Jedro

Stopnja alkohola v organizmu, ki je pomembna za opredelitev prekrška vožnje pod vplivom alkohola in izrek sankcij, se namreč lahko ugotavlja s tehničnimi sredstvi (elektronskim alkotestom ali etilometrom) oz. z analizo telesnih tekočin (krvi in urina), na pa na podlagi trditev o zaužiti količini alkoholnih pijač.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v višini 255,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 4. točki četrtega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) in mu izreklo glavno sankcijo globo v višini 1.200,00 EUR ter stransko sankcijo 18 kazenskih točk v cestnem prometu za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije, naložilo pa mu je tudi plačilo stroškov postopka – sodne takse v znesku 200,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje zagovornica zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka o prekršku (1. do 3. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne v ponovni postopek in odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje po zaslišanju obdolženca in izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je prebralo podrobnosti vozniškega dovoljenja, izpis iz evidence pravnomočnih sodb oziroma sklepov o prekrških, izpis iz evidence kazenskih točk, uradni zaznamek o pogojni odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, seznam vodenih postopkov o prekršku, zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti in potrdilo o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja, ocenilo obdolženčev zagovor ter izvedene dokaze in na podlagi prepričljive dokazne ocene ugotovilo, da je storilcu v celoti dokazana storitev prekrška oziroma, da je 25. 9. 2021 ob 20.09 uri vozil osebni avtomobil po lokalni cesti v naselju Š. pod vplivom alkohola nad zakonsko dovoljeno mejo, saj je imel v organizmu najmanj 0,53 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka.

5. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je obdolženec v svojem zagovoru priznal storitev očitanega mu prekrška, ga obžaloval in povedal, da česa takšnega zagotovo ne bo ponovil, pojasnil, da je ves dan žagal drva, pri tem pa popil nekaj alkohola čez dan, zvečer pa se je odpravil do sestre, kar je bila napaka in čeprav je alkohol užival dve uri pred opravo preizkusa je preizkus alkoholiziranosti opravil po poteku 10 minut od odreditve, s prikazanim rezultatom pa se je strinjal in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti tudi podpisal. Take navedbe so tudi skladne z vsebino zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, ki ima značaj javne listine in iz katerega tudi izhaja, da je preizkus alkoholiziranosti, ki je bil storilcu zakonito odrejen, opravljen v skladu z navodili proizvajalca ter je pokazal rezultat 0,58 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, kar ob upoštevanju tolerance pomeni, da je imel obdolženec v času vožnje v organizmu najmanj 0,53 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka in je s tem nedvomno izpolnil objektivne zakonske znake prekrška po 4. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP.

6. Zagovornica v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je dejansko stanje ugotovilo zmotno, ker stopnja alkohola v krvi ni bila pravilno in strokovno odmerjena, kar utemeljuje zgolj z navedbami, da alkohol, ki ga je užival obdolženi pred preizkusom, ni bil zaužit v takih količinah, ki bi rezultirali v odmerjeni stopnji alkohola, saj je trdil, da je spil samo pivo, kar ne zadostuje za odmerjeno stopnjo alkohola v krvi. Slednja trditev je v nasprotju z navedbami obdolženega v zagovoru, saj iz zapisnika o zaslišanju obdolženca izhaja, da je na vprašanje zagovornice, kdaj je nazadnje užival alkohol pred opravo preizkusa alkoholiziranosti in ali je užival kaj hrane povedal, da je tekom dneva popil 4 piva in nazadnje užival alkohol dve uri pred opravljanjem preizkusa. Pa tudi sicer ugotovljeni stopnji koncentracije alkohola v izdihanem zraku v predmetnem postopku ni mogoče več oporekati, saj je storilec po opravi preizkusa z elektronskim alkotestom izrazil strinjanje z rezultatom, ki ga je pokazal elektronski alkotest in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpisal, v takem primeru pa se koncentracija alkohola v organizmu dokazuje zgolj na podlagi zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom. Le v primeru, če se obdolženec po opravi preizkusa s prikazanim rezultatom ne bi strinjal, bi mu bil odrejen preizkus z etilometrom ali strokovni pregled, s katerim bi se lahko preverila točnost ugotovljenega rezultata. Ker pa je izrazil strinjanje z rezultatom in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti podpisal, se je s tem postopek ugotavljanja točne stopnje alkohola v organizmu zaključil in glede na to, da je bil preizkus alkoholiziranosti zakonito odrejen in pravilno opravljen dobljenemu rezultatu ni mogoče več oporekati. Stopnja alkohola v organizmu, ki je pomembna za opredelitev prekrška vožnje pod vplivom alkohola in izrek sankcij, se namreč lahko ugotavlja s tehničnimi sredstvi (elektronskim alkotestom ali etilometrom) oz. z analizo telesnih tekočin (krvi in urina), na pa na podlagi trditev o zaužiti količini alkoholnih pijač.

7. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je bil storilec oziroma obdolženec v času storitve prekrška v hudi osebni stiski zaradi ženine rizične nosečnosti in da zato na kraju samem po opravljenem preizkusu ni zmogel razumno in pravilno razmišljati, da zaužiti alkohol ne more pokazati izmerjene stopnje alkohola, kot se mu očita, ter da bi policisti na kraju samem morali prepoznati hudo stisko storilca in nerazumno vedenje in slepo strinjanje z vsem kar se mu očita ter ga posebej glede na to, da je povedal, da je spil zgolj majhno količino alkohola, napotiti na odvzem krvi, česar pa niso storili, pritožbeno sodišče poudarja, da v obstoječi zakonskih določbah ni podlage za tako postopanje policistov. Obdolženec je sicer v zagovoru pojasnil, da ga je skrbel za partnerko, ki je bila tisti čas v bolnici, saj je bila rizično noseča, vendar na podlagi takih navedb ni mogoče sklepati, da bi policisti ob odreditvi preizkusa alkoholiziranosti morali prepoznati tako hudo stisko, da bi bila vprašljiva sposobnost obdolženca za razumevanje postopka in posledic izraženega strinjanja z ugotovljeno stopnjo alkohola v organizmu, zlasti ob dejstvu, da naj bi bil obdolženec poklicni voznik, ki mora zaradi opravljanja svojega dela še toliko bolj poznati in upoštevati cestnoprometne predpise. V spisovnem gradivu pa ni podlage za trditve, da je obdolženec policistom povedal, da naj bi spil zgolj 1 pivo, in četudi bi to držalo, na pravilnost oprave preizkusa alkoholiziranosti ne bi imelo nobenega vpliva. Dejstvo, da navedbe obdolženca o zaužitem alkoholu in stopnja alkohola, kot je izmerjena v izdihanem zraku, nista primerljivi in kažeta močno odstopanje, ne pomeni, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo zmotno, saj je stopnja alkohola v obdolženčevem organizmu bila ugotovljena z ustreznim tehničnim sredstvom in je koncentracija alkohola v organizmu objektivno izkazana. Pritožbeni očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja je tako neutemeljen.

8. O tem, da je stopnja koncentracije alkohola v obdolženčevem organizmu zmotno ugotovljena pa tudi ni mogoče sklepati na podlagi pritožbenih trditev, da je obdolženec poklicni voznik, ki svoje delo vzorno opravlja, da je zaposlen že vrsto let pri istem delodajalcu, da dosledno spoštuje predpise in tudi ukrepe delodajalca, da je posebej skrben kar se tiče uživanja alkohola, saj mora imeti v času opravljanja dela stopnjo alkohola 0,00 in zato ni za pričakovati, da bi v svojem prostem času zaužil toliko količino alkohola, kot je bila izmerjena ob predmetni kontroli. To so zgolj teoretična izhodišča, ki pa niso skladna z objektivno ugotovljeno stopnjo koncentracije alkohola v organizmu.

9. Ob pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je storilec izpolnil vse objektivne zakonske znake očitanega mu prekrška, so pravilni tudi zaključki sodišča prve stopnje, da je storitev prekrška obdolžencu dokazana tudi v subjektivnem smislu. Tekom postopka niso bile ugotovljene nobene okoliščine, ki bi postavile pod vprašaj obdolženčevo prištevnost, prav tako pa tudi ni nobenega dvoma o tem, da se je obdolženec zavedal, da je vožnja pod vplivom alkohola prepovedana in da v času vožnje ne sme imeti količino alkohola nad zakonsko dovoljeno mejo 0,24 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, pa se je kljub temu po tem, ko je cel dan užival alkoholne pijače, odločil, da bo vozil osebni avtomobil, čeprav je vedel in se zavedal, da bo s tem storil prekršek vožnje pod vplivom alkohola. Ob takih razlogih je sodišče prve stopnje obdolžencu povsem utemeljeno očitalo, da je ravnal z direktnim naklepom. Takih jasnih, razumljivih in prepričljivih zaključkov sodišča prve stopnje pa ni mogoče izpodbiti s pavšalnim pritožbenim zatrjevanjem, da pri obdolžencu ni podan subjektivni element prekrška in da odgovornost za očitani prekršek ni podana.

10. Kot je razvidno iz 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pri odmeri sankcije kot obteževalno okoliščino upoštevalo obdolženčevo predkaznovanost, posebnih olajševalnih okoliščin pa ni našlo, a mu je kljub predkaznovanosti izreklo glavno sankcijo globo v najnižjem predpisanem znesku za tovrstni prekršek tj. 1.200,00 EUR, ker pa poseduje veljavno vozniško dovoljenje, mu je izreklo tudi stransko sankcijo 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije. S tem je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje primerno upoštevalo okoliščine, ki v skladu s 26. členom ZP-1 vplivajo na to, ali naj bo izrečena sankcija manjša ali večja. V pritožbi izpostavljene okoliščine, da gre v obravnavanem primeru za enkratni dogodek, da storilec do sedaj ni storil drugih prekrškov (razen prekoračitve dovoljene hitrosti vožnje), da gre za vzornega in zglednega poklicnega voznika, ki s svojim delom preživlja svojo družino, ne predstavljajo posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi omogočale izrek glavne sankcije pod zakonsko predpisano mejo, lahko pa so relevantne pri odločanju o predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, za kar bo lahko obdolženec zaprosil po pravnomočnosti sklepa, s katerim mu bo v posledici izrečenih 18 kazenskih točk izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.

11. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zagovorničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

12. Ker zagovornica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 in tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) obdolžencu naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 255,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.