Jedro

Pritrditi je pritožbi državnega tožilca, da senat pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico ne more dokazov, predlaganih v obtožnici, ocenjevati po načelu proste presoje dokazov, torej na enak način, kot ocenjuje dokaze, ko odloča o obdolženčevi krivdi na podlagi opravljene glavne obravnave, temveč je naloga senata, da oceni, ali je zbranih dovolj dokazov za utemeljen sum, ki opravičuje vložitev obtožbe in nadaljnji kazenski postopek po obtožbi. Senat sodišče prve stopnje pa se je spustil prav v tako presojo.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbi okrožnega državnega tožilca ter ob reševanju pritožbe pooblaščenca oškodovanke se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovor zagovornice obdolženke zavrne kot neutemeljen.

Obrazložitev

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom I Ks 24794/2015 z dne 6. 6. 2017 ugodil ugovoru zagovornice obdolžene A. A. in odločil, da se ne dopusti obtožba zoper obdolženko zaradi kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in se kazenski postopek zoper obdolženko po določilu 1. točke prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ustavi. Po drugem odstavku 96. člena ZKP pa je B. B. dolžna poravnati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona in potrebne izdatke obdolženke ter potrebne izdatke in nagrado njene zagovornice.

2. Proti temu sklepu sta se pritožila okrožni državni tožilec in pooblaščenec oškodovanke B. B.. Okrožni državni tožilec se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da napadeni sklep spremeni na način, da ugovor zoper obtožbo zavrne, podrejeno pa ga razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pooblaščenec oškodovanke se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka, pri čemer pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep razveljavi ter dopusti obtožbo zoper obdolženko.

3. Zagovornica obdolženke je v pritožbenem roku podala predlog za popravek sklepa sodišča prve stopnje, v katerem predlaga, da se navedeni sklep popravi tako, da se odloči, da stroški postopka obremenjujejo proračun. Zgolj podrejeno, v kolikor prvostopni senat sklepa ne bi popravil, pa predlaga, da se navedeni predlog obravnava kot pritožba in da o njej odloči višje sodišče. 4. Na pritožbo pooblaščenca oškodovanke je zagovornica podala še odgovor, v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče to pritožbo zavrže, ker je ni podala upravičena oseba.

5. Pritožba državnega tožilca je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče sprejema utemeljena pritožbena izvajanja državnega tožilca, da je bila odločitev senata sodišča prve stopnje preuranjena in da je izvedba ter tehtanje dokazov naloga razpravljajočega senata po izvedbi dokazov na glavni obravnavi in da doslej izvedeni dokazi dajejo dovolj podlage za vložitev obtožbe.

7. Senat sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da ugovoru zagovornice obdolženke ugodi in obtožbe ne dopusti, kazenski postopek pa ustavi, sicer oprl na določbo 1. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, po kateri se obtožba ne dopusti in kazenski postopek ustavi, če dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje, vendar je v obrazložitvi napadenega sklepa navedel vrsto razlogov, s katerimi svojo odločitev razlaga v smislu 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, po kateri se obtožba ne dopusti in kazenski postopek ustavi, če ni zadosti dokazov, da bi obdolženec bil utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe. Sodišče prve stopnje namreč v obrazložitvi svojega sklepa navaja, da ob napačni pravni opredelitvi dejanja, tudi sicer ni dovolj dokazov, ki bi utemeljevali sum, da je obdolženka ponaredila oporoko ali bila kakorkoli udeležena pri njenem ponarejanju, saj niti ni dokazov, da bi bila lahko ta oporoka dejansko ponarejena in da bi imela obdolženka kakršenkoli namen, da s tem, ko jo predloži sodišču v zapuščinskem postopku, zavede sodišče ter se v nasprotju s poslednjo voljo zapustnice sama prikaže kot dedinja (točka 18 obrazložitve sklepa). Pri tem sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa sicer pravilno navaja, da je utemeljen sum pravni standard in da za njegovo presojo zakon ne določa nobenih kriterijev, mora pa tak sum po presoji Ustavnega sodišča1 odražati "visoko stopnjo artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje“ ter da mora tak sum po stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije2 izvirati iz "retrospektivnega prognostičnega sklepanja“, ki vselej temelji na danih dejstvih, ki upravičujejo oceno o bistveno večji verjetnosti, da je bilo kaznivo dejanje storjeno, kot pa da ne (točki 20 in 21 obrazložitve sklepa), vendar napačno sklepa, da tak utemeljen sum, da je obdolženka storila kaznivo dejanje, ki se ji očita v obtožbi, ni podan, pri tem pa navedeno sklepanje utemeljuje z lastno oceno v preiskavi izvedenih dokazov, ki je nasprotna tisti, ki je bila podlaga za vložitev obtožbe zoper obdolženko in je navedena v obrazložitvi obtožnice okrožnega državnega tožilstva3. 8. Pritrditi je pritožbi državnega tožilca, da senat pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico ne more dokazov, predlaganih v obtožnici, ocenjevati po načelu proste presoje dokazov, torej na enak način, kot ocenjuje dokaze, ko odloča o obdolženčevi krivdi na podlagi opravljene glavne obravnave, temveč je naloga senata, da oceni, ali je zbranih dovolj dokazov za utemeljen sum, ki opravičuje vložitev obtožbe in nadaljnji kazenski postopek po obtožbi. Senat sodišče prve stopnje pa se je spustil prav v tako presojo, kot jo mora sodišče opraviti po izvedenem dokaznem postopku na glavni obravnavi, kar je razvidno iz razlogov napadenega sklepa, v katerih navaja, da obstaja resen dvom o verodostojnosti izpovedb priče M. P. iz razloga, ker je na zapuščinski obravnavi priznala oporoko kot pristno in veljavno, nato pa se naenkrat po več kot po dveh letih spomnila okoliščin, zaradi katerih ta naj ne bi bila pristna in veljavna, temveč bi naj bila ponarejena, za-tem pa podaja še lastno oceno izpovedb prič B. L., T. C., D. P. in J. Z. in mnenja izvedenca grafološke stroke, ter na osnovi le-te zaključuje, da za obtožbo ni ne dejanske in ne pravne podlage (točka 27 obrazložitve).

9. Ob navedenem senat sodišča prve stopnje v napadenem sklepu navaja še dodatne, povsem nejasne razloge, s katerimi utemeljuje utemeljenost ugovora zoper obtožnico in svojo odločitev, razvidno iz izreka napadenega sklepa. Tako navaja, da oporoka ni javna, temveč zasebna listina, pri čemer graja del opisa kaznivega dejanja v obtožbi, v katerem navedeno, da je obdolženka očitano ji kaznivo dejanje storila na način, da je "ponarejeno javno listino, oporoko“, ki ne izvira od osebe, ki je v njej navedena kot izdajateljica, predložila po pooblaščencu okrajni sodnici v zapuščinskem postopku (točke 10 in 11 obrazložitve sklepa), spregleda pa in ne upošteva, da je obravnavano kaznivo dejanje mogoče storiti na več izvršitvenih načinov, pri čemer je eden od teh uporaba ponarejene oporoke. Torej tudi ob pravilni razlagi, da oporoka ni javna listina, ima dejanje obdolženke, kot je opisano, še vedno zakonski znak, ki je element kaznivega dejanja goljufije, po tretjem v zvezi s prvim 211. člena KZ-1. Državni tožilec ima prav, ko v pritožbi navaja, da senat sodišča prve stopnje ni vezan na pravno presojo dejanja, ki jo tožilec navede v obtožnici (279. člen ZKP), v nadaljevanju svoje obrazložitve pritožbe pa tehtno razlaga, zakaj je kaznivo dejanje goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 mogoče storiti tudi na način, kot je opisan v obtožbi in da je senat sodišča prve stopnje tako stališče zavzel, ko je odločal o pritožbi zagovornice, ki jo je podala zoper sklep o preiskavi v obravnavani kazenski zadevi (list. št. 298 do 301). V točki 11 obrazložitve navedenega sklepa je namreč navedel, da se z modificirano zahtevo za preiskavo in sklepom o preiskavi obdolženki ne očita, da je to kaznivo dejanje izvršila s prikazovanjem lažnih okoliščin okrajni sodnici, temveč da je v zapuščinskem postopku predložila krivo oporoko, ki je takšno oporoko razglasila in nato izvedla zapuščinski postopek. S tem je spravila v zmoto dediče, ki so oporoko šteli za veljavno. V točki 12 obrazložitve navedenega sklepa pa je še zapisano, da zaključek, da je podan utemeljen sum, ne morejo ovreči pritožbene navedbe, da se v zapuščinski obravnavi oškodovank ni zdelo nič spornega, ter da se je šele po štirih letih spomnila, da je bila na dan datiranja oporoke ves dan s pokojno. Glede na to, da se dejansko stanje od tedaj ni prav v ničemer spremenilo, saj oškodovanka ves čas postopka vztraja pri izpovedbi, ki je bila podlaga za ugotavljanje, da je podan utemeljen sum, da je obdolženka storila očitano ji kaznivo dejanje in da je sodišče prve stopnje v preiskavi pridobilo mnenje izvedenca grafološke stroke, ki naveden sum le še potrjuje, kot to pravilno v pritožbi navaja državni tožilec, je pritrditi pritožbi, da so bili v preiskavi zbrani taki dokazi, ki dajejo podlago za oceno, da je obdolženka utemeljeno sumljiva, da je storila kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe. Ali je mogoče sodnika zavesti v zmoto ali ne, je dejansko in ne pravno vprašanje, o katerem odloča sodišče v vsakem postopku posebej. Zato pritožba navedene razloge sodišča prve stopnje, zapisane v točki 13 obrazložitve napadenega sklepa utemeljeno graja. O tem dejanskem vprašanju bo namreč lahko odločilo sodišče šele po izvedenem dokaznem postopku na glavni obravnavi.

10. Iz navedenih razlogov, ko torej dokazi izvedeni in zbrani v preiskavi (izpovedbe priče P., mnenje izvedenca, izpovedbe prič D. P. in J. Z., da sta kot oporočni priči prejela denar, da sta potrdila s podpisom verodostojnost oporoke) zadoščajo za obstoj utemeljenega suma, da je obdolženka storila dejanje, ki se ji očita z obtožbo, in ker ima dejanje, kot je opisano v obtožbi, zakonske znake obdolženki očitanega kaznivega dejanja, pri čemer so ti tudi v zadostni meri konkretizirani z navedbo dejanskih okoliščin, ki jih opredeljujejo, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi državnega tožilca in odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

11. Ugovor obdolženkinega zagovornika je zavrnilo kot neutemeljen. Doslej izvedeni dokazi dajejo namreč dovolj podlage za vložitev obtožbe, razpravljajoči senat pa bo po izvedeni glavni obravnavi lahko presodil, ali je kaznivo dejanje obdolženki dokazano ali ne. Senat iz šestega odstavka 25. člena ZKP namreč v zvezi z oceno dokazov nima takih pooblastil, kot senat po prvem odstavku istega člena. Ne more namreč ocenjevati dokazne moči zbranih dokazov, ki si nasprotujejo, ker to lahko stori le razpravljajoči senat. 12. Glede na sprejeto odločitev pritožbeno sodišče ni presojalo utemeljenosti pritožbe pooblaščenca oškodovanke, vloženo zoper odločbo o stroških, ker bo to predmet obravnave v nadaljevanju postopka pred sodiščem prve stopnje. Kar zadeva ostala pritožbena izvajanja pooblaščenca, s katerimi graja odločitev o glavni stvari, pa se glede na to, da zanje ni aktivno legitimiran, upoštevajoč določbo četrtega odstavka 367. člena ZKP, pritožbeno sodišče ni ukvarjalo.

13. Sklep pritožbenega sodišča temelji na tretjem odstavku 402. člena ZKP.

1 Odločba Ustavnega sodišča U-I-18/93 2 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 103/2009 3 Obtožnica Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru štev. MB-KT/17796/2015 z dne 15.11. 2016