Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ob odreditvi pripora zoper obdolženca v skrajšanem postopku, je sodišče prve stopnje obdolžencu postavilo zagovornika po uradni dolžnosti (drugi odstavek 70. člena ZKP). Ker pa je bil zoper obdolženca pripor odpravljen pred izrekom sodbe sodišča prve stopnje, so z odpravo pripora prenehali razlogi za obvezno obrambo in bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika razrešiti.
Pritožbi državnega tožilca se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom posameznikom.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca, iz razlogov po 3. točki 358. člena ZKP, oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ ter ga oprostilo tudi plačila stroškov kazenskega postopka. Na podlagi določbe 498. člena ZKP pa je po določbi 69. člena KZ obdolžencu odvzelo dne 16.10.1997 zaseženo vozilo in kontaktni ključ za to vozilo.
Zoper sodbo se je pravočasno, iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka 370. člena ZKP) pritožil državni tožilec, ter predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Obdolženčeva zagovornica po uradni dolžnosti v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe državnega tožilca.
Višje državno tožilstvo v Ljubljani je v svojem pisnem mnenju, podanem skladno z določbo drugega odstavka 445. člena ZKP, predlagalo ugoditev pritožbi.
Pritožba je utemeljena.
Pritrditi je navedbam državnega tožilca v pritožbi, da je sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem postopku premalo kritično ocenjevalo zagovor obdolženca, ki zanika, da bi vedel, da je bilo vozilo, s katerim se je dne 16.10.1997 pripeljal na mejni prehod v Metliki, ukradeno in tudi dokumentacija (kupoprodajna pogodba) za to vozilo, katero je predložil policistu na mejnem prehodu, ponarejena. Kot izhaja iz zagovora obdolženca, je že pred tem večkrat v tujini kupil vozilo. Glede na to, da iz njegovega zagovora izhaja, da je na Nizozemskem kupil že kakšnih 15 vozil, ni dvoma, da je obdolženec vedel postopek ob nakupu vozila in tudi kakšna mora biti oziroma je prava dokumentacija ob nakupu vozila. Ob tem, da obdolženec tudi ni razpolagal z originalnim ključem vozila, s katerim se je pripeljal na mejni prehod v Metliki in ki je bilo tudi poškodovano na način, običajen za izdelavo ponarejenega ključa, pa je sodišče prve stopnje premalo kritično ocenjevalo zagovor obdolženca, da je zaradi njegovega nepoznavanja španskega jezika, vse v zvezi z nakupom vozila v neki avtohiši v Madridu dejansko urejala njegova sestra (ki v Španiji živi že dve leti in pol). Ob tem, da obdolženec sodišču ni znal povedati ne njenega naslova, niti telefonske številke v Španiji, kakor tudi, da iz zagovora obdolženca izhaja, da naj bi si vozilo ogledal že dne 10.10.1997, vozilo pa kupil dne 14.10.1997 (istega dne ob 10.35 uri pa je pravi lastnik vozila prijavil tatvino tega vozila) od sestrinega prijatelja (kot to izhaja iz vloge obdolženca na l. 56 spisa) ter istega dne z vozilom Španijo tudi zapustil, pa se zagovor obdolženca, da ni vedel, da je dokumentacija za vozilo ponarejena, lahko izkaže le kot način obdolženčeve obrambe.
Glede na navedeno, je sodišče druge stopnje zato pritožbi državnega tožilca ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje in skladno z določbo četrtega odstavka 392. člena ZKP odločilo, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponoviti že izvedene dokaze, jih skrbno oceniti in ugotoviti, ali so v ravnanju obdolženca podani vsi znaki očitanega mu kaznivega dejanja ponarejanja listin.