Jedro

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje vprašanje prekluzije razlagalo preširoko, s pojasnilom, da prekluzij ne sme razlagati tako togo, da bi njihova uporaba ogrozila vsebinsko pravilno odločanje v zadevi. Pri tem je neutemeljeno izpostavilo, da je tožnik navedbe o spornem aneksu in sam aneks podal šele v prvi pripravljalni vlogi (in ne že v tožbi). Kot navedeno, ima stranka vse do prvega naroka za glavno obravnavo čas navesti vsa dejstva in dokaze za utemeljitev njenega tožbenega zahtevka, kar je tožnik spoštoval in svoje navedbe ter dokaze za utemeljitev zahtevka za plačilo razlik v plači podal pravočasno.

Tožnik ni dokazal svojih trditev o nezakoniti odjave iz socialnih zavarovanj s strani tožene stranke in zlorabo njegovega bianco podpisa. Tožnik je sam podal odpoved, v kateri je smiselno predlagal skrajšanje odpovednega roka. Kot je pravilno ugotovilo in pojasnilo sodišče prve stopnje, se je tožena stranka s takim predlogom strinjala in tožnika spornega dne odjavila iz zavarovanj. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi stranki morali skleniti sporazum, saj takšna dolžnost ni nikjer predpisana.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se delno razveljavi v I/3. in II. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z odjavo iz socialnih zavarovanj z dnem 6. 6. 2015 nezakonita (I/1. točka izreka), in da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč na podlagi pogodbe o zaposlitvi še vedno traja, zato ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ga od 7. 6. 2015 dalje prijaviti v socialna zavarovanja ter mu za čas do vrnitve nazaj na delo obračunati mesečno nadomestilo osnovne plače v višini 1.100,00 EUR bruto in mu po odvedbi akontacije dohodnine in prispevkov izplačati neto nadomestilo plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu od nadomestila plače za pretekli mesec (I/2. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za mesece od novembra 2013 do aprila 2015 obračunati razliko v bruto plači v višini, navedeni v izreku sodbe, ter tožniku po odbitku akontacije dohodnine in prispevkov izplačati neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka sodbe (I/3. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške postopka v znesku 1.870,18 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni oziroma jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred drug senat. Navaja, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni dopustilo izvedbe predlaganih dokazov, predvsem zaslišanja lečeče zdravnice dr. A.A., pri kateri tudi ni opravilo poizvedb, s čimer bi ugotovilo, da je bil tožnik na kontroli 29. 6. 2015, ko je zdravnica ugotovila, da je bil odjavljen iz zavarovanja 10. 6. za nazaj s 6. 6., zato mu je s 6. 6. morala prekiniti (in ne zaključiti) bolniški stalež. Sodišče se ni opredelilo do tožnikovih navedb v zvezi s tem in je napačno ugotovilo dejansko stanje. Zmotna je tudi ugotovitev, da je bil tožnik na dopustu do 5. 6. 2015. Tudi če bi bil, pa bi bil od 6. 6. 2015 v bolniškem staležu, saj je bil 10. 6. odjavljen za nazaj, kar pomeni, da ni odklonil vožnje v Avstrijo. Potrdilo o dopustu ima veljavo le do 31. 5. 2015, saj je bil naslednji dan tožnik v bolniškem staležu. Sodišče je spregledalo, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla, da je tožnik odpoved pogodbe o zaposlitvi podpisal 6. 6. 2015, medtem ko je direktor tožene strank, pojasnil, da je bilo to 5. 6. 2015. Tožnik ne zna uporabljati računalnika in ne govori slovensko, zato ne bi mogel sam napisati odpovedi na direktorjevem računalniku in je natisniti. Stranki bi morali skleniti sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Sicer drži, da je bil tožnik 5. 6. 2015 v pisarni tožene stranke, saj je tega dne dobil potrdilo o dopustu za nazaj. Nelogično pa je, da bi tožnik podal odpoved v času trajanja bolniškega staleža. Tožnik se v pritožbi ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki ni pojasnilo, na podlagi česa je štelo izpoved direktorja tožene stranke za prepričljivo. Sodišče bi moralo postaviti izvedenca grafologa, s katerim bi tožnik dokazal, da ni ponaredil podpisa tožene stranke na Aneksu št. 2, a je ta dokazni predlog brez obrazložitve zavrnilo. Izvedenec namreč ni ugotovil, kdo je podpisal Aneks št. 2. Tožnik v pritožbi trdi, da je ta aneks sicer podpisal zaposleni pri toženi stranki, ki ga je tudi pripravil in ga dal tožniku v podpis. Bistveno je, da ga ni sestavil in podpisal tožnik. Sodišče bi moralo zahtevati originalen Aneks št. 2 od tožene stranke. Na drugi strani pa je sodišče sledilo prepoznemu dokaznemu predlogu tožene stranke za postavitev izvedenca grafologa, s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka. Tožnik je sporen aneks predložil dobra dva meseca pred prvim narokom za glavno obravnavo, a ga je tožena stranka izpodbijala šele na drugem naroku za glavno obravnavo, izvedenca grafologa pa je predlagala še kasneje z vlogo z dne 29. 6. 2016 na tretjem naroku. Sicer pa vtoževani znesek 5.322,00 EUR izhaja že iz pogodbe o zaposlitvi in ne le iz Aneksa št. 2. Tožnik v pritožbi graja tudi dokazno oceno sodišča v delu primerjave obeh aneksov, saj niti tožena stranka ni trdila, da je tožnik imel dostop do žigov. Sodišče je s tako dokazno oceno kršilo pravila postopka in tožnika obravnavala neenako. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, ter na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da pa je napačno uporabilo 286. člen ZPP, kar je vplivalo na zakonitost dela odločitve v zvezi z zahtevanim izplačilom razlike v plači za čas od novembra 2013 do aprila 2015 v I/3. točki izreka.

6. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je svojo odločitev ustrezno obrazložilo, razlogi sodbe pa niso nejasni ali v nasprotju sami s seboj. Sodba tudi sicer nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, saj je izrek sodbe razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, zato očitana kršitev postopka ni podana. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh tožnikovih navedb, ki so v tej zadevi bistvenega pomena za odločitev. Trajanje tožnikovega bolniškega staleža (ki sicer izhaja iz tožnikovega zdravniškega kartona) ni bistveno za odločitev v tej zadevi, zato se sodišče prve stopnje do tožnikovih navedb v zvezi s tem utemeljeno ni posebej opredelilo.

7. Tožnik s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njegov dokazni predlog za zaslišanje zdravnice dr. A.A., za opravo poizvedb pri njej in za postavitev izvedenca grafologa, uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, oziroma kršitev pravice do izjave oziroma načela kontradiktornosti. Pravica do enakega varstva oziroma pravica do izjave, ki je varovana v 22. členu Ustave RS, vključuje tudi pravico, da je stranki zagotovljena možnost sodelovanja v dokaznem postopku ter možnost, da se izjavi o rezultatih dokazovanja, iz pravice do enakega varstva pravic pa načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov. Vendar pa strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče je dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Dokazi niso pomembni, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano, oziroma če glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, ker na končno odločitev ne morejo vplivati, tudi če potrdijo navedbe, v zvezi s katerimi so bili predlagani. Sodišče torej lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno ali je že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga mora obrazložiti bodisi v sklepu o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) ali pa v obrazložitvi končne odločbe, tako da pojasni razloge nepotrebnosti, nerelevantnosti oziroma neprimernosti predlaganega dokaza, tako da je stranki dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga.

8. Izvedene dokaze in razloge za zavrnitev predlaganih dokazov, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja, je sodišče prve stopnje naštelo in pojasnilo v 3. točki obrazložitve sodbe. Navedlo je, da je druge dokazne predloge kot nepotrebne zavrnilo, saj je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo vsa odločilna dejstva za razsojo ter podrobno obrazložilo zavrnitev dokaznih predlogov. Tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bilo potrebno zaslišanje tožnikove zdravnice dr. A.A. ali opravljanje poizvedb pri tej zdravnici, saj vsa zatrjevana dejstva v zvezi s tožnikovim bolniškim staležem izhajajo iz tožnikove izpovedbe ter zdravniškega kartona. Vprašanje trajanja tožnikovega bolniškega staleža po oceni pritožbenega sodišča tudi ni bistveno za odločitev v tej zadevi, saj se odpoved lahko poda tudi v času staleža. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi tožnikov dokazni predlog za izdelavo izvedenskega mnenja, ki ga je predlagal s pripravljalno vlogo z dne 20. 12. 2016, s katerim bi dokazal, da ni podpisal spornega aneksa št. 2. Kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, je za odločitev bistvena ugotovitev, ali je na tem aneksu pristen podpis direktorja tožene stranke B.B. (in v zvezi s čimer je izvedenec grafološke stroke C.C. tudi podal mnenje). Glede na vse navedeno očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Pravilnost zavzetih materialnopravnih stališč pa pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa uporabe materialnega prava.

9. Tožnik pa v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker je izpodbijano sodbo oprlo na trditve in dokazni predlog, glede katerega je bila tožena stranka prekludirana. Sodišče prve stopnje je namreč neutemeljeno upoštevalo prepozne navedbe tožene stranke o tem, da je Aneks št. 2 ponarejen, in prepozen dokazni predlog za postavitev izvedenca s področja grafologije.

10. Tožnik je Aneks št. 2, iz katerega izhaja, da sta se stranki dogovorili za osnovno plačo 1.100,00 EUR na mesec, predložil s pripravljalno vlogo dne 10. 11. 2015, kar je več kot dva meseca pred prvim narokom za glavno obravnavo, na katerem bi tožena stranka skladno z 286. členom ZPP morala najkasneje navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Tožena stranka do prvega naroka ni vložila nobene pripravljalne vloge, tudi na prvem naroku dne 14. 1. 2016 ni trdila, da naj bi bil aneks št. 2 ponarejen. To je zatrjevala šele v obvestilu, ki ga je sodišče prejelo po faxu dne 3. 3. 2016. Dokazni predlog za postavitev izvedenca grafološke stroke (ki naj izdela mnenje o tem, ali je podpis direktorja tožene stranke na Aneksu št. 2 pristen ali ponarejen) pa je tožena stranka predlagala še kasneje, in sicer s pripravljalno vlogo, prejeto na naroku dne 30. 6. 2016. 11. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje vprašanje prekluzije razlagalo preširoko, s pojasnilom, da prekluzij ne sme razlagati tako togo, da bi njihova uporaba ogrozila vsebinsko pravilno odločanje v zadevi. Pri tem je neutemeljeno izpostavilo, da je tožnik navedbe o spornem aneksu in sam aneks podal šele v prvi pripravljalni vlogi (in ne že v tožbi). Kot navedeno, ima stranka vse do prvega naroka za glavno obravnavo čas navesti vsa dejstva in dokaze za utemeljitev njenega tožbenega zahtevka, kar je tožnik spoštoval in svoje navedbe ter dokaze za utemeljitev zahtevka za plačilo razlik v plači podal pravočasno.

12. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da je tožena stranka dne 17. 11. 2011, po prejemu tožnikove pripravljalne vloge z dne 10. 11. 2015, s katero je tožnik predložil Aneks št. 2, prosila za preložitev naroka, razpisanega za 19. 11. 2015. Kot razlog je navedla, da v dveh do treh dneh ni mogoče kvalitetno pripraviti vseh odgovorov na tožnikove navedbe v tej pripravljalni vlogi in da ne želi, da bi bila v svojih navedbah prekludirana. Sodišče je poravnalni narok in narok za glavno obravnavo preložilo na 14. 1. 2016, kjer je tožena stranka le navajala kot do tedaj in vztrajala pri predlaganih dokazih, drugih navedb ni imela. Kot že navedeno, pa do prvega naroka tožena stranka tudi ni vložila pripravljalne vloge. Nadalje je treba še izpostaviti, da tožena stranka dokaza za svoje trditve, da je Aneks št. 2 ponarejen, ni podala niti v obvestilu oz. vlogi z dne 2. 3. 2016, niti na naroku dne 3. 3. 2016. Postavitev izvedenca grafologa (glede vprašanja, ali je podpis direktorja tožene stranke na Aneksu št. 2 pristen ali ponarejen), je predlagala šele na naroku dne 30. 6. 2016, kar je po oceni pritožbenega sodišča prepozno, zato sodišče prve stopnje tega dokaznega predloga ne bi smelo upoštevati.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in razveljavilo odločitev v I/3. točki izreka (odločitev o obračunu bruto razlik v plači za čas od novembra 2013 do aprila 2015), posledično pa je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka v II. točki izreka.

14. V preostalem delu (glede (ne)zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 6. 2015) pa je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev v tem delu pravilna. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje v tem delu sodbe, glede na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), pa dodaja:

15. V tem individualnem delovnem sporu se med drugim presoja, ali je tožnik toženi stranki dejansko podal odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 6. 2015, brez odpovednega roka. Medtem ko med strankama ni sporno, da je podpis na tej odpovedi tožnikov, pa je sporno, kdo je napisal besedilo - tožnik ali tožena stranka. Tožnik trdi, da je tožena stranka zlorabila bianco list z njegovim podpisom, tožena stranka pa, da je tožnik sporno odpoved sam napisal in podpisal v pisarni direktorja. Sodišče prve stopnje je verjelo trditvam tožene stranke in ugotovilo, da je bila odjava iz zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja z dnem 6. 6. 2015, ki jo je tožena stranka izvedla 10. 6. 2015 za nazaj, zakonita. Tožnikov tožbeni zahtevek na reparacijo in reintegracijo je zavrnilo.

16. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, predvsem zaslišanja tožnika in direktorja tožene stranke zaključilo, da je tožnik v prostorih tožene stranke podal direktorju tožene stranke pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo brez odpovednega roka (z dnem 6. 6. 2015). Tožnik v pritožbi napada dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je izpoved direktorja tožene stranke ocenilo kot verodostojno, izpoved tožnika pa kot neprepričljivo. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilno oceno sodišča prve stopnje, saj je sodišče prve stopnje razloge zanjo ustrezno utemeljilo v točkah 5 in 6 izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče k vsem nasprotjem oziroma nedoslednostim v tožnikovi izpovedi, ki jih je naštelo že prvostopenjsko sodišče, izpostavlja še naslednja: - nasprotje o tem, kdaj naj bi tožnik podpisal bianco list - na zaslišanju dne 30. 6. 2016 je namreč najprej pojasnil, da je ta list podpisal leto dni pred 6. 6. 2015, nato pa, da naj bi ga podpisal ob podpisu pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas v novembru 2013; - tožnik je v izpovedi večkrat poudaril, da je podpisal veliko število aneksov in da razpolaga s SMS sporočilom direktorja tožene stranke z vsebino "midva sva končala", a za svoje trditve ni predložil dokazov (v zvezi s tem je v spis vložil le pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in aneks št. 2); - v zvezi z aneksom št. 1 z dne 1. 12. 2013 (priloga B3), s katerim sta se stranki dogovorili za nižjo plačo, kot je bila določena v pogodbi o zaposlitvi (800,00 EUR), je trdil, da je bil verjetno uporabljen njegov bianco podpis - v tem primeru ne bi bilo potrebe po podpisovanju aneksa št. 2, ki je plačo dvignil nazaj na znesek 1.100,00 EUR in razveljavil aneks št. 1. Iz sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, da je svojo odločitev sprejelo na podlagi pravilno izvedenega dokaznega postopka, zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je tožena stranka kršila pravila postopka in tožnika obravnavala neenako. Tožnik se dejansko ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki pa je po oceni pritožbenega sodišča pravilna.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik ni dokazal svojih trditev o nezakoniti odjavi iz socialnih zavarovanj s strani tožene stranke in zlorabi njegovega bianco podpisa in da je tožnik sam podal odpoved iz priloge B1, v kateri je smiselno predlagal skrajšanje odpovednega roka. Kot je pravilno ugotovilo in pojasnilo sodišče prve stopnje, se je tožena stranka s takim predlogom strinjala in tožnika dne 6. 6. 2015 odjavila iz zavarovanj. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi stranki morali skleniti sporazum, saj takšna dolžnost ni nikjer predpisana.

18. Ker torej v delu odločitve sodišča prve stopnje o sporni odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo v tem delu zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

19. Kot že navedeno, je zaradi relativne bistvene kršitve določb postopka skladno s 354. členom ZPP pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo v I/3. točka izreka (odločitev o obračunu bruto razlik v plači za čas od novembra 2013 do aprila 2015) in posledično tudi odločitev o stroških postopka v II. točki izreka. Glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti sprejete odločitve sodišča prve stopnje (saj dokazni postopek z višino razlik v plači za vtoževano obdobje od novembra 2013 do aprila 2015 ni bil izveden). V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem.

20. V novem postopku naj sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek glede vtoževanih razlik v plači za čas od novembra 2013 do aprila 2015 in nato ponovno odloči o utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka. Pri odločanju pa ne sme upoštevati navedb tožene stranke o tem, da je Aneks št. 2 ponarejen, prav tako pa tudi ne izvedenskega mnenja izvedenca C.C. in njegovega zaslišanja. Pritožbeno sodišče ni ugodilo tožnikovemu predlogu za sojenje pred drugim senatom, saj tožnik za to ni navedel utemeljenih razlogov.

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.