Jedro

Tožnica je upravičena do odpravnine po Kolektivni pogodbi dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije, ki je višja od odpravnine po ZDR, kljub temu, da se stranke kolektivne pogodbe niso posebej dogovorile za uporabo določb o višjih zneskih odpravnine tudi po uveljavitvi ZDR. Ob uveljavitvi ZDR, ki dopušča, da se s kolektivno pogodbo določijo pravice, ki so za delavce ugodnejše od zakonskih, veljavne kolektivne pogodbe niso bile razveljavljene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici iz naslova odpravnine plačati 1.571,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2008 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (1. odstavek izreka), višji zahtevek je zavrnilo (2. odstavek izreka), odločilo pa je tudi, da je dolžna tožena stranka tožnici povrniti stroške postopka v višini 594,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka izpolnitvenega roka.

Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pravočasno zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Meni, da je stališče sodišča prve stopnje, ki je pri odmeri odpravnine upoštevalo 24. člen Kolektivne pogodbe za gostinstvo in turizem, napačno. Po pritožničinem mnenju se mora določila poglavja panožne kolektivne pogodbe, ki se še uporablja, upoštevati le v primeru, če gre za odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, v tem primeru, ko je šlo za individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pa pride vpoštev le določilo 4. odstavka 109. člena ZDR, ki določa omejitev odpravnine na desetkratnik osnove, razen, če ni v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti določeno drugače. Tega pa ni mogoče razumeti tako, da bi bila volja zakonodajalca, da bi tudi po prvem in drugem odstavku 109. člena, ki določa višino odpravnine, veljala določila panožne kolektivne pogodbe tako, kot jih je uporabilo sodišče prve stopnje. Meni tudi, da so stroški odmerjeni previsoko. Zaradi tega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP) pa odgovarja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se glede na to, da so bila določila 24. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (Ur. l. RS, št. 83/97), ki govorijo o odpravnini in določajo osnovo v višini najmanj 50 % povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja za vsako leto delavca pri delodajalcu, sprejeta še pred sprejemom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), v tožničinem primeru ne morejo uporabiti, saj se stranke panožne kolektivne pogodbe po uveljavitvi novega ZDR niso dogovorile, da bi se tudi v primeru individualnih odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, uporabljale višje odpravnine, kot jih določa ZDR v 109. členu. Vrhovno sodišče RS je že v več zadevah (opr. št. VIII Ips 146/2006, VIII Ips 145/2006, VIII Ips 144/2006, VIII Ips 138/2006, VIII Ips 134/2006, VIII Ips 132/2006, VIII Ips 105/2007) odločalo o uporabi določil kolektivnih pogodb, sprejetih pred uveljavitvijo ZDR. ZDR je v 109. členu na novo uredil višino odpravnine, ki jo je delodajalec dolžan plačati delavcu ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Kot osnovo je določil povprečno mesečno plačo delavca v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo s tem, da je višina odvisna od dolžine delovne dobe delavca pri delodajalcu, v četrtem odstavku pa je določil, da odpravnina ne sme presegati desetkratnika osnove, razen če v kolektivni pogodbi dejavnosti ni odločeno drugače. ZDR tako ni določil najvišjih zneskov odpravnin in je glede višine odpravnine potrebno upoštevati določbo drugega odstavka 7. člena ZDR, da se s pogodbo o zaposlitvi oz. s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon. Po tej določbi lahko torej kolektivna pogodba določi za delavca več pravic, kot jih določa zakon. ZDR v letu 2003 veljavnih kolektivnih pogodb ni razveljavil, niti ni na novo uredil pravnih podlag za njihovo sklenitev. Tako je določitev sodišča prve stopnje, ki je tožnici dosodilo razliko v odpravnini skladno s 24. členom Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije materialno pravno pravilna.

Neutemeljene so pavšalne pritožbene navedbe, da so stroški postopka odmerjeni previsoko. Iz obrazložitve izhaja, da jih je sodišče odmerilo na podlagi predloženega stroškovnika skladno s tarifo o odvetniških storitvah, iz obrazložitve pa je razvidno tudi, katere stroške je sodišče kot potrebne stroške priznalo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so stroški odmerjeni pravilno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo odločitev sodišče prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (353. čl. ZPP).