Jedro

Glede na datum izdaje sklepa o prisilni izterjavi (9.12.1997) ne gre za nepravilno oziroma retroaktivno uporabo Zakona o davčni službi in Zakona o davčnem postopku. Oba predpisa sta namreč v času izdaje sklepa že veljala in sta torej predstavljal veljavno procesno podlago za odločanje prvostopne izpostave.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi tožnika in odpravila sklep Davčnega urada A, Izpostave B z dne 9.12.1997 ter ga vrnila prvostopnemu organu v nov postopek. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je prvostopni organ zoper tožnika uvedel prisilno izterjavo neporavnanih obveznosti iz naslova davkov in prispevkov v skupni višini 5 607 263,50 SIT. Sklep je izdal na podlagi seznama zaostalih obveznosti, iz katerega pa ni razvidno za vse davke, iz katerih odločb oziroma obračunov izhaja sporni dolg in kdaj je zapadel v plačilo. Prav tako ni razvidno, od katere glavnice in za katero obdobje so obračunane zamudne obresti. Zato ni mogoče presoditi pravilnosti terjanega zneska, takšnega seznama pa ni mogoče šteti za izvršilni naslov po Zakonu o davčnem postopku. Zaradi navedenih kršitev pravil postopka je bilo treba po navedbah tožene stranke pritožbi tožnika ugoditi in sklep odpraviti. Ni pa bilo mogoče zaradi navedenih kršitev pravil postopka odločiti o zastaranju dolga, ki ga uveljavlja tožnik v tožbi.

Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in smiselno predlaga njeno odpravo. V tožbi navaja, da tožena stranka ni obravnavala njegovega nasprotovanja retroaktivni uporabi Zakona o davčni službi in Zakona o davčnem postopku, ki sta izšla v Uradnem listu leta 1996, medtem ko se izterjava nanaša na obveznosti iz naslova obrtne dejavnosti, ki izvirajo iz let od 1991 do 1994. Tožnik v tožbi ponovno uveljavlja tudi zastaranje naloženih obveznosti in pripominja, da mu je ista davčna izpostava že izdala sklep o ustavitvi prisilne izterjave, nakar pa mu je v isti zadevi izdala nov sklep, da se davki izterjajo. Pri tem pa prvega sklepa ni razveljavila, niti ni pojasnila razlogov za svojo odločitev. Vse to je navedel že v pritožbi zoper sklep, pa tožena stranka teh ugovorov sploh ni obravnavala.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo je kot zastopnik javnega interesa priglasilo udeležbo v postopku z vlogo z dne 23.1.2002. Tožba ni utemeljena.

Po pregledu podatkov v spisu sodišče ne dvomi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tako v pogledu uporabe materialnega prava kot tudi v pogledu pravil postopka. Pravilna je tudi njena obrazložitev, zato se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, nanjo sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami le še dodaja, da glede na datum izdaje sklepa o prisilni izterjavi (9.12.1997) ne gre za nepravilno oziroma retroaktivno uporabo zakona o davčni službi in Zakona o davčnem postopku. Oba predpisa sta namreč v času izdaje sklepa že veljala in sta torej predstavljala veljavno procesno podlago za odločanje prvostopne izpostave. Na ugovor zastaranja je že tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno odgovorila, da ga po vsebini ni mogoče obravnavati, ker je prvostopni sklep oziroma seznam obveznosti pomanjkljiv do te mere, da ne daje podlage za odločanje. O pritožbenem ugovoru, da je bil postopek prisilne izterjave v isti zadevi že enkrat ustavljen, pa se tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe posebej res ne izreče. Ker pa je iz ostale obrazložitve očitno, da tudi tega ugovora ob reševanju pritožbe ni bilo mogoče presoditi zaradi pomanjkljivega sklepa oziroma seznama obveznosti, na katerem sklep temelji, očitana pomanjkljivost ne more predstavljati bistvene kršitve pravil postopka in s tem razloga za odpravo napadene odločbe. Še zlasti, ker je bilo z napadeno odločbo pritožbi ugodeno in prvostopni sklep odpravljen, prvostopni Izpostavi pa pravilno naloženo, da ponovno odloči in tudi, katere pomanjkljivosti naj pred tem odpravi. Šele po tem bo namreč razvidno tudi, ali gre za iste obveznosti, za katere je bil že izdan sklep o ustavitvi, ki ga tožnik prilaga tožbi, ali ne. - V zvezi z novim odločanjem pa sodišče še pripominja, da ima tožnik v ponovljenem postopku že spet na voljo pritožbo zoper novi izdani sklep, zagotovljeno pa ima tudi, če bo treba, sodno varstvo.

Ker so po povedanem tožbene navedbe neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.