Jedro

Celovitost obsojenčevih ravnanj kaže, da je bil njegov prispevek k izvršitvi ropa odločilen, saj je preostalim sostorilcem s prevozom omogočil priti na bencinski servis, kjer se je rop izvršil, jim z izročitvijo orožja sploh omogočil, da so dejanje izvršili na predviden način ter jim z vnaprejšnjo zagotovitvijo prevoza po izvršenem ropu s kraja dejanja nudil možnost pobega in s tem uspešnega zaključka načrtovanega dejanja z dokončno prilastitvijo in razdelitvijo izplena, zato je izpodbijana sodba pravilno opredelila vlogo obsojenca kot sostorilca pri obravnavanem kaznivem dejanju ropa.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je z uvodoma navedeno sodbo pod točko A izreka spoznalo za kriva storitve obsojenega A. S. dveh kaznivih dejanj ropa po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obsojenega S. K. pa enega kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 2006. člena KZ-1 in kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 307. člena KZ-1. Obsojenemu S. K. je bila izrečena enotna kazen dve leti in en mesec zapora; obsojenemu A. S. pa enotna kazen tri leta zapora. Obsojenemu S. K. je bila po 73. členu KZ-1 odvzeta zasežena mu vojaška avtomatska puška z nabojniki in naboji ter zasežena pištola z nabojnikom in naboji ter preklopni nož. Oba obsojenca sta bila oproščena plačila vseh stroškov kazenskega postopka. Pod točko B izreka je bil S. K. oproščen obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 v zvezi s z 38. členom KZ-1. V tem delu je bilo odločeno, da stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta vložili pritožbi višja državna tožilka in zagovornica obsojenega S. K., ki pa ju je Višje sodišče v Kopru zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločeno je bilo, da se obsojenega S. K. oprosti plačila sodne takse.

3. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornica obsojenega S. K. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti in v njej uvodoma navedla, da uveljavlja razloge iz 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer kršitev kazenskega zakona, bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlagala je, da se zahtevi ugodi, izpodbijano sodbo pritožbenega sodišča razveljavi ter vrne zadevo v ponovljen postopek (drugemu) pritožbenemu senatu oziroma, da se samo spremeni pravnomočno odločbo glede pravne kvalifikacije pri kaznivem dejanju ropa ter spremeni izrečeno enotno kazensko sankcijo.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki je podala obrazloženo mnenje, da je zahteva za varstvo nezakonitosti neutemeljena in je zato predlagala njeno zavrnitev.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in njegovi zagovornici; do njega se je opredelila le zagovornica in utemeljevala, da je neusklajen in napačen, da iz odgovora izhaja, da zahteve za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka „ne jemlje resno“ ter da je „največja neumnost“ trditi, „da je obtožencu sodilo neodvisno in nepristransko sodišče.“

6. Glede na vsebino obravnavane zahteve za varstvo zakonitosti je treba najprej poudariti, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost vložitve zahteve iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V prvem odstavku 420. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Poleg tega je v petem odstavku 420. člena ZKP določeno, da se sme vložnik zahteve sklicevati na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP le v primeru, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

7. Zagovornica obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti oporeka stališču sodišča druge stopnje, ki je pritrdilo opredelitvi sodišča prve stopnje, da pomeni ravnanje obsojenega S. K. pri izvršitvi kaznivega dejanja dejanja ropa sostorilstvo in ne pomoč. Po mnenju vložnice pri obsojenemu K. ni šlo za „skupno odločitev o dejanju in o njegovi storitvi“ s soobsojenim A. S.; njegov prispevek k storitvi navedenega kaznivega dejanja pa ni bil odločilen v smislu zakonske opredelitve sostorilstva iz drugega odstavka 20. člena KZ-1. Vložnica zahteve nadalje navaja, da sodišče druge stopnje svojega zaključka o odločilnem prispevku obsojenega K. niti ni pojasnilo in naj bi se zato sodbe v tem delu ne dalo preizkusiti. Vloga K. naj bi torej bila le glede izvedbe „medsebojne razdelitve vlog“ in ne v njegovem odločilnem prispevku pri storitvi kaznivega dejanja ropa. Objektivna sestavina sostorilstva, ki pri K. ni bila ugotovljena, naj bi namreč bila drugačna od tistih ravnanj, ki jih že zakon primeroma opredeljuje kot pomoč. Za presojo, ali je bil obsojeni K. sostorilec ali pomagač, bi moralo sodišče ugotoviti, če bi bilo dejanje brez njegovega prispevka izvedljivo ali pa ne, česar pa sodišče ni napravilo. Sicer pa je jasno, da celotnega poteka dejanja obsojeni K. ni mogel „držati v svojih rokah“, saj se v času izvršitve ropa ni nahajal na bencinskem servisu ali v njegovi neposredni bližini. Poleg tega naj bi v izpodbijani sodbi manjkala tudi obrazložitev subjektivne sestavine sostorilstva ter razmejitev le-te od pomoči, kot oblike udeležbe. Navaja še, da tudi „okoliščina o participaciji pri delitvi premoženjske koristi, ne izključuje, niti nujno ne dokazuje obstoj ene ali druge vrste udeležbe (sostorilstva ali pomoči) pri istem kaznivem dejanju.“ Prevoz ostalih storilcev na kraj dejanja ne kaže na obsojenčevo vlogo sostorilca, saj se je takoj zatem oddaljil s kraja dejanja, kar pomeni, da bi se rop lahko izvršil tudi brez njegovega prispevka in je tako ravnanje opredeliti le kot psihično pomoč. Enak zaključek pa vlagateljica ponuja tudi glede okoliščine, da je obsojeni K. ostalim storilcem kaznivega dejanja ropa obljubil, da jih bo po dejanju odpeljal nazaj v stanovanje v Mirnu, kar naj bi pomenilo le „realizacijo psihične pomoči.“ Zaradi navedenih razlogov naj bi bila v izpodbijani sodbi storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot tudi kršitev kazenskega zakonika po 4. točki 372. člena ZKP v zvezi z napačno uporabo 20. člena KZ-1. 8. Stališča vložnice zahteve so neutemeljena, saj ne upošteva, da je treba presojati vlogo obsojenega K. pri izvršitvi kaznivega dejanja ropa v njeni celovitosti in ne jo prikazovati in ocenjevati v njenih posameznih, medsebojno neodvisnih izsekih. Taka celovita ocena pa izhaja že iz sodbe sodišča prve stopnje, ki ji je povsem upravičeno pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (točka 8 obrazložitve) in se v tem delu nanjo sklicevalo, tako da ji ni bilo treba nič posebnega dodajati oziroma ponovno obrazlagati, kar sicer pogreša vložnica zahteve. Sicer pa zahteva za varstvo zakonitosti argumentom, ki so bili že presojeni v pritožbenem postopku zoper sodbo sodišča prve stopnje, ne dodaja vsebinsko ničesar novega. Ob upoštevanju, da sodba sodišča prve in druge stopnje predstavljata celoto, razlogov iz prvostopenjske sodbe ni treba ponavljati v sodbi sodišča druge stopnje, ko jih to sprejema in zadošča, da se nanje sklicuje (glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 77195/2010 z dne 5. 9. 2013). Glede na navedeno v izpodbijani sodbi ni podana uveljavljana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Prav tako ni podana niti kršitev iz 4. točke 372. člena ZKP, saj je izpodbijana sodba pravilno opredelila vlogo obsojenega K. kot sostorilca pri obravnavanem kaznivem dejanju ropa. Ta vloga, ki je z vsemi relevantnimi opredelitvenimi okoliščinami konkretizirana že v samem opisu dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje (točka A 1.b), je dokazno podprta z razlogi na straneh 19 do 21 te sodbe, tako glede objektivnih kot subjektivnih sestavin sostorilskega ravnanja obsojenega K. Predvsem je treba v tem pogledu izpostaviti okoliščino vnaprejšnjega skupnega dogovora obsojenega K. s preostalimi storilci o skupni izvršitvi tega kaznivega dejanja oziroma o razdelitvi vlog pri tem, njegov prostovoljni pristanek na tako sodelovanje, izročitev orožja soobsojenemu S. in T. R. za samo izvršitev oboroženega ropa, prevoz preostalih sostorilcev na kraj dejanja, njihovo čakanje v avtomobilu, da rop izvršijo in da jih odpelje s kraja dejanja. Celovitost teh obsojenčevih ravnanj pa z gotovostjo kaže, da je bil njegov prispevek k izvršitvi ropa odločilen, saj je preostalim sostorilcem s prevozom omogočil priti na bencinski servis, kjer se je rop izvršil, jim z izročitvijo orožja sploh omogočil, da so dejanje izvršili na predviden način ter jim z vnaprejšnjo zagotovitvijo prevoza po izvršenem ropu s kraja dejanja nudil možnost pobega in s tem uspešnega zaključka načrtovanega dejanja z dokončno prilastitvijo in razdelitvijo izplena. V teh okoliščinah so torej prepoznavna tista bistvena ravnanja obsojenega K., brez katerih kaznivo dejanje ropa sploh ne bi moglo biti izvršeno (na načrtovan način), šlo je torej za odločilni prispevek k njegovi storitvi in zato za njegovo vlogo sostorilca v smislu drugega odstavka 20. člena KZ-1. Kolikor pa se vložnica zavzema za drugačno dokazno oceno tistih dokazov na podlagi katerih je bilo v izpodbijani sodbi podrobno utemeljeno posamično obsojenčevo ravnanje in njegovo zavedanje sodelovanja pri načrtovanem kaznivem dejanju ropa, gre v tem pogledu za razloge, ki jih z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče utemeljevati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Nadalje se v zahtevi navaja, da je bila obsojenemu K. izrečena neprimerno huda kazenska sankcija, saj je „mnogo višja kot jo izrekajo sodišča v podobnih primerih“ ter je za utemeljitev citirala nekatere sodbe Višjih sodišč v Mariboru in Ljubljani. Po oceni vložnice zahteve je kazen zapora obsojencu izrečena arbitrarno in samovoljno, kot obteževalne okoliščine je sodišče upoštevalo tudi tiste, ki jih ne bi smelo (hrambo orožja, da je šlo za zelo nevarno avtomatsko vojaško orožje); kot posebej olajševalno pa ni bilo upoštevano obsojenčevo priznanje. Poleg tega bi bilo po mnenju vložnice ob opredelitvi obsojenčevega ravnanja kot pomagača in ne kot sostorilca mogoče izreči omiljeno kazen; drugo dejanje (nedovoljena hramba in promet orožja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 307. člena KZ-1 pa je „bagatelno kaznivo dejanje“ za katero ni utemeljeno izreči kazni zapora. Glede na vse navedeno naj bi bila po mnenju vložnice za obsojenega K. primerna le pogojna obsodba.

10. Glede na 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP je z zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno izpodbijati izrečeno kazensko sankcijo v primeru, če je bila z odločbo o njej prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. V obravnavanem primeru sta bili kazni določeni za posamezni kaznivi dejanji (po prvem odstavku 206. člena KZ-1 in po tretjem odstavku 307. člena KZ-1) v okviru predpisanih kazni za ti dve kaznivi dejanji; prav tako je bila tudi enotna kazen izrečena po pravilih za izrek enotne kazni po 53. členu KZ-1 in torej sodišče v izpodbijani sodbi pravice, ki jo ima po zakonu, ni prekoračilo. Ocena pomena in teže posameznih obteževalnih in olajševalnih okoliščin pa je lahko pritožbeni razlog po prvem odstavku 374. člena ZKP, ne pa razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Vložnica zahteve je ta pritožbeni razlog sicer v pritožbenem postopku uveljavljala, vendar ga je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljenega (točka 9 obrazložitve). Ponujena primerjava s sodno prakso v nekaterih drugih kazenskih postopkih, ne more predstavljati upoštevnega razloga za dopustno uveljavljanje kršitve po 5. točki 372. člena ZKP; sodišče druge stopnje pa se je sicer opredelilo tudi do tovrstne pritožbene navedbe kot presplošne, kar je povsem razumljivo upoštevaje, da se v vsakem posameznem obravnavanem primeru kazenska sankcija izbira in odmeri glede na specifične okoliščine vsakega primera posebej. Glede stališča vložnice zahteve, da bi bilo treba kazensko sankcijo obsojencu izreči ob drugačni pravni opredelitvi njegove vloge pri storitvi kaznivega dejanja ropa, veljajo razlogi, ki so podani v predhodni točki 8 te obrazložitve.

11. V zahtevi za varstvo zakonitosti se uveljavlja še „kršitev nepristranskosti sodnika“ iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, ki naj bi vplivala na zakonitost sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Zatrjevano kršitev vložnica utemeljuje s tem, da je sodbo izrekel senat sodišča prve stopnje, katerega predsednik senata je bil sodnik, ki je na predobravnavnem naroku dne 20. 3. 2013 sprejel priznanje krivde dveh soobtoženih za sodelovanje v istem poskusu ropa, katerega je bil obtožen tudi obsojeni S. K., ki pa krivde na navedenem naroku ni priznal. Predsednik senata je torej izrekel sodbo obsojenemu K., čeprav je o istem kaznivem dejanju že sprejel priznanje K.-jevih sostorilcev, kar je povzročilo nepošten postopek, saj bi moral biti ta sodnik izločen iz sojenja. Na ta način naj bi bila kršena tudi domneva nedolžnosti. Po mnenju vložnice zahteve je nelogično, da v primeru „sodnika, ki je zavrnil priznanje obdolženca“ velja prepoved odločanja o obtožbi, ne velja pa za „sodnika, ki je sprejel priznanje krivde sostorilca.“ Zaradi navedenih razlogov je vložnica zahteve predlagala, da Vrhovno sodišče skladno s 162. členom Ustave RS vloži zahtevo za začetek postopka o skladnosti 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP z ustavo pred Ustavnim sodiščem RS.

12. Trditev vložnice zahteve, da gre zaradi predsedovanja senatu sodišča prve stopnje, sodnika, ki bi moral biti izločen, za kršitev določb kazenskega postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, je neutemeljena in takega konkretnega vpliva niti vložnica ni mogla izkazati, saj ravnanje sodnika, ki je bilo skladno z določbami ZKP ne more biti okoliščina iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP in zato ne more imeti vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe.(1) Kolikor pa se vložnica zahteve zavzema, da naj bi se pred Ustavnim sodiščem RS zahtevalo postopek za ugotavljanje ustavnosti določbe 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP pa se s tako pobudo Vrhovno sodišče ne strinja, ker ne ocenjuje, da bi sodnikov sprejem priznanja katerega od soobtoženih na predobravnavnem naroku prejudiciral njegovo odločitev v nadaljnji izvedbi glavne obravnave glede tistih soobtoženih, ki krivde niso priznali. Predobravnavni narok je namreč poseben sklop postopkovnih določb ZKP, ki po vsebini spadajo v priprave na glavno obravnavo. To je razvidno že iz umestitve teh določb pod naslov „Glavna obravnava in sodba“ ter iz določbe prvega odstavka 285.a člena ZKP iz katere je razvidno, da se na njem obtoženec izjavi o krivdi in o nadaljnjem poteku kazenskega postopka. Sprejem stališča, da bi tudi sodnikov sprejem priznanja krivde katerega od soobtoženih pomenil razlog za njegovo izločitev, bi bila v nasprotju z namenom izvedbe tega naroka, ki je v pospešitvi postopka in racionalizaciji nadaljnjih procesnih dejanj. Predvsem pa se sodnik, enako kot kadar je dano priznanje katerega od soobtoženih na glavni obravnavi, o dokazanosti kaznivega dejanja, o krivdi in kazenski sankciji odloča za vsakega obtoženca posebej in pri tem tehta morebiti dano priznanje (ne glede na to ali je bilo dano na predobravnavnem naroku ali šele na glavni obravnavi) tudi v luči ostalih izvedenih dokazov. Zaradi navedenih razlogov je uveljavljena kršitev neutemeljena, pobuda vložnice pa nesprejemljiva.

13. Ob upoštevanju vsega navedenega, ko v izpodbijani sodbi niso bile ugotovljene zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP, niti kršitve kazenskega zakona, je bila zahteva za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnjena kot neutemeljena.

14. Na podlagi 98.a člena ZKP in četrtega odstavka 95. člena ZKP je bilo odločeno, da se obsojeni S. K. oprosti plačila sodne takse.

Op. št. (1) : Pri tem je treba sicer opozoriti na določbo drugega odstavka 41. člena ZKP, po kateri mora stranka zahtevati izločitev sodnika, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Izločitev iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP pa je mogoče zahtevati med glavno obravnavo le, če je ta razlog nastal po začetku glavne obravnave; če je bil podan že prej, pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan.