Jedro

Sama obličnost pošiljanja izjave o sprejemu ponudbe, kot je predpisana v 21. členu ZKZ (pošiljanje priporočeno s povratnico), ni pogoj za veljavnost pravnega posla, ampak služi zgolj v dokazne namene. V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ sklepal, da sta prodajalca v zakonskem roku prejela izjavo o sprejemu ponudbe le na podlagi izjave strank.

Izjava strank se sme skladno z 188. členom ZUP vzeti kot dokaz za ugotovitev dejstva le, če ni dovolj drugih dokazov. Glede na to, da C.C. sam zatrjuje, da je izjavo o sprejemu ponudbe poslal priporočeno s povratnico, sodišče meni, da ne bi smelo biti nikakršne ovire, da se ne bi pri pošti s poizvednico ugotovilo, kdaj je bila poslana pošiljka s povratnico.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Upravne enote Ajdovščina številka 330-394/2014-5 z dne 4. 3. 2014 odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odobril pravni posel in sicer prodajno pogodbo, sklenjeno dne 10. 10. 2013 med prodajalcema solastnikoma A.A. in B.B. ter kupcem C.C., katerega predmet je gozdno zemljišče s parc. št. 543/699, 543/712 in 543/713 k.o. ... za skupno ceno 2.100,00 EUR. Z isto odločbo je zavrnil zahtevo tožnika, da se njemu odobri pravni posel in sicer prodajna pogodba za ista zemljišča z istima prodajalcema.

2. V obrazložitvi odločbe navaja, da je ponudbo o prodaji zemljišč prvostopenjski organ objavil na svoji oglasni deski in da je v zakonskem 30 dnevnem roku prejel izjavi o sprejemu ponudbe dveh kupcev in to tožnika in C.C., ki je uveljavljal prednostno pravico nakupa kot lastnik zemljišča, ki meji na zemljišče, ki se prodaja. Na ustni obravnavi je tožnik povedal, da glede na to, da je C.C. mejaš s prodajanim gozdnim zemljiščem, ima prednostno pravico do nakupa, sam pa želi samo to, da se preveri, ali se je pravilno prijavil na ponudbo, saj prijave ne izkazuje s povratnicami. V nadaljevanju odločbe prvostopenjski organ podrobno pojasnjuje potek postopka, v katerem se je ugotavljalo zlasti to, ali je C.C. izjavo o sprejemu ponudbe pravočasno posredoval prodajalcema. Prvostopenjski organ je po treh ustnih obravnavah ugotovil, da je bila izjava C.C. o sprejemu ponudbe poslana ponudnikoma in da sta ponudnika tako z izjavo na zapisnik pri upravni enoti kot tudi pisno potrdila prejem ponudbe. Za odobritev pravnega posla ni bistvenega pomena obstoj povratnice, če ni sporno, da je sprejem ponudbe bil prodajalcu pravočasno sporočen, pri čemer se prvostopenjski organ sklicuje na upravno sodno prakso. Prvostopenjski organ je ugotovil, da gozd s parc. št. 543/714 k.o. ..., katerega lastnik je C.C., meji na gozd s parc. št. 543/13 k.o. ..., ki se prodaja. Prvostopenjski organ je tako ugotovil, da je potekal promet na način in po postopku, določenim z Zakonom o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) in da ni bil kršen prednostni vrstni red kupcev po 47. členu Zakona o gozdovih, zaradi česar so izpolnjeni pogoji za odobritev pravnega posla.

3. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 4. Tožnik v tožbi izraža nestrinjanje s tem, da zgolj izjava ponudnika o tem, da mu je kupec znotraj roka vročil izjavo o sprejemu ponudbe, zadostuje kot dokaz pravočasnosti predložitve izjave o sprejemu ponudbe. Opozarja na to, da je pooblaščenec prodajalca izjavil, da jima je bila vročena izjava uspelega kupca in da ni navedeno, da jima bila vročena pisna izjava. Razen tega se noben organ ni izjasnil glede tožnikove zahteve, da bi moral C.C. podajo prejema ponudbe dokazovati s potrdilom iz pošte. Če ena stranka ne izkoristi pisnih dokazov, sklicuje pa se na izpovedi prič, bi morala obrazložiti, zakaj ni predložila pisnih dokazov. Organ, ki odloča pa bi moral to ovrednotiti. Tožniku se zdi tudi nemogoče, da bi C.C. poslal prodajalcema izjavo o sprejemu ponudbe že takoj po objavi in da bi prodajalca že 15. 9. 2013 podpisala in potrdila sprejem izjave. Nadalje se tožnik sklicuje na izjavo prodajalca A.A. na zapisniku z ustne obravnave z dne 25. 2. 2014, ko je izjavil, da je sprejem izjave po pošti potrdil v svojem in bratrančevem imenu z izjavo z dne 15. 9. 2013. Tožniku se zdi popolnoma jasno, da 15. 9. 2013 prodajalca nista mogla tega potrditi, ker jima C.C. do tega dne ni mogel povedati, da ne najde več dokazil. Nemogoče je, da bi C.C. bil že 15. 9. 2013 seznanjen z težavami s povratnico. Tožnik predlaga, naj sodišče prvostopenjski akt spremeni tako, da odobri pravni posel tožnika s prodajalcema, odobritev drugega pravnega posla pa zavrne, podrejeno pa predlaga, naj odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Sodišče je kot stranke z interesom v postopek pritegnilo tudi oba prodajalca in kupca nepremičnin. Na tožbo je odgovoril le kupec C.C., ki v odgovoru na tožbo navaja, da je izpodbijani akt odločba prvostopenjskega organa, medtem ko so tožbene navedbe uperjene zoper odločbo drugostopenjskega organa. Sicer pa celotna tožba temelji zgolj na dejstvu izgubljenih povratnic. Pojasnjuje, da je dne 6. 9. 2013 prodajalcema po pošti priporočeno s povratnicama poslal svoj sprejem ponudbe. Oba prodajalca sta prejela pisno izjavo o njegovem sprejemu ponudbe priporočeno s povratnico po pošti dne 15. 9. 2013. Glede na to, da so se povratnice izgubile, je upravni organ v postopku moral ugotoviti, ali je on sam sprejem ponudbe podal na pravilen način in v ta namen je izvedel dokazni postopek. Stranka z interesom se pri tem sklicuje na načelo proste presoje dokazov in na načelo samostojnosti pri odločanju. Osnovni namen ZKZ in Zakona o gozdovih je predvsem varovati in ohranjati gozdove. Na osnovi tega so določeni prednostni kupci. Prednostni upravičenec je tudi lastnik sosednjih zemljišč. Z navedenim je zagotovljeno preprečevanje izigravanja predkupnih upravičencev, za katere zakon šteje, da bodo najbolje zagotovili gospodarsko, socialno in ekološko funkcijo teh zemljišč. Tožnik v predmetnem postopku nima predkupne pravice. Stranka z interesom predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožnik v pripravljalni vlogi pojasnjuje, da tako prvostopenjska kot drugostopenjska odločba izhajata iz istega napačno ugotovljenega dejanskega stanja in v obeh gre za enako zmotno uporabo materialnega prava. Sicer pa stranka z interesom C.C. ni pojasnil, zakaj ni predložil dokazila o opravljeni uradni poizvedbi na pošti. Poleg tega se ni opredelil do tožbene navedbe, ki se nanaša na izjavo A.A. na ustni obravnavi, kjer je omenjeni trdil, da je prejem izjave po pošti potrdil s svojo izjavo celo za bratranca že 15. 9. 2013. To ni možno, ker bi to pomenilo, da je potrjeval nekaj, kar takrat sploh ni bilo potrebno. Vztraja pri tem, da ni izkazano, da se je C.C. prijavil pravočasno, ker ni predložil povratnic.

K točki I izreka:

8. Tožba je utemeljena.

9. Pogoje in postopek prodaje kmetijskih zemljišč določa ZKZ kot specialni predpis. Po določbi 20. člena ZKZ mora lastnik, ki namerava prodati kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetijo, ponudbo v treh izvodih vročiti vsaki upravni enoti na območju, kjer to kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetija leži. Skladno z 21. členom ZKZ pa mora vsakdo, ki želi kupiti naprodaj dano kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetijo, dati pisno izjavo o sprejemu ponudbe, ki jo pošlje priporočeno s povratnico prodajalcu in upravni enoti ali neposredno vloži na upravni enoti. Upravna enota po preteku roka za sprejem ponudbe obvesti vse sprejemnike ponudbe in prodajalca priporočeno s povratnico o tem, kdo je sprejel ponudbo v roku iz četrtega odstavka prejšnjega člena. Pri nakupu kmetijskega zemljišča imajo prednost predkupni upravičenci, določeni v 23. členu ZKZ, in sicer v skladu s predpisanim vrstnim redom. O odobritvi pravnega posla odloči upravna enota na podlagi vloge za izdajo odobritve pravnega posla, ki jo vloži pridobitelj nepremičnine. Naloga upravne enote pri prometu z gozdom je, da preveri, ali je postopek potekal na predpisan način ter ali je upoštevan prednostni vrstni red kupcev, določen v 23. členu ZKZ.

10. V obravnavanem primeru je sporno, ali je kupec C.C. podal pravno veljavno izjavo o prejemu ponudbe v skladu z določbo 21. člena ZKZ v predpisanem 30 dnevnem roku.

11. V zvezi z razlago določbe 21. člena ZKZ, ki določa, da mora vsakdo, ki želi kupiti naprodaj dano kmetijsko zemljišče, dati pisno izjavo o sprejemu ponudbe, ki jo pošlje priporočeno s povratnico prodajalcu in upravni enoti ali neposredno vloži na upravni enoti, je bilo v sodni praksi sprejeto večinsko stališče, da je obvestilna dolžnost sprejemnika ponudbe izpolnjena tudi tedaj, ko je o svojem sprejemu ponudbe obvestil tako prodajalca kot upravno enoto. V skladu z upravno pravno prakso ima povratnica v postopku s ponudbo funkcijo varovanja pravic sprejemnika ponudbe ter mu omogoča dokazati, da je prodajalec njegovo izjavo o sprejemu ponudbe prejel, če bi ta okoliščina bila med prodajalcem in sprejemnikom ponudbe sporna. Če ni sporno, da sta tako upravna enota kot prodajalec izjavo o sprejemu ponudbe prejela v zakonskem roku, ni mogoče šteti, da so bile kršene določbe ZKZ, če izjava o sprejemu ponudbe ni bila poslana s povratnico. Povratnica o priporočeni pošiljki zagotavlja poleg transparentnosti sprejema ponudbe zlasti varstvo sprejemnika ponudbe. V zvezi s tem obstaja ustaljena upravno sodna praksa (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 737/2008, sklep Vrhovnega sodišča X Ips 21/2011 ...).

12. Iz zgoraj navedenega torej izhaja, da sama obličnost pošiljanja izjave o sprejemu ponudbe, kot je predpisana v 21. členu ZKZ (pošiljanje priporočeno s povratnico), ni pogoj za veljavnost pravnega posla, ampak služi zgolj v dokazne namene. V obravnavani zadevi sta ponudnika (prodajalca) sicer potrdila, da sta dne 15. 9. 2013 prejela izjavo o prejemu ponudbe. Prvostopenjski organ je torej sklepal, da sta prodajalca v zakonskem roku prejela izjavo o sprejemu ponudbe le na podlagi izjave strank. Prodajalca in kupec torej soglašata s tem, da je bila izjava o sprejemu ponudbe sprejeta v zakonsko določenem roku, vendar pa med vsemi strankami to vendarle ni nesporno ugotovljeno, saj tožnik, ki je tudi stranka postopka, temu oporeka. Glede na to, da C.C. sam zatrjuje, da je izjavo o sprejemu ponudbe poslal priporočeno s povratnico, sodišče meni, da bi bil najbolj zanesljiv dokaz o pravočasnosti poizvedba na pošti, ta dokaz pa bi lahko izvedel tudi upravni organ, ki je vodil postopek. Povsem življenjsko je, da lahko kupec povratnico tudi izgubi ali založi, vendar pa sodišče meni, da ne bi smelo biti nikakršne ovire, da se ne bi pri pošti s poizvednico ugotovilo, kdaj je bila poslana pošiljka s povratnico. Treba je namreč upoštevati, da se izjava strank skladno z 188. členom ZUP sme vzeti kot dokaz za ugotovitev dejstva le, če ni dovolj drugih dokazov.

13. Glede na zgoraj navedeno torej sodišče meni, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno in je iz tega razloga izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V ponovljenem postopku bo potrebno s poizvednico pri pošti ugotoviti, ali je bila izjava o sprejemu ponudbe pravočasno, v zakonskem roku, posredovana obema prodajalcema. Šele v primeru, če se s poizvedbo po pošti ne bo dalo ugotoviti, ali je bila izjava o sprejemu ponudbe poslana pravočasno, bo lahko prvostopenjski organ izvedel postopek dokazovanja z izjavami strank ob upoštevanju določila 188. člena ZUP. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

K točki II izreka:

14. Tožnik je zahteval tudi povrnitev stroškov postopka. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je prisodilo, da mora tožena stranka skladno z določilom tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti tožniku stroške postopka. Pri tem je upoštevalo, da je bila zadeva rešena na seji, tožnik pa v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, zato mu pripada pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora v skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki v takem primeru določa, da se mu priznajo stroški v višini 15 EUR. Sodna taksa pa bo tožniku povrnjena po uradni dolžnosti.