Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka glede organizacije dela in poslovanja samostojna in avtonomna in da ni v pristojnosti sodišča ocenjevanje primernosti oziroma učinkovitosti izvedene reorganizacije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožniku podala tožena stranka dne 2. 2. 2021, poziv tožnika nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z mesečno osnovno bruto plačo 1.324,00 EUR, povečano za dodatek za delovno dobo ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneskov (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je ob nastopu bolniškega staleža bilo pet projektov, na katerih je delal tožnik, prenesenih na sodelavko, ki opravlja delo svetovalke za kadre, nato pa so bili projekti v nezaključenem delu razdeljeni med ostale vodje projektov v Ljubljani. Sodišče je še ugotovilo, da je bil tožnikov obseg dela ves čas, od začetka opravljanja dela pri toženi stranki v novembru 2019, razmeroma konstanten. Sodišče je tudi ugotovilo, da se sodelavka – svetovalka za kadre ni ukvarjala s pridobivanjem novih strank, pač pa je le obdelovala obstoječe poslovne partnerje. Ob tem tožnik opozarja, da je zaključek sodišča, kolikor ga je razumeti, da naj bi tožnik ves čas od svojega nastopa dela pri toženi stranki, od novembra 2019 pa do nastopa bolniškega staleža, delal z istimi strankami na istih projektih, napačen. Tožnik je tak obseg dela imel v trenutku, ko je nastopil stalež, pred tem pa se je ukvarjal z različnimi projekti. V spisu ni dokazov, da bi tožnik ves čas svoje zaposlitve delal samo na teh petih strankah oziroma osmih projektih. Sodišče je sledilo predvsem izpovedim vodje kadrovske službe in priče A. A., ki sta izpovedali, da je tožena stranka sledila ciljem optimizacije poslovanja in je zato prišlo do reorganizacije, pri čemer je PE Koper sicer ostala, vendar glede na obseg dela niso potrebovali delavca na delovnem mestu vodje projektov, ki se je v Kopru izkazalo kot nerentabilno. A. A. je povedala, da so na podlagi analiz o razmerah v drugi polovici leta 2020 ugotovili, da potreb po delu vodje projektov v Kopru nimajo več. Gre za povsem pavšalno navedbo tožene stranke, brez konkretne vsebine in tožena stranka tudi ni opravila nobenih analiz, na podlagi katerih bi navedeno ugotovila. Dejstvo je, da na območju, ki ga je kot vodja projektov pokrival tožnik, v drugi polovici leta 2020 in v začetku leta 2021, ni bilo novih poslov (niti novih strank niti novih projektov pri obstoječih strankah). Razlog, da novih poslov in strank ni bilo, je bila tožnikova odsotnost zaradi bolniške odsotnosti. Vodja poslovalnice v Kopru se s tem delom ni ukvarjal, čeprav bi načeloma tudi to področje sodilo v njegov delokrog. Zato so zaključki sodišča zmotni. Gre za zamenjavo vzroka in posledice. Sklicevanje na domnevne analize, ki jih v spisu ni in se zgolj pavšalno omenjajo, ni utemeljeno. Vodja poslovne enote Koper C. C. se z iskanjem novih poslov ni ukvarjal. Ker je bil tožnik odsoten zaradi bolniškega staleža, se je tožena stranka obrnila proti njemu in mu iz tega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi ter posledično reorganizirala delovni proces in poslovanje prenesla v Ljubljano. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožnika v pritožbi in navaja, da so pritožbeni očitki neutemeljeni, saj je sodišče na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tožnik je sicer v pritožbi uveljavljal absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa je ni konkretiziral, prav tako pa ni navedel, kateri materialno pravni predpis naj bi sodišče napačno uporabilo.

6. Tožnik v pritožbi napačno povzema obrazložitev sodbe in v zvezi s tem neutemeljeno graja nekatere zaključke sodišča prve stopnje. Tako je v pritožbi navaja, da je sodišče napačno zaključilo, da je tožnik ves čas zaposlitve pri toženi stranki delal na istih projektih z istimi strankami, česar pa sodišče v izpodbijani sodbi ni zapisalo. Nasprotno je sodišče sledilo tožnikovi izpovedi, da je bil njegov obseg dela od začetka novembra leta 2019 razmeroma konstanten in da je pred nastopom bolniškega staleža delal s petimi naročniki, od katerih je imel eden več povpraševanj po delavcih, sicer pa je skupaj delal na osmih projektih.

7. Iz obrazložitve odpovedi je razvidno, da je bilo pet projektov, na katerih je tožnik delal do nastopa bolniškega staleža, prenešenih na sodelavko, ki opravlja delo svetovalke za kadre. Sicer pa navedeno - na koliko projektih je tožnik opravljal delo od nastopa delovnega razmerja v novembru 2019 do nastopa bolniškega staleža, niti ni pomembno za odločitev v zadevi. Pravilno je sodišče prve stopnje navedelo, da je za odločitev v zadevi pomembno, ali je tožena stranka tožnikovo delo zgolj preimenovala ali ga razpisala kot prostega. V takem primeru bi bilo prenehanje potreb po opravljanju dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi zgolj navidezno, odpoved pa nezakonita. Sodišče prve stopnje je te okoliščine pravilno ugotavljalo s primerjavo opisov del in nalog delovnih mest "prodajnega svetovalca", "vodje rekonstrukcije" in "outsourcing managerja" ter ugotovilo, da se dejansko delo na teh delovnih mestih razlikuje od dela vodje projektov, na katero delovno mesto je bil razporejen tožnik in zato je sodišče pravilno ocenilo, da je tožena stranka dokazala, da se delavna mesta, ki jih je objavila kot prosta v januarju in aprilu 2021, dejansko razlikujejo od delovnega mesta vodja projektov.

8. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka delo tožnikovega delovnega mesta razporedila na sodelavce v Ljubljano (med ostale vodje projektov), je sodišče prve stopnje na podlagi pričanja vodje kadrovske službe D. D., pravnice A. A. in svetovalke za kadre E. E. pravilno ugotovilo, da so se naloge tožnika kot vodje projektov prerazporedile med ostale vodje projektov v Ljubljani, medtem ko so naloge, ki so se nanašale na iskanje naročnikov, predstavljale hkrati tudi naloge vodje poslovne enote in jih je on prevzel. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka delo tožnika razporedila delno na sodelavce, ki so opravljali delo projektnega vodja v Ljubljani, delno na vodjo poslovne enote v Kopru in da je pri tem šlo za reorganizacijo dela, je sodišče pravilno presodilo, da je bil pri toženi stranki podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Tudi takšna dejanska prerazporeditev nalog delovnega mesta pomeni prenehanje potreb po delu pod pogoji iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi - v neposredni posledici drugačne organizacije dela v smislu določb prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, torej je šlo za obstoj utemeljenega poslovnega razloga.

9. Odločanje o organizaciji delovnega procesa je namreč v pristojnosti delodajalca in mu utemeljenosti organizacijskih sprememb ni treba posebej dokazovati. Zato se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da bi morala tožena stranka predložiti analize, na katere se je sklicevala priča in da ker jih ni predložila, da naj ne bi dokazala poslovnega razloga. Zadošča, da je tožena stranka ugotovila, da glede na obseg dela niso več potrebovali delavca na delovnem mestu vodje projektov, ki se je v Kopru izkazalo kot nerentabilno. Tožnik v pritožbi sam priznava, da dejansko v drugi polovici leta 2020 in v začetku leta 2021 ni bilo novih poslov (novih strank, niti novih projektov pri obstoječih strankah), vendar pa napačno zaključi, da je tožena stranka njega izbrala kot presežnega delavca zaradi njegove odsotnosti (bolniškega staleža) ter da bi morala ugotoviti, da je za izpad novih projektov kriv predvsem vodja poslovalnice v Kopru. Ne glede na to, kaj je bil razlog za upad števila projektov in števila novih strank v poslovni enoti Koper, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pri toženi stranki ni šlo zgolj za navidezno reorganizacijo. Sicer pa lahko delodajalec reorganizira delovni proces tudi, če do samega upada števila strank in projektov ne bi prišlo.

10. Pravilno je torej stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka glede organizacije dela in poslovanja samostojna in avtonomna in da ni v pristojnosti sodišča ocenjevanje primernosti oziroma učinkovitosti izvedene reorganizacije. S tem, ko je tožena stranka del tožnikovega dela prenesla na ostale vodje projektov v Ljubljano in manjši del dela na vodjo PE Koper, je dejansko prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi, zato so neutemeljene njegove pritožbene navedbe, da je bilo njegovo delo še naprej potrebno. Glede na to, da je do reorganizacije dejansko prišlo, je tožena stranka tudi po zaključku pritožbenega sodišča dokazala, da odpoved ni bila posledica diskriminacijet, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, ztako da tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje glede navedenega pomanjkljiva in dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

11. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP).