Jedro

1. Čeprav zdravnica ni tožnice izrecno opozorila, da je njen bolniški stalež zaključen dne 21.11.1997 in da mora dne 24.11.1997 v službo, to ne opravičuje njenega izostanka od 24.11.1997 dalje, saj je bil datum zaključenega bolniškega staleža v bolniškem listu jasno zapisan. Tožnici je bilo nedvomno znano, da je o njenem staležu odločala zdravniška komisija, ki staleža za naprej ni odobrila, zato ni imela podlage za prepričanje, da ji je stalež odobren za naprej in je neopravičeno izostala. 2. Formulacija izreka sodbe, da sodišče "potrjuje sklepe delodajalca", je sicer neustrezna, vendar ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka, saj iz vsebine celotnega izreka izhaja, da je sodišče zavrnilo zahtevek tožnice za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter delno spremenilo sklep disciplinske komisije z dne 23.12.1997 v zvezi s sklepom komisije za varstvo pravic z dne 23.2.1998 tako, da se tožnico oprosti kršitve z dne 14.11.1997 ter se v tem delu disciplinski postopek ustavi. V ostalem je navedena sklepa disciplinskih organov potrdilo glede ugotovljene disciplinske odgovornosti tožnice za kršitve z dne 24.11., 25.11. ter 26.11.1997 in glede preklica pogojno odložene izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja (1. odstavek izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. odstavek izreka) in naložilo tožeči stranki, da sama nosi svoje stroške postopka (3. odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo se v delu, v katerem je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, tj. zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, s predlogom, da pritožbeno sodišče razveljavi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu oz. jo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. V pritožbi navaja, da ni resnična ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da bi tožnica neopravičeno izostala z dela. Tožnici sicer res ni bil odobren bolniški stalež, vendar je sodišče napačno zaključilo, da je tožnica odgovorna za očitano kršitev delovnih obveznosti. Tožnica je res prejela bolniški list 21.11.1997, ker pa je bila naročena na preglede pri specialistih, je bila prepričana, da je zaradi teh pregledov v bolniškem staležu. Zlasti je napačen zaključek, da je bila tožnica neopravičeno odsotna dne 26.11.1997. Ta dan je bila na pregledu pri specialistu ortopedu prof. dr. J. P., ki jo je napotil še na EMG preiskavo. Če je bila upravičena do staleža za pregled dne 27.11.1997, ko je bila na pregledu pri specialistu nevrologu, bi bila prav tako upravičena do staleža za 26.11.1997. Če bi tožnica vedela, da nima bolniškega staleža za čas opravljanja pregledov, bi zaprosila za letni dopust. Ker sta se z lečečo zdravnico pogovarjali o pregledih, ki jo čakajo, je bila prepričana, da ji je zdravnica odobrila stalež do 28.11.1997, ko jo je naročila na ponovni pregled. Bolniški list se zavarovancu ne izroči ob začetku, ampak na koncu bolniškega staleža, tj. konec meseca. Zato je tožnica utemeljeno pričakovala, da bo 28.11.1997 dobila bolniški list za čas od 22.11.1997 dalje.

Običajna praksa je, da so pacienti v bolniškem staležu ves čas opravljanja pregledov, to je v času, ko se pacient naroči na pregled, dobi datum in čaka na pregled. Zdravnica pa tožnice ni opozorila, da je bolniški stalež zaključen, kar še dodatno dokazuje, da je bila tožnica utemeljeno prepričana, da je v staležu do 28.11.1997 zaradi opravljanja specialističnih pregledov. Prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo odgovornosti tožnice za očitano kršitev delovne obveznosti, čeprav je oblika odgovornosti bistvena za odločitev o utemeljenosti izrečenega disciplinskega ukrepa.

Sodišče tudi ni preverjalo pravilnosti disciplinske odločitve, zlasti pa ni upoštevalo olajševalnih okoliščin, ki pri tožnici nedvomno obstajajo. Tožnica je samohranilka, skrbi za štiri leta starega otroka, doživela je hudo prometno nezgodo in nima nobenih sredstev za preživljanje.

Sodišče prve stopnje je kršilo tudi pravila postopka, ko je potrdilo izpodbijane sklepe - odločalo je mimo postavljenega zahtevka, saj nihče ni postavil zahtevka, da se sklepi potrdijo, ampak le zahtevek za razveljavitev teh sklepov.

Tožnica se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, še posebej zoper odločitev, da glede prve alinee prve točke izreka sodbe niso nastali posebni stroški. Glede kršitve z dne 14.11.1997 je podajala navedbe in predlagala dokaze, s tem v zvezi sta bili zaslišani tožnica in priča. Zato je upravičena do povrnitve vsaj sorazmernega dela stroškov v zvezi z zahtevkom, s katerim je uspela.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in se opredelilo do vseh odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica storila hujšo kršitev delovnih obveznosti po 41. členu B točka 15 Pravilnika o delovnih razmerjih, ker je neupravičeno izostala z dela več kot en delovni dan. V zvezi s to kršitvijo, ki se nanaša na neupravičeno odsotnost tožnice dne 24.11., 25.11. ter 26.11.1997, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo vsa odločilna dejstva in pravilno zaključilo, da je tožničin izostanek z dela v navedenih dneh neupravičen, ker ji bolniški stalež za te dni ni bil priznan, niti ni bila v teh dneh za delo nezmožna. Tožnica je sama izjavila, da bolniškega lista z zaključenim staležem na dan 21.11.1997, ki ga je tega dne prejela pri zdravnici, ni niti pogledala. Čeprav je zdravnica ni izrečno opozorila, da je njen bolniški stalež zaključen s tem datumom, in da mora dne 24.11.1997 v službo, to ne opravičuje njenega izostanka od 24.11.1997 dalje. Datum zaključenega bolniškega staleža je bil v bolniškem listu jasno zapisan, tožnici je bilo nedvomno znano, da je o njenem staležu odločala zdravniška komisija, ker je trajal nepretrgoma več kot 30 dni, zato tožnica ni imela nobene podlage za prepričanje, da ji je stalež odobren tudi v naprej, od 24.11.1997 dalje vse do ponovne kontrole dne 28.11.1997. Če ji ni bilo jasno, ali je od 24.11.1997 dalje še v bolniškem staležu ali ne, bi o tem morala vprašati zdravnico, ne pa ostati doma. Zato je povsem nesprejemljivo sklicevanje na "običajno prakso" pri pacientih, ki so dlje časa v bolniškem staležu, ki naj bi se jim odobraval bolniški stalež za ves čas čakanja na preglede pri specialistih. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moral biti tožnici odobren bolniški stalež za dan 26.11.1997, ko je bila na pregledu pri specialistu ortopedu, in da je zato njen izostanek vsaj za ta dan opravičen. V kolikor je tožnica menila, da bi ji moral biti za dan 26.11.1997 in za druge dneve priznan stalež, bi morala svoje pravice uveljavljati pri pristojnih zdravstvenih organih. Ne glede na to pa je potrebno poudariti, da iz izpovedi lečeče zdravnice izhaja, da mora delavec, ki se odloči za pregled v samoplačniški ambulanti brez napotnice izbranega zdravnika, za ta dan imeti dopust ali kakšno drugo odobreno odsotnost (iz česar sledi, da za tak primer do staleža ni upravičen).

Ne glede na olajševalne okoliščine na strani tožnice, ki jih navaja pritožba, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je štelo, da so bili v obravnavanem primeru podani pogoji za preklic predhodne pogojno odložene izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, saj je tožnica storila novo hujšo kršitev delovnih obveznosti v preizkusni dobi. Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Isto velja za očitek, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka, ko je potrdilo izpodbijana sklepa, oz.

odločalo mimo postavljenega zahtevka, ker nihče ni postavil zahtevka, da se sklepi potrdijo. Res je sicer, da tožeča stranka ni postavila zahtevka, da se sklepi potrdijo, kot navaja pritožba. Formulacija, da sodišče "potrjuje sklepe", je sicer neustrezna, vendar ne predstavlja kršitve pravil postopka, saj iz vsebine celotnega izreka izhaja, da je odločitev sodišča prve stopnje skladna z določbami 23. in 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/99) in nikakor ne predstavlja odločanja mimo postavljenega zahtevka. Tožeča stranka je zahtevala razveljavitev sklepov disciplinskih organov. Sodišče je tožbenemu zahtevku le delno ugodilo (sprememba sklepov glede ene kršitve oz. oprostitev tožnice glede ene od očitanih kršitev), v preostalem delu pa je zavrnilo zahtevek na razveljavitev sklepov disciplinske komisije in komisije za varstvo pravic in sta zato (v nespremenjenem delu) ostala v veljavi. Taka odločitev je pravilna in jasno razvidna iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, zato v pritožbi zatrjevana kršitev določb postopka ni podana.

Tudi odločitev o stroških postopka je pravilna in skladna z določbo 2. odstavka 154. člena ZPP.

Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeni preizkus pa je pokazal, da v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77, 27/90), na katere mora pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi paziti po uradni dolžnosti. Tudi materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).