Jedro

Po določbi 214. člena ZUP mora obrazložitev upravne odločbe vsebovati tudi ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto in odločilne razloge za presojo posameznih dokazov, kar pomeni, da mora biti neposredna zveza med ugotovljenimi konkretnimi dejstvi v odločbi in konkretnimi dokazi v spisu razvidna iz upravne odločbe. Iz upravne odločbe prvostopenjskega organa niti drugostopenjskega organa ta zveza ni razvidna, saj noben organ ne navaja, iz katerega dela konkretnega listinskega dokaza, izhaja, da je tožnik bil na določen dan na območju pravne osebe C. d.d. in da je izvajal dejavnost zasebnega varovanja. Splošno sklicevanje na popisne liste, plan in evidence dela in ko tožnik od pritožbe naprej zatrjuje, da njegovo ime ni nikjer zabeleženo in da ni izvajal dejavnosti zasebnega varovanja, ne zadošča z vidika navedenih standardov 214. člena ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Inšpektorata RS za notranje zadeve št. 061-99/2010/67 (4-07) z dne 9. 3. 2011 se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 80 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je Inšpektorat Republike Slovenije za notranje zadeve na podlagi prvega in drugega odstavka 60. člena ter 62. člena Zakona o zasebnem varovanju (Uradni list RS, št. //2007 Skl.US: U-I-109/04-7, 16/07 odl. US: U-I-33/06-14, 102/2007, 96/2008 odl. US: U-I-65/08-11, 41/2009, 33/2010 odl. US: U-I-285/08-14, v nadaljevanju ZZasV), po opravljenem inšpekcijskem nadzoru, pri pravni osebi A. d.o.o., B.B., po uradni dolžnosti izdal odločbo, da mora tožnik prenehati opravljati storitev zasebnega varovanja - varovanje ljudi in premoženja, ker ni zaposlen pri imetniku licence za varovanje ljudi in premoženja in je brez predpisane usposobljenosti, službene izkaznice in delovne obleke opravljal preverjanje oziroma dopuščanje vstopov in izstopov posameznikov in njihovih prevoznih sredstev v varovane prostore z dvigom in spustom zapornice ter ugotavljanjem identitete na recepciji pravne osebe C. d.d., v imenu in za račun pravne osebe A. d.o.o., ker ne izpolnjuje pogojev po določilih 20. člena ZZasV. Rok izvršitve odločbe je takoj po vročitvi te odločbe. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da sta dne 19. 1. 2011 in 16. 2. 2011 ob 9.53 inšpektorja inšpektorata RS za notranje zadeve na podlagi 19. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru ter prvega in drugega odstavka 60. člena Zakona o zasebnem varovanju (ZZasV) začela izredni inšpekcijski nadzor na območju pravne osebe C. d.d., s katero ima kot naročnik storitve zasebnega varovanja - varovanje ljudi in premoženja sklenjeno pogodbo št. 17/1211-1/2003. O opravljenem inšpekcijskem nadzoru je bil sestavljen zapisnik št. 061-9972010/19 z dne 19. 1. 2011 in zapisnik št. 061-99/2010/56 z dne 16. 2. 2011. V recepciji na vhodu v pravno osebo C. d.d. je bilo dne 19. 1. 2011 ob 11.45 in 16. 2. 2011 ob 9.53 uri ter na podlagi pregleda Evidence predaje in prevzema varovanja ugotovljeno, da je v imenu in za račun pravne osebe A. d.o.o., preverjanje oziroma dopuščanje vstopov in izstopov posameznikov in njihovih prevoznih sredstev v varovane prostore z dvigom in spustom zapornice ter ugotavljanjem identitete izvajal B.B., ki ni zaposlen pri imetniku licence za varovanje ljudi in premoženja in ne poseduje veljavne izkaznice varnostnika po določilih ZZasV, kar je razvidno iz evidence ministrstva za notranje zadeve.

2. Prav tako je bilo pri pregledu Podpisne liste in Plana in evidence dela za mesec januar 2011 dne 19. 1. 2011 ter pregleda Evidence predaje in prevzema varovanja dne 16. 2. 2011 ugotovljeno, da so preverjanje oziroma dopuščanje vstopov in izstopov posameznikov in njihovih prevoznih sredstev v varovane prostore z dvigom in spustom zapornice ter ugotavljanjem identitete v recepciji pravne osebe C. d.d. opravljali še D.D., E.E. in druge osebe, ki jih organ našteva v odločbi, ki po podatkih iz evidence Ministrstva za notranje zadeve niso zaposleni pri imetniku licence za varovanje ljudi in premoženja in niso ustrezno usposobljeni ter nimajo izdane službene izkaznice.

3. V nadaljevanju se organ sklicuje na drugo točko drugega člena ZZasV, osmo točke drugega člena ZZasV, ter določbo 20. člena ZZasV. Na podlagi neposrednih ugotovitev inšpektorja v postopku uvedenega izrednega inšpekcijskega nadzora dne 19. 1. 2011 in 16. 2. 2011 ter vsebine Evidenc prevzema in predaje varovanja, dokumentacije o varovanju (pogodba in aneksi), izdanimi računi ter ugotovitve identitete oseb, ki so opravljali storitev zasebnega varovanja, je tako ugotovljeno, da je pravna oseba A. d.o.o. opravljala dejavnost varovanja ljudi in premoženja v nasprotju z določbo prvega in petega odstavka 18., 20., 31. ter 51. člena ZZasV - brez predpisane licence za varovanje ljudi in premoženja s tem, da je opravljala preverjanje oziroma dopuščanje vstopov in izstopov posameznikov in njihovih prevoznih sredstev v varovane prostore z dvigom in spustom zapornice ter ugotavljanjem identitete v recepciji pravne osebe C. d.d., ker po podatkih iz uradnih evidenc ministrstva za notranje zadeve, niso zaposleni pri imetniku licence za varovanje ljudi in premoženja in nimajo pridobljene izkaznice varnostnika in niso ustrezno usposobljeni. Ugotovljeno je bilo, da je B.B. opravljal dejavnost varnostnika s tem, da je opravljal preverjanje oziroma dopuščanje vstopov in izstopov posameznikov in njihovih prevoznih sredstev v varovane prostore z dvigom in spustom zapornice ter ugotavljanjem identitete v recepciji pravne osebe C. d.d.. Pri določitvi roka za izvršitev odločbe je inšpektorat RS za notranje zadeve upošteval težo kršitve, njene posledice za javni interes in okoliščine, od katerih je odvisno, v kolikšnem času lahko zavezanec ob dolžni skrbnosti opravi ugotovljene nepravilnosti. Organ se sklicuje tudi na tretji odstavek 62. člena ZZasV in 30. člen ZIN.

4. V pritožbi zoper prvostopenjski akt tožnik pravi, da ko je vrnil izkaznico za varnostnika ni več zabeležen v nobeni evidenci varnostnega osebja po ZZasV. Od vrnitve izkaznice ni nikoli delal dela varnostnika po ZZasV. Bil je zaposlen v družbi A., vendar družba A. ni izvajala varovanje premoženja na objektu C.. Inšpektorat v odločbi navaja kršitev 20. člena ZZasV, kateri pa ima 6 alinej. Inšpektorat ne navaja katero alinejo 20. člena naj bi kršil. Inšpektorat v odločbi navaja zapisnike, kateri pa mu niso bili nikoli poslani in mu ni bila dana možnost, da poda zagovor. V izpodbijani odločbi inšpektorat navaja, da je inšpektor neposredno ugotovil kršitev in opisuje neka dela, za katera ne ve nič in ga ni bilo nikoli zraven. Prav tako do današnjega dne ni z njim nihče opravil razgovora, ne delodajalec A. d.o.o., ne C. in ne inšpektor iz Inšpektorata, tako da ne more komentirati zadev, ki jih ne pozna in ni bil zraven. Neposredno ni bil zaloten pri dejanju. Pri delodajalcu A. d.o.o. obstaja evidenca ur, iz katere je razvidno, da ni bil prisoten v C. V izpodbijani odločbi inšpektorat navaja stvari in dogodke, ki pa nimajo nič skupnega s 43. členom ZZasV - v tem členu so opredeljena dela oziroma ukrepi. Pravi, da je nekajkrat delal na recepciji in nudil informacije in nič drugega - nobenega občana ni legitimiral ali izvajal ugotavljanje istovetnosti. Prav tako ni upravljal z video nadzorom, saj je bilo to nemogoče, saj je bil v recepciji le monitor s slikami predvsem s kamero na tovornem vhodu. Ni bil niti fizično možen dostop do sistema, saj ni bilo računalnika. Trditev, da je z dvigom in spustom zapornice spuščal posameznike v varovane prostore, ne drži. Namreč družba C. ni zavezanec za obvezno organiziranje varovanja premoženja na podlagi uredbe Vlade RS. V družbi C. ni nikjer varovanih prostorov. Spuščanje in dvigovanje zapornice je urejeno na senzor, saj je dvorišče cesta, ki jo mora C. puščati vedno prevozno in ne sme biti na njej nobenih preprek ali ovir. Prehod mora biti vedno popolnoma prost, saj imajo domačini služnostno pravico uporabe ceste. Prav tako služi dvorišče za cesto, saj je družba razdeljena na dva dela ob potoku in se vseskozi izvajajo premiki in prevozi iz enega dela v drug del tovarne. Prav tako ne drži navedba v izpodbijani odločbi, da naj bi ugotavljal identiteto. Inšpektorat na navaja ne časa ne kraja storitve prekrška in ne osebe, nad katero naj bi izvajal ugotavljanje identitete. V kolikor je dejansko kršil zakon in izvajal legitimiranje oseb, potem mora biti kršitev jasno dokazana, vključno s časom in krajem storitve in identifikacijo osebe, ki je bila nezakonito legitimirana. V izpodbijani odločbi pa teh navedb ni. Imel je priliko videti aneks št. 3 k pogodbi med naročnikom C. in izvajalcem A. d.o.o., v kateri v tretjem členu piše, da se v C. izvaja informativna služba s storitvami. Informativna služba pa ni zakonsko regulirana dejavnost po ZZasV - torej za opravljanje informativne službe in izvajanja del v tehnološkem procesu naročnika niso dela varovanje premoženja ali kaka druga oblika dela po ZZasV. Prav tako so bila v recepciji natančno opisana dela in naloge, ki smo jih morali opravljati. Nikjer ni bilo napisano, da izvajamo varovanje premoženja ali da izvajamo dela varnostnikov po določbah 43. člena ZZasV. Predlaga, da drugostopenjski organ pridobi na vpogled določene dokumente, ki jih našteva v pritožbi. Odločba, ki navaja zgolj zakonske dejanske stanove, ki pa jih ne opredeli v konkretnem primeru z dejanskimi stanovi, ki ustrezajo zakonskim dejanskim stanovom je odločba, ki ni sprejeta v skladu z določili ZUP. Organ se tako v odločbi ni opredelil in izrekel o dokazih, ki so mu bili poslani, saj je bila odločba spisana in poslala preden je osumljeni dne 10. 3. 2011 poslal pojasnila.

5. Z drugostopenjskim aktom je ministrstvo pritožbo zavrnilo. V obrazložitvi akta navaja, da je inšpekcijski organ v izrednem nadzoru pregledal Popisne liste. Plan in evidence dela za mesec januar 2011, za dne 19. 1. 2011, ter pregledal Evidence predaje in prevzema varovanja za dne 16. 2. 2011. Iz pregledane dokumentacije je neposredno izhajalo, da je pritožnik za naročnika izvajal dejavnosti zasebnega varovanja s tem, ko je opravljal preverjanje istovetnosti, dopuščal oziroma preprečeval vstope in izstope posameznikom in njihovim prevoznim sredstvom v varovane prostore z dvigom in spustom zapornice, ter s tem neposredno izvajal ukrepe iz 45. člena ZZasV-1. S tem je kršil določila 20. člena v povezavi z 18. členom ZZasV, ki je veljal v času storitve, oziroma kršil določila sedaj veljavnega drugega odstavka 3. člena in četrtega odstavka 11. člena v povezavi z 32. členom ZZasV-1. 6. Drugostopenjski organ je v postopku reševanja pritožbe pri ugotavljanju dejanskega stanja z vpogledom v evidenco imetnikov službenih izkaznic, ki jo na podlagi 79. čelna ZZasV-1 vodi ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, ugotovil, da pritožnik ni voden v evidenci ter da ne poseduje veljavne službene izkaznice za varnostnika. V času izvajanja zasebnega varovanja pa pritožnik tudi ni bil zaposlen pri imetniku licence, ko je za naročnika neposredno opravljal storitev zasebnega varovanja v imenu in za račun družbe A. d.o.o. 7. Tožnik vlaga tožbo »na izpodbijanje« drugostopenjskega akta in zahteva povrnitev vseh stroškov tega postopka. Zahteva, da se izpodbijana odločba odpravi, saj tožeča stranka ni zabeležena v nobeni evidenci varnostnega osebja po ZZasV, nikoli delala dela varnostnika po ZZasV, ni bila zaposlena pri družbi zavarovanje, ni izvajala dela varnostnika za kako varnostno podjetje. Inšpektorat ne navaja, katero alinejo 20. člena je tožeča stranka kršila. Inšpektorat v odločbi navaja zapisnik, kateri pa ni bil nikoli poslan tožeči stranki in mu ni bila dana možnost, da poda zagovor na zapisnik ali da poda dokaze. V kolikor je bila tožeča stranka predmet inšpekcijskega nadzora in je bil o tem napisan zapisnik, bi moral biti zapisnik tudi vročen. V izpodbijani odločbi je samo to res, da je tožeča bila zaposlena v družbi A. d.o.o. do 1. 3. 2011. Z dnem 8. 2. 2011 je družba A. prenehala delati storitvena dela za naročnika C.. Dne 16. 2. 2011 dejansko v podjetju C. ni bilo nobenega delavca iz družbe A.. Dne 19. 1. 2011 pa je tožena izvajala nezakonit inšpekcijski nadzor na objektu C., za kar poteka predkazenski postopek zoper inšpektorja, saj sta prekoračila pooblastila in izvajala nezakonito hišno preiskavo, ter naj bi iz objekta odnesla neke stvari. Zato so vsi dokazi, ki jih je tožeča zbrala v nezakonitem postopku nični. Tožena v postopkih ne predloži nobenega dokaza, saj dokaza ni, saj tožeča ni delala dela varnostnika, prav tako tožeča ni delala na objektu C.. Odločba navaja neko knjigo, za katero pa tožeča ne ve nič in je ni nikoli videla, prav tako ji ni bila nikoli predočena. Le trditev, da naj bi upravljal z video nadzorom - preprosto ne drži, saj tožeča stranka ni nikoli delala dela varnostnika ali operaterja na video nadzoru v C. ali pri družbi A., ali da je dvigoval zapornico. To ne drži in za te trditve Inšpektorat ne poda nobenega dokaza. Prav tako navedba v izpodbijani odločbi, da naj bi ugotavljal identiteto enostavno ne drži. Inšpektorat ne navaja ne časa ne kraja storitve prekrška in ne osebe, nad katero naj bi izvajal ugotavljanje identitete. Odločba mora biti v vsakem trenutku taka, da omogoča preizkus le-te. Odločba, ki navaja zgolj zakonske dejanske stanove, ki pa jih ne opredeli v konkretnem primeru z dejanskim stanovi, ki ustrezajo zakonskim dejanskim stanovom, je odločba, ki ni sprejeta v skladu z določili ZUP. Od naslovnega sodišča zahteva, da se izpodbijana odločba odpravi in da se mu povrnejo vse škode in stroški, ki so do sedaj nastali po 313. členu ZUP v zvezi s tretjim odstavkom v višini 9.700,00 EUR. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka v upravnem sporu, ki jih tudi specificira. Tožeča stranka posebej poudarja, da že nekaj let ni delala na objektu C., prav tako ni delala del varnostnika ali kakih drugih del po ZZasV. Tožena stranka pa tožeče ni nikoli zalotila pri prekršku ali ji kako drugače dokazala, da je kršila ZZasV. Družba A. d.o.o. za naročnika C. ni izvajala del varovanja, kot navaja tožena stranka, marveč je družba A. izvajala storitveno dejavnost, kar je razvidno iz aneksa št. 3, ki je bil sklenjen 20. 1. 2008 med A. d.o.o. in naročnikom C. d.d. 8. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je bilo ugotovljeno, da imata naročnik in A. d.o.o. za storitve zasebnega varovanja - varovanje ljudi in premoženja sklenjeno pogodbo št. 17/1211-1/2003, na podlagi katere je tožnik za A. d.o.o. neposredno izvajal zasebno varovanje pri naročniku, čeprav ni bil v delovnem razmerju pri imetniku licence za zasebno varovanje, ter ni posedoval veljavne izkaznice varnostnika. Toženka je v postopku pred izdajo odločbe upoštevala podatke iz inšpekcijskega zapisnika št. 061-99/2010/20(42-04) z dne 19. 1. 2011 in št. 061-99/2010/55(42-04) z dne 16. 2. 2011, ki je javna listina. Pravni osebi A. d.o.o. je bila z odločbo št. 2511-110/2005/40 z dne 22. 5. 2009 odvzeta licenca za opravljanje službe varovanja. Upravni spor v zvezi z odpravo citirane odločbe št. 2511-110/2005/40 z dne 22. 5. 2009 se vodi pred Upravnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I U 1187/2009. Glede povrnitve stroškov, ki jih je v pritožbi zahteval tožnik, jih razen pavšalnega navajanja tožnik ni izkazal, zato je drugostopenjski organ zakonito odločil, da v tem postopku le-ti niso nastali. Tudi stroški tožbe v znesku 5.200,00 EUR, stroški potrdil družbi A. d.o.o. v višini 4.800,00 EUR ter pravna posvetovanja, kilometrina, poštne in telefonske storitve v višini 400,00 EUR, ki jih tožnik v tožbi zahteva, po mnenju tožene stranke niso izkazani, saj tožnik za njih ni predložil nobenega dokaza, da so le-ti nastali.

9. Tožnik v pripravljalni vlogi pravi, da tožena stranka ne pove, da sta družbi sklenili tudi aneks k osnovni pogodbi št. 17/1211-1/2003 - aneks št. 3 z dne 20. 1. 2008. Pravno formalno velja zadnji dogovor med strankama in to je v konkretnem primeru aneks št. 3, ki sta ga podpisnika sklenila kot dopolnitev k osnovni pogodbi št. 17/1211-1/2003. Tožena pa ta aneks ima že po zapisniku o inšpekcijskem nadzoru z dne 9. 2. 2010 št. 061-99/2010/5(42-04) in zapisnika št. 061-99/2010/20(42-04) z dne 19. 1. 2011. Iz aneksa št. 3 je jasno razvidno, da družba A. d.o.o. za naročnika ni izvajala storitev varovanja premoženja. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pa zavestno ne navaja aneksa št. 3, katerega je tožeča pridobila po inšpekcijskem nadzoru dne in ga predložila kot prilogo k tožbi z dne 22. 6. 2011. 10. Tožena stranka ni podala nobenega dokaza, prav tako v zapisnikih, na katere se tožena sklicuje z dne 19. 1. 2011 in 16. 2. 2011 ni nikjer zapisano, da je tožeča stranka B.B. izvajal dela na objektu C. oziroma, da je bil v dneh inšpekcijskega pregleda zaloten pri opravljanju del po ZZasV, ter da je s pritiskom na gumb odpiral zapornico. Zato naj naslovno sodišče opravi vpogled v spis in zapisnike pri toženi z dne 9. 3. 2010, 19. 1. 2011 in 16. 2. 2011, saj tožeči stranki ti zapisniki niso dostopni. Tožeča je bila zaposlena pri delodajalcu družbi A. d.o.o. od 5. 1. 2004 do 1. 3. 2011. Prav tako je popolnoma nesporno, da sta inšpektorja izvajala inšpekcijski nadzor v družbah, ki nista zavezanca po ZZasV. To samo potrjuje, da sta inšpekcijski nadzor izvajala inšpektorja, ki za nadzor nista stvarno pristojna, saj družba A. ni zavezanec po ZZasV in prav tako družba C. ni zavezanec po ZZasV. Glede na dejstva, ki so bila ugotovljena in zapisana v zapisnikih z dne 9. 3. 2010, z dne 19. 1. 2011, dne 16. 2. 2011, dne 17. 2. 2011, ni nikjer bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka izvajala dela varovanje premoženja. Tožena stranka celo navaja, da je po preverjanju identitet oseb v recepciji dne 19. 1. 2011 in dne 16. 2. 2011 bilo ugotovljeno, da je tožeča izvajala varovanje premoženja - vendar te ugotovitve da je tožeča bila prisotna ali izvajala dela niso zapisane v zapisniku. To pa samo potrjuje, da tožeča ni izvajala del kot jih navaja tožena. Prilaga potrdilo od družbe A. d.o.o., s katerim dokazuje, da tožeča sploh ni bila na lokaciji C.. Iz priloženega razporeda je razvidno, da tožeča ni mogla biti istočasno na dveh različnih lokacijah, ki so med seboj oddaljene 80 km. In tožena stranka z ugovorom ne oporeka tem dokazom. Tožeča je dne 10. 9. 2011 prejela dopis tožene stranke št. 221-363/2011/(4-07), v katerem ga tožena obvešča, da zoper tožečo stranko ne bo izdala odločbe, saj delo, ki ga je opravljala, ni prekršek. Naslovno sodišče naj sporno odločbo takoj odpravi in ustavi postopek, saj tožena z dopisom št. 221-363/2011/(4-07) z dne 31. 8. 2011 priznava, da delo, ki ga je tožeča izvajala, ni prekršek.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

11. Tožba je utemeljena.

12. Upravno-sodna praksa je od uveljavitve ZUS-1 naprej razvila in uveljavila stališče, da zaradi določb 17. člena ZUS-1 v povezavi z 2. členom ZUS-1 stranka v upravnem sporu lahko uspešno izpodbija samo prvostopenjski akt, s katerim je bilo odločeno o konkretni pravici, pravni koristi, obveznosti ali pravnem položaju stranke, ne pa tudi drugostopenjski akt, če je drugostopenjski organ zgolj zavrnil pritožbo zoper prvostopenjski akt. Tak je konkreten primer, saj je organ z drugostopenjskim aktom zgolj zavrnil pritožbo zoper prvostopenjski in akt in ugotovil, da stroški niso nastali. Zaradi tega je sodišče smiselno štelo, da tožnik izpodbija prvostopenjski upravni akt v zvezi z drugostopenjskim aktom in je na tej podlagi vzelo tožbo v obravnavo.

13. Po določbi 214. člena ZUP mora obrazložitev upravne odločbe vsebovati tudi ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto (2. točka prvega odstavka) in odločilne razloge za presojo posameznih dokazov (3. točka prvega odstavka), kar pomeni, da mora biti neposredna zveza med ugotovljenimi konkretnimi dejstvi v odločbi in konkretnimi dokazi v spisu razvidna iz upravne odločbe. Iz upravne odločbe prvostopenjskega organa niti drugostopenjskega organa ta zveza ni razvidna, saj noben organ ne navaja, iz katerega dela konkretnega listinskega dokaza, izhaja, da je tožnik bil na določen dan na območju pravne osebe C. d.d. in da je izvajal dejavnost zasebnega varovanja. Splošno sklicevanje na popisne liste, plan in evidence dela za mesec januar 2011 ter evidence predaje in prevzema varovanja za dne 16. 2. 2011 v danih okoliščinah, ko je bilo v istovrstnih postopkih zajeto več oseb (upravni spori v zadevah: I U 1142/2011-3, I U 1143/2011-13, I U 1146/2011-11, I U 1144/2011-10), in ko tožnik od pritožbe naprej zatrjuje, da njegovo ime ni nikjer zabeleženo in da ni izvajal dejavnosti zasebnega varovanja, ne zadošča z vidika navedenih standardov 214. člena ZUP.

14. Med strankama je tako ostalo sporno dejansko vprašanje, ali je tožnik sploh izvajal dejavnost zasebnega varovanja v gospodarski družbi C. d.d. v imenu in za račun pravne osebe A. d.o.o. dne 19. 1. 2011 in dne 16. 2. 2011, ko naj bi bil o opravljenem inšpekcijskem nadzoru na območju pravne osebe C. d.d. sestavljen tudi zapisnik št. 061-99/2010/19 z dne 19. 1. 2011 in zapisnik št. 061-9972010/56 z dne 16. 2. 2011. Tožnik je ta ugovor uveljavljal v pritožbi, pri čemer tožena stranka ni odgovorila na pritožbeni ugovor, da tožnik ni imel možnosti, da se izreče o tem spornem dejstvu z vpogledom v evidence ali v zapisnik o inšpekcijskem pregledu pred izdajo odločbe; tožena stranka pa tudi na pritožnikov ugovor, da tožnik v navedenih dneh ni izvajal dejavnosti zasebnega varovanja na omenjenem območju v drugostopenjskem aktu ni odgovorila in tudi ne v odgovoru na tožbo. Tožnik v pritožbi navaja, da je pojasnila poslal 10. 3. 2011. Tožena stranka je odgovorila samo z navedbo, da je zapisnik javna listina, pa še to v odgovoru na tožbo, s katerim se ne morejo odpraviti bistvene kršitve določb postopka.

15. Čeprav tožena stranka ni odgovorila na omenjeni pritožbeni ugovor, je sodišče pri pregledu spisa ugotovilo, da se v spisu nahaja dopis tožnika toženi stranki z dne 14. 2. 2011, ki se nanaša na dopis tožene stranke št. 061-99/2010/32 (42-04) in šele iz spisa, ne pa iz odločbe, je razvidno, da je bil tožnik z dopisom tožene stranke št. 061-99/2010/32 (42-04) z dne 3. 2. 2011 obveščen, da je bilo iz podpisne liste, plana in evidence dela za mesec januar 2010 do vključno januar 2011 – obračunska enota C. ugotovljeno, da je tožnik za družbo A. d.o.o. opravljal delo in sicer naj bi opravil 2020 ur dela. V skladu z določilom drugega odstavka 29. člena Zakon o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) je bil tožnik s tem dopisom pozvan, da v roku 5 dni poda pisno pojasnilo in izjavo, kakšno vrsto del je opravljal za pravno osebo A. d.o.o. Tožnik je ta dopis s pozivom prejel 12. 2. 2011, ker je to razvidno iz kopije povratnice, ki je v spisu. Tožnik je v postavljenem roku dne 14. 2. 2011 odgovoril, tožena stranka pa je njegov odgovor prejela dne 15. 2. 2011. V odgovoru je tožnik navedel, da od avgusta 2009 ni več varnostno osebje po ZZasV. Evidenco o tem, kaj in kje je delal, pa vodi družba A. d.o.o., in je organ napotil na naslov te družbe za dodatne informacije. Poleg tega je toženo stranko pozval, da navede pravno podlago. To pomeni, da v omenjenem dopisu tožena stranka tožnika ni obvestila, da je v določenih listinah ugotovila, da je v določenih dneh opravljal dejavnost zasebnega varovanja na predmetnem območju, ampak ga je pozvala, naj odgovori, katera dela je opravljal za družbo A. d.o.o. in tožnik je pojasnil, da ni opravljal dejavnosti po ZZasV. Tožnik torej ni imel možnosti, da bi se izrekel o ključnih dejstvih, ki jih je kasneje tožena stranka ugotovila v prvostopenjskem aktu in sicer, da naj bi tožnik opravljal dejavnost zasebnega varovanja. Tožnik je sicer dobil vabilo „strank“, da se osebno zglasi pri inšpekcijskem organu dne 14. 7. 2011, torej po izdaji drugostopenjske odločbe, vendar se je to zgodilo v postopku zoper družbo A. d.o.o. Zakaj tožena stranka ni dala tožniku možnosti, da se izreče o relevantnih dejstvih v smislu ZUP in ZIN, pri čemer je pojasnilo po drugem odstavku 29. člena ZIN tožnik toženi stranki poslal z vlogo z dne 14. 2. 2011, ni jasno. Prav tako tožena stranka ni razrešila zadeve glede na to, da sta v spisu dve identični odločitvi tožene stranke zoper tožnika, le da prva datira na 2. 3. 2011 in v izreku vsebuje naslov „... cesta“, med tem ko druga odločba, ki jo tožnik izpodbija, datira na 9. 3. 2011 in ima v izreku naslov „... cesta“. Dve odločbi z isto vsebino a z različnim datumom, ne moreta biti v veljavi (129. člen ZUP).

16. Poleg tega sodišče ugotavlja, da je v spisu zapisnik št. 061-99/2010/20 (42-04) z dne 19. 1. 2011, ki ni zapisnik, ki ga omenja in se nanj opira tožena stranka v prvostopenjskem in drugostopenjskem aktu. V spisu je tudi zapisnik št. 061-99/2010/5 (42-04) z dne 9. 2. 2010, ki tudi ni zapisnik, ki ga omenja in se nanj opira tožena stranka v prvostopenjskem in drugostopenjskem aktu. Enako velja tudi za zapisnik št. 061-99/2010/55 (42-04) z dne 16. 2. 2011 in zapisnik št. 061-99/2010/58 (4-07) z dne 22. 2. 2011. Nadalje ni brez pomena, da se v nekaterih z roko napisanih listinah pojavlja ime F.F. in ne B.B.; ali je s tem mišljen tožnik, ali ne, se tožena stranka v obrazložitvi odločbe ne ukvarja.

17. Zaradi navedenega je tožena stranka kršila določilo prvega odstavka 9. člena in prvega odstavka 138. člena ZUP, po katerih mora stranka imeti možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, kršila pa je tudi določilo drugega odstavka 254. člena ZUP, po katerem mora drugostopenjski organ v obrazložitvi drugostopenjske odločbe presoditi vse pritožbene navedbe. Ti dve kršitvi pomenita bistveno kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. 18. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi s stranki v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravna stališča sodišča, ki zadevajo postopek (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), kar pomeni, da bo morala v ponovnem postopku tožena stranka upoštevati tudi 129. člen ZUP.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

19. Ker je sodišče tožbi ugodilo in je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka, v upravnem sporu pa ga ni zastopal odvetnik, je sodišče presodilo tudi, da mu mora tožena stranka v skladu z določilom tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, dalje Pravilnik). Po določilu prvega odstavka 3. člena Pravilnika, če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 80 EUR. Po določilu zadnjega stavka določila tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožniku prisodilo povrnitev stroškov postopka v višini 80,00 EUR, ki mu jih mora tožena stranka plačati v roku 15 dni od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.