Jedro

Dejstvo, da prodajalec nepremičnine (stanovanja) ni lastnik, samo po sebi ne povzroči ničnosti pogodbe po 103. čl. ZOR.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Kupoprodajna pogodba z dne 4.12.1992, s katero je prva tožena stranka prodala drugi toženi stranki I.K. hišniško stanovanje št. 39. v izmeri 36,84 m2 v Ljubljani, C. 85, so last tožeče stranke, je nična." Zavrnilo je tudi zahtevek tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov. Z izpodbijanim sklepom pa je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se prvi toženki prepovedalo odtujitev ali obremenitev prej navedenega stanovanja. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženkama povrniti njune pravdne stroške in sicer prvi toženki 27.000,00 SIT, drugi toženki pa 28.800,00 SIT.

Svojo odločitev je prvostopno sodišče utemeljilo s tem, da pogodba, ki sta jo sklenili toženki, ni nična. Tak zaključek je oprlo na določbo 460. čl. ZOR. Predmetna tožba je po mnenju prvostopnega sodišča nepotrebna, saj bi lahko tožeča stranka pravico do stanovanja uveljavljala z dajatvenim zahtevkom.

Proti sodbi in sklepu se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlagani začasni odredbi, sodbo pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po mnenju pritožbe je prvostopno sodišče določbo 460. čl. napačno uporabilo. V resnici sploh ne gre za hišniško stanovanje in je bila zato prva toženka upravičena do razpolaganja s tem stanovanjem, s katerim je tudi ves čas razpolagala in ga je lahko tudi z veljavno kupoprodajno pogodbo prodala drugi toženki. V posledici napačne uporabe materialnega prava pa prvostopno sodišče ni raziskalo tistih dejanskih okoliščin, potrebnih za pravilno presojo te pravdne zadeve. To pa je predvsem vprašanje, ali je sporno stanovanje hišniško stanovanje ali ne.

V odgovoru na pritožbo druga toženka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne in sodbo in sklep potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ne pove, katere bistvene procesne kršitve naj bi storilo prvostopno sodišče. Pritožbeno sodišče je zato sodbo preizkusilo v okviru določbe 2. odst. 365. čl. ZPP. Pri tem je ugotovilo, da prvostopno sodišče ni storilo nobene bistvene procesne kršitve iz 2. odst. 354. čl. ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Pri nadaljnjem preizkusu izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prvostopno sodišče dejansko stanje ugotovilo zadostno in pravilno, saj je raziskalo vse za presojo te zadeve odločilne dejanske okoliščine. Pravilno je uporabilo tudi materialno pravo glede zaključka, da pogodba, ki sta jo sklenili toženki, ni nična v smislu določbe 103. čl. ZOR. Prvostopno sodišče se pri tem sklicuje na določbo 460. čl. ZOR, ki določa, da prodaja tuje stvari veže pogodbenika. Navedena določba pa je le posledica dejstva, da pogodba, ki sta jo sklenili toženi stranki, v resnici ni nična pogodba. Tudi če bi bilo res, da bi bilo stanovanje, ki ga je prva toženka prodala drugi toženki, last tožeče stranke, ta pogodba samo zaradi tega dejstva ne bi bila nična. Šlo bi le za relativno neveljavnost takšnega pogodbenega razmerja, ki pa ga lahko izpodbija le ena od pogodbenih strank oziroma bi sklenitev take pogodbe lahko imela za posledico odškodninsko odgovornost. Takšna pogodba ne bi imela nobene veljave zaradi tega, ker nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih sam ima. 103. čl. ZOR določa, da je nična pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom družbene ureditve, prisilnim predpisom ali morali družbe. Tožeča stranka ni povedala, katerim ustavnim načelom ali katerim prisilnim predpisom naj bi nasprotovala pogodba, ki sta jo sklenili toženi stranki. Dejansko noben predpis izrecno ne prepoveduje sklenitve take pogodbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zoper sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in to sodbo potrdilo. Tako je odločilo, ker se je prepričalo, da noben od pritožbenih razlogov ni podan, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo nobene kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (368. čl. ZPP).

V posledici takšne odločitve pa je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi pritožbo tožeče stranke zoper sklep, s katerim je bil zavrnjen njen predlog za izdajo začasne odredbe. Kot je ugotovilo že prvostopno sodišče, za izdajo predlagane začasne odredbe niso podani vsi zakonski pogoji, ker tožeča stranka ni izkazala verjetnosti svojega zahtevka.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je glede tožeče stranke utemeljen po načelu uspeha v pravdi (1. odst. 154. čl. ZPP). Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje stroške.

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke pa je utemeljena v določbi 1. odst. 155. čl. ZPP. Prva toženka je z vložitvijo odgovora na pritožbo res imela določene stroške, vendar teh stroškov ni mogoče šteti za stroške, ki bi bili potrebni za pravdo, zato nima pravice do njihove povrnitve.