Jedro

Tožnica je sama podala izjavo, da pri toženi stranki ne želi več delati. Zato je sodišče tudi preizkušalo, če je pri podajanju te izjave tožnice morda prišlo do napak volje, ki jih v 60., 61. in 65. členu določa zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89) in če je bil ugovorni postopek pri toženi stranki voden v skladu z določili 72. člena zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90 do 4/93). Ko je zaključilo, da ni bilo niti napak volje pri podaji tožničine izjave, niti ni bilo napak v ugovornem postopku tožene stranke, je odločilo, da je bilo sporazumno prenehanje delovnega razmerja v skladu z veljavnimi predpisi, zato je zavrnilo pritožbo in potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča, s katero je bil tožničin tožbeni zahtevek zavrnjen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, naj se razveljavi sklep tožene stranke o sprazumnem prenehanju delovnega razmerja dne 4.4.1993 in da je tožena stranka dolžna pozvati tožnico na delo in ji za čas, ko ni delala, priznati vse pravice iz dela.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožnice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V celoti je sprejelo njegove dejanske ugotovitve in tudi pritrdilo njegovi pravni presoji.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljala revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da v izpodbijani odločbi ni bilo pravilno zaključeno, da niso bile kršene procesne določbe. Zakon o pravdnem postopku, ki bi ga v disciplinskem postopku morala upoštevati tudi tožena stranka, namreč določa, da morajo biti priče zaslišane brez navzočnosti drugih prič, v postopku pri toženi stranki pa so bile nekatere priče prisotne ves čas postopka. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov o tem, da je bila delavka le začasno odstranjena z delovnega mesta in da bi bilo treba izjavo tolmačiti v korist tožnice. Zato je predlagala, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala, da sodišče revizijo tožnice kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če so z revizijo izrecno uveljavljane.

Revizijsko navajanje bistvenih kršitev določb postopka ni utemeljeno. V 1. točki prvega odstavka 385. člena ZPP je urejan revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pri čemer je mišljen samo postopek pred sodiščem. Zato tudi določba 103. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), da se v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev v organizaciji oziroma pri delodajalcu smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij, ne pomeni, da kršitev teh predpisov v predsodnem postopku predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu določb 1. točke prvega odstavka 385. člena ZPP. Kršitev postopkovnih določb predhodnega postopka lahko pomeni zmotno uporabo materialnega predpisa, ki ga v tem primeru predstavljajo določbe ZDR in je zato v takem primeru revizija lahko dopustna po 3. točki prvega odstavka 385. člena ZPP, pri čemer revizijsko sodišče na pravilno uporabo materialnega prava pazi že po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi bilo v izpobijani sodbi zmotno uporabljeno materialno pravo. Res je sicer, da revidentka ves čas skuša navajati zmotno uporabo materialnega prava, ki naj bi bilo zagrešeno pri vodenju disciplinskega postopka, čeprav disciplinskega postopka zoper njo sploh ni bilo. Zato je nesmiselno govoriti o morebitnih napakah v takem postopku. Dejstvo, ki ga je ugotovilo tudi drugostopenjsko sodišče, je, da je tožnica sama podala izjavo, da pri toženi stranki ne želi več delati. Zato je sodišče tudi preizkušalo, če je pri podajanju te izjave tožnice morda prišlo do napak volje, ki jih v 60., 61. in 65. členu določa zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89) in če je bil ugovorni postopek pri toženi stranki voden v skladu z določili 72. člena zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90 do 4/93). Ko je zaključilo, da ni bilo niti napak volje pri podaji tožničine izjave, niti ni bilo napak v ugovornem postopku tožene stranke, je odločilo, da je bilo sporazumno prenehanje delovnega razmerja v skladu z veljavnimi predpisi, zato je zavrnilo pritožbo in potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča, s katero je bil tožničin tožbeni zahtevek zavrnjen. Ker je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili nižji sodišči, in lahko odloča samo v tem okviru, tudi revizijsko sodišče zaključuje, da v revidentkinem primeru materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, še posebej pa ne na način, ki ga navaja revizija.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena zakona o pravdnem postopku revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku in druge bivše zvezne predpise uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).