Jedro

Varno projektiranje in gradnja cestnega telesa sta v skladu z ZJC v domeni upravljalca ceste.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, pritožbi druge tožene stranke pa v celoti in se sodba sodišča prve stopnje v prvi in drugi točki izreka glede prve tožene stranke razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, v drugi točki izreka pa se sodba sodišča prve stopnje glede stroškov druge tožene stranke spremeni tako, da se glasi: „Tožeča stranka je dolžna povrniti drugi toženi stranki pravdne stroške v višini 2.024,18 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stroški pritožbenega postopka tožeče stranke zoper prvo toženo stranko so nadaljnji stroški postopka.

Tožeča stranka je dolžna drugi toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 618,56 EUR roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 38.013,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 4. 2013 do plačila ter sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je v postopku zatrjevala, da je za nesrečo odgovorna prva tožena stranka, ki kot upravljalec spornega cestnega odseka ni zagotovila ustrezne prometne signalizacije, ki bi voznike opozarjala na nevarnost udora cestišča oziroma na neutrjeno bankino, odgovornost druge tožene stranke pa je v tem, da kot izvajalec rednega vzdrževanja ceste ni zagotovila vseh ustreznih ukrepov za vzdrževanje cestišča in obcestnega pasu tako, da bi bila voznikom zagotovljena varna vožnja. V zvezi z odgovornostjo prve tožene stranke sodni izvedenec prometne stroke V. K. ugotavlja in potrjuje navedbam tožeče stranke, da na spornem cestnem odseku ni bilo ustrezne signalizacije, ki bi voznike, glede na potek in preglednost cestišča, morala opozarjati na to, da brežine niso utrjene. V tej zvezi izvedenec ugotavlja, da če bi bil voznik ustrezno opozorjen, da brežina ni utrjena, bi glede na potek in preglednost cestišča vozil s povečano pozornostjo. Takšna ugotovitev je tudi izkustveno logična in utemeljena, saj je smisel opozorilne table ravno v tem, da so vozniki opozorjeni na nevarnost v prometu in v tem smislu tudi skrbnejši in pozornejši. V zvezi z odgovornostjo druge tožene stranke pa je izvedenec ugotovil in potrdil, da brežina sporne ceste ni bila utrjena in cesta dejansko ni imela bankine, temveč je vozišče prehajalo v neutrjeno brežino. Do udora bankine oziroma brežine in posledično prevrnitve tovornega vozila pa je prišlo ravno iz razloga, ker le-ta ni bila utrjena. Po mnenju izvedenca bi na kritičnem odseku morale biti brežine in bankine urejene, še posebej glede na konfiguracijo cestišča, ko morajo vozila zaradi nepreglednosti ostrega ovinka voziti čim bližje robu cestišča. Zaključek sodišča prve stopnje, da je obravnavani dogodek mogoče pripisati spletu nesrečnih okoliščin oziroma celo višji sili je tako povsem v nasprotju z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca. Da je dogodek mogoče šteti za višjo silo, morajo obstajati določeni elementi, to je zunanjost vzroka, nepričakovanost dogodka, neizogibnost in neodvrnljivost. V skladu s pravilom o dokaznem bremenu bi elemente višje sile morali zatrjevati in dokazati toženi stranki.

3. Zoper sklep o stroških postopka se je pritožila druga tožena stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče sklep o stroških spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna drugi toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 2.024,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in jo glede odločitve o stroških postopka vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnjen, kar pomeni, da je tožeča stranka v postopku v celoti propadla oziroma da sta toženi stranki v postopku v celoti uspeli, zato sodišče ni imelo zakonske podlage za odločitev, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške postopka.

4. Druga tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila ter predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. Pritožba druge tožene stranke je utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke:

6. Tožeča stranka uveljavlja odškodninski zahtevek zoper toženi stranki za škodo, ki je nastala na tovornem vozilu zavarovanca tožeče stranke zaradi udora desnega roba cestišča in posledično zdrsa in prevrnitve vozila. Zatrjevala je, da je za škodni dogodek v celoti odgovorna zavarovanka prve tožene stranke, občina Cerknica, kot upravljalec ceste in druga tožena stranka, kot vzdrževalec ceste, ker nista poskrbela za postavitev ustrezne prometne signalizacije ter za ustrezno vzdrževanje ceste.

7. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, čeprav iz delno drugih materialnopravnih razlogov, da odgovornost druge tožene stranke, kot vzdrževalca cestišča, ni podana, zmotna pa je ugotovitev prvega sodišča, da ni podana odgovornost prve tožene stranke, kot upravljalca cestišča. 8. Javne ceste morajo biti grajene in vzdrževane tako, da jih ob upoštevanju prometnih pravil in posebnih pogojev za odvijanje prometa, npr. slabih vremenskih razmer, lahko varno uporabljajo vsi uporabniki cest, ki so jim namenjene (prvi odstavek 5. člena v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC). Po 23. točki 14. člena ZJC je cestišče del javne ceste, ki ga sestavljajo vozišče, odstavni, ločilni in robni pasovi, kolesarske steze in pločniki ter bankine in naprave za odvodnjavanje tik ob vozišču ali robnem pasu (segmentni jarki ali mulde, koritnice), medtem ko je vozišče del cestišča, ki ima eno ali dve smerni vozišči. Na podlagi 2. člena Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja cest (v nadaljevanju Pravilnik) morajo biti ceste vzdrževane tako, da je omogočen varen promet na njih, da se ohranijo ali izboljšajo njihove prometne, tehnične in varnostne lastnosti, da so ceste in okolje zaščiteni pred škodljivimi vplivi cestnega prometa ter ohranja urejen videz ceste. Redno vzdrževanje prometnih površin, ki so sestavni del javne ceste, obsega čiščenje teh površin ter popravila lokalnih poškodb (prvi odstavek 15. člena Pravilnika). 13. člen Pravilnika določa, da med dela rednega vzdrževanja sodi tudi redno vzdrževanje bankin in redno vzdrževanje prometne signalizacije. Na podlagi 16. člena Pravilnika kota bankine ne sme biti višja od kota roba vozišča, niti ne nižja več kot 3 cm. Prečni naklon bankine mora omogočiti odtok vode z vozišča in ne sme biti manjši kot 4% in ne večji kot 10%. Bankina mora biti poravnana in utrjena. Vidne in dostopne morajo biti prometna signalizacija in oprema ter cestne naprave in ureditve na bankinah.

9. Na podlagi citiranega Pravilnika, kot tudi na podlagi med prvo in drugo toženo stranko sklenjene Pogodbe št. 000 o vzdrževanju lokalnih cest v občini Cerknica (v nadaljevanju pogodba), je bila druga tožena stranka zadolžena le za vzdrževanje, ne pa tudi za postavitev nove prometne signalizacije, zato ji ni mogoče očitati, da ni zagotovila ustrezne prometne signalizacije, ki bi voznike opozarjala na nevarnost udora cestišča oziroma na neutrjeno bankino. Nadalje drugi toženi stranki tudi ni mogoče očitati opustitve skrbnosti strokovnjaka pri izvajanju nadzora nad stanjem cestišča, saj tožeča stranka ne zatrjuje, da bi bila pomanjkljivost cestišča (razrahljan rob) opazna pri izvajanju pregleda s strani pregledniške službe, sicer pa tudi, kot izhaja iz ugotovitve sodišča prve stopnje, je v konkretnem primeru cesta potekala po gozdu, kjer se vozišče ni jasno ločilo od bankine, oziroma cesta ni imela bankine, temveč je vozišče prehajalo v neutrjeno brežino, v takšni situaciji pa je težko prepoznati samo delno razrahljan rob cestišča. Na podlagi citiranega Pravilnika in pogodbe pa druga tožena stranka za samo izgradnjo bankine ni bila zadolžena, zato tudi v tej smeri očitek ni utemeljen.

10. Ker pritožbeni razlogi, ki jih pritožnica uveljavlja zoper drugo toženo stranko niso podani, prav tako pa izpodbijana sodba v tem delu ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugo toženo stranko zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

11. Utemeljeno pa tožeča stranka očita prvi toženi stranki opustitev ukrepov za zagotovitev varne uporabe sporne ceste. Varno projektiranje in gradnja cestnega telesa sta v skladu s citiranim ZJC v domeni upravljalca ceste, to je prve tožene stranke, zaradi česar je prva tožena stranka tista, ki bi morala ukrepati tako, da bi bodisi zgradila utrjeno bankino oziroma bi morala cesto označiti z ustrezno prometno signalizacijo, ki bi opozarjala na neutrjenost bankine oz. brežine oziroma bi morale na takšni cesti veljati omejitve glede nosilnosti tovornih vozil (glej 8. točko izvedeniškega mnenja).

12. Druga tožena stranka je v postopku uveljavljala ugovor deljene odškodninske odgovornosti, in ker so zaradi zmotne uporabe materialnega prava izostali razlogi o pravno odločilnih dejstvih v tej smeri, je bilo potrebno pritožbi tožeče stranke delno ugoditi, izpodbijano sodbo glede prve tožene stranke razveljaviti in v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovni postopek (355. člen ZPP).

13. V ponovljenem postopku bo torej sodišče prve stopnje moralo ponovno odločiti o odškodninski odgovornosti prvo tožene stranke ter oceniti, ali so podani pogoji za deljeno odškodninsko odgovornost v smislu tretjega odstavka 153. člena OZ, ter v primeru soodgovornosti zavarovanca tožeče stranke omejiti tožničin regresni zahtevek na del, za katerega odgovarja prva tožena stranka.

O pritožbi druge tožene stranke:

14. Temeljno merilo za povrnitev stroškov postopka je kriterij uspeha strank v pravdi glede na izid odločitve o glavnem zahtevku (prvi odstavek 154. člena ZPP). Z gledišča tožeče stranke pomeni uspeh po 154. členu ZPP ugodilno sodbo, z gledišča tožene stranke pa zavrnilno sodbo oziroma sklep o zavrženju tožbe. Ker tožeča stranka v pravdi zoper drugo toženo stranko ni uspela, ji mora v celoti povrniti stroške postopka.

15. Pravilna uporaba materialnega prava zato narekuje spremembo stroškovne odločitve, tako da je tožeča stranka dolžna drugi toženi stranki povrniti 2.024,18 EUR stroškov postopka na prvi stopnji in sicer za nagrado za postopek na prvi stopnji po tar. št. 3100 ZOdvT v višini 765,70 EUR, za nagrado za narok na prvi stopnji po tar. št. 3102 ZOdvT v višini 706,80 EUR, pavšalni znesek PTT stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR, 22% DDV in 1/3 stroškov za izvedenca v višini 203,33 EUR, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi druge tožene stranke ugodilo in temu ustrezno spremenilo stroškovno odločitev.

16. Ker je druga tožena stranka s pritožbo uspela, ji mora tožeča stranka povrniti pritožbene stroške v višini 618,65 EUR in sicer znesek 168,00 EUR za postopek z rednimi pravnimi sredstvi glede na vrednost izpodbijanega dela odločbe po tar. št. 3210, znesek 20,00 EUR za materialne stroške po tarifni št. 6002, 22% DDV in sodno takso v višini 389,20 EUR.