenega sodišča, o katerih se obdolženec ne bi imel pravice izjasniti oziroma podati pritožbe, bi lahko pomenilo kršitev 25. čl. Ustave RS, saj zoper odločitev sodišča druge stopnje v postopku o prekršku ni dovoljena pritožba, temveč le izredno pravno sredstvo. Zato je pritožbeno sodišče zgoraj navedeno pomanjkljivost odpravilo tako, da je na podlagi II. odst. 163. čl. ZP-1 izpodbijano sodbo o prekršku sodišča prve stopnje ob ugoditvi pritožbi obdolženčevega zagovornika razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev.

V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do obdolženčevega dokaznega predloga bodisi tako, da bo predlagani dokaz z zaslišanjem priče izvedlo ali pa ga kot nepotrebnega z ustrezno obrazložitvijo zavrnilo. Ker je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, se pritožbeno sodišče ni spuščalo v pritožbene navedbe glede pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa bo moralo storiti prvostopenjsko sodišče in se opredeliti predvsem do relevantnega dejstva ali je obdolženec kritičnega dne bil ali ne voznik osebnega avtomobila (v smislu določb čl.130 ZVCP-1).